Neuničljivost nacionalizma

Jurij Gustinčič

15. 7. 2011  |  Mladina 28  |  Pod črto

Malo je besed in pojmov, ki bi se jih tako držalo negativno mnenje ali javno izraženo zaničevanje kot besede in pojma nacionalizem. Mirno lahko rečemo, da je javno takšen odnos svetovno veljaven, saj se niti tisti, ki izražajo navdušenje nad svojim narodom ali pa delujejo v obrambo njegovih pravic, ne bodo niti za trenutek odpovedali obsodbi nacionalizma. Ponosno se celo reče nacija, tudi takrat, ko ne šteje niti milijona prebivalcev, trdno pa bo vsakdo pribil, da nacionalizma seveda ne sprejema. Skratka, nacionalizem je grda beseda, morebiti v javnem življenju ena najgrših.

Kako daleč je to od resničnega stanja! Ne mislim le na manjše narode, tiste, ki morajo resno razmišljati, kako ohraniti status neke posebnosti v današnjem nervoznem svetu, ko se v razvitih deželah že hudo razjezijo, če jih na meji opozoriš, da so stopili v novo, seveda v svojem duhu, če ne besedi, suvereno enoto. O ne, mislim predvsem na velike, tiste, ki oceno o nacionalizmu, ko govorijo o drugih, zlasti manjših, izgovorijo z odkritim zaničevanjem, še bolje, s prepričanostjo, da gre pri oceni o nacionalizmu le za dokončno ugotovitev zaostalosti, tudi duševne. Nacionalist Američan? Tega si ne bo upal trditi nihče, če je le količkaj izobražen. O nacionalizmu Rusov ali Kitajcev bodo vendarle govorili, češ, nekateri narodi, čeprav večji ali veliki, se pač nekega balasta še niso osvobodili.

O nacionalizmu Američanov pravzaprav ni treba veliko razmišljati, lahko rečemo brez natančnejših pojasnil, da je razširjen kot njihova dežela. Nekatere posebnosti ameriškega nacionalizma so se sicer skrile ali morebiti celo izginile, naj omenim le nekdanje globoko prepričanje povprečnega ameriškega popotnika v Evropi, da je najbolje, če je le mogoče, izogniti se pitju neprekuhane vode. Raje bi ostal pri zadnji epizodi »ameriške izjemnosti«, ki jo tudi sami radi omenjajo in ki naj bi jim dala naravno pravico, da stvari, če je le mogoče, uredijo po svojih zakonih in predstavah.

Umor Osame bin Ladna je najboljši primer nacionalne izjemnosti, ki jo čutijo Američani, predvsem tisti, ki vladajo. Da so napadalci, ki so vdrli v pakistansko hišo in opravili z vodjo najslavnejše teroristične sekte, imeli vso pravico to storiti v imenu pravic in dolžnosti, se je tudi predsedniku Obami zdelo tako samoumevno, da se niti ni spuščal v podrobnejša pojasnila. Prav tako kot ob hladnokrvni odpovedi ZDA mednarodni ureditvi preganjanja zločincev, ko gre za sveti interes same Amerike. Preostali svet je v večjem delu o tej epizodi molčal, Američanom je kratko malo brez ugovorov ali argumentov priznana pravica, ki jo imajo sami za sveto, saj verjamejo v svojo pravico maščevanja, tako kot uradno verjamejo v boga.

Da so napadalci, ki so vdrli v pakistansko hišo in opravili z vodjo najslavnejše teroristične sekte, imeli vso pravico to storiti v imenu pravic in dolžnosti, se je tudi predsedniku Obami zdelo tako samoumevno, da se niti ni spuščal v podrobnejša pojasnila.

