Streznitev

dr. Bogomir Kovač

9. 9. 2011  |  Mladina 36  |  Ekonomija

EU se postopoma približuje odločilni točki reševanja svoje finančne, institucionalne in politične krize. Evropski politiki bodo morali v naslednjih nekaj mesecih, ne ravno dneh, kot dramatizira Krugman, odgovoriti na ključno vprašanje. Kako povezati monetarno in fiskalno unijo in dati EU nov politično-ekonomski zamah? Manevrskega prostora ni prav veliko. Najdramatičnejši scenarij predvideva sestop EU na raven skupnega trga (EFTA). Druga možnost je sedanja pot postopne fiskalne in monetarne konvergence ter ad hoc reševanja kriznih žarišč. Tretja možnost je prečiščena EU s trdnim jedrom fiskalne in monetarne unije, nekakšne Združene države Evrope. Vmes so delni scenariji, med katerimi še največ obeta možnost z reformo bančnega sistema, s projektom skupnih evroobveznic in z omogočanjem izstopa posameznih članic iz EMU.

Prvi scenarij oznanja, da sedanja EU nima srečnega konca. Še vedno pa ohranja trdno jedro skupnega trga in minimalnih skupnih politično-ekonomskih funkcij. Klasično liberalno razumevanje večino ekonomskih funkcij veže na samostojne države z lastnimi monetarnimi in fiskalnimi sistemi. Države po načelu subsidiarnosti na raven EU prenašajo naloge, ki se ne morejo bolje in učinkoviteje opraviti na nacionalni ravni. Toda odločitev o prenosu pristojnosti mora ostati demokratična domena državnih parlamentov in volivcev samih. Šele postopna graditev »evropske« demokracije pomeni možnost politično-ekonomske širitve skupnih evropskih institucij.

Druga možnost pomeni, da bi nadaljevali sedanje rešitve, od večje fiskalne koordinacije na ravni Evropske komisije in skupnega evropskega finančnega sklada (EFSF, EFS) do večje vloge ECB in skupnega finančnega nadzora. To je scenarij z več sedanje EU. Reševanje dolžniške krize je sprotno in skladno s sposobnostjo doseganja konsenzualnih političnih in finančnih rešitev. To vključuje dejanske kršitve veljavnih pravil (reševalne finančne pomoči držav, odkup obveznic, ki bi ga izpeljala ECB) in nadaljevanje nenavadnega političnega inženiringa razvoja EU do leta 2020.

Tretja možnost govori o razpadu EU na dva dela. Evroobmočje se zmanjša glede na ekonomsko in finančno sposobnost članic, da sprejmejo monetarno in fiskalno, ekonomsko in politično unijo. Problematične države izstopijo in se pridružijo zgolj krogu članic regionalnega povezovanja EU z vidika prvega scenarija. Evropsko jedro sestavlja manj držav s skupno valuto in proračunom, ki sega vsaj do 10 odstotkov BDP in z lastnimi viri omogoča učinkovito anticiklično in razvojno politiko. Gre za institucionalno nadgradnjo sedanje EU, za politično in ekonomsko centralizacijo z veliko odgovornejšo skupno demokracijo.

Dolžniška ekonomija sama po sebi ni problem, če generira rast in če dolg dolgoročno lahko odplačujemo. Težava je, če je večji del primanjkljajev strukturne narave in če posojil ne vračamo, ker smo kredite potrošili namesto investirali.

Prvi scenarij pomeni za sedaj politični poraz evropske ideje, tretji meji na politično utopijo. Najverjetnejši je drugi scenarij, ki nekako ustreza sedanji politični realnosti. Odločitev med različnimi scenariji razvoja EU ni domena niti ekonomske zgodovine niti teoretskih opredelitev, odločali bodo predvsem interesi biznisa in držav, zlasti pa smelost politikov. Za sedaj ni kaj videti. Bruselj je leta 2000 in tudi leta 2010 sprejel desetletni načrt, po katerem naj bi EU postala vodilna politično-ekonomska skupina v svetu. Vse skupaj je še najbolj podobno komunističnemu političnemu inženiringu in planskim gospodarskim fantazijam, ne pa resni strategiji razvoja.

Dejansko je evropska dolžniška kriza držav predvsem kriza bank, težava tiči vsaj toliko pri posojilodajalcih (Nemčija, Francija ...) kot pri posojilojemalcih (Grčija, Irska ...). Islandija, ki je bila v izgubljenem položaju, je z odločno politično akcijo, restrukturiranjem dolgov in fleksibilnim tečajem opravila z dolžniško krizo. EU se izogiba restrukturiranju dolgov, tečajna politika in obrestne mere so zunaj operativnih ukrepov, evroobveznic pa ne želi. Japonski dolg presega 200 odstotkov BDP, toda pri 1- do 2-odstotni obrestni meri gre za odplačilo 2 do 4 odstotkov BDP, kar je sprejemljivo. Nasprotno se Grčija pri 150 odstotkih BDP zadolžuje pri 6 odstotkih, kar EU šteje za uspeh, in zato potrebuje 9 odstotkov BDP za plačilo, pri negativni ali nizki gospodarski rasti pa je tako poplačilo preprosto nemogoče. In če si ekonomsko močne države na trgu izposodijo pri 2 odstotkih in šibkim posojajo pri 6, potem je jasno, kdo dobiva in kdo izgublja. Račun je preprost in poveden. Rešujemo nemške, francoske in druge banke, tako da potapljamo zadolžene države in uničujemo politično legitimnost socialno-tržnega gospodarstva. Potrebujemo torej sprejemljivo obrestno mero, in prav to zagotavljajo nesrečne evroobveznice s splošnim evropskim jamstvom. To je hkrati ekonomsko in pravno čistejša rešitev, kot so sedanji tvegani nakupi obveznic s strani ECB ali pa brezupni posojilni paketi interventnega evropskega finančnega sklada. Potrebujemo soodgovornost bank in zasebnega sektorja za poplačilo dolgov, kar lahko ponudi samo njihovo vzdržno restrukturiranje z najrazličnejšimi tehničnimi rešitvami.

V skrajni sili mora biti vedno možen tudi izstop in odhod držav iz evroobroča. Dejstvo je, da nesolventne države nimajo na razpolago nobenih resnih instrumentov ekonomske politike, prisilno uravnoteženje proračuna in druge varčevalne politike dejansko dušijo dinamično prestrukturiranje in šibko socialno državo vodijo v politični kaos. Dolžniška ekonomija sama po sebi ni problem, če generira rast in če dolg dolgoročno lahko odplačujemo. Težava je, če je večji del primanjkljajev strukturne narave in če posojil ne vračamo, ker smo kredite potrošili namesto investirali. Težava tudi je, če z davkoplačevalskim denarjem rešujemo špekulativno delovanje bank. Tu sta nevarni dve samoprevari. Prva, da zasebniki z zadolževanjem brez težav obogatijo, in druga, da država svoje potrebe financira z obveznicami namesto z davki.

Streznitev pomeni vrnitev h klasičnim institucijam tržnega gospodarstva in ekonomskih politik ter razblinjanje začaranosti in fantazem finančnega sveta. Najbolj špekulativne instrumente in institucije je preprosto treba prepovedati, ekonomskim sistemom in politikam vrniti legitimnost, ljudem pa dati upanje, da so rešitve preprostejše, kot jih prikazujejo lažni ekonomski preroki in zmedeni politični vladarji.