Dr. Jernej Pikalo: »Zagotovo sem zadnji, ki bi bil za šolnine. Nikoli nisem bil in tega stališča ne spreminjam.«

Dr. Jernej Pikalo je profesor politologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, od prejšnjega tedna tudi redni profesor. Od marca je seveda tudi minister za izobraževanje, znanost in šport v vladi Alenke Bratušek in konec oktobra je predstavil predlog novega zakona o visokem šolstvu, ki spreminja sistem študija iz brezplačnega rednega in plačljivega izrednega v polnega in delnega, ki sta oba lahko tako plačljiva kot brezplačna. Zakon je naletel na grozovit odpor strokovnjakov in študentov, saj ocenjujejo, da fakultete spodbuja v širjenje šolnin. Na kritike je ministrstvo odgovarjalo zelo neprepričljivo in ta intervju ni nič drugačen, razen če se zadovoljite z ministrovim načelnim nasprotovanjem šolninam in obljubami, da bodo zakon popravljali v smeri večje jasnosti. Minister ne odstopa od tega, da bo za tiste z denarjem študij dostopnejši kot za tiste brez denarja. Pri tem vztraja pri navajanju omejitev pri razpisovanju plačljivega študija, za katere mu vsi sporočajo, da so pomanjkljive. Smo pa dobili vsaj eno pomembno potrditev. Plačljivi študij bomo imeli zato, ker minister ocenjuje, da bogatim ne bi bilo všeč, če ga ne bi bilo.

KPK: »Korupcija je stanje duha.«

Ni idealnih politikov, ni idealnih sodnikov, tožilcev, novinarjev. Vsak ima svoje napake. Tudi triglavi senat Komisije za preprečevanje korupcije jih ima. Podobno kot posamezniki, ki so tovrstno funkcijo opravljali poprej. Recimo Boštjan Penko, ki je opozoril na konflikt interesov pri financiranju Ruplove diplomatske akademije, ali Drago Kos, ki je aktivno sodeloval pri finskih preiskavah prodaje osemkolesnikov. Tako se je Goran Klemenčič zaradi svoje žene Nine Zidar Klemenčič, ki je vplivna odvetnica z veliko podjetji, nekajkrat znašel v konfliktu interesov, podobno Rok Praprotnik, ki je nekoč kot novinar pisal o posameznikih, te pa je pozneje nadziral. Iz postopkov se je izločala tudi tretja članica komisije Liljana Selinšek.

Intervju: Dr. Damjan Mandelc, član vodstva stranke Solidarnost

Damjan Mandelc (1977), doktor socioloških znanosti in mladi raziskovalec na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete, se profesionalno ukvarja s sociologijo naroda in globalizacije. Je tudi – kot poudarja sam – aktivist in prekarni delavec. Zato ni čudno, če se je udeležil lanskih protestov vseslovenske vstaje. Najprej kot posameznik, od decembra 2012 pa kot član Odbora za pravično in solidarno družbo. Spada v najožji krog vodstva gibanja in nastajajoče stranke Solidarnost, ki bo imela 14. decembra letos ustanovni kongres. Z Mandelcem smo se pogovarjali o zagatah pri ustanavljanju stranke, o programski usmeritvi stranke in sodelovanju z drugimi strankami, ki nastajajo iz vstajniškega gibanja. Mandelc se je odločil preleviti iz aktivista v politika, vendar ostaja zavezan tudi svojemu znanstvenemu delu. »S foteljev razpravljati o problemih in se ne angažirati pri spreminjanju razmer, je lahko, ni pa dovolj. Je voda na mlin reprodukciji obstoječe situacije in obstoječih elit,« pravi Damjan Mandelc.

Aljoša Slameršak: »Študente najbolj zanima prihodnost.«

Triindvajsetletni študent podnebnih študij na univerzi v Wageningenu na Nizozemskem Aljoša Slameršak je nekdanji predsednik študentskega društva Iskra, a tudi on mora, preden da intervju, preveriti, ali se preostali člani s tem strinjajo. V društvu, ki želi s prakso neposredne demokracije spremeniti najprej študentsko gibanje, nato pa vso družbo, je to razumljivo.

