Srna Mandič: "Koga pa zanimajo revščina, lačni otroci ...?"

Po statistični definiciji se tveganje revščine pojavi, ko posameznikovi dohodki ne dosegajo 60 odstotkov povprečja oziroma mediane. Ta podatek bolj kot o stanju revščine govori o porazdelitvi dohodkov v državi. In če se v državi povprečni dohodek zmanjšuje, tega poslabšanja ta kazalec ne kaže, čeprav se položaj revnih poslabša.

Gregor Virant: »Alenka Bratušek je izrazito dobronamerna in iskrena političarka, je inteligentna in sposobna, je pa res, da nima političnih izkušenj, na trenutke deluje nekoliko naivno.«

Gregor Virant je danes zadovoljen, ker je njegova stranka zapustila koalicijo Janeza Janše, v preteklost ne gleda rad, v svoji načelnosti zavrača oba, Janšo in Jankovića. Spremenil pa se je tudi drugače, strinja se s trditvijo, da je njegov sopotnik Janez Šušteršič naredil kakšno napako, kot »pravi liberalec« pa zdaj celo podpira zamisel, da država dokapitalizira banke in posredno postaja lastnica novih podjetij. Seveda zgolj začasno, zanj je državno lastništvo še vedno katastrofalno.

Michel Deguy: »Prestolnica Evrope bi moral biti Kaliningrad«

Michel Deguy se je rodil leta 1930 v Parizu in velja za znanega misleca in filozofa med pesniki. Zaradi sposobnosti prepletanja poezije in teoretične refleksije v pesmih je že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja postal pomembna osebnost na francoskem intelektualnem prizorišču. V šestdesetih letih je skupaj z Derridajem, Foucaultom in Serresom urejal časopis Critique, skoraj dvajset let je bil v uredniškem svetu znamenite francoske založbe Gallimard. Bil je tudi odgovorni urednik revije Les Temps modernes, ki jo je ustanovil Sartre. V začetku devetdesetih let je predsedoval Mednarodnemu filozofskemu kolegiju (Collège international de philosophie) in pariškemu društvu pisateljev. Že leta 1972 je ustanovil Po&Sie, vplivni časopis za poezijo in poetiko. Danes predava francosko književnost na Université de Paris VII. Deguy je napisal več kot trideset knjig, ki so prevedene v številne jezike, sam pa je prevajal, med drugimi Heideggerja, Celana, Sapfo, Gongoro, Danteja in nekatere ameriške pesnike. Je nosilec dveh najuglednejših francoskih literarnih nagrad: Prix Mallarmé in Grand prix national de la poesie.

Mag. Miroslav Gregorič: "Treba se je varno znebiti orožja, kar je zahtevna naloga. A alternative ni."

Žrtev je bilo na obeh straneh več kot sto tisoč. Popolnoma so uničene celotne mestne četrti, razseljenih naj bi bilo štiri milijone ljudi. Zakaj so se šele zdaj spomnili, da je uporaba kemičnega orožja nedopustna, ne vem. Je pa to polom mednarodne diplomacije, ki v pogajanja ni vključila glavnih akterjev na Bližnjem vzhodu.

Dr. Metoda Dodič Fikfak: »Delavci ne morejo biti zadovoljni na ukaz.«

Delodajalci imajo prav, slovenski delavci res naredijo manj, kot bi lahko, se strinja predstojnica inštituta za medicino dela na ljubljanskem kliničnem centru dr. Metoda Dodič Fikfak. Ampak za to so največkrat krivi delodajalci, dodaja.

