Dr. Dušan Plut: Zagovarjanje jedrske energije je skrajno neetično

Današnji nabor političnih strank se praviloma do jedrske energije ni pripravljen jasno opredeljevati. Pri vprašanju gradnje drugega bloka večinoma zagovarjajo izvedbo referenduma, nobena od strank pa glasno ne zagovarja zaprtja obstoječe jedrske elektrarne v Krškem. Včasih je bilo drugače. In nekdanji predsednik Zelenih dr. Dušan Plut glede nasprotovanja jedrski energiji tudi danes ni spremenil mnenja.

Ignaas Devisch, medicinski filozof: Nenehno ukvarjanje z zdravjem ustvarja bolnike, še preden se pojavi bolezen

Ljudje smo po zaslugi napredka v medicinski tehnologiji vedno bolj obveščeni o svojem zdravstvenem stanju in potencialnih tveganjih. Na voljo imamo kopico preiskav, od genskih testiranj do presejalnih testov, s katerimi naj bi si zagotovili čim več informacij, na podlagi katerih bi lahko pravočasno ukrepali in preprečili poslabšanje zdravja. Nismo pa še osvojili strategij za racionalno spopadanje s temi informacijami, zato lahko novodobna obveščenost pogosto naredi več škode kot koristi. Poleg tega se z vedno večjimi možnostmi poseganja v naša telesa odpira kopica drugih etičnih vprašanj.

Dr. Andrea Grignolio: Najbolj zagrizeni nasprotniki cepljenja se identificirajo kot ponosni člani zaključene družbe

Italija je v zadnjih letih postala eno od žarišč zavračanja cepljenja. Precepljenost je upadla pod kritično mejo, začeli so se vrstiti izbruhi nalezljivih bolezni. V zadnjem letu so po podatkih Evropskega centra za preprečevanje in nadzor bolezni zabeležili več kot dva tisoč primerov ošpic, največ med vsemi članicami Evropske unije. Italijanske oblasti so bile prisiljene zaostriti cepilsko zakonodajo, med drugim s prepovedjo vpisa necepljenih otrok v javne vrtce.

Selja Ahava: Mož, s katerim sem bila poročena 10 let, mi je razkril, da bi rad spremenil spol

Selja Ahava je za roman Stvari, ki padejo z neba leta 2016 prejela nagrado Evropske unije za književnost. To ji je prineslo številne prevode v tuje jezike – od marca lahko knjigo (prevod Julija Potrč Šavli, založba KUD Sodobnost International) beremo tudi pri nas. Spretno strukturiran roman, v katerem se zamenjajo tri različne pripovedovalke, se komunikativno, a kljub temu poglobljeno poigrava z neverjetnimi in nepričakovanimi dogodki, na katere v življenju nimamo vpliva. Zakaj kos ledu na domačem vrtu ubije prav mamo deklice Saare? In zakaj je, po drugi strani, njena teta že dvakrat zadela glavni dobitek na lotu? Kako ti naključja čez noč spremenijo življenje, dobro ve tudi pisateljica sama: ravno ko je končevala Stvari, ki padejo z neba, ji je dolgoletni partner povedal, da namerava spremeniti spol.

Frank G. Karioris: Ko moški ženski plača pijačo, to v nezavednem izraža predpostavko, da so moški delavci, ženske pa so mame, skrbnice, da nimajo službe

Frank G. Karioris je eden vodilnih raziskovalcev na področju kritičnih študij moškosti. Na univerzi v Pittsburghu predava o spolu, spolnosti in ženskih študijah. Ukvarja se s temami, ki so povezane z moškostjo, spolom, visokošolskim izobraževanjem in družbeno teorijo, ter preučuje, kako so ta področja med seboj povezana. Na začetku letošnjega leta je izdal knjigo o heteronormativnih odnosih v univerzitetnih kampusih, ki je temeljila na njegovi doktorski disertaciji.

Wolfgang Gaissmaier, psiholog: Stvari, ki se jih najbolj bojimo, pogosto niso tiste, ki za nas pomenijo največjo nevarnost

V sodobni družbi, ki teži k avtonomnemu odločanju posameznika o sebi in svoji prihodnosti, se od ljudi pričakujejo premišljene in pretehtane odločitve o celi vrsti zahtevnih vprašanj, ki lahko odločujoče vplivajo na njihovo življenje in življenje ljudi okoli njih. A pri tem nam težave pogosto povzročata izkrivljeno dojemanje tveganj in ustroj družbenih ureditev, ki nam otežujeta racionalno odločanje.

