Od Murdocha k Profumu in nazaj

Jurij Gustinčič

29. 7. 2011  |  Mladina 30  |  Pod črto

Med dvema vrhovoma v angleški politični zgodovini je več kot pol stoletja, oba sta se zdela velika, vendar je zadnji, Murdochov, zdaj videti neprimerno višji in strašnejši.

Če povzamemo po glasbi, je prvi kot opereta, drugi je že Wagner. Za mlajše generacije, še zlasti, če niso na zgoščenkah slišali pop glasbe, ki jo je povzdignila afera Profumo, naj bo povedano, da se je občinstvo ob njej naslajalo. Njen družbeni smisel, ki je bil sicer velik, popolnoma splahni v naročju intrige. Spomnimo se ga za trenutek, tako kot je še danes pred očmi meni, takratnemu poročevalcu iz Londona.

Dober, pravilno v Etonu vzgojen in vdan konservativec John Profumo mimogrede, v nekem baru, spozna in se popolnoma v nasprotju z vsemi pravili angleške visoke družbe zaljubi v lepo, popolnoma neresno in le na pol pismeno dekle, ki se zna vesti v postelji. Seveda ne manjkajo sprejemi pri lady Ascot, kjer se lahko poleg tistih iz najvišje sreča tudi izbrane osebe iz nevisoke družbe. O zadevi se šušlja, Profumu, državnemu sekretarju za vojsko v času, ko so se Britanci še imeli za veliko silo v hladni vojni s Sovjeti, postavljajo v parlamentu neugodna vprašanja. Kot da je John Profumo predvidel predsednika Clintona (ki je študiral v Angliji), zanika kakršnekoli nespodobne zveze z gospodično.

Preskočimo podrobnosti in povejmo le, da je predsednik vlade Macmillan, predstavnik stare šole, takole gentlemansko, kot se je to delalo v stari Angliji, zaupno zahteval od ministra, naj mu pove resnico. Profumo se končno vda. Šef vlade ga odslovi. Angleški in svetovni tisk, pa tudi televizija imajo svoje velike dni pikantnega poročanja. Predsednik vlade ostaja hladnokrven, dasiravno neke podrobnosti dopuščajo sklep, da je omenjeno dekle, ki je hkrati z ministrom Njenega veličanstva imelo razmerje tudi s sovjetskim vojnim atašejem, v pogovorih omenjalo pojme, ki jih poznajo le ljudje, dobro seznanjeni s pripravo jedrskega orožja.

Ubogi Macmillan, ljubkovalno imenovan Supermac. Nekaj mesecev pozneje po lastni presoji odstopi, seveda iz zdravstvenih razlogov. Pri angleških politikih pa je konec nepredvidljiv. Ko nekoliko pozneje na oder stopi gospa Thatcherjeva, je Harold Macmillan že porinjen v dom lordov. A kot lord Stockton ima govor, ki ga od konservativca nihče ne pričakuje. Ostro se zgraža nad potezami predsednice vlade, ki je strla angleško sindikalno gibanje in enkrat za vselej, no skoraj, uničila hrbtenico delavskemu razredu. Kot nekoč, več kot stoletje prej, lord Byron!

Angleška politika je bila zmedena, kmalu bodo za krmilom, sicer brez pomembnega uspeha, laburisti. Na oder stopi junak, Avstralec (torej poltujec) Rupert Murdoch. Nič ni kazalo, da bi tak provincialnež lahko zavladal nad skorajda celotnim angleškim tiskom. Naj samo omenimo, da je med drugimi kupil sloviti Times in ga spremenil v provincialni časopis. Pohodu Ruperta Murdocha ni konca. Poleg britanskih medijev prevzame še dobršen kos ameriških. Pred časom je strl tudi ponosni glas ameriškega businessa Wall Street Journal.

News of the World je nehal izhajati zaradi škandala s prisluškovanjem, toda bralci tega niso zahtevali. Guardianu, staremu slavnemu poštenjaku, pa tudi zdaj pada naklada. Odpušča novinarje. Takšen je resnični svet.