Igor Šoltes: »Verjamemo. Verjamemo v boljšo politiko, verjamemo v drugačno možnost upravljanja države.«

Ko se je Igor Šoltes umaknil s položaja predsednika računskega sodišča, ni naravnost odgovoril na vprašanje, kam se bo odpravil. »Mogoče se vidimo še v kakšni drugi obliki,« je tedaj navrgel novinarjem. Njegovo ime se je potem pojavljalo ob špekulacijah, katero novo politično alternativo naj bi izbral, dokler se ni odločil, da bo poskušal na svoj način. S somišljeniki je ustanovil društvo Verjamem, kjer nastaja nov načrt, Šoltes temu raje reče logična matrica razvoja Slovenije. Bistven problem države naj bi bil namreč v tem, da ni znala določiti skupnih ciljev, kaj so njene prioritete, v kaj bo vlagala, zakaj ravno tja. Ko bo ta dolgoročni cilj konsenzualno postavljen, pa se da nanj vezati vse ostale področne politike. Morda ima Šoltes prav, a bistveno je, da ima danes Slovenija zvezane roke. Dostop do denarja se oži, zadolževanje skorajda ni več mogoče, novih prihodkov ni. Šoltes, ali pa kakšna druga politična alternativa, bo moral najprej izumiti način, kako lahko ob omejenih finančnih sredstvih izboljša delovanje države.

Damir Avdić: »Povsod najdeš dobre ljudi in budale«

Damir Avdić (1964), alias Bosanski psiho in Diplomatz, je v rodni Tuzli deloval v bendu Rupa u zidu, z njim izdal pet albumov, v zadnjih desetih letih pa tudi štiri samostojne albume (Od trnja i žaoka, Mrtvi su mrtvi, Život je raj, Mein Kapital), tri romane (Enter džehenem, Tiket za revoluciju, Na krvi ćuprija) in pesniško zbirko Kuda sestro. Leta 2007 je napisal glasbo za predstavo Branka Šimića Einkindunserezeit in jo sam izvajal. Po romanu Na krvi ćuprija je napisal monodramo Most na krvi (Glej), leta 2011 glasbo za dokumentarni film Totalni gambit, leta 2012 za igrani film Arheo v režiji Jana Cvitkoviča. Istega leta je s svojo glasbo sodeloval v predstavi Svinje (Glej) v režiji Renate Vidič.

Saša Gajić: "Naša kultura se izgublja."

Protest je bil sicer majhen, a naš poudarek ni bil na velikosti. Naša kultura se izgublja. Druga generacija Srbov, ki živi v Sloveniji, govori nekaj med srbščino in slovenščino, najmlajši pa sploh ne znajo več srbsko. Problem je, da smo 23 let spali in si premalo prizadevali za svoje pravice, kar nas je sedaj udarilo po glavi. Ne razpihujemo sovraštva, iščemo samo pravice, ki jih imajo drugi že 23 let.

Andrej Ferlinc: »Tudi Berlusconi ponavlja, češ da ga pri zatajitvi davka preganjajo tri komunistične sodnice.«

Primer Patria je na sodišču trajal 245 ur. V sodni dvorani so se sodnica, tožilstvo in obdolženi srečali 50-krat, zaslišali so skupaj 34 prič, tako da je na koncu celotna dokumentacija zadeve obsegala skoraj 22 tisoč strani, od tega 600 z oznako zaupno. Vrhovni državni tožilec Andrej Ferlinc pravi, da se je zadeve na začetku lotil s skepso. A sedaj dvoma ni več.

Radivoj Uroševič: "Sredstva za delovanje policije so se zmanjšala na minimum"

Sredstva za delovanje policije so se zmanjšala na minimum oziroma so po podatkih, ki jih v sindikatu dobivamo s terena, s policijskih postaj, že pod minimumom. Govorim o sredstvih za investicije, za obnovo dotrajanih prostorov, ter tudi o sredstvih za opremo in delovanje policije.

Dr. Alenka Stanič: „Pobesneli pubertetniki razbijajo po hiši.”

Dr. Alenka Stanič, sicer antropologinja, je danes ena največjih strokovnjakinj za vodilne kadre. Najemajo jo navadno gospodarske družbe, večinoma tuje, ki iščejo najboljše voditelje. Pri iskanju državnih »kadrov« je sprva sodelovala v akreditacijski komisiji Agencije za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN), sedaj, pod vlado Alenke Bratušek, pa v akreditacijski komisiji Slovenske odškodninske družbe. Z obeh funkcij je predčasno odstopila.

