16. 6. 2011 | Mladina 24 | Kolumna
Dvajset let
Namesto prazničnega vzdušja in vznesenih socialnoekonomskih statističnih podatkov smo obtičali v močvirju politične krize in šibkega ekonomskega okrevanja
Statistični urad republike Slovenije (SURS) je ob dvajsetletnici države izdal publikacijo s poetičnim naslovom »Sloveniji na 20. rojstni dan«. SURS nam to obdobje slika s svojevrstnim naborom kazalnikov, ki nam s podatki prikazujejo tako socialno, okoljsko kot tudi ekonomsko življenje države prek sprememb načina življenja njenih državljanov. Slovenija se je v teh dvajsetih letih očitno sprehodila od najbolj razvite tranzicijske postsocialistične države in vzorne dežele, ki je v najkrajšem času opravila z vsemi čermi evropskih integracij, do nevarne bližine problematične skupine PIGS, kamor se radi v sadomazohistični maniri uvrščamo kar sami. Igra številk in dejstev govori eno, naša samoocena nekaj drugega, govoričenje nosilcev oblasti nekaj tretjega.
Praznovanje dvajsetletnice države ne bi moglo biti bolj povedno. Namesto prazničnega vzdušja in vznesenih socialnoekonomskih statističnih podatkov smo obtičali v močvirju politične krize in šibkega ekonomskega okrevanja. Ljudje pričakujejo nove obraze in nove ideje, politična ponudba ohranja stare in seje iluzije o novih izhodnih rešitvah. Postali smo dežela, ki v ključnem obdobju krize vsevprek razsipa socialni kapital, ki predstavlja medsebojno zaupanje, ne da bi se zavedali, da se nam zato v tujini draži finančni kapital in doma povečujejo oportunitetni stroški reševanja krize. Izgubljamo kompas, kaj je regulatorna vloga in odgovornost politike in kaj so zmožnosti in možnosti gospodarstva.
Splošna slika je turobna celo na abstraktni ravni. Tržna ekonomija je v svoji ideološki liberalni obleki postala paravan za neokorporativistično in klientelistično delovanje države. Slovenija je vse bolj razdeljena na različne interesne skupine, leve in desne, bogate in revne, ki v vojnah druga proti drugi dejansko pozabljajo, kaj je po dvajsetih letih skupni temelj države, od kulture državljanskega duha do skupnih pravnih pravil in tržne odgovornosti. Na koncu v tej neko-operativni igri izgubljamo vsi. Razkroj brezzobe levice na oblasti in krepitev klientelistične opozicijske desnice utrjujeta poti politično-ekonomskega populizma, splošnega upora proti politiki, poslovnim elitam in kulturi sobivanja. Preprosto in povedno, po dvajsetih letih zgledovanja po Avstriji postaja Slovenija vse bolj podobna Italiji, ob koncu praznovanj bodo njene rešitve vse bližje Madžarski in leta 2013, ob vstopu Hrvaške v EU, najbrž nihče od zunaj ne bo prav ločil med stanjem duha teh dveh še pred leti tako različnih dežel. Čudna podoba zlitja slabih novic, kar bi nedavno umrli sociolog D. Bell najbrž imenoval »kulturno nasprotje« slovenskega kapitalizma.
V teh razmerah je življenjski cikel povprečnega nikogaršnjika, ki se prebija skozi simpatično statistično matriko dvajsetih let slovenske države, nekakšen balzamični zastavek pomirjanja v krizni džungli preživetja. Nenadoma se v igri številk in časovnih serij zavemo, da smo vendarle prehodili pomembno pot, da sta urejenost države in učinkovitost gospodarstva bistveno prispevali k povečanju blaginje prebivalstva, ne glede na merila in temelje primerjav. Nekaj pomembnih dejstev nas pri tem hkrati pomirja in vznemirja. Slovenska dolgoročna demografska podoba je ena od njih. Rodnost je premajhna, življenjska doba se povečuje, postajamo vse starejša družba, ki svojo dinamiko gradi samo še na pozitivnih selitvenih tokovih. To pomeni, da je izhodišče sprememb stari demografski zastavek. Sklep je jasen. Zelo hitro postajamo starajoča se družba, nimamo pa ustreznih razvojnih prilagoditev, naše dolgoročno preživetje je odvisno od družbene odprtosti in strpnosti do drugih, kar tudi slabo sprejemamo.
Morda v dveh desetletjih nismo opazili, da tradicionalna družina izgublja svojo vlogo in da se čedalje manj otrok rodi poročenim staršem. Zato pa so otroci postali v teh letih vedno bolj izobraženi, povečuje se formalna kompetenčnost naše delovne sile, ki pa v biznisu ni postala naša konkurenčna prednost. Seveda je zanimivo, kako je skupna zaposlenost v teh dvajsetih letih ostala pod tisto iz leta 1991, za več kot petdeset tisoč pa je narasla v sektorju države. To je logična posledica večje javne blaginje, toda tudi nevzdržne in drage birokratizacije države. Življenjski krog sklene statistika starostnikov. Upokojujemo se starejši, število upokojencev se je bistveno povečalo, šest let dlje prejemamo pokojnine. To dokazuje dolgoročne zadrege sedanjega pokojninskega sistema in pomembno nišo novih storitev v starajoči se družbi. Tretje življenjsko obdobje je skratka priložnost za posameznika in biznis, če bo država oboje znala dovolj inteligentno povezati.
Ta prikaz življenjskega cikla slovenske družbe je daleč najbolj zanimiv del praznične statistične publikacije. Prikaz kakovosti življenja z vidika okolja, zdravja in premoženjskih stanj nam kaže, da prav tako živimo v zgledni in varčni družbi. Gospodinjstva so se povprečno izkazala za dobrega gospodarja s pozitivnim tokom prihrankov, boljšega od države in biznisa, ki so se zadnja leta izjemno zadolžili, doma in v tujini. Morda smo pozabili, da smo leta 1991 povprečno zaslužili 43 evrov, danes pa 967 in smo leta 2010 realno 80 odstotkov bogatejši kot ob rojstvu države. In zato ne preseneča, da je tri četrtine Slovencev v povprečju zadovoljnih s svojim življenjem in prehojeno potjo, kar je presenetilo tudi strokovne razlagalce analitičnih številk.
Seveda je mogoče praznično torto razrezati na številna analitična obdobja glede na politično-ekonomske cikle in številne institucionalne spremembe, ko smo zaključevali postsocialistično tranzicijo, stopali v EU in gradili državo. Prehojena pot lahko vzbuja zaupanje, predvsem pa danes potrebujemo upanje, da smo sposobni lastnih rešitev, ki bodo Slovenijo utrdili na zemljevidu opotekajoče se EU. Če smo imeli pogum za lastno državo, če smo z lastnimi rešitvami dolgo veljali za vzor drugim, če smo po marjetici življenjske sreče med 34 razvitimi državami OECD na slabi sredini (21. mesto), potem lahko presežemo sedanji pesimizem regratove lučke.
Mogoče je premagati krizo, če imamo politično smelost in ekonomska znanja za preboj, če zaupamo v skupno prihodnost. V dvajsetih letih smo to nekajkrat pokazali in ni vrag, da nam ne bi uspelo še kdaj. Pahorju in Janši navkljub!
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.