Andrej Rozman - Roza

Bil sem na protestnem shodu, ki nas je pripeljal v kino Triglav. Ko smo vstopili v prostor, se nismo ukvarjali s tem, ali je to zakonito ali ne. Namen akcije je bil opozoriti na to, kako je neki prostor v središču mesta neizkoriščen. Kasneje me je zaslišal kriminalist, zdaj tožilstvo. Ta obravnava je dokončen razvoj vstajniške akcije – poleg javnosti bodo za neustrezno ravnanje salezijancev s tem prostorom izvedeli tudi njihovi nadrejeni. Zato sem zelo zadovoljen, da so sprožili ta postopek, saj bi sicer vse utonilo v pozabo. Publiciteta, ki smo jo dobili, nekako odtehta kazenski pregon.

Dr. Dušan Plut

Dr. Dušan Plut (1950), geograf, ekolog in zgodovinar, je bil leta 1989 prvi predsednik Zelenih Slovenije. Njegova stranka je vstopila v Demosovo vlado in leta 1990 je bil izvoljen v predsedstvo RS. Zelene je vodil do leta 1993, takrat pa je stranko, v kateri so se začele uveljavljati desne politične težnje, zapustil, saj je prepričan, da mora zelena paradigma vključevati tudi socialno pravičnost. Nato se je scela posvetil akademski karieri, vendar ostal vseskozi družbeno angažiran intelektualec. Tudi z udeležbo na protestih v času vseslovenske vstaje pozimi 2012/2013.

Anton Peinkiher: »Absolutno zanikam!«

Anton Peinkiher je bil leta 1993 vodja oddelka varnostne službe na ministrstvu za obrambo. Bil je neposredno podrejen Andreju Lovšinu, tedanjemu direktorju varnostno-obveščevalne službe ministrstva za obrambo (Vomo), in tedanjemu ministru Janezu Janši. Po sporu z Janšo, Peinkihler naj bi nasprotoval politizaciji tajne službe, so ga nekaj mesecev pred zadevo Depala vas premestili na mesto vodje oddelka za organizacijsko-tehnične zadeve, med drugim je skrbel za počitniške dejavnosti na ministrstvu. Bil je degradiran. Nato je odšel z ministrstva, danes je pomočnik direktorja ankaranskih hotelov.

Torbjörn Månsson

Tri največje banke v državi – NLB, NKBM in Abanka – imajo po obsežnih lanskih dokapitalizacijah ogromno kapitala, ki pa ga ne usmerjajo v gospodarstvo. Raje igrajo varno igro in presežek denarja vlagajo v državne obveznice, podjetja pa medtem umirajo. To podaljšuje kreditni krč in onemogoča okrevanje gospodarstva. Na potezi je država, ki je stoodstotna lastnica teh bank, meni švedski ekonomist Torbjörn Månsson, nekdanji izvršni direktor Družbe za upravljanje terjatev bank, zdaj pa svetovalec upravnega odbora te družbe. Månssonova ključna naloga v DUTB je vzpostaviti delujočo ekipo in ustanovo. Pred tem je 18 let delal za ameriško svetovalno družbo Bain & Company, ukvarjal se je predvsem z upravljanjem terjatev, svetoval pa je tudi pri prestrukturiranju podjetij.

Tone Partljič

Seveda. Nisem pa začuden nad podpisniki zahteve. Udeležil sem se dveh protestov. Obakrat me na vstajo ni nihče povabil, res pa so me novinarji po vsakem protestu prosili za izjavo. Zato je bilo morda videti, da sem pomemben akter. Na drugo vstajo sem šel zato, ker se mi je pri prvi zamerilo, da so kar vse protestnike razglasili za huligane. Enkrat sem nagovoril množico, ker so me za to prosili. Rekel sem, da nismo drhal, in pozval, naj tisti, ki so prišli, da bi kaj »naštimali«, odidejo in ne uničijo vstaje. Proti Janši nisem pozival, kar mi še očita anonimka, saj mi je on eden manj ljubih politikov in ga zato nimam pogosto na ustih. Facebooka ne uporabljam. Sodeloval pa sem v skupini Skupaj za Maribor, v kateri so se prvič angažirali univerzitetni profesorji, da bi poiskali primernega kandidata za župana. In zdaj me bo Pukšič, ki je bil zaradi izjave, da poslanec ni dvignil roke za lulat, predmet posmeha cele države, zasliševal? Na neki način sem užaljen.