Dr. Borut Bohanec: »Papir za evrske bankovce je izdelan iz gensko spremenjenega bombaža«

Dr. Bohanec ima zelo nehvaležno nalogo. V državi, v kateri je odnos javnosti in s tem tudi politike do gensko spremenjenih organizmov zastrašujoče prestrašen, mora v položaju, ki bi ga skoraj lahko opisali kot »sam proti vsem«, zagovarjati drugačno stališče, stališče znanosti. Kakor da to ne bi bilo dovolj za draženje radikalnejših delov civilne družbe, pa redko pozabi dodati tudi, da je ekološko pridelana hrana draga neumnost. A ker je predstojnik Katedre za genetiko, biotehnologijo, statistiko in žlahtnjenje rastlin na Biotehniški fakulteti, o problematiki zagotovo ve nekajkrat več od večine ljudi, ki širijo katastrofične vizije gensko spremenjene prihodnosti.

Padle večne resnice

Sociolog Miran Lavrič, docent na mariborski Filozofski fakulteti, je bil pred tremi leti vodja raziskave Mladina 2010. V njej je ekipa devetih raziskovalcev ugotovila, da imajo slovenski mladi kar nekaj težav pri prehajanju na trg dela, kar vpliva tudi na njihovo zmožnost samostojnega življenja in ustvarjanja družine. Urad za mladino je tudi na podlagi te raziskave mladih, starih od 15 do 29 let, pripravil nacionalni program za mlade, ki bo prvi tovrstni strateški dokument pri nas in s pomočjo katerega bo vlada poskušala reševati težave, ki jih je zaznala Lavričeva ekipa.

Yang Lian: »Zame je vsaka pesem dolg boj za ubeseditev globlje resničnosti.«

Yang Lian se je rodil leta 1955 v Švici, kjer sta njegova starša opravljala diplomatsko službo, odrasel pa je v Pekingu. Leta 1974, ob koncu kulturne revolucije Mao Cetunga, so ga oblasti, tako kot milijone mestnih otrok, poslale na delovno prevzgojo na podeželje. Tam je napisal tudi svoje prve pesmi. Po vrnitvi v Peking, tri leta pozneje, se je pridružil reviji Jintian (Danes), okoli katere so se zbirali t. i. menglong pesniki, ki se jih je oprijel, predvsem na Zahodu, nekoliko slabšalen izraz »megleni«, saj so v nasprotju z ideologijo tedanje komunistične partije v svojih pesmih obujali motive in teme klasične kitajske poezije in se navdihovali pri zahodnih, večinoma modernističnih pesnikih. Toda Lian je že zelo kmalu ubral svojo zelo zahtevno pesniško pot, saj skuša v svojih pesmih po eni strani reaktualizirati kitajsko zgodovino, tradicijo in kulturo, hkrati pa eksperimentira s kitajščino, zaradi česar je izoblikoval popolnoma samosvoj pesniški izraz, ki ga je poimenoval z jangščino.

Boštjan Nachbar: »Verjetno smo fantje, ki igramo v reprezentanci, res zadnja generacija tistih, ki so nas morali starši ponoči odvleči z igrišča«

Boštjan ’Boki’ Nachbar je eden najboljših slovenskih košarkarjev in eden stebrov slovenske reprezentance, ki bo čez manj kot dva tedna začela pohod proti tako želeni medalji na evropskem prvenstvu. Pri 33 letih je eden tistih, za katere je to zadnja priložnost za reprezentančni uspeh.
V tujino je odšel z 20 leti in se uveljavil pri klubu Bennetton iz Trevisa. Že pri 22 letih je odšel v ligo NBA. Kot 15. po vrsti ga je na naboru izbral Houston, kar je še vedno najvišja slovenska uvrstitev na »draftu«. Po šestih letih igranja v ZDA ga je premamila večdesetmilijonska ponudba iz Rusije. A se je pravljica hitro sprevrgla v »sranje«, kot pravi sam. Trajalo je nekaj let, da se je izkopal iz njega. Šele v minuli sezoni se mu je uspelo pobrati. V Nemčiji je končno spet odigral uspešno sezono brez poškodb ali drugih težav. Nagrada za to je prišla nedavno, saj je podpisal dveletno pogodbo z evropskim velikanom Barcelono.

