Boštjan Poklukar: »Obžalujem, da ljudje umirajo v Kolpi, tega si ne želim, a to je realnost«

Minister za notranje zadeve Boštjan Poklukar se med poldrugim letom mandata ni veliko oglašal. Pravi, da se to za notranjega ministra ne spodobi. Marsikdo je bil do njegove drže sumničav, predvsem, kar zadeva policijske postopke z migranti na meji. Kadar se je oglasil, je zgolj odločno zagotavljal, da slovenska policija deluje zakonito, strokovno in v skladu s pooblastili. To počne še danes, čeprav skozi stisnjene zobe vendarle priznava, da je država oziroma v njenem imenu policija na meji storila nekatere napake. Še vedno vztraja, da ni šlo za protizakonito ravnanje, pač pa za nejasnosti in nedoslednosti, ki pa so bile posledica odločitev njegove predhodnice Vesne Györkös Žnidar in vlade, katere članica je bila.

»Število zdravnikov lahko podvojimo, pa izzivov, ki jih pred nas postavlja demografija, ne bomo rešili«

Za zdravje ne skrbijo le zdravniki, ampak še številni drugi zaposleni v zdravstvu; med njimi so to predvsem medicinske sestre, katerih predlogi in ideje pa so bili v zadnjih letih preslišani. Njihova glasnica v Sloveniji je dr. Brigita Skela Savič, goreča zagovornica uveljavitve zdravstvene nege kot samostojne stroke. Leta 2006 je bila med ustanovitelji Fakultete za zdravstvo, ki je bila nato na njeno pobudo poimenovana po prvi formalno izobraženi medicinski sestri pri nas, Angeli Boškin. Brigita Skela Savič je danes predstojnica Inštituta Angele Boškin za raziskave v zdravstvenih vedah, predstojnica katedre za zdravstvene vede na fakulteti, predvsem pa je strokovnjakinja s področja zdravstvenega menedžmenta, dolgožive družbe, promocije zdravja in profesionalizacije zdravstvene nege. Ima zanimiv predlog: težav z zdravstvom zdravniki, četudi se njihovo število podvoji, sami ne bodo zmogli rešiti. Če ne bodo na pomoč poklicali medicinskih sester.

Boštjan Batagelj: »Kar se tiče vpliva na zdravje, je nasprotovanje tehnologiji 5G popolnoma absurdno«

Tehnologijo 5G, prihajajočo peto generacijo mobilnega omrežja, spremljajo teorije zarote in z njimi povezani burni odzivi zaskrbljenih »aktivistov«, ki tej tehnologiji nasprotujejo zaradi domneve, da sevanje 5G škoduje zdravju: da denimo povzroča raka na možganih, avtizem, tumor na srcu, neplodnost, Alzheimerjevo bolezen in še kaj. V zadnjem času sta bila v Ljubljani že dva protesta proti tehnologiji 5G; na prvem se je zbralo kakšnih osemdeset ljudi, na drugem dvakrat več. Nedavno je ministrstvo za javno upravo organiziralo soočenje med znanstveniki oziroma strokovnjaki in nasprotniki tehnologije 5G. Spremljal ga je tudi doc. dr. Boštjan Batagelj, strokovnjak za optične in radijske komunikacije, mikrovalovno tehniko in fotoniko, ki na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko predava na katedri za informacijsko-komunikacijske tehnologije. Med našimi znanstveniki je Batagelj, ki poleg visokošolske pedagogike opravlja tudi raziskovalno delo v laboratoriju za sevanje in optiko, glavna znanstvena avtoriteta za žgoče debate o tehnologiji 5G. Z njim smo se srečali, da bi razbili mite o škodljivosti omrežja 5G, ki se širijo s pomočjo lažnih novic.