Tanja Fajon, evropska poslanka: Ne smemo podcenjevati pojavov novodobnega fašizma

Tanja Fajon je v Bruselj prišla leta 2001; bila je dopisnica RTV Slovenija. Tega časa se spominja kot obdobja evforije. Danes je Bruselj drugačen, manj je povezovanja, manj zaupanja, manj je iskanja skupnih poti. Nekatere države namenoma skrbijo zgolj zase, druge bolj zanimajo lokalne volitve kot pa skupna evropska prihodnost. »To ni dobro,« pravi, vendar ni črnogleda. Na volitvah pričakuje dovolj dober rezultat, čeprav raziskave javnega mnenja napovedujejo, da bo njena politična skupina S&D izgubila nekaj deset poslanskih sedežev; podobno projekcije napovedujejo tudi za EPP. Okrepile se bodo evroskeptične stranke, predvsem zaradi Nemčije in Francije. Fajonova pravi, da bi bilo najbolje, če bi se v Evropi oblikovala koalicija njene politične skupine ter drugih zelenih in levih strank.

Liz Castro, katalonska osamosvojiteljica: Katalonci niso radikalni

Elizabeth (Liz) Castro (1965) je ena izmed številnih aktivistov in aktivistk iz Katalonije, ki si v zadnjem poldrugem desetletju vsak po svoje in skupaj prizadevajo za udejanjanje samostojnosti te španske regije. Američanka, ki se je konec osemdesetih preselila v Barcelono in se kmalu uveljavila kot avtorica poljudnih knjig o uporabi spletnih računalniških programov, je leta 2013 uredila zbornik esejev z naslovom Kaj se dogaja s Katalonijo? (What’ up with Catalonia), tri leta kasneje pa je različne vidike katalonskega osamosvojitvenega procesa predstavila še v monografiji z naslovom Veliko zrn peska (Many Grains of Sand).

Violeta Tomić: Politika se je nagnila tako na desno, da je zdaj že en normalni levičar videti kot skrajnež

Violeta Tomić je po duši lokalpatriotka. Rodila se je v Sarajevu in otroštvo preživela v Beli krajini, kjer je med sodelovanjem pri vaških aktivnostih vzljubila kulturo. Med letoma 1987 in 2002 je delala v Mestnem gledališču Ljubljanskem, dokler, kot pravi sama, ni na svoji koži občutila stranpoti kapitalizma. In šla v politiko. Leta 2014 je bila prvič izvoljena na listi Združene levice, kjer je zdaj namestnica koordinatorja stranke Levica in od začetka tega tedna tudi t. i. spitzenkandidatka Evropske levice na evropskih volitvah, ki ima v 750-članskem evropskem parlamentu 52 sedežev. Je tako rekoč kandidatka za predsednico evropske komisije.

Miklavž Komelj: Kosovel popolnoma obrne uveljavljene predstave o tem, kaj je smrt in kaj je življenje

Opus, ki ga je Srečko Kosovel (1904–1926) ustvaril v le petih letih, zadnjih svojega kratkega življenja, tudi na svetovni ravni že zaradi obsega zbuja strahospoštovanje. Pred nekaj leti je založba Beletrina na kar 1200 straneh izdala zbirko njegovih zbranih pesmi. V prejšnjih desetletjih so na skoraj 700 straneh že bili objavljeni njegove pesmi v prozi, črtice, članki, eseji, ocene, pisma in beležnice.

Janne Teller: Diktatorju se ljudje lahko uprejo, kapitalizmu pa ne, ker ne vedo, proti komu se borijo

Danska avtorica avstrijsko-nemških korenin Janne Teller je v življenju počela že marsikaj: po študiju makroekonomije jo je pot popeljala po svetu, od Helsingørja do Pariza, Milana, Berlina in New Yorka, delovno pa je največ časa preživela v Afriki, predvsem v Tanzaniji in Mozambiku, kjer je za Organizacijo združenih narodov in Evropsko unijo opravljala humanitarno delo in spoznala vso grozo, pa tudi lepoto človeškega obstoja. Ob tem je ves čas pisala, a je leta 1995 ugotovila, da ji delu in književnosti ne uspe odmerjati enake količine časa, zato je pustila službo in se popolnoma posvetila pisanju.

