23. 6. 2011 | Mladina 25 | Kolumna
Zastrašujoče poenostavitve
Za Pahorja in SD je politično umiranje na obroke videti kot možna rešitev, toda država postaja ekonomski talec teh zablod
Rebalans proračuna, ki ga vlada pripravlja junija, je hkrati posledica pomanjkljivih ocen proračunskih prihodkov in zaostrenih evropskih zahtev glede fiskalne vzdržnosti države. Prvo kaže na nepredvidljivost ekonomskih razmer, drugo na kredibilnost vladnih obljub in ukrepov. Nekje vmes so tudi politični motivi. Pahor je najprej zaletavo zagrozil z interventnim zakonom, kasneje je svojo politično zaupnico začel povezovati s sprejemom rebalansa. Fiskalne rešitve so torej postale nekakšna Arhimedova točka možnih političnih sprememb, najprej v obliki zaupnice, kasneje manjšinske vlade in šele na koncu tudi možnih volitev. Za Pahorja in SD je politično umiranje na obroke videti kot možna rešitev, toda država postaja ekonomski talec teh zablod. Zato je danes že jasno, da ni ključno vprašanje, kako in kje privarčevati 455 milijonov evrov, temveč predvsem kdo bo izvajal načrtovani proračun.
Proračunski rebalans je najprej žrtev negotovih razmer in sistema proračunskega načrtovanja. Ekonomska logika je razmeroma preprosta. V krizi in recesiji se zmanjšujejo davčni prihodki, negotove razmere povzročajo težave pri oceni gospodarske rasti, slabo načrtovanje in sejanje politično-ekonomskega optimizma pa vodi v nujne proračunske popravke. V zadnjih dveh letih smo sistematično precenjevali prihodke in bolje načrtovali odhodke. Oboje razkriva določeno nesposobnost realne presoje gospodarskih gibanj in hkrati sistemsko napako v načrtovanju, ki ne temelji na dejanskih vrednostih preteklega leta in morebitnih sidrih, temveč vedno znova gradi na ocenah in ciljih prihodnjega leta.
V poplavi strateških dokumentov, usklajevanj z EU, lovljenju različnih limitov in prenosov se je že zdavnaj izgubila možnost pametnih in preglednih sprememb. Proračunski priročnik je zapletena mešanica napotil, bistvo proračunskega strategiziranja države pa sta enostavnost in fokusiranje na bistvene reči. Zato je programski proračun, ki naj bi izhajal iz strateških usmeritev in projektov, nemogoče izpeljati, brez tega pa so rebalansi kilavo početje. Največji prihranki namreč ne tičijo v administrativnih rezih, temveč v projektnem povezovanju, učinkovitosti poslovanja in skupni presoji fiskalnih in razvojnih učinkov. Zamotanost in nepreglednost menedžiranja sprememb ter premajhna strateška osredotočenost sta ključni napaki, neučinkovit državni menedžment in slabo vodenje vlade sta usodni dodatek. Pahorjevi so tu izgubljeni.
Težava je tudi v spoznanju, da javnih financ ne moremo rešiti znotraj njih samih, da potrebujemo širšo koordinacijo sistemskih sprememb, projektov in ukrepov, ki pokrivajo vse tri časovne dimenzije načrtovanja. Tako pa še vedno ni jasno, kje so dejansko razvojne prioritete te države, od katerih ne odstopamo, kaj za nekaj let lahko odložimo in čemu se moramo preprosto odpovedati. Konsolidacija javnih financ za zdaj sloni na odhodkih, kar je tudi sicer splošna evropska kratkoročna usmeritev, toda dejanska rešitev tiči na prihodkovni strani, v povečanju konkurenčnosti in hitrejši rasti, tudi v selektivni spremembi davkov, kar počasi spoznava tudi EU. Iz dosedanjih vladnih usmeritev tega ni videti. Jasno je samo troje. Vlada ne želi posegati v javno porabo glede plač, pokojnin in socialnih transferjev, stavi na selektivno omejevanje investicij in reže predvsem po funkcionalnih stroških državnih organizacij. To je politično ugodna rešitev, toda z administrativnimi omejitvami seje zmedo in upor na mikro ravni, od zdravstva, visokega šolstva do kulture.
Tudi iz napak se nismo ničesar naučili. V času najgloblje krize smo povečevali plače v javnem sektorju in dvigovali minimalne plače v gospodarstvu. Izjemno hitro zunanje zadolževanje države smo namenili tekoči porabi, pomemben del tudi za problematično dokapitalizacijo državnih podjetij, strel v prazno je bilo tudi subvencioniranje skrajšanega delovnega časa. Najprej smo trošili v prazno, sedaj bi želeli preveč varčevati povprek, oboje pa je daleč od spodbujanja gospodarske rasti. Že dve administraciji, Janševa in Pahorjeva, gradita ali pa sanirata slovensko gospodarstvo s pospešenim zadolževanjem v tujini, brez pravih reform in usmeritev, ki bi kompetence podjetij spremenile v konkurenčne prednosti države.
S teoretskega vidika bi poenostavljeno dejali, da se odrekamo keynesianskim rešitvam, toda obrata k ekonomiki ponudbe ni nikjer. Ponovno iščemo izgubljena makroekonomska ravnotežja, čeprav nas lahko reši samo schumpeterijanski zasuk k inovativnosti in heterodoksni neoavstrijski pogled na krizo. Tržna restavracija ni ideološki cilj, temveč sredstvo za doseganje blaginje, iz finančnih vrtincev potrebujemo restavracijo realne ekonomije, namesto h kapitalu potrebujemo vrnitev k podjetništvu. Znotraj teh izhodišč je prehitra in linearna fiskalna konsolidacija lahko problem in ne rešitev. Pri tem ekonomisti radi ponujajo zmotne abstraktne rešitve, politiki zastrašujoče poenostavitve, oboje pa je Nietzsche pripisoval maničnim lastnostim oblastnikov, Keynes pa govori o usodnih norcih na oblasti in njihovih prišepetovalcih. Vse to so stari spremljevalci kriz, tudi danes in kajpada tudi pri nas.
EU zahteva, da članice njene prednostne naloge pretopijo v konkretne ukrepe. Komisija Sloveniji očita, da letna fiskalna prizadevanja za okoli 0,5 % BDP-ja niso dovolj za doseganje srednjeročnih ciljev. Rebalans naj bi zapolnil ta pričakovanja. Toda nihče ne zahteva ocene, kakšni so endogeni učinki takšnega rebalansa na gospodarsko rast, kar je ključno merilo sprememb. Vlada tudi sedaj bolj brani položaj, kot pa ga aktivno rekonstruira, kar je bistvo fiskalne konsolidacije. V ospredju je socialna kohezija in ne razvojno prestrukturiranje, hkrati pa vlada nima politične legitimnosti in izgublja bitko za rast.
Pahor seveda še zdaleč ni Rasmussen in Slovenija ni Danska, ki bi lahko mirno delovala z manjšinsko vlado in projektnim pristopom. Prvega niso zmogli s popolno vlado, drugega nikoli niso obvladali. Poleg tega stoji nasproti Janša, ki bo morda tožil vse tiste, ki ga ne vidijo kot mesijo in ga ne bodo volili. Če povzamemo zadnje Pahorjevo besedičenje v parlamentu, za Titanik na koncu tudi »mirno morje« ni prineslo rešitve. Morda pa gre za novi faux pas in je mislil na Titanove ključavnice.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.