V zanki

Grega Repovž

9. 9. 2011  |  Mladina 36  |  Uvodnik

Ta teden se lahko odvetniku Janeza Janše Franciju Matozu smeji. Uspelo mu je, kar je načrtoval. Osmešil je sodišče in osmešil je tožilstvo. Ne sam, zlasti so mu pri tem pomagali novinarji, še posebej tisti iz elektronskih medijev.

Matoz je v ponedeljek v razpravno dvorano ljubljanskega okrožnega sodišča, v resnici eno izmed obeh največjih (sobi sta v resnici enaki, le stoli in mize so v njih drugače obrnjene), nenapovedano prišel s svojim kolegom iz odvetniške pisarne Francem Rojkom. Da ne bo nesporazuma, to seveda sme. Je pa tudi res, da ni bilo ob prvem naroku nobene potrebe po dodatnem odvetniku. Pa vendar sta prišla in se urno usedla na dva izmed petih za odvetnike pripravljenih stolov. Šlo je za manever. Kot so seveda odvetniki obtoženih načrtovali, je eden izmed njih, Andrej Kac, odvetnik Walterja Wolfa, avtomatično ostal brez stola. In začela se je predstava za medije. Matoz je scenarij izpilil do zadnje podrobnosti, novinarji pa nato v nadaljevanju verjetno še bolj zvesto, kot je sam pričakoval.

V trenutku, ko je postalo jasno, da odvetnikom manjka stol, je Matoz vstal in iz tega naredil pravi dramolet. Kar na pamet je na primer citiral odločbo vrhovnega sodišča iz leta 2005 o tem, kako lahko razmere v sodni dvorani vplivajo na pravičnost razsodbe. Še dobro, da se je zadržal in je občasno v smeh planil šele proti koncu.

A do tukaj je vse normalno. Matoz to lahko naredi, od njega to njegova stranka (Janez Janša) tudi pričakuje. Tudi to je njegovo delo. Ko gre za takšen proces, namreč niso pomembna samo dejstva, ki se bodo zvrstila pred sodiščem, pomemben je tudi vtis za javnost. Nobenega dvoma ni, da se s tem vtisom ali pritiskom tudi vpliva na odločitev sodišča, še bolj pa na javnost. To ni bil edini manever. Matoz je na obravnavo prišel tudi z ogromno materiala, gre za 11.000 strani gradiva, je ponavljal, pa čeprav vsi sodniki, tožilci in seveda odvetniki vedo, da med branjem obtožnega predloga res ne potrebuje nobenega gradiva.

In seveda ni nič nenavadnega (tretji manever), če Matoz kot odvetnik od tožilstva zahteva, da naj prevede okoli 300 strani raznih formalnih dopisov v finščini. Gre sicer za proces nepomembne listine, in to ve tudi Matoz: za odredbe policije o zaslišanju, za poštne odrezke in povratnice, ne pa za na primer poročilo glavnega finskega inšpektorja Kaja Erika Björkqvista.

Ampak Matoz se ni ukvarjal z vsebino, ampak z delanjem vtisa.

Vsem trem stranem je bilo jasno, kaj se dogaja. Tožilcem, sodnikom in odvetnikom. Dramoleti so del odvetniškega posla, Matoz pa je izvedenec zanje.

In kaj se je zgodilo potem? Matoz na sodišču ni bil uspešen in sodnica ga je hitro spregledala. Bil pa je uspešen medijsko. Velik del novinarjev, zlasti tisti, ki v razpravne dvorane zaidejo le redko, so se v njegovem slogu v svojih poročilih zgražali nad odsotnostjo stola (bodimo iskreni, še bolj so se zgražali), pa čeprav je bila dramica vnaprej zrežirana (še Janša je imel pripravljen tekst, da je to tako kot v času JBTZ). Malodane nihče pa ni bil na primer pozoren na dejstvo, da tožilstvo ni prevedlo le nepomembnih dokumentov, ampak so se zgražali, kot da so ostali neprevedeni ključni papirji iz Finske. Novinarji so razširili Matozov dramolet v pravo dramo. Pri čemer ostaja neponovljivo zgražanje Slavka Bobovnika v Odmevih nacionalne televizije. Čakali smo le še poziv k odstopu sodnega in tožilskega vrha - ker ni bilo enega stola.

Tako izredno izpeljanega spina že dolgo nismo videli. In Matozova naloga je preprosta: le streči mora novinarski nečimrnosti, se z njimi pogovarjati, se malo pohecati, se oglasiti na vsak njihov klic. Filmsko izpeljano. Izjemna predstava odvetnika.

Ta teden je Vojko Flegar, urednik Razgledov na netu, izpostavil zelo pomembno podrobnost iz primera Patria. Namreč dejstvo, da je Janša ves čas izrazito in natančno razglašal, kako je nakup oklepnikov stvar obrambnega ministra Karla Erjavca in da se v to ne vmešava. Pa čeprav so ga že od leta 2006 opozarjali, da pri tem poslu nekaj ne štima, mediji so o tem že takrat poročali, ne nazadnje ga je na to opozarjal celo ameriški veleposlanik Thomas Robertson. Ampak Janša, predsednik vlade, je ves čas govoril, da je to stvar Erjavca. Za to, da te nekaj takega, kar se dogaja v trenutku, ko odgovarjaš za delo neke institucije, kot je vlada, ne zanima, je lahko samo en razlog: namreč da o poslu v resnici veš vse in še več.

Iz vseh obtožnic, slovenske, avstrijske in zdaj še finskega poročila, je nedvomno jasno, da se je korupcija zgodila in da so obtoženi v tem poslu sodelovali. Tu so priznanja, tu so SMS-sporočila, pa zapisi v računalnikih, delilniki plena, nakazila ... Vse je na pladnju. Le zoper Janšo popolnoma neposrednega dokaza ni oziroma nam ga do tega trenutka še niso pokazali.

A dokaz je v resnici Janez Janša sam. Če bi bil nedolžen, bi v tem trenutku težko sedel na primer ob soobtoženem Jožetu Zagožnu. Zanj namreč ni dvoma, da je v pridobivanju podkupnine sodeloval, tako kot za ostale ni. Dokazov je preveč. Janša ima lahko samo en razlog, da te ljudi tolerira ob sebi in da se jih ne odreče. Če ni imel nič zraven, če so zlorabili njegovo ime in v njegovem imenu urejali podkupnino, zakaj tega ne pove? Janši se ni bilo nikoli težko odpovedati najbližjih sodelavcev. Zakaj tega ne naredi?

Ker ne more. Ker je vpleten. In zato sedi na sodišču ob Zagožnu, Krkoviču in ostalih. Ne more drugače; če hoče obraniti sebe, morata on in njegov odvetnik dejansko braniti njih.