Andrej Simončič, Kmetijski inštitut: Če vsi Slovenci postanemo vegani, potem tudi Slovenije ne bo več

Dr. Andrej Simončič je eden najboljših poznavalcev kmetijstva in prehranske verige v Sloveniji. Je dolgoletni direktor Kmetijskega inštituta Slovenije, najpomembnejše znanstvene ustanove s področja kmetijstva v državi. Lani jeseni ga je vlada imenovala za predsednika Sveta RS za kmetijstvo. Je pa tudi v upravnem odboru Evropske agencije za varno hrano (EFSA) s sedežem v Parmi. Na raziskovalnem področju se ukvarja predvsem s pesticidi oziroma, kot nas takoj popravi, s fitofarmacevtskimi sredstvi.

Iztok Mirošič, bivši veleposlanik v Italiji: Država obstane le, če se sama trudi za svoj obstanek

Za državo sta pomembna oba. Seveda so mnogi mislili, da bo s sodobno tehnologijo diplomacija odmrla, dejansko pa postaja osebna komunikacija vse bolj potrebna. Twitter prej povzroči probleme, kot jih rešuje, in ker tuje kulture s pomočjo mobilnega telefona ne moreš razumeti, pametne države vlagajo v diplomacijo in odpirajo nova veleposlaništva. Zbiranje informacij ostaja ključno, pri čemer v zadnjem obdobju cilj zbiranja informacij, vsaj v EU, ni več toliko nacionalnovarnostni kot ekonomski.

Bojtár B. Endre, urednik madžarskega tednika: Do totalne oblasti vodijo različne poti, Orbán je izbral najhitrejšo

Bojtár B. Endre (1963) je že 20 let odgovorni urednik madžarskega neodvisnega, vplivnega političnega tednika Magyar Narancs. Tednik je na Madžarskem znan po svobodomiselni, liberalni usmeritvi, satiri in uporabi pogovornega jezika v pisani obliki. Ima pa še eno skrivnost: nastal je v istih liberalnih krogih, ki so konec osemdesetih rodili tudi današnjo stranko Fidesz Viktorja Orbána, ki v svojem logotipu še danes nosi oranžo (Magyar Narancs namreč v prevodu pomeni ’madžarska pomaranča’). A če se je v času tranzicije Fidesz premaknil na skrajni desni rob političnega spektra, so v Magyar Narancsu ostali zvesti načelom, zaradi katerih so tudi pomagali zrušiti komunistični režim.

Klara Skubic Ermenc, pedagoginja: Šola bi morala biti prostor, ki odpira poti do znanja, ne da jih omejuje

Na začetku leta se je v javnosti pojavila peticija, ki je zahtevala radikalne spremembe šolskega prostora, odpravo nacionalnih preizkusov znanja, opustitev domačih nalog. Politika se je na zahteve iz peticije odzvala, minister je sprejel avtorje, napovedal reforme, začela naj bi nastajati nova Bela knjiga. Vendar zdravorazumski očitki, splošno priznana dejstva, ki jih navajajo zaskrbljeni starši, niso podkrepljeni z dejstvi, ki jih razkrivajo mednarodne primerjalne raziskave – pred dnevi jih je predstavil Pedagoški inštitut – o šolskih sistemih. Slovenski učenci se morda res počutijo obremenjeni, a po številu ur, preživetih v šoli, se ne razlikujejo od drugih. Razlikujejo pa se po tem, da v šolo ne hodijo radi, da zanjo niso motivirani, da v učenju ne najdejo veliko smisla.

Jože Kozina, vrhovni državni tožilec: Globoko preziram polpreteklo kolaboracijo

Jože Kozina je bil prvi tožilec, ki se je poglobil v gospodarski, korporacijski, bančni in davčni kriminal. Pred sodišči mu je uspelo dokazati, da so menedžerski prevzemi sprevržena in kazniva dejanja, ne pa občudovanja vredni finančni posli, ki jih varuje svobodna gospodarska pobuda. Pred časom je bil pred etično komisijo spoznan za »političnega« tožilca, čeprav je človek, ki niti na volitve ne hodi. Kozina pravi, da bi tožilski poklic moral biti poslanstvo, da bi tožilci morali bolje varovati pravice najšibkejših in ranljivih skupin ljudi. In živali. Da, tudi živali.