Epizode iz življenja zbiralca železa

Romski naturščik Nazif Mujić je s svojo življensko zgodbo, ki jo je upodobil v filmu, postal simbol položaja romskega prebivalstva v Bosni in Hercegovini, in ne samo tam. S svojim neverjetnim optimizmom, s katerim vsak dan rešuje nemogočo situacijo svoje družine, pa osvaja tudi filmske festivale

Goran Lukič: "Sedaj padamo še nižje, ko imamo namesto študentskega dela volontersko pripravništvo."

Zakon v odvetništvu v tem poklicu prepoveduje volonterstvo. Na drugi strani v Zakonu o pravniškem državnem izpitu na žalost piše, da se lahko pripravništvo opravlja tudi prostovoljno. Pripravništva za različne stroke določajo različni posebni zakoni.

Alenka Sottler: »Pričakujem nastanek umetniške smeri, ki bi s humorjem, grotesko in absurdom, z vsemi orožji vizualnega jezika, razkrinkavala zvijače neoliberalizma.«

Na delovni mizi ilustratorke in slikarke Alenke Sottler je bila ves čas najinega pogovora še nedokončana ilustracija velike ladje, prispodoba zaposlenih, okoli nje bo avtorica narisala še majhne čolne, ki jih premetava razburkano morje. Na njih bodo prekerni delavci. Ilustrira razmerja med zaposlenimi in prekernimi delavci, zlasti v kulturi, ki postajajo vse bolj antagonistična. Alenka Sottler se namreč v zadnjem obdobju, kolikor ji čas dopušča, vse bolj posveča angažirani ilustraciji. Že lani je presenetila s ciklom Dobro jutro, ki je nastal na podlagi črtnih kod, s katerimi je označeno blago v trgovinah, ilustratorka pa nas z njimi opozarja na ograje, ki nas omejujejo v življenju. Sicer pa meni, da stopamo v obdobje angažirane in politične ilustracije, saj so problemi, s katerimi se srečujemo, globalni in kompleksni, razumljive pa jih lahko napravi šele prava ilustracija.
Akademska slikarka Alenka Sottler je mednarodna priznana ilustratorka otroških knjig in knjig za odrasle. Z ilustracijami je opremila več kot 45 otroških knjig. Ilustrirala je na primer Mehurčke Otona Župančiča, Pravljice Oscarja Wilda, Ure Kralja Mina Bine Štampe Žmavc, najbolj pa je ponosna na svoje ilustracije klasičnih Svetovnih pravljic, Pravljic Svetlane Makarovič in Pepelke. Je dobitnica številnih domačih in mednarodnih nagrad za ilustracijo. Med drugimi je prejela prvo nagrado Hinka Smrekarja, grand prix otroške žirije na Svetovnem bienalu ilustracije v Bratislavi, letos pa je kandidatka Slovenije za najvišjo svetovno priznanje na področju ilustracije – Andersonovo nagrado. Pozornost javnosti je vzbudila tudi z ilustracijami v zbirki pesmi Skrivnosti Nika Grafenauerja in romanu Tujec francoskega eksistencialista Alberta Camusa.

Maurizio Lazzarato: »V žarišču je odnos med upnikom in dolžnikom«

Maurizio Lazzarato je italijanski filozof, sociolog in aktivist, ki že dvajset let živi in dela v Parizu. Lani je bila v slovenščino prevedena njegova knjiga Proizvajanje zadolženega človeka. V njej dokazuje, da se dolg umešča v samo jedro neoliberalnega projekta. Po njegovem je v neoliberalizmu razmerje upnik–dolžnik postalo temeljno družbeno razmerje, ki preči tudi razredna razmerja. Trdi, da smo dolžniki vsi: delavci in brezposelni, potrošniki in proizvajalci, upokojenci in prejemniki socialne pomoči. Vsi smo dolžniki, krivi v očeh kapitala, ki je postal Veliki posojilodajalec. Po Lazzaratu dolga ni mogoče reducirati samo na ekonomske mehanizme, saj dolgovi nadzorujejo in usmerjajo naše življenje tudi v psihološkem smislu. Z Lazzaratom, ki je predaval na Subversive festivalu v Zagrebu in tam predstavljal svojo knjigo, smo se pogovarjali o dolgu in njegovih razsežnostih, pa tudi o možnostih izhoda iz tega nemogočega položaja.