Miroslav Petrovec: »Imamo vse podatke, da se lahko z epidemijo uspešno spopademo«

Najnovejši podatki o širjenju novega koronavirusa na Kitajskem se zdijo precej skrb zbujajoči. V sredo je bilo po uradnih podatkih potrjenih že šest tisoč okužb, umrlo je 132 ljudi. To pomeni, da ima virus očitno nižjo smrtnost v primerjavi s sarsom, koronavirusom, ki je na Kitajskem izbruhnil leta 2003, a je hkrati precej bolj nalezljiv, saj število okuženih tokrat narašča bistveno hitreje. Okužbe so doslej zaznali v 17 državah, tudi v Nemčiji in Franciji. V sredo so prvi sum na okužbo zaznali tudi v Sloveniji, a so ga laboratorijske preiskave na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo pri ljubljanski Medicinski fakulteti ovrgle.

Dejan Židan: »Naši dosežki bodo kot zrelo jabolko padli v roke drugi politični opciji«

Imam tudi izkušnjo s Pahorjem in Bratuškovo kot predsednikom in predsednico vlade. Vsak od njih je bil drugačen, nobeden pa ni s predsedniki koalicijskih strank komuniciral ali se z njimi usklajeval tako malo kot Šarec.

Luka Mesec: »Nasproti nam je stala stara politika, ki ji je bilo figo mar za dogovore«

Ta vlada se je sesula sama vase, ker so Šarca začeli zapuščati njegovi ministri, na čelu z Bertoncljem. Takoj za njim je odšel Šarec. Trditve, da naj bi k njegovemu odstopu prispevalo to, da sem mu pred kratkim na povabilo za kavo odgovoril, da se moramo v stranki pogovoriti, kako naprej, in da se oglasim v kratkem, nihče ne more jemati resno.

Marjan Šarec: »Jastoge smo dali na mizo, pojedli jih pa bodo drugi«

Razlogov za padec vlade ni, sem rekel pred štirinajstimi dnevi. Razlogov ni, če bomo delali tako, kot je treba. A že na začetku mandata sem imel težave s stranko SAB, ko je šlo za pokojnine, in že takrat je bilo vprašanje, ali nas bo 43 ali 38. Potem pa so bile ves čas takšne in drugačne turbulence. Vprašanje obstoja te vlade je bilo ves čas v zraku, kar pa za manjšinsko vlado ni najbolje, ker je takšna vlada že v osnovi šibka.

Ivica Buljan: »BDP raste, ampak – ali mi vidimo, da raste? Ne.«

Ivica Buljan (1965) je eden izmed najvidnejših režiserjev, ki ustvarjajo v našem prostoru. Samo v zadnjem času se je denimo podpisal pod odmevne predstave V imenu matere po dramskem besedilu Iva Svetine, Zgodovina nasilja po motivih francoskega čudežnega dečka Eduarda Louisa in Cigan, ampak najlepši po nagrajenem romanu Kristiana Novaka, zdaj pa režira 2020, koprodukcijo Drame, MGL in Cankarjevega doma, ki motivno črpa iz del priljubljenega izraelskega pop zgodovinarja Yuvala Noaha Hararija. Ta je v delih Homo Sapiens: kratka zgodovina človeštva, Homo Deus: kratka zgodovina prihodnosti in 21 nasvetov za 21. stoletje izrisal zgodovino človeštva, se spraševal, kako bo videti naša – robotizirana, z okoljsko krizo in grožnjami jedrske vojne zaznamovana – prihodnost ter nazadnje sestavil zbirko nasvetov o tem, na kaj bi morali biti v prihodnosti pozorni. Tudi predstava 2020 je tridelna: prvi del se naslanja na Sapiens, drugi na fragmente iz Homo Deus, v tretjem, najbolj avtorskem, pa je mogoče prepoznati nekatere ideje iz 21 nasvetov. Z Ivico Buljanom smo se pogovarjali o nekaterih Hararijevih idejah in svetu v letu 2020 in po njem.