Gregor Golobič: »Poslance s hrbtenico hočemo – dokler se ne zgodijo; po novih obrazih hlepimo – dokler jih ne vidimo; nove stranke podpiramo – dokler se ne ustanovijo ...«

Po letu dni, odkar se je Slovenija dvignila na protestih, je prišel trenutek ustanavljanja prvih »protestniških« strank. Gregor Golobič je s stranko Zares podobno fazo preživel v zadnjih letih; danes je sam nedvomno vpliven kritik, a je tudi politično nemočen, stranke Zares ni opaziti med javnomnenjskimi anketami. Verjetno drži, da se je stranka Zares sama v Sloveniji pokopala s svojimi visokimi merili. A to ne pomeni, da je njena usoda nepomembna. Po njej ostaja namreč vprašanje: Je od politike mogoče zahtevati še kaj več?

Frank Westerman: »Ko se dotakneš lipicanca, se dotakneš zgodovine«

Frank Westerman (1964), nizozemski novinar in pisatelj, je študiral agronomijo v Wageningenu in se specializiral za tehniko gojenja tropskih kultur. Prve reportaže je napisal iz Peruja, ko je za diplomsko delo raziskoval namakalne sisteme Indijancev v Andih.
Leta 1992 je postal beograjski dopisnik nizozemskega časnika de Volkskrant. Kot dopisnik je spremljal vojne na ozemlju nekdanje Jugoslavije, leta 1997 pa je napisal knjigo Srebrenica: najbolj črn scenarij. Gre za dokumentarno pripoved iz prve roke, saj je bil eden izmed redkih novinarjev, ki so bili v času genocida v Srebrenici.
Med letoma 1997 in 2002 je bil dopisnik NRC Handelsblada iz Moskve. V tem času je po dolgem in počez prepotoval nekdanjo Sovjetsko zvezo. Ta potovanja so bila navdih za njegovo morda najbolj znano, za marsikoga tudi kontroverzno knjigo Inženirji duš, v kateri opisuje tragične usode umetnikov, ki so v času stalinističnega režima ostali v Sovjetski zvezi.
Prejšnji teden pa je na ljubljanskem knjižnem sejmu predstavil svojo najnovejšo knjigo Žival, nadžival, v kateri piše tudi o Slovencih. V njej obravnava dogajanje, povezano z lipicanci, v 20. stoletju. Sprašuje se, zakaj so ti beli konji postali statusni simbol vladarjev, kakšno vlogo so odigrali v času nacizma in fašizma, predvsem pa se ob tem, kaj se je dogajalo z njimi, sprašuje o naravi človeka samega. »Resda pišem o konjih, toda v resnici pišem o ljudeh,« pravi.

Tadej Jevševar: "Proizvodnjo želimo imeti v Sloveniji kljub malce višji ceni, saj je nadzor lažji, kot če bi jih delali na Kitajskem."

Chipolo je pametni obesek Bluetooth, ki se pripne na ključe, torbice, denarnice in druge predmete, se poveže z brezplačno aplikacijo za pametne telefone in nato omogoči uporabnikom, da predmete, na katere je pripet, poiščejo, če bi jih založili ali izgubili. Z obeskom lahko najdemo tudi izgubljeni ali založeni pametni telefon. Chipola le stresemo in telefon začne zvoniti – seveda, če sta v dometu.

Stanko Stepišnik: »Nobenega konflikta interesov ne vidim.«

Ste si prebrali zakon o integriteti, 35. člen?

Vojko Starovič: »Naša politična estrada le posluša ideje in rešitve iz svojih evropskih političnih central, potem pa nam jih prodaja za svoje. Zame so kompradorji.«