To ni razprava o Ameriki, saj lahko rečemo, da ameriškemu enako prepričanje o izjemnosti (excepcionalism) globoko prežema vsaj še dva naroda, ki sama sebe štejeta za svetovni sili, daleč pred drugimi ne le manjšimi, ampak tudi enako velikimi, Rusijo, torej, in Kitajsko. Resda Rusi nekoliko dvomijo o svoji posebnosti, odkar je propadla Sovjetska zveza. Ali pa sedaj, ko pri osvajanju vesolja lahko računajo le še na vlogo kočijaža, ki v vesolje popelje druge, predvsem ameriške znanstvenike in bogataše turiste. V tem pogledu jih je klavrni konec ameriških raziskovanj v vesolju nekoliko potolažil. In vendar ni pozabljen status, ki ga je Rusija imela še včeraj. Ali ne uporabljajo celo nemirni narodi Kavkaza ruščino kot svoj jezik? Ali ne govorijo mnogi Čečenci rusko bolje od pravih Rusov? Nekoč, v sovjetskem času, so v Moskvi vse te narode in narodiče imenovali »nacmene« (rusko za nacionalne manjšine), in v ruskih očeh so tudi bili le to, nič večjega. In naposled Kitajci, ki so izpeljali operacijo svetovne olimpijade le zato, da bi jih svet občudoval. Obnemeli bi, če tega kdo ne bi storil.

Vsi skupaj, veliki narodi in mali, se enako oklepajo predstave in pomena nacionalnega interesa, le da imajo včasih težave pri tem, kaj vzeti za nacionalni interes. Toda zaradi dvomov o tem, kaj to je, se nacionalnemu interesu ne bodo odpovedali. Vneto so nekateri pohiteli pomagat Američanom v Afganistanu. Sedaj se dostojanstveno postavljajo v vrsto tistih, ki bodo iz Afganistana srečno odšli in pri tem le prijateljsko pomahali Američanom, četudi ti prav tako razmišljajo, kako priti ven na takšen način, da to ne bo delovalo kot poraz v Vietnamu. Vsi skupaj pa odhajajo, če ne gre drugače, iz ... nacionalnih interesov.

Najpomembnejši pojem pravkar končanega stoletja je vsekakor bil nadnacionalno združevanje. Kako stoji ta zadeva leta 2011? V Evropski uniji so se Francozi in Italijani že resno prepirali, ko je šlo za svobodo prehoda prek nacionalnih meja, resda ne zaradi pravic svojih državljanov, temveč zaradi navala Afričanov. Navala, ki se bo na evropskih tleh še zelo stopnjeval. Vsekakor pa nacionalne pravice posameznih držav članic Unije vsak hip lahko postanejo stara nova tema političnega delovanja. Saj so že na vrsti mirni Danci, ki Schengenu navkljub vračajo carinike na meje svoje svete zemlje. Kajti tudi danska zemlja lahko postane sveta.

Če pogledamo poteze posameznih držav, ki so se vneto vključevale in vključile v danes tako priljubljeno prizadevanje za odpravljanje meja, političnih in seveda kulturnih, bomo ugotovili, da ima skoraj vsaka vlada v mislih predvsem potrebo in način, kako zavarovati svoje, torej nacionalne interese. Tudi takrat, še zlasti takrat, ko se beseda nacionalno niti za hip ne omenja. Lahko bi celo rekli, da se nacionalno upošteva tako, da se zavrača, obsoja ali zasmehuje. Američani, poleg njih pa Angleži, se bodo ob takšnih priložnostih tudi ironično nasmehnili, le Francozi se obnašajo drugače in nacionalno veličino, če le morejo, ugotavljajo in povzdigujejo. Zato Anglosasi o njih govorijo z rahlo ironijo. In vendar: Nato je za nekatere vzhodnoevropske dežele največji sen (ne rečejo, hočemo v Evropsko unijo, ampak hočemo v EU in Nato), tisti, ki so v Natu že dolgo, pa gledajo, kako se bodo njegovih obvez čim bolj razbremenili, Evropejci še vedno sanjajo (le sanjajo) o svoji lastni, evropski obrambni strukturi. Svet zopet postavlja na prvo mesto tiste v neoliberalnih krogih tako zaničevane nacionalne interese.

Nacionalni interes je tem večji, čim večja je država. Seveda bo ta to zanikala, ne vem, zakaj. Američani najraje uporabljajo, ko govorijo o svoji svetovni vlogi, besedo »leadership«, torej vodenje. Naj bo. Je pa v bistvu nacionalistično. No, vsaj nacionalno.