Frank Ruda: »To, čemur danes pravimo svoboda, je označevalec zatiranja«

Frank Ruda je danes eden bolj znanih nemških interpretov in poznavalcev Hegla. Sicer predava na škotski univerzi v Dundeeju, a se je v zadnjih letih tesno povezal s številnimi uglednimi slovenskimi filozofi in se vključil v tukajšnje polemike. Že leta 2015 smo v slovenskem prevodu dobili njegovo prvo pomembnejšo knjigo Heglova drhal, minuli teden pa že novo delo z nekoliko izzivalnim naslovom Ukinimo svobodo – zagovor sodobne rabe fatalizma, ki jo je filozof Simon Hajdini označil tudi za malce osvobajajočo: v poplavi priročnikov za uspeh in v obdobju obsedenosti z uspešnostjo naj bi bil to priročnik z nasveti, kako ne uspeti (in pri tem uživati).

Dr. Ljubo Bavcon: »Osebno me je prizadelo, saj je Rupnikova policija mojo mamo hudo mučila«

Razveljavitev sodbe poveljniku domobranskih sil Leonu Rupniku, ki je med drugo svetovno vojno sklenil pakt s hudičem, in posledična rehabilitacija domobranskega generala sta prizadeli dostojanstvo še živečih žrtev domobranstva in njihovih potomcev. Dr. Ljubo Bavcon, že dolgo upokojeni profesor Pravne fakultete v Ljubljani, je eden izmed njih. Z njim smo se pogovarjali o sodbi vrhovnega sodišča, ki Rupnika rehabilitira, njenih pravnih in družbenih implikacijah ter boju za razveljavitev krivične odločitve vrhovnih sodnikov.

Andrej Trampuž, infektolog iz prestižne berlinske bolnišnice: »Privatizacija zdravstva je pot v pekel«

Andrej Trampuž je eden od v tujini najbolj prepoznavnih slovenskih zdravnikov. Kmalu po specializaciji v Ljubljani je 15 let delal v Švici, nato je bil tri leta zaposlen na kliniki Mayo v ZDA, zadnja leta pa vodi infekcijski oddelek v največji in najprestižnejši evropski bolnišnici Charité v Berlinu in svojo fundacijo Pro-Implant, prek katere svetuje drugim zdravnikom pri zapletih z implantati. Trampuž ob obiskih v Sloveniji pogosto opisuje svoje izkušnje z različnimi zdravstvenimi sistemi po svetu. Te so sedaj spet aktualne, saj naj bi slovenski poslanci konec tega meseca končno ukinili komercialno, dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Zaradi česar pa se krepijo tudi nasprotne pobude. Tako je denimo minuli teden NSi v sodelovanju z zdravniško zbornico v parlamentarni postopek vložila »interventni« zakon, s katerim bi izenačili javne in zasebne izvajalce zdravstvenih storitev. Trampuž je prepričan, da je to napačna pot.

Simona Semenič: »Ko je ženska v intimnem razmerju z moškim, njun odnos dirigira patriarhalna družba«

Simona Semenič (1975) je pri nas ena najpomembnejših, če ne najpomembnejša sodobna dramatičarka. To potrjujejo njen izjemno bogati in opevani opus, nenehna zmagoslavja na gledaliških festivalih in zavidanja vreden nabor častnih nagrad. Med njimi so tudi nagrada Prešernovega sklada, tri Grumove nagrade, Šeligova nagrada in nagrada občinstva na festivalu Teden slovenske drame, ki jih je prejela za svoja radikalna besedila, ki jih mnogi opisujejo kot postdramska, »ona pa vztraja, da ne ve, kaj naj bi to pomenilo«, kot je v Mladininem portretu zapisala Katja Perat. še ni naslova v režiji Tonija Janežiča, ki je bila na zadnjem Borštnikovem srečanju izbrana za najboljšo uprizoritev, je nastala na podlagi njenega besedila. Njena dela pogosto črpajo iz osebnih izkustev, a skozi avtobiografsko pisanje pravzaprav odražajo izrazito politično in družbenokritično držo. »Menim, da je vsa umetnost politična,« pravi v pogovoru za Mladino.

