Sirota Jerica

Jože Vogrinc

2. 9. 2011  |  Mladina 35  |  Javna pamet

Prodajanje Večera, uničenje Dela Revij, odpuščanje pri Žurnalu in podobne zgodbe nas zavajajo v skušnjavo, da bi slovenske novinarje - ker je ta poklic med najbolj feminiziranimi, jim bom rekel kar novinarke - pomilovali kot siroto Jerico. Saj poznate ljudsko pesem o siroti, s katero hudobna mačeha grdo ravna, ona pa toži na materinem grobu? Tožba, da je slovensko novinarstvo sirota, pozna več hudih mačeh, predvsem politiko in kapital. Tem razlagam je skupno, da vidijo v novinarkah pasivne žrtve načrtnega delovanja neke zle ali brezumne moči. To moč si poenostavljeno predstavljajo kot posamezen družbeni dejavnik (npr. bivši režim, desnico, tajkune ipd.) ali celo posamezen dogodek (zgled je razvpiti dogovor o prodaji Dela Mercatorju pod Janšo) ali osebo (zadnja primera sta Raščan in Novkovič).

Če hočemo novinarkam zares pomagati, je koristneje od tarnanja in kazanja s prstom ponovno analizirati, kako je novinarstvo kot družbena skupina v Sloveniji sodelovalo v družbenih spremembah, ki so povsem preoblikovale pogoje njegovega dela, se pravi, kaj so zaposleni v medijih sami »investirali« v odnose z »mačeho«.

Bistvena okoliščina za razumevanje zdajšnjega položaja novinark je tranzicijska privatizacija večine slovenskih medijev. Zaposleni so jo sprejeli z obema rokama. Ne glede na ideološko prepričanje so pograbili enkratno priložnost, da družbeno premoženje, ki ga niso ustvarili sami, postane njihova skupinska zasebna lastnina. Na obe očesi so zamižali pred tem, da je bila njegova vrednost močno podcenjena in da so si svoj kos torte lahko kupili po ceni, veliko nižji od realne. Priljubljena finta je bila npr., da so si za članke obračunavali nekajkrat višje zneske od realnih in vsoto vseh fiktivnih honorarjev potem računovodsko prikazali kot vložek, s katerim so postali lastniki medija.

Bistvena družbena posledica prve faze privatizacije medijev je bila, da so se zaposleni okoristili z njo in torej nikomur ni bilo do tega, da bi branil socializem. Če z »bivšim režimom« mislimo družbeno lastnino, so bili zaposleni v medijih med prvimi, ki so se mu lahkega srca odpovedali.

Odločilna pa je bila šele naslednja faza medijske tranzicije: konkurenca in koncentracija kapitala. Le peščica najspretnejših se je prigrebla do lastniških in vodstvenih položajev, večina pa je lastniške deleže potrošila za nakup trajnih dobrin, zlasti stanovanj, ali pa kvečjemu za prestiž (jahto, vikend, avto). Tako so se zaposleni v medijih razslojili na kapitaliste (= lastnike in menedžment), delavsko aristokracijo (= novinarje, ki so lastniške deleže pretopili v rento) in mezdne delavce (= novinarke). Poudarjam: razslojevanje ni bilo proces, ki ga bi zgolj »od zunaj« povzročil avtomatizem konkurence med posameznimi mediji, marveč so ga »od znotraj« silovito pospešili med seboj nenadoma sovražni interesi različnih skupin zaposlenih v isti »medijski hiši«.

Kako je novinarstvo kot družbena skupina v Sloveniji sodelovalo v družbenih spremembah, ki so povsem preoblikovale pogoje njegovega dela?

V novih razmerah so novinarke kot delovna sila v medijih strošek. Mlajše, ki so prišle v medije po privatizaciji, so se znašle soočene z nenadoma otrdelo hierarhično strukturo, ki jih odkrito izkorišča in izsiljuje njihovo vdanost. Skratka, otipljiva generacijska razlika med »starimi« novinarji in »mladimi« novinarkami ni naključna. Novinarke danes opravljajo proletariziran in zato feminiziran poklic. »Stari« novinarji, ki odhajajo v pokoj, so v očeh mladih privilegirana manjšina, ki jo je ideološko lahko povezati z »bivšim režimom«, čeprav jim je privilegije v resnici prineslo to, kako so se znašli v tranziciji.

Politika nastopa kot huda mačeha novinarstva v vrsti primerov, ko posamezni politiki ali stranke poskušajo vplivati na lastništvo medija ali pa za fasado lastniško samostojnega in vsebinsko na videz objektivnega medija uveljavljati svoj politični interes. Kaj natančno je pri tem narobe? Nikakor ne to, da ima neki medij jasno politiko. Kolikor je javno glasilo, ki prejemnikom informacij omogoča, da si ustvarijo lastno mnenje o skupnih zadevah, in ni le embalaža za reklame, je to v sodobni družbi zaželena dobrina - s pogojem, da je kritičen do vseh političnih usmeritev v družbi in še zlasti do tiste, ki jo zagovarja sam. Pogosta zahteva, naj se »politika neha vmešavati v medije«, zato nikakor ni očitna resnica, ki bi ji morali peti hvalo. Nasprotno! Kadar politične stranke to zahtevajo druga od druge, tega ni vredno jemati resno. Pogosteje pa je to želja medijskih lastnikov. Njihov interes je dobiček. Ta interes pa je tudi političen, čeprav se navzven kaže kot odpor do politike. Tako se kaže, ker skrb zbujajoče politične razmere odvračajo potrošnike medijev od trošenja blaga, ki ga mediji propagirajo. Komercialni mediji so zato »apolitični«: radi imajo nevidno politiko, omejeno na zagotavljanje nemotenih razmer za poslovanje.

Tisti razvpiti dogovor o prodaji Dela Mercatorju je bil zato manj politična zarota in bolj poslovni dogovor - znamenje, da se je »politika« ponižala v komercialno panogo, ki se ukvarja s podeljevanjem privilegijev na debelo in drobno. Medije razume kot oglasno desko v konkurenčnem boju znotraj panoge in sprejema dejansko gospostvo kapitala.

Pravno-formalno »javna« RTV je privolila v vlogo oglasne deske parlamentarnih strank in v nesmiselno sprejemanje vrednot in načinov dela komercialnih medijev. Še vedno nagovarja neobstoječega »povprečnega« gledalca, čeprav se je njena publika že zdavnaj porazgubila med najrazličnejše specializirane medije. Ni žrtev konkurence novih tehnologij, marveč lastnega nerazumevanja javnosti. Ta je namreč sestavljena iz specializiranih publik, ki bi jih javna RTV morala nagovarjati z zanje aktualnimi družbenimi vsebinami, ki bi intelektualce, gospodarstvenike, učitelje, zdravnike, kmete in druge zagrabile, da bi jih sami širili naprej po družbenem tkivu. Komercialni mediji za to niso niti sposobni niti pripravljeni.

Prevelik delež ene TV-firme v slovenskem oglaševalskem kolaču kaže, da je slovenski trg premajhen, da bi se splačalo nagovarjati specializirane potrošnike. Vsi so navalili na »povprečnega gledalca«. S tega stališča je v Sloveniji komercialnih medijev kratko malo preveč, delež krivde za to pa nosi novinarstvo samo, saj se je prostovoljno privatiziralo. Že dvajset let plačuje za to napako in zdaj je za novinarke pač dospel zajeten obrok za plačilo. Razmislite, ali ne bi poskusile napako popraviti in na novo postaviti na noge javnosti odgovorne medije v kolektivni lasti!