Michael Roberts

Michael Roberts je psevdonim Roberta McKeeja, 67-letnega britanskega ekonomista, ki je zaslovel s spletnim dnevnikom, v katerem pravilno napoveduje vse ključne makroekonomske premike. Že dobrih trideset let je svetovalec v Cityju, finančnem središču Londona, je pa tudi soavtor programskega besedila Britanskega kongresa sindikatov o socializaciji bančništva, v katerem zagovarja javno lastništvo in javni nadzor nad bankami. Na povabilo Inštituta za delavske študije je prejšnji teden predaval v Ljubljani.

James Henry

James Henry, danes glavni ekonomist Mreže za pravične davke (Tax Justice Network), vodilne nevladne organizacije, ki se bori proti davčnim oazam. Dolga leta je bil glavni ekonomist v svetovalnem podjetju McKinsey, lahko pa se pohvali tudi s pomočjo številnim državam pri preiskovanju pranja denarja. Je pisec številnih del, njegova najbolj znana knjiga je Krvavi bankirji, zgodbe iz globalnega podzemlja (Blood Bankers). Z njim smo se pogovarjali, ko se je udeležil posveta Kako vrniti denar, ki ga je pripravil državni svet.

Igor Pison

O režiji dramatizacije romana Angel pozabe, o zagatah slovenske narodne skupnosti v zamejstvu, o stiskah mladih ter o razmerah v Sloveniji, ki potrebuje intelektualce, ki bi začeli udrihati po elita.
Režiser Igor Pison (1982) je imel zadnje mesece zahtevno nalogo. V ljubljanski Drami so mu zaupali priredbo in režijo večkrat nagrajenega romana Angel pozabe, v katerem koroška Slovenka Maja Haderlap opisuje boj partizanov na avstrijskem Koroškem proti nacizmu in proces prisilne asimilacije. Pison je nalogo opravil izvrstno, saj mu je, kot smo videli na premieri v petek, uspelo v dobrih dveh urah popeljati gledalca skozi poetični svet Maje Haderlap in partizanskega boja koroških Slovencev ter pri občinstvu brez hollywoodske patetike zbuditi zanimiv odziv.

Dr. Marjan Senjur

V začetku tega meseca je Evropska komisija Sloveniji dala črno piko. V državi naj bi obstajala »presežna makroekonomska neravnovesja«, so ugotovili. Slovenija je tako postala edina članica EU, v kateri je do tega sklepa Evropska komisija prišla že drugič, evropski komisar za gospodarske in denarne zadeve Olli Rehn pa je takoj zatem poudaril, da mora Slovenija pospešiti proces privatizacije, s privatizacijo bank v državni lasti vred. O resnosti teh ocen smo se pogovarjali z dr. Marjanom Senjurjem, ekonomistom z ljubljanske ekonomske fakultete, bivšim vodjem fiskalnega sveta (2009–2012), nekdanjim gospodarskim ministrom (1997–2000) in veleposlanikom v Veliki Britaniji (2002–2004).

Milan Dorić - Hanzi

V odprtih arhivih bivše tajne policije SDV je Milana Dorića - Hanzija (1930) odkril Roman Leljak. V zadnjih mesecih ga je predstavljal kot udbovskega morilca, ki je podstavljal bombe, sodeloval pri ugrabitvah nekdanjih emigrantov, ubojih in zastrupitvah in ki naj bi ga Udba za to tudi drago plačevala. Do vrhunca te udbovske histerije je prišlo v začetku februarja, ko je bivši notranji minister Vinko Gorenak na svojem blogu pod naslovom »Hanzi pridržan! To je sramota za Slovenijo« zapisal, da je »danes dopoldan« komuniciral z osebo, ki naj bi mu zaupala, da je policija v Nemčiji »zaslišala in pridržala Hanzija«, saj naj bi s soglasjem Janeza Zemljariča v Celovcu umoril Nikico Martinovića, »le zato, ker je kot cvetličar v Celovcu vsako leto obiskal in okrasil grobove po vojni pobitih Hrvatov«. Minuli teden smo Dorića obiskali v mestu Fürth, blizu Nürnberga, kjer živi v manjšem stanovanju skupaj z ženo in psom.