»Kdo drug pa še lahko z robotom strelja sredi Ljubljane?«

Na obronkih Ljubljane, na poti iz Sostrega proti Podlipoglavu, rahlo odmaknjen od glavne ceste in skrit za družinskimi hišami stoji štab policijske enote za protibombno zaščito. Če vhoda na dvorišče ne bi varovala zapornica in če ne bi ob njej stala policijska stražarnica, bi zlahka pomislili, da gre za kakšno kmetijo.

Dr. Miha Kosmač, zgodovinar: Priključitev Istre je za nekatere italijanske politike nerešeno vprašanje

Mladi idrijski zgodovinar Miha Kosmač je pred dobrim letom izdal obsežno knjigo o etnično homogeni Evropi. V njej je obdelal na videz nezdružljivo, primerjal je povojno preselitev prebivalstva iz Istre s preselitvijo prebivalstva iz Sudetov. In razgalil nekaj mitov, recimo tega, da so jugoslovanske oblasti prisilile Italijane, da zapustijo Istro. Dokazal je tudi, da je glede Istre Italija igrala dvojno igro in da so se povojne migracije dogajale na podlagi sporazumov med državami, velja predvsem za povojno dogajanje na Češkem, kjer je bilo nasilja in prisilnih preselitev veliko več kot pa v Istri in Primorskem. A politika zgodovino rada zlorablja, enostavne resnice o italijanskem eksodusu pač prinašajo politične točke.

Rachel Cusk: Če se odločiš raziti s partnerjem, se ne smeš pretvarjati, da na otroke to ne vpliva 

Rachel Cusk (1967), ena od gostij letošnjega festivala Literature sveta – Fabula, spada med ta čas najbolj brane britanske pisateljice. Rojena Kanadčanka, ki je otroštvo preživela v Los Angelesu, na začetku najstništva pa se je preselila v Veliko Britanijo, tam živi in ustvarja še danes. Piše že od začetka devetdesetih let, a pravo prepoznavnost si je zagotovila z esejističnima avtobiografskima knjigama o materinstvu in o ločitvi ter v zadnjem času s trilogijo Obris. Ta s strukturo pripovedi – glavni lik se izrisuje skozi zgodbe drugih ljudi – vzpostavlja popolnoma nov tip romana, pri tem pa se nevsiljivo, a vseeno dovolj poglobljeno dotika tem, ki Rachel Cusk zanimajo že od začetka ustvarjanja: partnerski odnosi, kariera, družina, osebne travme in negotovost – vse, kar zaznamuje žensko in določa njen položaj v družbi.

Ksenija Dobrila: Manjšinam je treba zagotoviti politično predstavništvo z vpisom te pravice v ustavo

Na sobotnem kongresu Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ), ene izmed dveh predstavniških organizacij slovenske narodne skupnosti v Italiji, so člani z dvotretjinsko večino izvolili za novo predsednico Ksenijo Dobrila. Nekdanja učiteljica in ravnateljica, ki je bila v minulih štirih letih predsednica Institucionalnega paritetnega odbora, ki bdi nad udejanjanjem zaščitnega zakona iz leta 2001, je zamenjala prejšnjega predsednika Rudija Pavšiča. V času njegovega 23-letnega predsedovanja Zvezi je bil odobren zaščitni zakon, Slovenija je vstopila v Evropsko unijo in zgodila se je finančna in gospodarska kriza, kar vse je vplivalo na politični in gospodarski položaj Slovencev v Italiji. Zdaj so pred narodno skupnostjo Slovencev v Italiji novi izzivi, povezani s političnimi spremembami v Evropi, zlasti pa s spremembo političnega vzdušja v Italiji, ki ga v vladni koaliciji krojita populistično Gibanje petih zvezd in nacionalistična Liga.

