Volilni dribling

Heni Erceg

29. 7. 2011  |  Mladina 30  |  Hrvaška

Hrvaški premierki se je končno zdelo vredno objaviti datum parlamentarnih volitev. Sočasno se je v državo vrnil dolgo pričakovan begunec, nekdanji premier Sanader. In že v prvi izjavi preiskovalcem, skladno s svojim značajem, prepotentno zavrnil vse obtožbe za utajo velike količine denarja, pretkano izjavil, da komajda pozna ljudi, ki so ga v svojih izjavah obremenili. Rekel je tudi, da prvič sliši za milijonske zneske, vzete iz državnih podjetij, kajti s tem da se je ukvarjalo računovodstvo njegove stranke, in da je tako dobro vzpostavil poslovanje HDZ-ja, da sam ni imel vpogleda v poslovanje stranke. Temveč so ga, se je dalo razbrati, imeli neki drugi igralci vladajoče stranke.

Kosorjevi bi zato lahko bilo še žal zaradi zavlačevanja z datumom volitev vse do 4. decembra, saj bo nekdanji premier takrat že sedel v sodni dvorani (če so netočna ugibanja, da je bojda zelo bolan) kot obtoženec in bo »pel« svojo verzijo zgodbe o tem, kako je hrvaška mafijska oblast na veliko ropala Hrvaško. Poleg tega ni nepomembno, da je Senader najel enega najboljših domačih odvetnikov, ki ne pozna poraza na sodišču. Sanaderjeva obramba v aferi prodaje domačega naftnega podjetja Madžarom, v kateri mu očitajo podkupnino deset milijonov evrov, bi se lahko prekrivala z obrambo podpredsednika Sanaderjeve vlade, drugega ključnega obtoženca v isti aferi, ki je že temeljito obremenil druge člane vlade in samo premierko.

Če bi se pravosodje odločilo, bilo pa bi logično, da njo in njene sodelavce, ministre v vladi, zasliši kot priče, bi to vsekakor negativno vplivalo na politični rejting vladajoče stranke med predvolilno kampanjo. Sicer so odvetniki argumente za takšen postopek že poslali preiskovalnim organom, o razvejanih kriminalnih mahinacijah vladajoče stranke pa priča tudi izjava osumljene šefinje HDZ-jevega računovodstva. V tako imenovani »aktivni obrambi« - v hrvaških razmerah to pomeni, da ne molčiš, temveč v drek porineš, kogarkoli moreš - je preiskovalcem navedla imena številnih ministrov, tajnic, voznikov, različnih strankarskih majhnih rib, ki jim je, pravi, dajala gotovino na roke iz strankarske blagajne.

Če bo Kosorjevo sodišče poklicalo kot pričo v aferi sklenitve škodljive pogodbe z madžarskim MOL-om in če bo, kot podpredsednica Sanaderjeve vlade, rekla, da ni nič vedela, bo videti precej neumna in nekompetentna. Če bo rekla, da je vedela, pa ni ničesar ukrenila, potem je še kako odgovorna.

Poleg tega bo Sanaderjeva obramba najbrž posegla po trditvi, da so bile vse sumljive odločitve o prodaji domačega naftnega podjetja Madžarom sprejete enoglasno na sestankih vlade ali stranke, in če je za škodljive pogodbe kriv nekdanji premier, potem so krivi tudi drugi člani vlade. Obramba bi lahko ovrgla tudi dokazno gradivo proti nekdanjemu premierju, saj je skoraj v celoti sestavljeno iz izjav prič-skesancev, torej ljudi, ki jih tudi same bremenijo težkih kaznivih dejanj, zato je njihova verodostojnost enaka Sanaderjevi oziroma nikakršna. In kot takšna resno postavlja pod vprašaj sam zakon, ki državnemu tožilstvu omogoča, da obtožnice razpisuje na podlagi izsiljenih dokazov tipa »moja beseda proti tvoji«. Kar vsekakor odpira pot dvomu o politično motiviranih sojenjih.

Kljub političnemu trudu, da bi Sanaderja izolirali kot edinega krivca, je precej jasno, da se je ta velikanski plen delil med pripadniki vladajoče elite in da so del zagotovo porabili za nezakonite strankarske potrebe, podkupovanje, politično trgovanje, kar seveda meče senco dvoma na regularnost prejšnjih volitev.

Zato niso nepričakovane špekulacije, da bo tožilstvo za mafijske posle te oblasti obtožilo vso vladajočo stranko, stranko do konca onesnaženo s korupcijo, katere posledica je gospodarsko in socialno mrtvilo države, brez znamenj izhoda iz krize. Ta ugibanja so napeljala premierko Kosorjevo, standardno izgubljeno v poslih vodenja države, na še eno panično, tipično arogantno potezo: na zahtevo državnemu tožilstvu, naj jo nujno obvesti, ali njeno stranko preiskujejo ali ne. Tako odkrito vmešavanje izvršne v pravosodno oblast pa ni presenetilo nikogar, saj gre za običajen avtoritaren vedenjski obrazec vseh hadezejevskih vlad.

Kakorkoli, Kosorjeva med političnimi pritiski na pravosodne organe in prazno predvolilno retoriko resno računa na hitro in strogo obsodbo nekdanjega premierja, kot bojda edinega hudobca v veliki in razvejani kraji državnega denarja, čeprav bi lahko v tej njeni pokerski igri ravno sama in njena stranka utrpeli veliko, dolgoročno politično škodo. Če jo bo namreč sodišče poklicalo kot pričo v aferi sklenitve škodljive pogodbe z madžarskim MOL-om in če bo, kot podpredsednica Sanaderjeve vlade, rekla, da ni nič vedela, bo videti precej neumna in nekompetentna. Če bo rekla, da je vedela, pa ni ničesar ukrenila, potem je še kako odgovorna. Tako ona kot številni drugi hadezejevski jastrebi.

Vse te analize pa pridejo v poštev ob resnem pravosodju, neodvisnem od političnih vplivov, zatem ob močni opoziciji in seveda ob ljudeh, ki ne bodo več zadovoljni samo z lažno ideološko propagando. V hrvaških razmerah žal še zdaleč ni tako, ampak bi, vsaj po trenutnih anketah, velik del nacije znova zaupal isti, vladajoči stranki. Tisti, ki jo je temeljito oropala, ponižala, ki je leta in leta uspešno rušila Hrvaško s kapilarno korupcijo, pogosto v obeh smereh. Predvsem z državnim korumpiranjem velikanske, polmilijonske skupine braniteljev, med katerimi je vsaj polovica lažirala bodisi vojno pot bodisi invalidnost. To pogubno delo s težkimi, nepredstavljivimi posledicami za državo, pa je opravila ravno Kosorjeva, a v javnosti še vedno velja za nekorumpirano političarko. Kajti ni vzela veliko, no. Samo tuje stanovanje!