Vesna Stanković Juričić

Urad je po zakonu pristojen, da preverja, ali kolektivne organizacije, ne samo Sazas, opravljajo svoje naloge skladno z zakonom. Nadzor je permanentna dejavnost in ne enkratno dejanje. Na področju kolektivnega upravljanja poteka 77 nadzorstvenih postopkov pri vseh petih organizacijah, ki spadajo v našo pristojnost. Preverjamo zakonitost promocijskih skladov, skladnost statutov z zakonom, skladnost opravljanja dejavnosti z izdanim dovoljenjem urada in ustreznost porabe zbranih sredstev za stroške pravnega svetovanja, zastopanja pred sodišči …

Dr. Ljubo Bavcon

Ljubo Bavcon je profesor kazenskega prava, ki ga desnica oziroma Janez Janša prišteva h komunistični kontinuiteti. Bavcon je res dobršen del svojega življenja preživel v času prejšnjega sistema, saj bo spomladi dopolnil 90 let. Ker je že dolgo na svetu, pravi, se spominja številnih napak različnih politikov v različnih političnih sistemih in svari pred tem, da bi jih ponavljali sedanji politiki. Predvsem glede povečevanja represije, ki vedno vodi v totalitarizem. Meni, da bi lahko imel nepremišljen lov za storilci gospodarske kriminalitete na dolgi rok slabe posledice za družbo.

Igor Štiks

Igor Štiks je pisatelj, po izobrazbi politolog, najprej pa aktivist. Z družino se je pri 15 letih iz Sarajeva moral preseliti v Zagreb. Najprej je bil literarni kritik. Nato je napisal prvo knjigo Dvorec v Romanji, dobil nagrado in odšel študirat filozofijo v Pariz. Spet je končal knjigo, tokrat Elijev stol, dobil nagrado, postal prevajan avtor po vsej Evropi, in odšel študirat v Chicago. Sledil je Edinbourgh in razpetost med Sarajevom, Zagrebom in danes še Beogradom. S hrvaškim filozofom Srećkom Horvatom sta zadnja leta redno organizirala festival Subversive v Zagrebu, že leta 2010 pa napisala esej Pravica do upora – uvod v anatomijo državljanske nepokorščine. Je eden glavnih levičarskih mislecev na področju bivše Jugoslavije. Upor v Bosni in Hercegovini je spremljal iz Sarajeva, svojega rojstnega mesta.

Ivica Buljan

Ivica Buljan se je rodil leta 1965 v Sinju pri Splitu in je eden izmed najprodornejših gledaliških režiserjev z območja nekdanje Jugoslavije. V predstavah – od leta 1995 jih je nanizal že več kot 50 – se režijsko dotika nevralgičnih točk družbene stvarnosti.
Na zagrebški univerzi je študiral politične vede, nato pa še francoščino in primerjalno književnost. Bil je novinar pri revijah Polet in Start, pisal je tudi gledališke kritike za Slobodno Dalmacijo. V gledališče, najprej je bil dramaturg v Franciji in kmalu zatem v Ljubljani, je zato vstopil z jasno izdelano poetiko. Ni ga privlačilo gledališče Stanislavskega, pa tudi ne akademska avantgarda, čeprav oboje prevladuje v sodobnem gledališču. Raje je hodil po svoji poti in pri tem uporabljal obsežno znanje iz zgodovine gledališča, filozofije, literature, slikarstva, filma in popularne kulture. O gledališču je predaval na ugledni newyorški šoli La Mamma Ellen Stewart, danes pa je profesor na Nacionalni gledališki akademiji Saint Etienne v Franciji.
Pred 15 leti je skupaj z Robertom Waltlom v Ljubljani ustanovil Mini teater, ki velja za enega izmed progresivnejših gledališč, v njem pa nastajajo eksperimentalne predstave, pogosto v koprodukciji s tujimi gledališkimi hišami. Leta 2009 je za predstavo Macbeth po Shakespearu Heinerja Müllerja, ki je nastala v koprodukciji Mini teatra, Cankarjevega doma in Novega kazališta Zagreb, prejel Borštnikovo nagrado za najboljšo uprizoritev.

Marko Pavlišič

Kaj pomeni biti Tina Maze, je po dveh zlatih olimpijskih kolajnah, ki ju je osvojila, jasno vsakemu Slovencu. Tina je najboljša na svetu. Za tem uspehom je trdo delo. Slovenija bi lahko pri vprašanju indijske konoplje pokazala precej več poguma. Odpraviti bi morali večidel neutemeljene družbene strahove, povezane s konopljo. Postali bi lahko zastavonoša na tem področju v Evropi ali pa vsaj v Južni Evropi.