Urša Menart, režiserka: Nujno je, da se povezujemo, sicer nas bo vsak pohodil

Urša Menart (1985) je posnela zadnji »film generacije« – Ne bom več luzerka, pripoved o skoraj 30-letni izobraženi Špeli, ki kljub vsemu še vedno dela kot prekarka in se po spletu nesrečnih okoliščin ponovno znajde na kavču pri starših. Zgodba marsikaterega milenijca je na zadnjem Festivalu slovenskega filma prejela kar tri vesne, tudi tisto za najboljši celovečerni film, in konec marca začenja pohod po slovenskih kinematografih. Urša je s tem postala prva režiserka z zmagovalnim filmom s festivala. A čeprav so ženske v njenem poklicu v manjšini, ji gre na živce, ko jo sprašujejo o filmu in spolu – prepričana je, da bi morale imeti tudi režiserke pravico spregovoriti o splošnejših temah, kakršni sta film kot umetnost in režija kot poklic. »Vendar to po navadi sprašujejo režiserje, ker je stereotipna predstava o režiserju še vedno – da je moški. Želim si dočakati čas, ko bom lahko govorila o stvareh, ki so v resnici bolj povezane s filmom kot s spolom.«

Marjan Šarec, premier: Cilj je, da plače dvignemo vsem. Vsi v Sloveniji si želimo višje plače.

Njegova vlada uživa tako visoko podporo, kot je prejšnje niso že leta, njegova stranka pa se je po javnomnenjski podpori v zadnjih mesecih zavihtela na prvo mesto. Videti je, kot da je premier Marjan Šarec (1977) odkril dolgo časa pozabljeni recept, kako vladati Sloveniji. Brez dvoma mu koristi gospodarska rast, zaradi katere ni treba sprejemati nepriljubljenih ukrepov, toda Šarec zna ob tem tudi zelo uspešno »razbremenjevati« svojo oblast. Ni še rekorder po sprejetih reformah, je pa že rekorder po hitrosti, s katero zamenjuje svoje ministre in sodelavce.

Biserka Marolt Meden: Za nasprotnike evtanazije je pomembno, da so se pojavili ljudje z imeni 

Pravi čas je zelo relativna oznaka. Marsikomu in konkretno tudi meni se zdi že skrajni čas. Za javno razpravo in nasprotnike evtanazije pa je pomembno, da so se v zadnjem času pojavili konkretni ljudje z imeni in priimki: z neznosnimi bolečinami, hudo neozdravljivo boleznijo ali pa takšno kakovostjo življenja, da temu ne moremo več reči tako. Sandra Pertoci, Alenka Čurin Janžekovič, akademik Janko Pleterski.

Jure Leben za Mladino: Odgovoren sem, da se je projekt drugega tira premaknil z mrtve točke

Priprave na intervju z ministrom Juretom Lebnom so potekale kot po scenariju slabe nadaljevanke. Po večmesečnem dogovarjanju smo za pogovor določili prejšnji petek, dan po oddaji Tarča na TV Slovenija o maketi drugega tira, po kateri so ministru zaradi nezadovoljivih pojasnil o njegovi vpletenosti mnogi napovedali skorajšnji konec ministrovanja. Na intervjuju o tem še ni želel veliko povedati. Zatrjeval je, da je osredotočen na trenutno ministrsko funkcijo. Še v nedeljo je kazalo, da bi se lahko izvlekel, saj se mu premier Marjan Šarec, ki njegovo delo zelo ceni, še ni bil pripravljen odreči. A pritisk je naraščal in po novici, da je proti njemu vložena kazenska ovadba in da je policija preiskavo razširila tudi nanj, je v sredo zjutraj premieru vendarle ponudil svoj odstop. Za nameček je to storil kar iz bolnišnice, kjer okreva po operaciji zaradi zloma noge. Še isti dan popoldne je premier s težkim srcem odstop sprejel, hkrati pa napovedal, da je v primeru, da bi Lebna policijska preiskava oprala krivde, z njim spet pripravljen sodelovati in da bo na ministrstvu za okolje zahteval nadaljevanje načina dela, ki ga je vpeljal Leben.

Dr. Cobi Reisman: Um je najpomembnejši spolni organ

Prejšnji teden je v Cankarjevem domu v Ljubljani potekal kongres Evropskega združenja za spolno medicino, v katerega so vključeni strokovnjaki za ginekologijo, urologijo in seksologijo. Dr. Cobi Reisman je nizozemski zdravnik judovskega rodu in zadnje leto predsednik združenja. Zaposlen je v bolnišnici Amstelland, ki stoji v predmestju Amsterdama. Je urolog in seksolog, zato je, kakor pravi, delovne dneve razdelil »med dneve, ko operiram s skalpelom, in dneve, ko operiram z usti«.