Ninna Kozorog, humanitarka: »Najtežja revščina je vedno tiha. Ni je na naslovnicah.«

Zadnje mesece je javnost pretresena ob branju zgodb zapuščenih starostnic in starostnikov, ki s skromnimi prihodki životarijo na robu družbe, mnogi med njimi pa so bili žrtve najhujših oblik fizičnega in verbalnega nasilja. Objave zgodb so del projekta Vida, ki ga izvaja dobrodelno društvo Humanitarček. Njegovi člani so vsi po vrsti prostovoljci, ki za pomoč ljudem v stiski – poleg starostnikov obravnavajo še revne družine, brezdomce, samohranilke ... – namenjajo svoj prosti čas in predvsem voljo. Kot pravi ustanoviteljica društva Ninna Kozorog, so napori tolikšni, da jih marsikdaj komajda še zmorejo – toda upanje, da bo Humanitarček skupaj z drugimi tovrstnimi društvi in organizacijami sprožil temeljni družbeni preobrat v odnosu do spregledanih, revnih in zatiranih, jih žene iz dneva v dan. Kozorogova, sicer zdravnica specialistka nevrologije in inženirka informatike, je bila v letu 2019 razglašena za prostovoljko leta po izboru Slovenske filantropije, Humanitarčka pa so bralke in bralci revije Naša žena izbrali za dobrotnika leta.

Edward Clug: »Po padcu Ceausescujevega režima smo postali ujetniki še večjega zapora, globalnega sveta«

Bil je lep sončen zimski dopoldan, Clug je kot umetniški direktor mariborskega baleta moral opraviti še nekaj obveznosti. Vendar se njegove misli, pravi, ves čas sučejo okoli projekta, ki ga pripravlja za moskovski Bolšoj teater. Kljub temu se je hitro odzval na telefonski klic iz gledališke recepcije; že čez nekaj minut je prihitel in nas popeljal po labirintih mariborskega gledališča. Tudi skozi zaodrje, ki je vedno vznemirljivo, ko začutiš tisto posebno energijo. Gledališče in balet sta magična, Edward Clug pa je eden največjih baletnih magov v evropskem prostoru, saj sodi med deset najboljših evropskih koreografov. Vedno je osredotočen na tisto, kar se dogaja v določenem trenutku. Enako pozornost nameni študiju vsebine baleta, razmisleku o koreografiji ali pa zgolj pozdravu in pogovoru. Kljub svetovni slavi je ostal skromen, hkrati pa se zaveda svojih dosežkov in je hvaležen za priložnosti, ki jih je doslej dobil.

Tadej Golob: »Čas je, da bi Vodebu rekli: glej, tule imaš evro petdeset, pojdi na kavo in daj mir«

Za dobro jutro gleda košarkarske akrobacije Luke Dončića, ob dopoldanski kavi načrtuje popoldanski plezalni podvig, na Šmarno goro se z družino odpravi tudi v snegu in v malo več kot pol leta kakor za šalo »naštanca« 600 tisoč znakov. Tadej Golob (1967) je trenutno najbrž naš najproduktivnejši pisec – s trilogijo Jezero, ki je pravkar postala TV-serija, je spet populariziral slovensko kriminalko, vmes pa mimogrede napisal kar nekaj biografij znanih osebnosti (mdr. Milena Zupančič, Peter Čeferin in Alenka Bratušek). Še preden je skočil v žanrske vode, je izkusil tudi, kako je biti cenjen pisec resne literature, saj je za prvi roman Svinjske nogice leta 2010 dobil kresnika. Ob tem je bil dolga leta novinar in kolumnist, najbolj znan po Playboyevih intervjujih.

