Rekonstrukcija levice

Jože Vogrinc

19. 8. 2011  |  Mladina 33  |  Javna pamet

Darko Štrajn je v imenu Liberalne akademije (LA) na mrtvilo na slovenski politični sceni vlil osvežitev s pozivom levici, naj se rekonstruira, da bo na volitvah lahko nastopila kot »alternativa neoliberalizmu, vsesplošni privatizaciji, poglabljanju razlik v bogastvu in družbeni moči in v slovenskem primeru tudi težnji h kršenju človekovih pravic, izključevalnosti, eno(topo)umnemu revanšizmu in zmanjševanju državljanskih svoboščin«. Poziv k rekonstrukciji je izziv pasivnosti, ki je zajela koalicijske stranke. Zdi se namreč, da so njeni člani že vnaprej pripravljeni na poraz in jih vse manj upa na čudež (npr. v obliki jasnega dokaza o Janševi krivdi v aferi Patria). Poziv je trezen, saj ne računa več na to, da bodo nespremenjeno politiko rešili nekakšni (baje) novi obrazi. Menjavo vodstev strank in spremenjene odnose med njimi razume kot začetek aktivne udeležbe civilne družbe pri oživitvi demokratične liberalne politike.

Poziv ne gre tako daleč, da ne bi bil sprejemljiv za aparat in članstvo levih strank. Za rekonstrukcijo politike, ki bi omogočala družbeno pravičnost in solidarnost ter trajnostni razvoj, pa je vsebina poziva in zlasti to, na koga se naslavlja, bistveno premalo.

Ton poziva je, da je slovenska levica sicer že doslej imela prave vrednote, le da jih ni dosledno uresničevala. Prizadeva si za doslednost. Druga barva tega tona je, da nasprotuje obstoječim negativnostim, kakor da so vzročno povezane z dejavnostjo desnice. Ne vsebuje pozitivnih lastnih programskih ciljev levice, okoli katerih bi strnili volivce, in jim desnica ne bi mogla slediti, kot so, denimo, ohranitev in rekonstrukcija vsem dostopnega javnega zdravstva in šolstva, skrajšanje delovnega časa in polna zaposlitev, progresivno obdavčenje, odvzem neupravičeno privatiziranega premoženja in njegova vrnitev kolektivom delavcev, strateška usmeritev v trajnostni družbeni razvoj in omejitev popuščanja države globalnemu kapitalu na javno znane, jasne in utemeljene začasne taktične poteze.

Ni naključje, da je tako. Levica je bila v Sloveniji na oblasti večji del časa, ko se je razpaslo vse tisto, proti čemur naj bi zdaj ta ista levica nastopila kot alternativa. Ali ni rahlo komično, Darko, da naj bi bil prvi nasprotnik liberalcev neoliberalizem? Nimam nič proti, a rekonstrukciji bo mogoče verjeti samo tedaj, če bodo leve stranke naredile samokritično analizo, s katerimi napačnimi ukrepi ali nedejavnostjo so tudi same konkretno povzročile vsesplošno privatizacijo, poglabljanje razlik v bogastvu in družbeni moči itn. Ne verjamem, da so tega zmožne. Četudi bi bile, je za rekonstrukcijo levice to še premalo.

Poziv LA pod »levico« avtomatično razume vodstva in članstvo levih strank in njihove (domnevne) trdne volivke in volivce. To je napačno. Slovenska levica danes je skupek raznorodnih sil, ki nikakor niso vse naklonjene vrednotam, za katere bi LA želela, da bi se levica strnila okoli njih. Je tranzicijska tvorba, ki je združevala vse, ki so želeli »mehek« prehod iz socializma v kapitalizem namesto »argentinskega« prevrata. Za levi in desni pol političnega razreda je spor med »partizani« in »domobranci« še vedno funkcionalen, ker na obeh straneh pomaga prikrivati njuno notranjo raznorodnost in to, da sta obe socialno čedalje bolj razslojeni.

