To niso odgovori

dr. Bogomir Kovač

19. 8. 2011  |  Mladina 33  |  Ekonomija

Spektakularno poletno srečanje Merklove in Sarkozyja v Parizu ni prineslo nobenih presenečenj. Pomeni zgolj nov kamenček v zbirki slabih novic letošnjega avgusta. Bonitetni zdrs ZDA, poglabljanje dolžniške krize v EU, kolaps na finančnih trgih so le zunanji znaki. Za njimi stoji ohlajanje realnega gospodarstva in morebitni zdrs v drugo recesijo, v ozadju pa tičijo naraščajoča ekonomska negotovost, vedno večji politični kaos in očitno razpadanje dosedanje povojne politično-ekonomske arhitekture sveta. Najbolj pa zbuja skrb, da vedno znova izgubljamo priložnosti za prave kratkoročne rešitve, zadevajoče srednjeročne reforme in odrešujoče dolgoročne spremembe. Zahodni svet se vrti v prazno, manjka pravih ekonomskih idej in pogumnih političnih nosilcev.

Osrednji namen srečanja je bil dvojen. Na eni strani pospešiti politični dogovor znotraj EU, na drugi prepričati finančne institucije glede obrambe evra in EU. Toda pariško srečanje je ponudilo inflacijo pričakovanj in prgišče večinoma napačnih odgovorov. Najprej gre za francosko idejo o nekakšni ekonomski vladi v okviru evroobmočja, ki bi naj prinesla večjo stopnjo politično-ekonomske koordinacije v okviru evroobmočja. Ta predlog prinaša več težav kot rešitev. Vzporednih koordinacijskih teles je znotraj EU že sedaj preveč, premalo pa je legitimnosti in odgovornosti. In predlog potencira obe pomanjkljivosti. Pomeni kvečjemu povečanje institucionalne entropije EU, saj »ekonomska vlada« nima niti orodij niti moči za politično-ekonomsko ukrepanje. Veliko boljši je bil nedavni Trichetov predlog glede evropskega finančnega ministra, pa še ta ni presegel anemičnosti Van Rumpuya in Ashtonove.

Podobno velja za nemški predlog glede zlatega pravila izravnanega proračuna, ki naj bi ga zapisali v ustave članic evroskupine in bi veljal po letu 2016. Pustimo ob strani, da ta rešitev časovno ne rešuje ničesar, predlog je sporen z ekonomskega vidika. Pomeni namreč skoraj popolno blokado možne anticiklične ekonomske politike, zlasti v razmerah velikih ekonomskih šokov in dramatičnih sistemskih kriz. Pokop keynesianskih tabletk je žal sestop v poenostavljeno videnje tržnega gospodarstva. EU pa je danes v težavah ravno zaradi procikličnih ekonomskih politik svojih članic. Nemški predlog je na ravni ameriških čajankarjev in vodi v politične zagate, ki so avgusta zaradi političnih igric spravile na kolena celo ZDA.

Skratka, oba osrednja predloga sta politično-ekonomsko skrpucalo, brez prave vsebine pomenita slabo mašilo političnih pričakovanj zasebnih finančnih ustanov. Nekaj več možnosti prinašajo nekateri davčni predlogi. Toda tudi tukaj manjka vsebinski okvir. Finančni davek je nesmiseln znotraj evroobmočja, če tega ne stori vsa EU in na koncu celo G 20. Prav tako je predlagana davčna konvergenca Nemčije in Francije brez prave vsebine, dokler obstajajo davčne oaze in ne poseže na celotno evroobmočje oziroma EU. Možna fiskalna centralizacija je namreč veliko več od neznosne improvizacije, ki sta jo ponovno ponudila Merklova in Sarkozy.

Očitno je njuno srečanje bolj notranje- kot zunanjepolitične narave, ne rešuje EU, temveč njuno politično preživetje. Merklova miri domačo javnost, saj je 59 % Nemcev nenaklonjenih sedanji podpori evru, kar 44 % pa jih želi izstop iz EMU. Podobno Sarkozy želi utrditi svoj omajani politični položaj pred prihodnjimi volitvami, kjer tudi Francijo vedno bolj potiskajo proti skupini finančno in ekonomsko problematičnih članic EU. To preprosto niso odgovori, kako rešiti aktualno dolžniško krizo letošnjo jesen ali pa dejansko postaviti v ospredje institucionalno reformo EU glede večje stopnje monetarne, fiskalne in politične integracije.

Nemški predlog glede zlatega pravila izravnanega proračuna je na ravni ameriških čajankarjev in vodi v politične zagate, ki so avgusta zaradi političnih igric spravile na kolena celo ZDA.

Za pariško srečanje je zato pomembneje tisto, o čemer tam niso govorili ali smeli govoriti. Na primer o evroobveznicah, pa o večjem evropskem proračunu z lastnimi viri, ali pa o nekakšni evropski vladi z ustrezno politično legitimnostjo in ekonomskimi instrumenti ukrepanja. Kakšno politično ceno smo še pripravljeni plačati za evro, kako do konkretne politične in ekonomske integracije EU, ki je edini pravi pogoj za preživetje evra in sedanje EU. Primanjkljaji politične legitimnosti so za EU in evroobmočje veliko nevarnejši od ekonomskih deficitov, ki so povzročili sedanjo dolžniško dramo. Bolj kot likvidnostna ali solventna kriza nas ogroža kriza političnega zaupanja in vodenja.

Pomembni sta dve zgodovinski izkušnji. Prva govori o ekonomski negotovosti, ki spremlja sedanjo politično krizo. Negotovost je ključna kategorija sedanje stopnje krize. Zmanjšujejo jo lahko boljše obvladovanje ponudbe denarja in bančnega sistema, omejitev špekulativnega trgovanja in celo ukinitev nekaterih inštrumentov na finančnih trgih, pa tudi večja fiskalna koordinacija in globalna davčna reforma. To odpira drugo spoznanje. Moderni westfalski sistem, ki je temeljil na državni politično-ekonomski suverenosti, se je zaradi ekonomske globalizacije in financializacije izpel. ZDA in EU so danes dober dokaz. Hkrati so se zvezne države skozi stoletja predvsem centralizirale, nekaj zaradi ekonomike rasti, predvsem pa zaradi socialne prerazdelitve. Politična težava EU je, da se centralizacija podeljuje poklicnim birokratom, EU pa je postala plen političnega kartela najvplivnejših držav in ob sedanji krizi tudi nemočna žrtev korporativnega finančnega sveta.

EU ukrepa prepozno in premalo ter tone v politično-ekonomsko brezno. Kupovanje časa se spreminja v bumerang. Duh političnega razdruževanja je vse večji, ekonomska cena reševanja evra vse višja. Brez politične volje za pravi reševalni scenarij dolžniške krize s konverzijo dolgov in evroobveznicami, pa z dobro premišljeno politično reformo EU, ki bi vodila v fiskalno in politično unijo, ni rešitve. Evrope ne bomo rešili z državnimi transfuzijami, potrebujemo strategijo rasti in zaposlenosti, ki bo temeljila na generiranju in ne omejevanju globalne potrošnje.

Ni srečnega konca brez spoznanja, da smo vsi v skupnem čolnu in da bodo bremena krize morali prevzeti vsi akterji. Politiki so tu zato, da vzbudijo zaupanje, zasebni biznis pa naj prevzame odgovornost za svoje zablode. Imamo plan ekonomskih pomoči, ne pa načrta gospodarskega okrevanja. In dokler bo tako, smo bližje polomu kot rešitvi.