Luka Mesec: »Najbrž sem v ’gospodarstvu’ delal približno toliko kot Tonin, Janša ali Pahor«

Za stranko Levica ne moremo več trditi, da je nova stranka. Njeni poslanci v parlamentu sedijo že dva mandata, iz pol vstajniške in pol akademske skupine se je Levica v nekaj letih razvila v klasično parlamentarno stranko, a zaradi zakonskih pobud in tem, ki jih odpira, v slovenski politični prostor še vedno prinaša svežino. Seveda dela napake, nekateri njeni poslanci so zaletavi, drugi včasih govorijo nesmisle, toda kdo jih ne. Luka Mesec, ki to politično skupino tako ali drugače vodi, pa vseeno razmišlja dolgoročneje, dlje od aktualnih političnih razmer. Seveda so te pomembne, seveda so pomembni davki in višina minimalne plače, a za večjo politično moč bi morala Levica pridobiti večjo podporo (in več zaveznikov). Neizkoriščen volilni potencial naj bi se, tako Mesec, skrival med delavci, med tistimi, ki so največje žrtve družbene neenakosti in ki danes večidel zaradi manipulacij in laži pristopajo k skrajno desnim strankam. Velja pa seveda ugotovitev, da bi morala biti Levica hkrati tudi prepričljivejša.

Dr. Babafemi Badejo, politolog: »Evropa že predolgo nateguje Afriko«

V javnih in političnih razpravah o množičnih migracijah oziroma tokovih beguncev, ki se stekajo v Evropo iz Afrike, prevladuje strogo evrocentrični pogled. Zdi se, da se večinska evropska javnost začne zavedati svetovnih problemov šele, ko se ti pojavijo na mejah celine. Toda krizna žarišča niso Lampedusa, posamična sredozemska pristanišča ali obskurni mejni prehod Jelšane. Izvori različnih kriz, ki silijo milijone ljudi v migracije, so veliko južneje od Evrope. Razumevanje teh izvorov je nujno, če se hočemo v prihodnosti uspešno lotiti reševanja izzivov, ki povezujejo usodo Afrike in Evrope, je prepričan dr. Babafemi Badejo, nigerijski akademik in raziskovalec, ki je poučeval na Univerzi v Lagosu in ameriški Kalifornijski univerzi. Dobri dve desetletji je bil visoki predstavnik Združenih narodov na misijah v Somaliji, Sudanu, Liberiji in Gvineji Bissau in do nedavnega tudi vodilni svetovalec Humanitarne agencije Afriške unije. Zdaj živi v Lagosu in dela za mednarodno svetovalno podjetje Yintab Strategy Consults.

Dr. Janja Hojnik, poznavalka evropskega prava: »EU ima dvojne standarde, ko gre za Vzhod in Zahod«

Mnogi radi primerjajo Evropsko unijo z Jugoslavijo, Bruselj pa ima v tej analogiji enak položaj kot osovraženi Beograd, brezno brez dna, v katero naj bi se stekal naš težko prisluženi denar, v zameno pa dobivamo samo direktive in navodila evrokratov. Kot razlaga dr. Janja Hojnik, strokovnjakinja za pravo EU z mariborske Pravne fakultete in prorektorica Univerze v Mariboru, pa je EU v praksi skoraj povsem odvisna od dobre volje svojih članic; te nanjo prenašajo nekatere dele svoje moči, obenem pa vsaka izmed njih še vedno sledi predvsem svojim nacionalnim interesom. Kot kažejo italijanske dokapitalizacije bank in hrvaško zavračanje arbitražne razsodbe, so številne države pri tem odločnejše in tudi uspešnejše od Slovenije.

