V precepu

dr. Bogomir Kovač

2. 9. 2011  |  Mladina 35  |  Ekonomija

Kratek, domala operetni postanek Merklove v Ljubljani, tretji in zadnji v mini seriji balkanskih obiskov, nikomur ne prinaša posebnih koristi. Nemčija je trenutno v ekonomskih zagatah reševanja evra in EU, Slovenija do vratu tiči v notranjepolitični krizi. Tveganja niso zanemarljiva. Nemčija lahko politično ogrozi obstoj evra, Slovenija bi lahko postala tarča napadov finančnih trgov. Za Slovenijo je nemška gospodarska rast usodna, za Nemčijo je politična vloga Slovenije znotraj EU in na Balkanu lahko pomembna. Nemško-francoska reševalna naveza je za zdaj brez posebnih rešitev, Slovenija pa je brez lastnih idej očitno koristna nemška sledilka.

Nemčija nekako simbolizira evropski razvoj zadnjih petdeset let. Evropski projekt se je začel kot del francosko-nemške pacifikacije in Erhardove vizije socialnotržnega gospodarstva, nemška združitev po letu 1990 je napovedala tranzicijsko širitev na postsocialistične države, Nemčija je bila nosilec projekta z evrom. Nemčija preprosto simbolizira razvoj EU, njena ekonomska moč je ključ njenega preživetja. Nemci se zavedajo koristi evra in skupnega trga, toda evroskepticizem postaja vse večji. Dve tretjini ocenjuje evro kot šibko valuto, polovica se jih ne strinja s sedanjo politiko reševanja dolžniške krize. Nemci bolje od drugih razumejo in ocenjujejo stroške unifikacije, saj so združitev Nemčije začeli z 9 milijardami USD, kasneje so jih porabili za obnovo materialne in socialne infrastrukture, mest in tovarn več kot 1000, javnih in zasebnih sredstev. Nemška združitev je bila politično hitro končana, ekonomsko še traja, za skupno identiteto pa je največ naredilo svetovno nogometno prvenstvo leta 2006.

Merklovi se taktika zavlačevanja ni posrečila. Nemčija pa se je že tretjič v zadnjih stotih letih znašla v položaju, da mora plačevati in prevzemati odgovornost za svoj želeni globalni položaj.

Nemci že desetletja stavijo na širitev trgov, izvozno naravnanost in monetarno stabilnost, zato je bila njihova osrednja agenda širitev EU, globalna konkurenčnost in stabilnost evra. Pri lastnem združevanju so tudi doumeli, da je ekonomska unija postopna, da legitimnost politiki skupnosti ponujajo šele skupne vrednote in kultura sodelovanja. Vsega tega niso znali prenesti na raven EU. Zato pa je sedanja finančna kriza veliko reči čez noč postavila na glavo. Najprej si je Nemčija skupaj z drugimi privoščila institucionalne površnosti z monetarno unijo in oblikovanjem evra. Potem je premalo pozornosti namenila nenadzorovanemu širjenju bank in finančnemu poglabljanju, kot osrednja finančna sila ni zahtevala omejitev za evropsko finančno industrijo. Fiskalna odgovornost države, ki je bila tradicionalna nemška vrlina, se je navkljub evropskim zavezam krhala, med zgodnjimi kršitelji finančne discipline pa je bila tudi Nemčija. Nepremičninske balone v sredozemskih državah so polnili predvsem nemški posli, nemške banke so najbolj vpletene in kontaminirane z dolgovi do držav PIGS, Nemčija pa je do vratu pogreznjena v finančno, bančno in fiskalno krizo držav.

Od tod tudi omahljivo reševanje evra, ko se je zaostrila irska in predvsem grška kriza, sedaj pa so v težavah tudi Portugalska in Španija, pa tudi Italija ... Merklovi se taktika zavlačevanja ni posrečila. Nemčija pa se je domala že tretjič v zadnjih stotih letih znašla v nezavidljivem položaju, da mora plačevati in prevzemati odgovornost za svoj želeni globalni položaj. Razlika je samo v tem, da je dvakrat plačevala reparacije zaradi povzročenih vojn, tokrat pa plačuje vzdrževanje evropske hiše zaradi zagotavljanju miru. Dejansko se je Nemčija znašla v precepu. Razume stroške združevanja in morda tudi ceno razpada EU, toda Merklova in njena ekipa očitno nimata dovolj Kohlove politične smelosti, da bi predlagali celovite in odrešilne evropske reforme.

Ni treba stopiti v delfsko preročišče ali pa sredi avgusta v Lindau povabiti ducat ekonomskih nobelovcev, da bi spoznali, kje tičijo vzroki krize in kaj je treba storiti. V tržnem gospodarstvu ni dileme. Odgovornost za odločitve in tveganja nosijo tržni subjekti, posamezniki, podjetja ali države. V krizah, ki so normalni življenjski cikel tržnega sistema, lahko ostanemo pri spontanem tržnem darvinizmu ali pa stvari rešuje politično-ekonomski intervencionizem. Prvi je danes sprt s prispevki socialne demokracije in svobode, drugi pada pod bremenom moralnega hazarda vsesplošne pomoči na račun drugih. Pomagati, toda ne brez pogojev in omejitev. Bank in držav v EU, pa tudi na globalni ravni, ne moremo prepustiti samim sebi, hkrati pa pomoč ne sme biti brez omejitev. In tu tiči bistvo nemškega problema. EU, in Nemčija še posebej, se je odrekla pošteni ekonomski razpravi in politični odgovornosti glede evropske politično-ekonomske vizije. Politični konformizem se je tu očitno pomešal z neopredeljivo moralno dolžnostjo evropske solidarnosti, toda brez prave ekonomske logike in politične prihodnosti. Če Nemčija ne želi EU spremeniti v unijo finančnih transferjev na račun Nemcev, kar je sicer storila pri notranjem nemškem združevanju, potrebuje jasnejšo evropsko alternativo.

Podpira oba evropska mehanizma finančne pomoči državam (EFSF, ESM), ne želi pa večje fiskalne unije z evropskimi obveznicami in višjim evropskim proračunom. Pristaja na zakonsko sporni odkup kontaminiranih obveznic s strani ECB (123. čl. LT), ne zahteva pa omejitev spornega bančnega financiranja zadolževanja držav ali pa tega, da banke same pokrijejo sporne naložbe v Grčiji in drugod. Nemčija bi morala fiskalni federalizem sprejeti kot resno zavezo. Najprej s povezovanjem davkov in notranjega javnega zadolževanja pri financiranju primanjkljajev, hkrati pa z idejo višjega evropskega proračuna z lastnimi viri in njegovo prerazdelitveno ter anticiklično vlogo. Brez teh odgovorov in zavez Nemčija tvega, da s polovičnim reševanjem monetarne unije povzroči svoj finančni zlom. Danes rešuje evro in Grčijo, toda kdo bo jutri reševal Nemčijo?

Merklova je ekonomsko podcenila nemške zmožnosti, zato je cena sedanje nemške politike nepredvidljiva. Najverjetneje bo politično kaznovana z izgubo volitev doma, toda problem nemškega kriznega menedžmenta za obstoj EU bo ostal. Centralizacija odločanja, umetno odpravljanje razlik in nejasni transferji uničujejo substanco EU. Unija temelji na povprečju, Nemčija pa tega nikoli ni želela. Zato je meje razvoja EU dejansko določal položaj Nemčije. EU je nastala in bo morda tudi padla zaradi nje.