Vojko Starovič (1952), diplomirani pravnik in magister poslovnih ved, je bil v svoji delovni karieri tudi menedžer v različnih slovenskih podjetjih. Že s sedemindvajsetimi leti je postal direktor sektorja PTT Celje, leta 1982 je postal direktor Aerodroma Portorož in nato direktor hotelov Metropol Resort Casino Portorož. Leta 2000 je šel na svoje in ustanovil svetovalno podjetje s področja nepremičnin in financ. Po upokojitvi se je lotil pisanja knjige, ki je izšla letos z naslovom Brez človeka – Enoumje neoliberalizma. V njej je podrobno razčlenil ekonomske in psihološke značilnosti (neoliberalnega) enoumja in kot svobodomislec ponudil tudi orodja, kako se mu postaviti po robu. Še posebej zanimiv je sklepni del njegove knjige, saj v njem predstavi program in načrt za ustanovitev nove stranke. Starovič pri tem razmišlja kot menedžer, ki se zaveda nujnosti propagande in določene stopnje enoumja, če naj bo stranka uspešna. Sam pa ne razmišlja o vstopu v politiko. Pravi pa, da je kot menedžer, ki dobro pozna zakonitosti uspešnega (političnega) marketinga, pripravljen »pomagati, pokazati metode in načine, kako se organizirati. Toda če želiš narodu zagotoviti preboj, potrebuješ močno karizmo, kot politik moraš imeti tudi trdo kožo, česar pa sam nimam. Moja knjiga se lahko bere kot učbenik o tem, kako v sedanjih družbenih razmerah v Sloveniji narediti uspešno stranko«.

Dr. Božidar Debenjak: »Kapitalizem je forma, ki mora izginiti«

Kdor je v zadnjih desetletjih pri nas marksizem zanikal, ga je pač zanikal, a na Metelkovi in še kje drugje je vedno živel. Marksizem je recimo zanikal sedanji predsednik republike Borut Pahor, ko je še kot predsednik stranke dejal, da je imela nekdanja angleška premierka Margaret Thatcher prav, ko je delavskim sindikatom napovedala vojno. A Karla Marxa svet ni pozabil. Pozabile so ga le dežele, ki so bile nekoč za železno zaveso, in, kot pravilno ugotavljate, del Slovenije, pa četudi tukaj ni nikoli bilo prave potrebe za popolno zanikanje in amnezijo. Zanikati in zavrniti bi morali samo razne vulgarne in nasilne oblike marksizma.

Dr. Noam Chomsky: »V Evropi prebivalstvo ne odloča o politikah. Birokrati v Bruslju odločajo. In to je zelo daleč od demokracije.«

Noam Chomsky, ugledni profesor jezikoslovja na MIT-u, je logik, kognitivni znanstvenik, politični analitik in levo usmerjeni aktivist. Skratka, intelektualni velikan, ki je pri malo več kot 20 letih revolucioniral jezikoslovje in ga v doktoratu tako rekoč na novo zgradil. Napisal je več kot sto knjig. Že od nekdaj je kritičen do oblasti in institucij. Bil je intelektualni znanilec naše dobe in jo je tudi močno zaznamoval. V Bostonu sva se pogovarjala o težavah obdobja, v katerem smo se znašli, in rešitvah zanje.

David J. C. Mackay: »Ni vse ’zeleno’ vredno subvencij«

Življenje Davida Johna Camerona Mackaya do pred nekaj leti ni bilo kaj prida povezano z energetiko. Bil je profesor na Oddelku za strojništvo Univerze v Cambridgeu in se je ukvarjal predvsem s strojnim učenjem in z informacijsko teorijo. Dokler ga niso začele motiti neproduktivne polarizirane razprave o energetskih rešitvah v prihodnosti in o reševanju vprašanja podnebnih sprememb. Tako se je odločil napisati knjigo, ki bi prekinila začarani krog. S svojim denarjem je leta 2008 izdal knjigo Sustainable Energy – Without the Hot Air. V skladu z motom, da »potrebujemo številke, ne pridevnikov«, je v njej sistematično obdelal vsa področja sodobne energetike. Knjiga je v hipu postala svetovna uspešnica, tudi zato, ker jo je brezplačno objavil na spletu. Ni pa mu prinesla le slave, temveč tudi delovno mesto glavnega znanstvenega svetovalca na britanskem ministrstvu za energijo in podnebne spremembe.
Prejšnji teden je imel javno predavanje v državnem svetu, v kratkem naj bi izšel slovenski prevod njegove knjige Trajnostna energija – brez razgretega ozračja.

Branko Gerlič: "Švicarski uspeh za celotno Evropo pomeni zelo močan impulz v prizadevanjih za UTD."

Dosegli smo prvo nalogo, presegli smo 6000 podpisov, kar nas uvršča med države organizatorke evropske državljanske pobude za UTD. Dolgo smo po relativnem številu zbranih podpisov vodili pred vsemi drugimi državami članicami EU, pred dnevi pa nas je prehitela Hrvaška, ki je zahtevano število podpisov dosegla pred nami.