Luka Mesec

Luka Mesec je eden od vidnejših članov Iniciative za demokratični socializem, ki je te dni skupaj z Demokratično stranko dela in Stranko za trajnostni razvoj Slovenije – TRS – predstavila Združeno levico, koalicijo levih strank in skupin, ki se povezujejo za skupni nastop na evropskih volitvah. Intervju je potekal na gledališkem odru, v soju luči, Luka Mesec je bil na začetku pogovora zadržan, previden, a hkrati svež – stvari, o katerih je govoril, so drugačne od običajne sivine nevsebinskih fraz politikov na oblasti. Ideja koalicije je preprosta: v Sloveniji želijo obuditi levo politiko in na dolgi rok, skupaj s sorodnimi strankami Evropske levice, zgraditi socialistično Evropo. Kljub mladosti je bil Luka Mesec neposreden, edina možnost za obstoj Evrope je velika reforma njenega ustroja, gospodarskega in političnega sistema. »Zadnjih dvajset let, v Evropi celo precej dlje, nam vladajo liberalci in konservativci. Oboji so padli na izpitu zgodovine. Skrajni čas je, da si svojo priložnost izborimo socialisti,« pravi. Povsem enako naj bi veljalo za Slovenijo.

Ljudmila Novak

Poslanci Nove Slovenije so v parlamentu podprli vladni predlog zakona o dostopu do arhivskega gradiva in s tem povzročili ogorčen odziv SDS. Razglasili so jih za izdajalce, očitali so jim, da so Kučanovi agenti. Ljudmila Novak ni molčala, v intervjuju za Mladino je Janšo razglasila za manipulanta, destruktivnega politika, za človeka, ki ni prihodnost slovenske politične desnice. Prenesljivo, bi rekli eni, končno je spregledala, bi dodali drugi.

Janez Zemljarič

Janez Zemljarič (1928) je bil eden izmed najpomembnejših slovenskih politikov. V letih od 1973 do 1978 je vodil Službo državne varnosti (SDV) – t. i. Udbo –, nato je bil do leta 1980 slovenski notranji minister, do leta 1984 predsednik slovenske vlade in v letih od 1984 do 1989 podpredsednik jugoslovanskega, zveznega izvršnega sveta.

Ulrike Lunacek: "Nikogar ne bi smelo biti strah povedati sorodnikom in prijateljem, v koga se je zaljubil."

Pred enim letom je Agencija EU za temeljne pravice opravila vseevropsko raziskavo, v kateri je sodelovalo 93 tisoč pripadnikov skupnosti LGBT. Pokazalo se je, da se mora unija resno lotiti boja proti homofobiji. Kar dve tretjini vprašanih sta povedali, da ju je strah hoditi s partnerjem z roko v roki po ulici. Polovica jih je že doživela fizični napad ali pa je bila tarča groženj. In to tudi v državah, ki veljajo za prijazne do skupnosti LGBT, kot je na primer Nizozemska.

Jože Mencinger: »Tokratna privatizacija je podobno ideološka, kot je bila nacionalizacija leta 1948. Takrat je že privaten frizer ogrožal socializem, zdaj naj bi državno podjetje ogrožalo kapitalizem.«

Prof. dr. Jože Mencinger je prava mora ekonomistov, ki poveličujejo prosti trg in privatizacijo. S svojimi kontroverznimi izjavami ruši ustaljene miselne vzorce in izziva kritike. Ko gre za ekonomsko politiko države, je zagovornik previdnosti pred zaletavostjo, kar se je doslej praviloma izkazalo za koristno. Je predavatelj na Pravni fakulteti v Ljubljani, že pet desetletij pa deluje tudi na Ekonomskem inštitutu PF, kjer ureja publikacijo Gospodarska gibanja.