Borut Marolt, ravnatelj vzgojnega zavoda v Logatcu: »Otrok ni zgolj svetinja«

Borut Marolt je javnosti najbolj znan kot pevec skupine Niet. Ravno v teh dneh se ponovno vrača na rokerske odre. Je tudi avtor mladinskega bestselerja »Kako se znebiti trupla«. A mi smo se k njemu na obisk odpravili iz povsem drugih razlogov. Marolt namreč že desetletje in pol dela v vzgojnem zavodu, kamor država pošilja »problematične« mladostnike. Pred dobrim letom dni je prevzel tudi vodenje zavoda, saj je bil izvoljen za ravnatelja. Nekoč so v zavode zapirali mlade že za najmanjšo napako, ki so jo storili, danes pa je povsem drugače, pravi. In če so nekoč tja prihajali mladi iz družin s preostro vzgojo, je dandanes v njih vedno več razvajenih otrok.

Oto Horvat, srbski pisatelj: »V kapitalističnem svetu se bolje živi od umetnosti tam, kjer je trg večji«

Podobno ganljivo zgodbo o izgubi, kot jo je Slovencem priskrbela Bronja Žakelj, je Srbom že pred nekaj leti spisal Oto Horvat (1967). Njegovo avtobiografsko žalostinko Sabo je obstal, v kateri se poslavlja od žene A., ki je umrla za rakom, lahko od nedavnega beremo tudi v slovenščini. Toda roman Belo se pere na devetdeset je boleče realističen, Horvatov Sabo pa je bolj poetičen – pozna se mu, da je avtor prej pisal poezijo, vendar z nobeno pesniško zbirko ni dosegel takšnega odziva kot prav s proznim prvencem. Cenjeni hrvaški pisec Miljenko Jergović je o knjigi, v kateri se junak ne spoprijema le z izgubo, ampak tudi z družinsko zgodovino, svojo dvojezičnostjo (odraščal je v madžarsko-srbskem okolju), vagabundstvom in odnosom do države, ki je razpadla, Jugoslavije, zapisal, da gre za najlepši roman njegove generacije. Horvat, ki se je rodil v Novem Sadu, si je novo družino nazadnje ustvaril v Italiji, v Firencah, kjer še vedno živi.

Sibylle Berg: »O kakšnem napredku govorimo, če imamo še vedno ljudi, ki verjamejo, da je zemlja ploščata?«

Nemško-švicarska pisateljica Sibylle Berg (1962) slovi kot avtorica, ki zna zaobjeti duha časa. Prvič ji je to uspelo leta 1997 s knjigo Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha, ki smo jo zdaj dobili tudi v slovenskem prevodu. Zaradi njenega posebnega sloga knjige založniki sprva niso hoteli izdati, nazadnje pa je postala uspešnica. Označena je bila za glas nove, razočarane generacije. Po letu 1997 je Bergova napisala še 13 romanov in 25 dram, postala je profesorica dramaturgije, je redna kolumnistka pri nemškem tedniku Spiegel in začetnica različnih pobud. Njen zadnji roman nosi naslov GRM – Brainfuck. Spet je aktualen in spet na vrhu najrazličnejših lestvic. Ne po naključju. V njem opisuje svet, v katerem so bogati sloji skorajda zmagali v vojni proti revnim. V knjigi, ki jo je napisala po letih raziskovanja in intervjujev z izvedenci z različnih področij, opisuje brezupno, a povsem mogočo usodo angleškega mesta Rochdale, kjer ima oblast popoln nadzor nad ljudstvom. Rochdale bi bil lahko naša prihodnost, svari Bergova.

Jože Kozina, vrhovni državni tožilec: »Mučiti je mogoče le živa in čuteča bitja«

Jože Kozina je javnosti najbolj znan kot tožilec, ki je prvi v zapor spravil tajkune, in kot tožilec, ki mu je pred sodišči uspelo dokazati, da so menedžerski prevzemi sprevržena in kazniva dejanja, ne pa občudovanja vredni finančni posli, ki jih varuje svobodna gospodarska pobuda. Je pa tudi velik ljubitelj živali – ne zgolj na načelni ravni, kot smo seveda vsi, pač pa se v vprašanja pravic živali in odnosa med človekom in živaljo tudi strokovno poglablja.