Cvetka Selšek: »Slovenija se še lahko reši sama, ne glede na rezultate stresnih testov.«

Cvetka Selšek je v SKB banki zaposlena 22 let. Enajst let je bila predsednica uprave, pred tremi leti pa se je preselila na položaj predsednice upravnega odbora in tako nima več izvršne, temveč nadzorniško funkcijo. SKB je v lasti francoske skupine Société Générale, ene največjih bančnih skupin v območju evra, in je ena redkih bank v Sloveniji, ki kljub krizi dobro poslujejo. To ni ne posledica sreče ne naključij, ampak predvsem manj hazarderskega kreditiranja.

Ai Weiwei: »Umetnost mora govoriti resnico«

Nobenega od obiskovalcev očitno ne moti varnostna kamera, ki so jo namestile oblasti, da tiho nadzoruje preprosta modra vrata Ai Weiweievega ateljeja na obrobju Pekinga. V prostoru pogosto kar mrgoli umetnikov, novinarjev in pomočnikov, med njimi pa se mota trop več kot dvajsetih do vsega bolj ali manj brezbrižnih mačk. Tik pred intervjujem je pred glavnim vhodom parkiralo ducat švedskih novinarjev, ki so ga prišli obiskat. »Pridejo tedni, ko nima niti toliko časa, da bi se pogovarjal z nami,« pojasnjuje eden od zaposlenih pri odpadniškem umetniku.

Gregor Stamejčič: "Ljudje so se začeli zanašati nase."

Član mariborske Iniciative mestni zbor o samoorganiziranju, uveljavljanju neposredne demokracije ter uspehih in težavah, s katerimi se pri tem srečujejo

Zvone Dragan: »Sami smo si krivi in sami smo ostali. Zaradi iluzornega prepričanja o svoji večvrednosti.«

Šest let, do leta 1979, je bil podpredsednik slovenskega izvršnega sveta, pristojen za gospodarstvo in finance. Nato je postal podpredsednik jugoslovanskega, zveznega izvršnega sveta pod vodstvom Veselina Đuranovića in potem Milke Planinc. To vlogo je opravljal v ključnih šestih letih, ko je v Jugoslaviji izbruhnila nelikvidnostna kriza. Zvone Dragan je bil tisti, ki se je večinoma v Washingtonu v imenu SFRJ pogajal z mednarodnimi finančniki. Potem, po letu 1985, je šel v diplomacijo. Sprva je bil jugoslovanski veleposlanik na Kitajskem, po vrnitvi, ob osamosvajanju Slovenije, pa najvišji Slovenec v tedanji diplomaciji, kot pomočnik tedanjega jugoslovanskega zunanjega ministra Budimirja Lončarja je bil pristojen za Zahod. Po osamosvojitvi je postal slovenski veleposlanik v Pragi in nato na Poljskem. Danes predava na FDV in sodeluje z ICPE (Mednarodni center za promocijo podjetništva), edino organizacijo, ki jo je OZN ustanovila na slovenskih tleh.

Bojan Bauman: "Upam le, da ne bodo potopili Večera"

Zdaj je jasno, da notranji odkup ni uspel. Pravzaprav smo se na začetku z nekakšnim romantičnim zanosom lotili projekta, saj je Delo tri leta neuspešno iskalo kupca Večera. Pravega kupca ni bilo in zato smo sklenili, da poskusimo prevzeti podjetje z notranjim odkupom. Zadruga, ki smo jo ustanovili, je bila naš odgovor tistim, ki so poskušali na neprijazen način priti do Večera.

Herbert Beiglböck: Nadškofija, obremenjena s kar 70 milijoni

Intervju s Herbertom Beiglböckom, gospodarskim direktorjem graške škofije, nam je odstopila avstrijska televizija ORF, ki je nekatere njegove izjave objavila konec prejšnjega meseca. Z njim se je pogovarjal dopisnik ORF za območje nekdanje Jugoslavije, Christian F. Wehrschütz, ki bo prihodnji mesec izdal knjigo o krizi slovenske nadškofije in težavah, s katerimi se spoprijemajo v drugih nekdanjih jugoslovanskih republikah.