Bernard Stiegler: »Če bo Evropa eksperimentirala v napačni smeri, se lahko kaj hitro znajdemo v fašizmu«

Bernard Stiegler (1952) je francoski filozof, ki predava na londonski univerzi Goldsmith in na Université de Technologie de Compiègne. Je tudi direktor francoskega Inštituta za raziskovanje in inovacije. Leta 2005 je bil med soustanovitelji politične in kulturniške skupine Ars Industrialis, pet let kasneje pa je ustanovil filozofsko šolo Épineuil-le-Fleuriel. Napisal je več kot trideset knjig o času, individualizaciji, vplivu sodobnih tehnologij na posameznikovo izkušnjo življenja, potrošniškem kapitalizmu, digitalizaciji, amerikanizaciji in Evropski uniji. Velja za enega najnapredneje mislečih evropskih filozofov. Nedavno je izdal avtobiografsko knjigo Acting Out (v klinični psihologiji ta izraz pomeni nenadzorovane, impulzivne izbruhe občutkov in čustev, ki so bili pred tem zavrti), v kateri opisuje, kako je se je v zaporu – Stiegler je bil od leta 1978 do 1983 zaprt zaradi oboroženega ropa – prelevil v filozofa. Lani je izdal knjigo o francoski skrajno desničarski stranki Nacionalna fronta. Družbena razmerja naš sogovornik analizira na podlagi koncepta kolektivne individualizacije, ki ga je zasnoval v zaporu, da bi z njim pojasnil presečišča med kolektivnimi in individualnimi pripadnostmi.

Igor Lukšič: »Desnica se radikalizira. Problem je, da se mi na levi ne organiziramo in ne vzpostavimo protifronte.«

Socialni demokrati so edina stranka v Sloveniji, ki je razmeroma uspešno preživela zamenjavo vodstva. Z Igorjem Lukšičem na čelu, ki vodi stranko približno leto dni, imajo zdaj celo najvišjo javnomnenjsko podporo. A njihov resnični izziv je, kako ohraniti to vodstvo in – kot pravi Lukšič – postati »prava« stranka v postkriznih razmerah, ki so rodile številne nove leve stranke.

Tevž Logar: "Če hočemo na mednarodnem trgu uspeti, moramo upoštevati njegove mehanizme."

Razpisna komisija je prijavitelju, društvu DUM, v okviru katerega deluje Projektni prostor, očitala, da smo usmerjeni preveč mednarodno in da delamo s premalo in z vedno istimi slovenskimi avtorji. Očitno je, da ne poznajo delovanja galerijskega sistema. Galerije na mednarodnem trgu namreč delajo z majhnim številom umetnikov, saj je samo tako možno dobro zastopati avtorja. Paradoksalno je, da ministrstvo od nas zahteva, da delamo drugače, hkrati pa govori o tem, da je treba umetnost dati na trg in podpreti slovenske avtorje na mednarodni ravni. Če hočemo na mednarodnem trgu uspeti, moramo upoštevati njegove mehanizme.

Dr. Aleksander Zadel: »Depresija je posledica naučene nemoči«

Po šestih letih prikazovanja črne sedanjosti in še bolj črne prihodnosti so ljudje utrujeni. Počasi se učijo, da na svoje življenje nimajo posebnega vpliva. Da jim ga veliko bolj kot oni sami določajo gospodarska kriza, brezposelnost, brezobzirni trg kapitala, Nemci, Japonci, Kitajci, tajkuni in še kdo. Tako postajajo vse pasivnejši, saj ugotavljajo, da njihov trud povzroča le izgorelost in nič drugega. Vsi kronično brezposelni in velika večina nesrečno zaposlenih se bo tako naučila naučene nemoči. Tragika tega položaja je v tem, da bodo ljudje ostali nemočni in pasivni tudi, če se okoliščine spremenijo. Ena od posledic naučene nemoči je tudi depresija.

Prim. Gorazd V. Mrevlje, dr. med.: »Farmacevtska industrija si prej zasluži priznanje kot pa grajo«

Psihiater prim. Gorazd V. Mrevlje, dr. med., predstojnik Centra za mentalno zdravje pri Psihiatrični kliniki Ljubljana, odločno zavrača prepričanje, vse bolj razširjeno med strokovno in laično javnostjo, da psihiatri zaradi apetitov farmacevtske industrije množično in brezskrbno predpisujejo zdravila proti depresiji vse več ljudem. »Resnica je ravno nasprotna,« pojasnjuje dr. Mrevlje.

Dr. Lovre Božina: »Privatizacija hrvaških bank je bila ena največjih napak, kar smo jih naredili«

Dr. Lovre Božina (1952) je eden največjih hrvaških bančnih strokovnjakov. Je profesor na katedrah za podiplomski študij v Zagrebu, Osijeku, na Reki, v Splitu in Pulju, kjer je zaposlen na Fakulteti za ekonomijo in turizem Univerze Jurja Dobrile. Je seveda pisec več knjig in učbenikov. Še posebej ponosen pa je, da je na profesorsko mesto pred približno 25 leti prišel iz prakse. V začetku osemdesetih let je začel delati v Hrvaški narodni banki, nato je delal v znani Službi družbenega knjigovodstva, SDK, kjer je bil odgovoren za banke. Od tam, pravi, bi lahko kariero nadaljeval v bančništvu, tako kot številni njegovi kolegi. A se je raje kakor za denar odločil za pisanje knjig.