Na začetku smo govorili o opereti in Wagnerju. Tudi Murdochu ni popolnoma tuja posebnost pomembnih Angležev, da se mimogrede zaljubljajo ali povezujejo z močnimi ženskami. No, Murdoch je srečno poročen s Kitajko (sic!), in koliko se ve, ne preganja žensk. Se je pa vendarle tudi ob njem pojavila femme fatale v osebi odločne, cinične, brezobzirne Rebeke Brooks, ki nekaj časa vodi zdaj naglo odpisani tednik senzacij News of the World, poleg znanih pa uporablja tudi neznane metode novinarske vsevednosti. Skratka, je mojster množičnega prisluškovanja, ki seže celo v kraljevske sobane.

Operacija Rupert Murdoch se nadaljuje v javnosti in parlamentu. Tudi to pot je posredno, pa niti ne tako zelo posredno, zadela konservativnega premiera. Začelo se je ugibati, ali bo ostal na položaju, splošno mnenje pa je, da se drži dobro in da se bo obdržal. Vendar pripomnimo, da se je tako govorilo tudi o Supermacu, preden so odkrili, da je bolehen in star, po izgubljenih volitvah pa so ga slavnostno porinili med lorde. Morali bomo počakati. Saj sta bili tudi v sloviti aferi Watergate potrebni dve leti, da je prišla do svojega enkratnega konca v ameriški zgodovini. V tistih dveh letih afere je veliko ljudi verjelo, da jo bo Nixon obvladal.

Zakaj se ne bi raje ozrli na tisto, kar imajo skupnega angleške, v zadnjem primeru lahko mirno rečemo tudi anglosaške, afere? Veliko, po mojem. Angleži in vsi tisti, ki so se rodili iz njihovih tradicij, navad in hib, začnejo afere z veliko hrupa, ki pa se široke publike ne drži dolgo. Afere potem tlijo kot žerjavica, ki bo nekoliko kasneje spet zanetila kres. Če je premieru Cameronu usojeno, da vlada obdan s sedanjo in zelo možnimi novimi aferami, potem se bo pač zgodilo. Ali pa bo odstopil, a pojasnilo se bo oblikovalo takrat, z mirnim obrazom in brez dramatičnih posledic. Tako kot naj bi bil Murdoch na sestanke z državniki na Downing Streetu prihajal skozi zadnja vrata (da ga ne bi nadlegovali paparaci), tako lahko odide zadnjič tudi premier. Saj je tako pri zadnjih vratih z Downing Streeta odšel tudi Blair.

Ljubezensko ali pa vsaj neko zelo žensko okolje je v takšnih aferah zelo potrebno. Udeleženci se na lepem zdijo manj čudni in tuji, morebiti celo nečloveški. Rebeka Brooks se seveda ne more meriti s Christino Keeler iz afere Profumo, saj je visoka upravnica in gospodarica novinarjev, simpatij zato ne more zbuditi, vsaj ne velikih. In vendar njena navzočnost, tudi če se bo nadaljevala v zaporu, daje Murdochovi zgodbi neko človeško noto. Zato je naivno misliti, da je tako njej kakor tudi staremu volku Murdochu ušla katerakoli podrobnost v spornem obnašanju novinarjev, tudi če ne bi eden med njimi naredil samomora. Vedela sta, vedela vse in vedno. V tistih trenutkih, ko je stari avstralski volk skoraj zmedeno odgovarjal parlamentarni komisiji, kako nič ni vedel, je deloval klavrno. Sploh so mogočni ljudje klavrni, ko z drhtečim glasom govorijo, da »niso nič vedeli«.

Publika morebiti ni nič boljša, morebiti si takšno obnašanje mogotcev celo zasluži. News of the World je nehal izhajati zaradi škandala s prisluškovanjem, toda bralci tega niso zahtevali. Guardianu, staremu slavnemu poštenjaku, pa tudi zdaj pada naklada. Odpušča novinarje. Takšen je resnični svet. Od Profuma do Murdocha, vse je isto.

Opereta ali Wagner? Različne podrobnosti, ista vsebina.