Kevin Parker, glava zasedbe Tame Impala: »Namesto da bi te pobožale, te udarijo.«

Tame Impala je projekt mladega avstralskega multiinštrumentalista Kevina Parkerja, ki je v preteklih treh letih dvignil veliko prahu v krogih svetovne neodvisne glasbene produkcije, saj sta oba njegova albuma prinesla svež veter v že nekoliko zatohlo produkcijo indie rocka. Namesto da bi se Parker lotil recikliranja popularne glasbe iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, kar je v zadnjih letih postala praksa številnih mladih skupin, se je osredotočil na zlato obdobje šestdesetih in sedemdesetih let ter svetu predstavil svoje videnje psihedeličnega progresivnega rocka. V njegovi glasbi je moč čutiti najrazličnejše glasbene vplive – zasedbo Tame Impala pogosto primerjajo z Johnom Lennonom, Beach Boysi ali Led Zeppelini, pa tudi s psihedeličnimi skupinami iz kasnejših obdobij kot denimo Mercury Rev ali The Flaming Lips.

Boris Koprivnikar: "Skoraj nemogoče je, da bi kdo iz pokojnine za oskrbo sam plačal 900 ali 1000 evrov na mesec."

Finančno stanje se v domovih vztrajno slabša. V zadnjih letih smo tako na ministrstvo kot na vlado naslovili ogromno pozivov in zahtevali spremembo zakonodaje, opozarjali na presežke zmogljivosti v domovih za ostarele, ker si ti oskrbe enostavno ne morejo več privoščiti. Zgodilo se ni nič. Že od leta 2004 pričakujemo zakon o dolgotrajni oskrbi, nujno potrebne so spremembe financiranja.

Marko Kržan: Demokratični socializem je kot trdno jeklo

Danes si marsikateri kritik, ki je nasprotoval slovenskemu vstopu v tranzicijo, mane roke, češ da je kriza pritrdila kritikom. Vendar to ne drži! Slovenija ni bila uspešna kljub zavračanju liberalnih receptov, ampak ravno zaradi tega! Okrog leta 2004 so »elite« začutile, da tako ne gre več naprej. To ne pomeni, da je bil takratni družbenoekonomski model izčrpan, ampak da si v njem »elita« ni mogla zagotoviti toliko moči in bogastva kot drugod. No, v zadnjem desetletju je našemu političnemu razredu uspelo bistveno zmanjšati zaostanek za vzhodnoevropskimi. Za univerzalnejše primere je treba v Južno Ameriko, primerjati je treba nazadovanje teh držav pod neoliberalno taktirko v osemdesetih in devetdesetih letih z napredkom v novem tisočletju. V konvencionalnem ekonomskem smislu in z vidika politične samostojnosti ter družbenega standarda je razlika očitna. Tudi v Evropi so bile uspešne tiste države, ki so se oddaljile od neoliberalnega modela. Kaj manjka Švedski? Primerjava med Francijo in Nemčijo pokaže, da sta med letoma 1991 in 1997 rasli z enakim tempom. Francija je v tem obdobju dosegla 67,4 odstotka povprečnega nemškega BDP-ja, po nemških neoliberalnih reformah pa je Nemčijo celo prehitevala, tako da je med letoma 2003 in 2010 dosegla skoraj 73 odstotkov nemškega BDP-ja. Morda bo kdo rekel, da gre Franciji v krizi slabše. Morebiti, a to je prej posledica liberalnih ukrepov v tej državi in Evropske unije kot pa slabosti francoskega modela.