Irfan Beširević: "Povsod sem bil zraven, in mislim, da me hočejo utišati."

Na drugi vseslovenski vstaji januarja 2013 smo imeli pred parlamentom protestno akcijo. Vlekel sem vrv, privezano na ograjo, ki je ločevala protestnike od parlamenta. Čez nekaj dni so k meni prišli kriminalisti in mi dali uradno vabilo, naj pridem na zaslišanje, ker je bila proti meni vložena kazenska ovadba zaradi sodelovanja v skupini, ki je uradni osebi poskušala preprečiti uradno dejanje. V množici me je prepoznal policist, no, prepoznal je gospoda z brki in sivimi lasmi. Na zaslišanje sem nato šel z odvetnikom, dal nisem nobene izjave, rekel sem le, da se bom zagovarjal na sodišču, če bo treba. A poziva, naj pridem na sodišče, nisem dobil. 23. decembra sem dobil kar sodbo. Sploh nisem bil na sodišču, niso me zaslišali.

Aleš Praprotnik: »Banke se obnašajo parazitsko in ne družbeno koristno.«

V katero smer bi morala iti reforma denarnega in bančnega sistema? Zakaj bi o tem spraševali le ekonomiste in bančnike? Pogovarjali smo se z Alešem Praprotnikom, avtorjem knjige Denar – Nedolžna prevara?, v kateri pokaže, kdo v resnici ustvarja denar. Praprotnik je socialni pedagog, končal pa je tudi študij okoljskih ved. Verjame, da je denarni sistem v središču problemov, s katerimi se danes spopadamo, saj posredno ali neposredno vpliva na večino stvari v naših življenjih. »Zato ga je treba razumeti.«

Slavica Bratuš: »Zaradi nedolžne kritike si lahko postal Stalinov privrženec in narodni sovražnik«

Hrvaški časopis demokratske levice Novi plamen je te dni na spletu objavil seznam 16.101 zapornika in zapornice, ljudi, ki so bili med letoma 1949 in 1956, po resoluciji Informbiroja leta 1948, torej po razkolu med Stalinom in Titom, zaradi suma privrženosti tedanjemu sovjetskemu voditelju zaprti na Golem otoku in otoku Sveti Grgur. Moške so zapirali na Golem otoku, ženske na Svetem Grgurju v Velebitskem kanalu, nekaj kilometrov od Golega otoka. Časnik navaja, da je v teh zaporih zaradi umorov, samomorov, poskusov pobega in nesreč pri delu umrlo 413 ljudi. Večina, 44 odstotkov zapornikov in zapornic na Golem otoku in na Grgurju, je bila Srbov, Črnogorcev je bilo 21,5 odstotka, Hrvatov 16 odstotkov. Slovencev in Slovenk je bilo v teh dveh taboriščih 600.

Andrejka Grlić: »Problem bo, dokler bomo imeli tihotapca Martina Krpana za frajerja. Razumem to razmišljanje, češ, nočemo, da se neki drugi okoriščajo. Ampak država smo mi!«

Lani poleti so gostinci plačali četrtino več davka na dodano vrednost kot poleti 2012, kavarne in slaščičarne pa celo sedemdeset odstotkov več. Julija je namreč začel veljati zakon, ki prepoveduje uporabo programov za brisanje računov, hkrati je carinska uprava opravila osem tisoč odmevnih preventivnih pregledov, vlada pa je napovedala odločen boj proti sivi ekonomiji. Mnogi se bojijo, da se bodo podjetniki vrnili k poslovanju po starem, ko bodo videli, da so izredne razmere mimo in da nadzor ni neprepusten. Med skeptiki je tudi Andrejka Grlić, ki že sedem let vodi tržni inšpektorat. Zato se zavzema za dodatne ukrepe. Všeč ji je na primer hrvaški sistem, kjer se vsak račun zabeleži pri davčni upravi. Hkrati je prepričana, da to ne bo dovolj in da nič ne bo dovolj, dokler bo tudi za kupce sprejemljivo, da se kdaj kaj opravi tudi brez računa.