Politizacija evropskega bančništva

dr. Bogomir Kovač

5. 8. 2011  |  Mladina 31  |  Ekonomija

Slovenska vlada je uveljavila nov bančni davek, da bi banke spodbudila k večji investicijski vnemi. V sedanji finančni in dolžniški krizi so banke, naše in tuje, odigrale eno ključnih vlog. Najprej so s svojo kreditno in finančno politiko spodbujale krizo, kasneje so postale temeljni kamen kriznega zdrsa in nazadnje s počasno sanacijo portfelja postajajo razlog za počasno okrevanje. Sprva so bile deležne likvidnostne pomoči centralnih bank in garancijskih ter depozitnih shem držav, kasneje so se izneverile oživljanju gospodarske rasti in pokrivanju dolžniške krize držav. EU se je z odlogom odločila za obremenitvene teste glede kakovosti kapitala, iz Basla prihajajo nove regulacijske zahteve, ostrejši so nadzorni mehanizmi. Sanacija bank je pogoj za oživitev gospodarstva in ključni vzvod reševanja sedanje krize. V Sloveniji Umar ugotavlja, da so podjetja nekakšni talci bank, BS šele išče prave zamisli za sanacijo bančnega sistema, vlada pa z davkom priznava, da ne ve, kako oživiti gospodarstvo.

Bančništvo je vedno odeto v nekaj skrivnostnosti. Finančna kriza prinaša bankam težave predvsem z vidika upadanja njihovih bilančnih vrednosti. Vrednost banke je namreč določena z razmerjem med vrednostjo sredstev in obveznosti. Ker del bančnih sredstev sestavljajo neizterljiva posojila in zastrupljeni izvedeni finančni instrumenti, se celotna finančna veriga nenadoma zlomi, del bančnega kapitala pa skopni. Ameriške in evropske banke zato potrebujejo dokapitalizacijo. Monetarna oblast in vlade imajo na tej točki nekaj možnosti. Lahko dopustijo propad bank in nebančnih institucij, njihovo tržno prestrukturiranje ali pa jim pomagajo s slabo banko, z državnim prevzemom ali pa z javnim posojanjem denarja, kot so storile ZDA s programom TARP.

EU je slabe naložbe bank reševala z zakasnitvijo in na podlagi napačnega mnenja, da so evropske banke manj prizadete kot ameriške. Toda izkazalo se je, da so evropske banke globoko zabredle v močvirje ameriških financ, da so prepojene tudi s problematičnimi evropskimi državnimi obveznicami in da so lastniško bolj vezane na državo kot na trg kapitala. ECB, podobno kot FED, samo navidezno nadzira količino denarja v obtoku, prevelika monetizacija in nizke obrestne mere so namesto v inflacijskih spiralah cen končale v špekulativnih ponorih na kapitalskih trgih in v nepreglednih kreditnih in dolžniških verigah. Kreditni sistem in bančništvo s slabim kritjem sta za EU usodnejša, ker so »cirkulacijski krediti« (Mises) nakopičeni v bankah in manj na kapitalskih trgih. Zato je atenski dolg z več kot 300 milijardami evrov zamajal evropski finančni in bančni sistem. Skupna diagnoza je preprosta. Evropskim bankam zmanjkuje kapitala, ker delujejo s previsokim finančnim vzvodom, nimajo dovolj aktivnih lastnikov in pristopov do dolgoročnih virov. Banke so zato bolj kot v ZDA odvisne od državne pomoči, hkrati pa sedaj države pričakujejo, da bodo banke reševale njihovo fiskalno in dolžniško krizo. Krog je sklenjen na sila neugodnih temeljih.

Najprej so si v EU prizadevali, da jih sporazum glede kapitalske ustreznosti (Basel III) ne bi preveč in prehitro prizadel. To je potuha bankam, lastnikom in menedžerjem, da ne ukrepajo dovolj hitro in odločno glede svoje kapitalske ustreznosti. Če bi imele banke dovolj kapitala, bi laže premagovale mejo med slabimi posojili, likvidnostjo in sposobnostjo novega kreditiranja. Vlade kapitala za dokapitalizacijo bank nimajo, prav tako od bank ne zahtevajo, da ga zberejo na kapitalskih trgih. Ker so korporativna vodstva bank odvisna od donosnosti kapitala in ne od obvladovanja tveganj, rajši krčijo premoženje kot tvegajo z novimi posli. Stresni testi so med 8000 bankami zajeli 90 bank, osem jih je padlo. Vse skupaj je nova farsa, ki zgolj potrjuje nevarni status quo. Vsak rešuje sebe, dejansko pa banke s svojo neaktivnostjo prelagajo stroške krize na druge. Moralni hazard tega početja je beg pred zasebno odgovornostjo, namesto splošne sanacije evropskega bančnega sistema pa imamo vedno večji kreditni krč in negotovo oživljanje gospodarstva. Evropski bančni sistem je v treh letih izgubil okoli 1500 milijard evrov, nekaj več kot 2000 milijard pa so za njegovo sanacijo dali države in davkoplačevalci.

Slovensko gospodarstvo glede na strukturo virov spada med najbolj zadolžene. Zato ga lahko rešijo samo zdrave domače banke in tuj kapital. Predvsem pa konkurenčni projekti in dobri menedžerji.

EU pričakuje in zahteva večjo odgovornost bank. Zato tudi predlaga nova kapitalska pravila, regulacijo in nadzor ter drugačno upravljanje in vodenje bank. Zavedati se moramo, kot pravilno opozarja Trichet, da je evroobmočje fiskalno v boljšem položaju kot ZDA ali Japonska, da pa so bančni sistemi naša Ahilova peta. Povečanje javnih dolgov v evropskih bankah in nesolventnost držav (Grčija) povzroča, da dolžniška kriza držav neposredno ogroža bančni sistem in ne obratno. Toda tudi nova evropska pravila še vedno predvidevajo, da posojila državi ne nosijo tveganj, zato kapitalska ustreznost nima zveze z javnim dolgom. Zaradi tega tudi v novem bančnem sistemu EU ne bo šlo brez sistematičnega izrinjanja kreditiranja zasebnega sektorja na račun države in koncentracije tveganj državnih vrednostnih papirjev. To pa ni rešitev, temveč poglobitev dolžniške krize in nevarna politizacija evropskega bančništva.

Tudi za Slovenijo je značilen del teh zablod. Politični zapleti z upravljanjem in dokapitalizacijo NLB in NKBM so že pregovorni, BS pa skuša s spornimi pritiski glede kapitalske ustreznosti popraviti svoje stare regulacijske napake. Problem slovenskih bank ni samo pomanjkanje kapitala, temveč slaba posojila doma in zadolžitev v tujini, vse skupaj pa znižuje njihovo bonitetno oceno. Bančni sistem se trenutno rešuje s slabitvami in z zmanjšanjem zadolženosti do tujine, kar mu omogoča državna zakladnica s svojim depozitom. Toda kreditni krč ne popušča. Vlada je namesto s slabo banko pričela z obdavčenjem, toda negativni davek bodo banke preprosto prevalile naprej. Problem bank je namreč način razdolževanja, spremlja ga nesposobnost za koordinirano in projektno (so)delovanje. To vključuje vse deležnike, toda to je menedžerski in ne finančni problem.

Slovensko gospodarstvo glede na strukturo virov spada med najbolj zadolžene. Zato ga lahko rešijo samo zdrave domače banke in tuj kapital. Predvsem pa konkurenčni projekti in dobri menedžerji. Vse drugo je kaznovanje davkoplačevalcev in vodi v razvojni polom.