Nespameti v tej deželi ni videti konca

dr. Bogomir Kovač

12. 8. 2011  |  Mladina 32  |  Ekonomija

Slovenska vladna administracija in politiki imajo pri obvladovanju države vedno večje težave. Eurostat je julija objavil podatke, da se je obseg gradbenih del v Evropi najbolj zmanjšal v Sloveniji. Gradbena dejavnost propada na vseh ravneh, nikjer pa ni odrešilnih sistemskih rešitev. Vlada ne zna urediti niti sistema javnih gradenj niti ni pripravila odrešujočih razvojnih projektov. V zemljiških evidencah in katastrih še vedno vlada zmeda, prostorsko načrtovanje in strateški akti so na najnižji ravni v zadnjih desetletjih. Za nameček je stopilo v veljavo še dopolnilo zakona o kmetijskih zemljiščih, ki z nejasnimi usmeritvami, neusklajenimi evidencami in visokimi odškodninami draži gradnje in na zgrešen način varuje zemljiške površine. Zmeda je popolna, politični in birokratski nespameti pa v tej deželi ni videti konca.

Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ-C) je želel urediti dve pomembni pomanjkljivosti dosedanjega slovenskega urbanističnega in kmetijskega razvoja, razpršeno gradnjo in čezmerno poseganje pozidav na obdelovalne površine. Visoka stopnja decentralizacije lokalne samouprave in hkrati velika centralizacija pristojnosti državnih agencij glede urejanja prostora in varstva zemljišč sta vodili do štirih negativnih trendov. Velik obseg razmeroma razpršenih pozidav in težavno umeščanje investicijskih projektov v prostor podpirata visoka stopnja špekulativnosti nepremičninskega kapitala in koruptivnost politike.

V normalnih pravnih državah z urejenim urbanizmom bi vse to urejali prostorski akti, strokovne presoje uradnikov in pameten trajnostni urbanizem, ki bi zapolnjeval prostorske praznine v naseljih, varoval robove pozidav in preprečeval širitev na obdelovalne kmetijske površine. Pri nas smo očitno v novih prostorskih aktih občin klonili pred interesnimi združenji, agresivnostjo kapitala in nesposobnostjo prostorskih uradnikov. Obrambno strategijo so zato obrnili drugam. Namesto prostorskega ministrstva prevzame pobudo kmetijsko, namesto prostorskih pravnih usmeritev so se domislili ekonomskih instrumentov, torej naj bi z visokimi odškodninami obranili kmetijske površine. Pri tem ne gre za posebno usklajeno državno lotevanje vprašanja, saj so zakon pripravili in uveljavili na kmetijskem ministrstvu, okoljsko ministrstvo pa je temu nasprotovalo. Toda to je zgolj administrativna zagata, ki že vrsto let zadeva vodenje in koordinacijo vladnih resorjev.

Širitev poselitvenih meja sankcionirajmo z visokimi odškodninami, da onemogočimo ekonomiko take nove gradnje. A za sedaj nam ostaja zgolj sveta trojica: bedast zakon, neumna oblast in trpeče ljudstvo.

Veliko večja težava tiči v samem administrativnem modelu in tem, kako se lotevajo reševanja problema. Za vsako fiskalno dajatev je potrebna natančna opredelitev, kaj je podlaga izračuna, kakšne so stopnje obremenitve, kako poteka izračun in obračun, kdo je končni plačnik in kdaj se dajatev plača. Vsak takšen obračun je torej zahtevno nomotehnično opravilo z jasnimi predpostavkami. Neumnost vladnega posega in sprememb tiči ravno tukaj. Za plačevanje sprememb namembnosti kmetijskih zemljišč so potrebne najprej natančne evidence stanja. Brez tega so temelji zaračunavanja vprašljivi, pravno in ekonomsko sporni. In evidenc država seveda nima urejenih in še manj usklajenih. Prostorski akti določajo eno, GURS-ovi podatki drugo, dejanska raba je zopet nekaj tretjega. Pred časom nas je zaradi napačne uporabe kmetijskih subvencij na to opozorila in sankcionirala tudi evropska komisija. Povsem jasno je, da za sedaj nismo sposobni formalno-pravno izvajati takšnega zakona brez arbitrarnih odločitev. Niti administracija niti stroka ne vesta, kako znotraj takšnih zakonskih določitev priti do pravih rešitev.

Sporne so tudi druge podrobnosti zakona. Nenadoma je primarna prostorska zakonodaja (MOP) pri obravnavi odškodnin subordinirana kmetijski (MK). Glede na spremembo namembnosti je nejasno, zakaj spremembo plačati ob dodeljevanju gradbenega dovoljenja in ne pri dejanski spremembi namembnosti zemljišča. Plačnik bi bil v tem primeru dejansko lastnik zemljišča, ki dobiva rento, in ne potencialni novi investitor. Če je zemljišče opredeljeno kot zazidljivo, potem je že zdavnaj izgubilo status kmetijskega zemljišča. Prav tako je z vidika trajnostnega razvoja, zlasti v urbanih okoljih, nesmiselno dajatev zaračunavati za celotne parcele, če pa bi lahko spodbujali investitorje in stanovalce h kmetijski rabi (vrtički) in z nasadi k zelenim ponorom (CO2). Dejansko bi morale dajatve spodbujati, da bi investitorji na urbanih območjih ohranjali zeleno krajino, in bi to morali posebej spodbujati, sedaj pa jih pavšalno sankcioniramo. Nova dajatev tako niti ne bo spodbujala investitorjev k trajnostni rabi zemljišč v urbanih naseljih niti ne bo omogočila zgoščevanja urbanih naselij, kjer so niše obstajale in so postale predrage za navadne investitorje.

Sedaj smo pri tretji veliki težavi. Višina dajatev je seveda pretirana. Velike javne investicije bodo postale precej dražje, za male investitorje pa to pomeni omejitev investicijske dejavnosti v urbanih naseljih. Tako ne bo niti bolj zgoščene poselitve na majhnih parcelnih nišah niti ne bo ustreznih zasebnih investicij, ki bi pognale v tek povsem zlomljeno gradbeno dejavnost. Če ostanemo pri tipičnem izračunu (15 eur/m2 glede na boniteto, 700 m2 parcele), je povprečna podražitev gradnje od 10.000 do 15.000 evrov, torej slaba desetina gradbene investicije. Takšne dajatve EU ne pozna, ker je prostorsko nelogična in razvojno sporna. Povsem jasno je, da bodo osrednjo škodo, ki bo posledica teh zablod, plačali mali investitorji in mala ter srednje velika gradbena in projektivna dejavnost. Torej smo tudi tu delovali v nasprotju s potrebami in cilji gospodarskega oživljanja.

Morebitne dobre namere so poteptala grda dejstva in kopica pravnih in strokovnih neumnosti. Zakon niti pravno niti ekonomsko, pa tudi ne prostorsko ter trajnostno ne vzdrži presoje. Povsem jasno bi morali doreči evidence in različne pravne ureditve rabe prostora. Zgostitev urbanih naselij urejajo prostorski akti in tam ni posebnih odškodnin, če so že mejne, pa veljajo za zazidane površine in ne za zeleno rabo zemljišč. Širitev poselitvenih meja pa sankcionirajmo z visokimi odškodninami, da onemogočimo ekonomiko take nove gradnje. A za sedaj nam ostaja zgolj sveta trojica: bedast zakon, neumna oblast in trpeče ljudstvo.