7. 7. 2011 | Mladina 27 | Kolumna
Prisluhnitzi predsedniku
Sporne in lažne primerjave, ki ležijo v nedrjih predvolilnega boja, so z vidika mednarodne kredibilnosti države sila sporne
Slovenijo pred poletnimi počitnicami preplavljajo slabe novice, kriznim močvirjem ni videti konca in vse se utaplja v njih. Najprej finančna kriza in težave bank, potem ekonomska kriza z zdrsom rasti in zaposlenosti, sledila je fiskalna kriza države in sedaj še dolžniška kriza. Tu je kajpada politična kriza z manjšinsko vlado, napovedujejo se predčasne volitve in nihče ne ve, kako bo potekala politična jesen. Negotovost je velika, sposobnost obvladovanja razmer majhna, odgovornost za različne populistične ocene pa nikakršna. Krizomanija in demoniziranje ekonomskih dejstev sta postala del vsakdanjega političnega govora. Toda na političnem trgu to nima resnih posledic, ekonomski učinki komunikacijskih spodrsljajev pa so lahko usodni na ekonomskih in finančnih trgih.
Slovenski politiki in visoki državni funkcionarji teh razlik očitno ne razumejo. Pahor napoveduje nov val globalne krize, Janša nas že vidi v objemu grškega scenarija, guverner Kranjec in minister Križanič pa že tradicionalno sejeta svoja čudaška sporočila. In za nameček podobne reakcije srečujemo tudi pri mnenjskih voditeljih in celo pri poslovnežih. Ta nenavadni komunikacijski populizem je običajno zunaj pravih empiričnih dejstev in pomeni popolno nerazumevanje politično-ekonomskih procesov sodobne tržne družbe.
Medtem ko politični trg komunikacijske trke nagrajuje s postopnim izgubljanjem legitimnosti in na koncu z volilnim porazom, ekonomski trgi informacije premlevajo in vgrajujejo v vrednostna razmerja. Vsaka politična informacija ima na trgih, zlasti finančnih, svojo ceno, povzroča stroške ali koristi. V kriznih razmerah so posebej občutljive slabe in alarmantne informacije in tu običajna ekonomska dejstva ne igrajo nobene vloge. Politično lahko sprožijo revolt, ekonomsko pa stroške, oboje lahko vodi do iracionalnih in predvsem dražjih odločitev, ko nobeno politično kosilo ni več zastonj. Poglejmo nekaj domačih primerov.
Pahor je kot novi začasni minister javne uprave pred časom izjavil, da je na tem področju preveč zaposlenih domala polovica ljudi. Trditev je težka 80.000 novih brezposelnih in je seveda tako absurdna, da ne potrebuje dokazov. Podobno smo lahko po porazu na referendumu slišali vrsto izjav o interventnem »kaznovalnem« zakonu, pa o vezavi rebalansa na vladno nezaupnico, končali pa bomo pri njegovem jesenskem sprejemanju, kar spet ni pozitivna informacija. Pred dnevi je premier pohitel z novico, da svetu grozi nova globalna kriza. Ni povsem jasno, od kod mu ta ocena. Dvojno sedlo gospodarske rasti je razmeroma običajno postkrizno dogajanje, toda ponovitev krize leta 2008/2009 je vsaj za sedaj malo verjetna. Pahorjeve ocene so torej politični poker, ki dviguje ekonomsko negotovost in poslovni pesimizem. Neznosna lahkotnost njegove govorice deluje politično nezrelo in strokovno nekompetentno. Domače politične posledice občuti sam, ekonomske pa so nevarne predvsem za državo.
Podobno je tudi Janševo govoričenje, da je Slovenija na poti Grčije in njenih težav. Toda Slovenija v ničemer ni podobna Grčiji. Naš problem ni toliko javni dolg kot notranja zadolženost podjetij in zunanja zadolženost bank. Javni dolg je še vedno štirikrat nižji od grškega deleža glede na BDP, primanjkljaj pa več kot dvakrat. Tudi druga makroekonomska neravnotežja so preprosto neprimerljiva. Niti primanjkljaj niti javni dolg nista kritični točki, imamo srednjeročni načrt finančne konsolidacije in to zadostuje. Morda Janša ne razume ekonomskih in finančnih dejstev, bolj verjetno z njimi politično manipulira in zavaja volivce. Toda sporne in lažne primerjave, ki ležijo v nedrjih predvolilnega boja, so z vidika mednarodne kredibilnosti države sila sporne. Janša s tem preprosto škoduje Sloveniji in podobno kot Pahor prispeva k zniževanju bonitetnih in drugih ocen države na mednarodni ravni.
Prva moža pri sejanju panike nista sama. Nedavno Kranjčevo oceno, da se lahko približamo grškim težavam, je nemški poslovni tednik Hanselblatt hitro povzel, vplivni J. C. Juncker še hitreje komentiral in odziv poslovnežev na finančnih trgih je bil takojšen. Grozi nam nov obrestni pribitek pri komercialnih poslih in verjetno tudi slabša ocena bonitetnih hiš ter dražje zadolževanje države. Kranjec se je kasneje nekaj opravičeval, toda posledice se niso več dale popraviti.
Česa torej slovenski politiki in celo visoki državni finančni funkcionarji ne razumejo? Gre za tri pomembne reči. Najprej v krizi in pri ekonomiki recesije postaja kredibilnost nosilcev ekonomske politike ključna reč. Če je ni, ni potrebnega zaupanja niti na političnih niti na ekonomskih ter finančnih trgih. Drugič, trgi delujejo kot informacijski stroji, zato je politično-ekonomska retorika ključna za racionalne presoje in izbire tržnih deležnikov. In tretjič, vsaka informacija šteje, zlasti na finančnih trgih, in ima svojo ceno. Zato je zgrešena politična govorica lahko draga zadeva.
V nedrjih neoliberalizma tiči napotek, da potrebujemo preprosta pravila za kompleksne reči. Magična rešitev je v tem novoreku trg. Trg temelji na dejstvih in informacijah, pravih ali lažnih, na vrednotah in špekulacijah. Kdor ne razume mehanizma njegovega delovanja, ne pozna usodne povezanosti javnih informacij in nevidnih poslovnih odločevalcev. To je skrivnost tržne »nevidne roke«. Zato ekonomska retorika brez Habermasove komunikativne etike in javno-zasebnih presoj koristi in stroškov običajno vodi do iracionalnih odločitev in neupoštevanja družbenih norm dostopa do blaginje. Sloveniji se je zato zgodil Downsov paradoks racionalnega volivca. Ta postaja apatičen in ignorantski, ker ne more vplivati na slabe odločitve. Na njegovo mesto pa stopajo Olsonove vplivne skupine, »prosti jezdeci«, ki si prisvajajo moč in bogastvo ter odločajo namesto nas.
Dokler bosta razumevanje in delovanje trga na ravni religijske ideologije in skrivnostne krščanske mehanike, bo pomembna retorika, zlasti elitnih oznanjevalcev pogrošnih resnic. Sejanje panike ob sedanjih kriznih razmerah, vzbujanje strahu, da bi bili odrešitelji bolj potrebni, povzroča nepotrebne družbene stroške in dolgoročno škoduje blaginji ljudi. Zato so trezne ocene in poziv k resnosti javnega komuniciranja, kot opozarja predsednik Türk, pravi napotek. Kakor za koga.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.