Dr. Lev Kreft, filozof: »Upor in odpor sta edini obliki, s katerima se lahko odpre politični prostor«

Nekoč je bil Lev Kreft politik. V mladih letih je bil predsednik Zveze socialistične mladine Jugoslavije, a so ga s tega položaja hitro odstavili. Dlje je zdržal na položaju podpredsednika slovenskega državnega zbora, vendar je kmalu ugotovil, da ni najuspešnejši politik. Zato je raje odšel na univerzo in tam že leta predava estetiko in filozofijo umetnosti. Zase pravi, da je levičar. In dodaja, da je v resnici še huje. Ima se za levičarja in marksista. Je tudi član izvršilnega odbora mednarodne zveze za filozofijo športa.

Alfred Bosch, katalonski zunanji minister: »Kdor misli, da lahko z represijo zatre demokratično gibanje za državljanske pravice, živi v zmoti«

Alfred Bosch (1961) je prejšnji teden na povabilo Mladega foruma SD prišel v Slovenijo in med obiskom slovenske politične predstavnike pozval k podpori dialoga med Madridom in Barcelono. Ta je v zadnjih letih, zlasti po oktobru 2017, ko so katalonske oblasti pripravile referendum o neodvisnosti, Madrid pa jih je kaznoval z odvzemom avtonomije regiji in priprtjem politikov, ki so referendum pripravili, povsem zamrl. Španci vztrajajo pri statusu quo, Katalonci pa si (vse bolj) želijo sami odločati, ali bo njihova regija še naprej del španske države.

Aleš Prijon, državni sekretar, ki rešuje stanovanjsko problematiko: »Nekateri ljudje nimajo kje spati«

Po osamosvojitvi je naša država razprodala celoten nabor javnih stanovanj in to področje prepustila na milost in nemilost trgu. Četrt stoletja kasneje mlade družine in prekarci ne le po Ljubljani, temveč po vsej Sloveniji z zavistjo pogledujejo prek meje, proti Avstriji in Dunaju, kjer oblasti uspešno krotijo nepremičninske špekulacije in zagotavljajo dostopna neprofitna stanovanja. Mladi že izgubljajo potrpljenje in protestirajo na ulicah, medtem pa nepremičninski baroni gledajo, kako njihovo bogastvo narašča iz dneva v dan. Nepremičninski davek, ki naj bi omejil njihov pohlep, je vsaj za nekaj let pokopan, Airbnb brez resnejših omejitev polni žepe premožnih in preplavlja središče prestolnice s turisti. Toda državni sekretar na ministrstvu za okolje in prostor, arhitekt Aleš Prijon, zatrjuje, da sedanja vlada ne drži križem rok. Prvi korak k rešitvi sistemskih težav, ki Slovenijo tarejo že desetletja, je po njegovem prepričanju stanovanjski zakon, ki nadomešča zastareli predpis iz leta 2003.

Janez Polajnar, hidrolog: »Dogodki, ko bo morje prestopilo obalno črto, bodo vedno bolj pogosti«

November velja za mesec, ko je v Sloveniji poplavna ogroženost praviloma največja. Letos smo se sicer hujšim rečnim poplavam kljub izjemno deževnemu mesecu za zdaj k sreči izognili. Je pa zato prejšnji teden poplave povzročilo morje. Na mareografski postaji v Kopru so zabeležili drugi najvišji vodostaj morske gladine v zgodovini meritev. Na Tartinijevem trgu v Piranu je voda segala tudi do pasu.