Za dejansko rekonstrukcijo družbeno solidarne politike je zdajšnja delitev na levico in desnico ovira, ki jo je treba prekoračiti. Leve stranke deloma vodijo in volijo taki, ki so najbolj »zaslužni« za nenadzorovano privatizacijo in razslojevanje in ki brez ugovorov podrejajo državno politiko zahtevam velekapitala. Kdor torej na levici resno misli, da se je treba bojevati proti neoliberalizmu in naraščanju družbenih razlik, mora biti dosleden in se zavedati, da to zahteva dokončno slovo solidarnostnih sil od tranzicijskih povzpetnikov.

Rekonstrukciji bo mogoče verjeti tedaj, ko bodo leve stranke naredile samokritično analizo, kako so tudi same konkretno povzročile vsesplošno privatizacijo, poglabljanje razlik v bogastvu in družbeni moči.

Ne trdim, da je bilo vse, kar je naredila levica, slabo. Pod Pahorjevo vlado se je zares upirala »težnji h kršenju človekovih pravic, izključevalnosti, eno(topo)umnemu revanšizmu in zmanjševanju državljanskih svoboščin«. A gre za naraščajoče družbene težnje, katerih vzroke je treba spoznati, razumeti in jih onemogočiti, da jih premagamo. Če jih med vrsticami priznamo za prevladujoče in se jim le pasivno upiramo, smo že na robu poraza.

Zgled slepe ulice evropske levice je Pahorjev vzornik Blair. V 90. letih je sklenil pakt s finančnim kapitalom, s katerim je britanska levica postala odvisna od mrvic rente gospodarjev sveta. Nehala si je prizadevati za družbene spremembe in je privolila v neoliberalni svetovni red. Temu so samo v konjunkturi lahko sledile leve stranke, in to le v zahodnoevropskih državah, dovolj bogatih, da je še mogoče iz rent svetovnih upnikov napraskati za proračun, ki za silo vzdržuje socialni mir, kljub naraščajoči neenakosti in izključevanju. Posnemovalci take politike v nekdanjih deželah socializma pozabljajo, da so naše dežele prerevne za tako politiko in da so v tranziciji in potem v ekonomski krizi z odlivom znanja in kapitala še bolj obubožale.

Rekonstrukcija levice je naloga za vso Evropo, a od vsake dežele posebej zahteva, da njena levica razume dogajanje v svetu in da je njena politika globalna. To pa leta 2011 pomeni razumeti, da je svetovni kapitalizem v strukturni krizi, zaradi katere se hitro spreminjajo razmerja med svetovnimi regijami, med državami in kapitalom, in v zvezi s tem tudi družbena razmerja v posameznih državah. Evropski politični razredi ne razumejo, da politika stiskanja pasu in krčenja javnega sektorja zaostruje družbena razmerja v posameznih deželah in povečuje nasprotja med deželami in da utegne to tako zaplesti medsebojne odnose, da se EU zaradi tega ne bo sposobna spopasti s ključnimi razvojnimi problemi, niti racionalno in enotno nastopiti v globalnih konfliktih, ki se napovedujejo.

Rekonstrukcija levice mora postaviti za svoj neposredni in končni cilj družbeno solidarnost v posameznih državah, med državami v EU in v svetu kot celoti. To zahteva socialno in kulturno politiko, ki ne prepušča obubožanih slojev desnici, pa čeprav sledijo navodilom iz farovža ali častijo »karantanskega« panterja. Bojim se, da je za slovensko levico prehud miselni napor poskusiti pritegniti v svoje vrste, denimo, socialno občutljive katolike, ki trdno zavračajo izkoriščevalski pohlep, v vseh režimih zapostavljene kmete, matere samohranilke ali apolitično mladino brez možnosti za zaposlitev. Dokler ga ne bo zmogla, levica pač ne bo razvojna smer v politiki, ampak le tista roka, s katero se praskamo, ker imamo desno zasedeno. Z desno se oklepamo premoženja.