Počivalšek: Če se ne bomo primerno odzvali, nam bodo še preostale delavce vzeli Avstrijci 

Zdravko Počivalšek se je v zadnjih petih letih ministrovanja iz gospodarstvenika prelevil v izkušenega politika. Je minister, ki svoje misli pove tako, kot na svoji kmetiji s traktorjem obdeluje zemljo: neposredno in brez okolišenja, kar pa je brez dvoma po godu javnosti. Po zadnji anketi Ninamedie se je Počivalšek znašel na tretjem mestu najboljših ministrov vlade Mira Cerarja. A v Šarčevi vladi, vključno s premierom, ni več edini, ki govori tako, kot orje. Po izobrazbi je agronom, preden je s pomočjo stranke SMC vstopil v politiko, je 15 let delal v turizmu. Bil je na čelu Term Olimia v Podčetrtku, kjer si je leta 2010 prislužil naziv menedžer leta.

Venezuelski veleposlanik za Mladino: Nočemo vojne. Se bomo pa branili.

Jesse Alonso Chacón Escamillo je veleposlanik Venezuele na Dunaju, ki je pristojen tudi za Slovenijo. Bil je eden ključnih sodelavcev Huga Cháveza, je tudi nekdanji visoki vojaški oficir, pravosodni minister, minister za notranje zadeve in minister za telekomunikacije in informacije v venezuelski vladi. V Ljubljani se je udeležil dogodka Slovenija v podporo Venezueli.

Tomaž Lanišek: Molitev v času delovnika je moteča ravno toliko, kot so moteče »čik pavze« 

S Tomažem Laniškom, direktorjem škofjeloškega podjetja v nemški lasti Knauf Insulation, smo se sestali v najnovejši pridobitvi podjetja, izobraževalno-demonstracijskem centru Knauf Insulation Experience Center. V tem dvonadstropnem objektu izvajalcem in kupcem predstavljajo najnovejše koncepte trajnostne gradnje, vključno seveda z izolacijskimi rešitvami, ki so jih v tem škofjeloškem podjetju razvili sami. Direktor Lanišek nam ponosno predstavi različne izolacijske materiale, ki temeljijo na kameni volni, popelje pa nas tudi na streho Centra, kamor so umestili izdelek, po katerem slovi njihovo podjetje v svetu; tistega, ki omogoča »ozelenjevanje puščav«. V sklopu projekta zelenih rešitev Urbanscape so namreč v njihovem razvojnem centru razvili izolativni material, ki zadržuje vodo in jo rastlinam prepušča po njihovih potrebah.

Dr. Janez Posedi, direktor Uprave za varno hrano: Meso iz sporne klavnice je prišlo k slovenskim potrošnikom ...

Prejšnji teden je poljska komercialna televizija TVN24 predvajala prispevek svoje raziskovalne novinarske ekipe, ob katerem se je zmrazil večji del Evrope. Novinar, ki je konec lanskega leta tri tedne pod krinko delal v klavnici v bližini Varšave, je namreč posnel nočno klanje bolnih živali, ki niso mogle niti stati na nogah. Veterinar, ki bi moral biti po pravilih ves čas navzoč, pa je zjutraj le podpisal papirje, češ da so bile živali neoporečne, meso pa primerno za prodajo.

Milosavljević: Kakšen je smisel strogih pravil, ki se jih mora držati Mladina, če na Facebooku teh omejitev ni?

Leto 2019 bo brez dvoma minilo v znamenju velikih sprememb na področju medijev. Nekatere države napovedujejo digitalni davek za spletne informacijske gigante, stranski učinki izjemne koncentracije moči, združene v Googlu ali Facebooku, so vse bolj očitne, uveljavljati se bodo začela nova, strožja pravila o zaščiti osebnih podatkov in avtorskih pravicah. Slovenija, kot pravi naš intervjuvanec, dr. Marko Milosavljević, s katedre za novinarstvo na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, za zdaj caplja daleč zadaj. Za začetek mora pospraviti še staro šaro: predpotopno medijsko zakonodajo, napisano še v času pred internetno revolucijo. Pa čeprav so učinki interneta na medije v majhni Sloveniji precej usodnejši kot v večjih državah.