Alexander Manuiloff, dramatik in pisatelj: »Formula populistov je preprosta: poneumljanje ljudi in strašenje«

Ni naključje, da kritiki in občinstvo Državo, predstavo brez igralcev in režiserja, hvalijo kot eno izmed najbolj inovativnih in domišljenih predstav, ki jih v zadnjih sezonah uprizarjajo na evropskih in svetovnih gledaliških odrih. V predstavi – vizualno je sestavljena le iz zaprtih ovojnic na mizi, nad katero visita gola žarnica in mikrofon, poleg nje pa je vedro – namreč njen avtor Alexander Manuiloff »spregovori« o usodi države in demokracije, o vlogi umetnosti v njej, in v teh procesih tudi o vlogi ljudi, kot je Plamen Goranov, bolgarski aktivist, ki se je leta 2003 samozažgal. Pisma v omenjenih ovojnicah na mizi so njegova.

Gregor Starc, profesor športne vzgoje: »Javni prostor je treba vrniti otrokom«

Dr. Gregor Starc je profesor na ljubljanski Fakulteti za šport. Že 12 let je vodja programa SLOfit, sistematičnega spremljanja telesnega in gibalnega razvoja šolajočih se otrok. Gre za že skoraj 40 let neprekinjeno trajajoč projekt, ki ga je leta 1982 zagnal legendarni profesor Janko Strel in je dolga leta nosil večini bolj znano ime »športnovzgojni karton«. Tudi večina staršev današnjih osnovnošolcev se verjetno z nostalgijo, morda pa tudi s kančkom nelagodja spominja vese v zgibi, skoka v daljavo z mesta in drugih disciplin, v katerih je bilo treba pokazati svoje sposobnosti. Vsi zbrani rezultati pa sestavljajo svetovno edinstveno in neprecenljivo zbirko podatkov, ki strokovnjakom omogoča izjemen vpogled v telesne značilnosti pripadnikov različnih generacij.

Karel Gržan: Sem nasprotnik izključujoče tekmovalnosti, ki nekatere povzdiguje, preostale pa ponižuje

Medtem ko se slovenska katoliška cerkev dela, kakor da Zvona Ena in Dva nista nikoli obstajala, in z denacionalizacijskimi zahtevki grabi po novem bogastvu, on živi na samotni kmetiji sredi gozdov pod Raduho ter v družbi svojega konjiča in knjig premišljuje, kako pomagati najšibkejšim in izkoriščanim. Pred dvema letoma je v slogu Martina Lutra izzval kapitalizem s 95 tezami za prehod v pravičnejšo družbeno ureditev. Svoje humanistično poslanstvo je pater Karel Gržan sedaj nadgradil še s 95 tezami za reformo sistema vzgoje in izobraževanja, miselnimi provokacijami, kot pravi, s katerimi želi preusmeriti javno razpravo h koreniti redefiniciji celotne šolske vertikale. Zavzema se za šolo, ki ne bi zgolj usposabljala za kapitalizem uporabnih delavcev in potrošnikov, temveč bi mlade vzgajala za dopolnjevanje in sodelovanje.

Zdravko Počivalšek, gospodarski minister: Delamo v smeri, da bi ustanovili novo družbo, novo Adrio

Doma ima kmetijo, deset hektarjev zemlje, tri hektarje gozda, sedem hektarjev travnika, dve kobili in telici, dva traktorja in dve kosilnici. Gospodarski minister Zdravko Počivalšek je prizemljen minister, kar je kvaliteta, ki je v zadnjem času v slovenski politiki v modi, in kar je bil verjetno tudi razlog, zaradi katerega je septembra postal predsednik stranke SMC. SMC v javnomnenjskih anketah sicer ne kaže najbolje, ima pa sedaj s Počivalškom gotovo boljše možnosti, da si popravi rejtinge. Na vsaj dveh področjih bo lahko Počivalšek v prihodnosti dokazal svoje sposobnosti. Eno področje je področje slovenskega letalstva, ki je s stečajem Adrie pristalo na dnu. Drug projekt pa je rešitev slovenske živilskopredelovalne industrije, ki je postala ujetnica usode prodanega Mercatorja. To pa sta bili tudi dve glavni temi, o katerih smo z ministrom želeli govoriti.