Darko Končan: »Davek na nepremičnine je bistveno milejši ukrep, kot bodo rezi, ki nas bodo doleteli, če se nam zgodi grški scenarij.«

Darko Končan se je za uvedbo sodobnega nepremičninskega davka zavzemal že pred več kot desetletjem, ko je bil še državni sekretar na ministrstvu za finance. Zdelo se mu je krivično, da samo del lastnikov nepremičnin plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Enako razmišlja še zdaj, ko na davčno politiko države gleda od zunaj, kot zasebni davčni svetovalec. Prepričan je, da je s tem davkom bremena gospodarske krize mogoče bolj solidarno porazdeliti med vse socialne sloje, kot če bi se vlada odločila, da proračun pokrpa s kriznim davkom.

Fabrizio Benedetti: »Dober zdravnik ni samo dober ’tehnik’, temveč tudi dober psiholog«

Dr. Fabrizio Benedetti je eden vodilnih raziskovalcev nevrobiologije učinka placeba, vpliva »praznih« zdravil oziroma »socialne komponente zdravljenja« na možganske mehanizme in s tem na izboljšanje bolezenskih znakov.
Z raziskavami, ki segajo od spremljanja električne aktivnosti v možganih in funkcionalne magnetne resonance do kemičnega blokiranja posameznih možganskih procesov, je odkril več temeljnih mehanizmov odziva na placebo pri različnih bolezenskih stanjih. Je profesor nevrofiziologije na Medicinski fakulteti Univerze v Torinu in na tamkajšnjem Nacionalnem inštitutu za nevroznanost ter pisec več knjig o učinku placeba. V Ljubljani se je udeležil delavnice o učinku placeba, ki jo je pripravilo slovensko društvo za nevroznanost SiNAPSA.

Neven Borak: »Zahtevati uravnotežen proračun sredi najhujše krize je neumnost.«

Evropska unija je obsedena s fiskalnimi pravili. Čemu so fiskalna pravila sploh potrebna, če se jih ne držimo, ali so res vsi narodi sposobni samoomejevanja, pa tudi, zakaj je finančna strogost v času gospodarske depresije nerazumna – o tem s prof. Nevenom Borakom, strateškim analitikom Banke Slovenije, nekdanjim direktorjem Agencije za trg vrednostnih papirjev in soavtorjem knjige Fiskalna pravila.

Dr. Saša Zagorc: "Večja je kriza, več je predlogov za sistemske spremembe in volilni sistem je značilen kazalec tega."

To vprašanje je aktualno že desetletja. Rezultati spreminjanja pa so bolj klavrni, kar dokazuje, da je spreminjanje volilne zakonodaje zelo zahteven proces, saj potrebuje široko soglasje. Ker se nič ne spremeni, pa se želja po spremembah le še povečuje. Po mojem so ti poskusi dobrodošli.

Janez Koželj: »Mesta niso grajena za avtomobile, ampak za ljudi«

V mestni hiši sva bila dogovorjena nekaj ur po tem, ko je prispel na Brnik. S skupino študentov arhitekture je bil na strokovni ekskurziji na Danskem. »Upam, da se bom lahko pobral od kulturnega šoka,« je rekel. Skoraj ves intervju je stal. Nemirni duh, nenehno v akciji. Prof. Janez Koželj opravlja tri službe hkrati: poučuje urbanistično oblikovanje na ljubljanski fakulteti za arhitekturo, vodi arhitekturni biro in je politik – že drugi mandat je podžupan Ljubljane in prvi mestni arhitekt. Ko mu je župan Zoran Janković ponudil mesto podžupana, je omahoval. Potem pa spoznal, da samo tako lahko zares kaj spremeni. »Z akademske distance je lahko kritizirati. V politiki pa moraš biti operativen, moraš odločati, tudi če odločitve komu niso všeč.« In takšnih, ki jim kaj ni všeč, je vedno veliko. Enkrat se razburjajo zaradi prenove osrednje tržnice, drugič zaradi vrtičkov, zadnje dni pa zaradi delne zapore Slovenske ceste za osebne avtomobile. Nered, ki zaradi te zapore nastaja, razume kot nekaj pozitivnega. »Vožnja z osebnim avtomobilom skozi mesto ni ne ekološko ne ekonomsko upravičena, ogroža pa tudi življenja.«

Magnifico: »Ljudje so ironični, sarkastični, cinični«

O propadu Jugoslavije, o izjemnostih in pomanjkljivostih v narodnozabavni glasbi, o družbeno angažirani glasbi in o novem avtorskem albumu, ki bo romantičen in poln humorja.
Robert Pešut - Magnifico je v dvajsetih letih samostojne glasbene kariere izdal deset avtorskih plošč (prej še dve s skupino U’redu) in tri albume filmske glasbe. Z glasbo, ki je eklektičen pop z balkanskim melosom, je prodrl na Balkan in – še posebej z albumom Export-Import (2003) – na druge evropske trge. Sredi oktobra bo izšla njegova četrta plošča s filmsko glasbo, ki jo je napisal za srbsko nadaljevanko in film Montevideo, Bog te video. Film je v Srbiji pravi hit, glasbo iz njega pa že preigravajo po klubih in kavarnah, zanjo se zanimajo tudi nekatere filharmonične hiše. Novo ploščo bo v živo predstavil 1. in 2. novembra v Cankarjevem domu.

Dr. Peter Filzmaier: "Avstrija potrebuje reforme"

Avstrija potrebuje reforme, je pa res, v koaliciji med SPÖ in ÖVP, ki predstavljata sredinsko levo in sredinsko desno politiko, do večjih sprememb ne bo prišlo. Spet bomo videli iskanje najmanjšega skupnega imenovalca.

Aljoša Tomaž: »Še vedno se lahko rešimo sami.«

Aljoša Tomaž je skoraj trideset let delal v bančništvu, med drugim je bil član poslovodstva Ljubljanske banke in pooblaščenec Banke Slovenije v njeni predsanaciji, predsednik uprave Abanke ter prvi mož KD banke. Po upokojitvi se je vrnil v upravni odbor KD Group, postal pa je tudi član strateškega sveta vlade, ki Alenki Bratušek svetuje, kako zagnati gospodarsko rast in Slovenijo potegniti iz krize.

Drago Lombar: "Ugotavljamo, da država nima več nobenega posluha za socialno državo, ki jo zagotavlja ustava."

Protest bodo organizirale sindikalne centrale, a glede na odziv ljudi in podporo civilnodružbenih organizacij bo to preseglo sindikalni protest in bo res nekaj velikega.

Goran Vojnović: » Zdaj so na Slovenskem že neki novi čefurji. Pri njih je treba iskati pravi obraz Slovenije. Priseljence z juga so Slovenci že sprejeli. Goran in Zoran Dragić sta junaka Slovenije.«

Goranu Vojnoviću (roj. 1980), diplomantu filmske in televizijske režije na AGRFT, pisatelju in časopisnemu kolumnistu, je s knjižnim prvencem Čefurji raus! (2008) uspelo dodobra prevetriti slovensko literarno in družbeno sceno, saj je v njem jezikovno bogato, zanimivo in zabavno predstavil življenje priseljencev iz republik nekdanje SFRJ. Z romanom Čefurji raus!, zanj je dobil kresnika in Prešernovo nagrado, mu je uspelo nemogoče: utrdil je identiteto druge ali tretje generacije priseljencev, hkrati pa pripomogel k spremembi družbenega konteksta zmerljivke »čefurji«, saj je postala tudi pri »avtohtonih« Slovencih, vsaj deloma, sopomenka za zanimivo subkulturo v državi.
Goran Vojnović je v zadnjih letih napisal še roman Jugoslavija, moja dežela in tudi zanj dobil kresnika. Poleg tega je posnel film Piran/Pirano, zdaj pa se je znova vrnil k literarnemu prvencu in posnel istoimenski film, ki je prejšnji mesec doživel premiero. Z Vojnovićem smo se pogovarjali o izzivih pri filmski priredbi Čefurjev raus!, o slovenski kulturni in filmski politiki, o novem valu mladih režiserjev, ki so letos posneli prvence, o jugonostalgiji in o njegovi gledališki predstavi Tak si, ki bo oktobra na sporedu v SiTi teatru. Nismo pa mogli niti mimo košarke, ki jo je nekoč zares igral.