Dr. Nina Vodopivec: »Svoboda je navidezna, dejansko gre za ideal regulacije. Vse skupaj spremljajo strah, nezadovoljstvo, občutek nemoči, naše življenje obvladuje politika hitrosti.«

Socialna antropologinja dr. Nina Vodopivec razmišlja hitro in o več temah hkrati, zato si je na steno začasne pisarne na Inštitutu za novejšo zgodovino prilepila bel list s črno piko. Slišala je, da je gledanje vanjo dobro za koncentracijo, ali je to res, pa še ne ve. Ampak k njej smo prišli zaradi tistega, kar ve. Nina Vodopivec je morda največja slovenska poznavalka vpliva neoliberalizma na načine, kako ljudje dojemajo sami sebe in družbo. Spoznala ga je predvsem s preučevanjem delavk in delavcev v tekstilnih tovarnah, ki so izgubili službo, potem pa jim je bilo naloženo, naj se spremenijo in znajdejo. Danes se to zahteva od vseh.

Dr. Ivan Šprajc: »Arheologi nismo taki kot Indiana Jones. Indiana Jones je tak kot mi.«

Malo je civilizacij, okoli katerih bi se spletlo toliko mitov, kot se jih je spletlo okoli Majev. Še manj pa je Slovencev, ki bi o Majih vedeli tako veliko kot dr. Ivan Šprajc, predstojnik Inštituta za antropološke in prostorske študije v Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU. Njegova mezoameriška zgodba, ki se je začela s študentsko izmenjavo ter se nadaljevala z magisterijem in nato še doktoratom na Mehiški nacionalni univerzi, se danes nadaljuje v obliki pregledovanja velikega območja v notranjosti mehiškega polotoka Jukatan, kjer s svojo ekipo že več sezon zapored išče zapuščena majevska mesta. Letos je odkril največje doslej.

Bojan Kontič: "Gorenje je preveč pomembno za Slovenijo, da bi od njegovega razvoja dvignili roke."

Če poslovni partner, kot je Panasonic, v Gorenju vidi obetavno podjetje, je to dober znak. Vsekakor bi si želel, da oba, Gorenje in Panasonic, ustvarjata prihodke, ki bodo imeli sinergijske učinke in bodo omogočali nadaljnji razvoj Gorenja. Težava, na katero sem želel opozoriti, je vezana na skupščino Gorenja, ki bo 23. avgusta. Če država pri dokapitalizaciji ne bo sodelovala, se bo njen skoraj 23-odstotni delež v podjetju zmanjšal. S tem pa bo izgubljala vpliv v podjetju z dobro blagovno znamko. Takšnih v Sloveniji skoraj ni več.

Jože Mencinger: »Vlada bi se morala upreti Bruslju«

Eno je dober namen, po katerem je nova vlada bolj leva, socialno usmerjena in strpnejša. Drugo je realnost. Dosedanja ekonomska politika kaže predvsem, da smo v dvajsetih letih postali zakotna provinca na milost in nemilost prepuščena evrobirokraciji, ki se z vsiljevanjem »pomoči« izživlja na majhnih članicah, da bi prikrila svojo nesposobnost, nemoč in krivdo za razmere v EU.

Dr. Uroš Grilc: »Smo pred izzivom oblikovanja nove politične kulture, neizbežno tudi pred tem, da bo nova generacija morala vstopiti v politiko in se soočiti z odgovornostjo za spremembe.«

Uroš Grilc je pred nehvaležno nalogo. Prišel je na ministrstvo, ki v prejšnji vladi kot samostojni resor ni obstajalo, hkrati ima na voljo bistveno manj sredstev kot njegovi predhodniki. Kako naprej, kako dvigniti kakovost kulturne produkcije, zanjo pa ne porabiti veliko denarja? Minister je prepričan, da se to da, kot se tudi da napisati predlog novega nacionalnega programa za kulturo že v treh mesecih. Grilc se od svojih predhodnikov razlikuje tudi po tem, da ne mara politikantstva, da je odprt za dialog s civilno družbo. Morda je drugačen tudi v tem, da je letos užival na koncertu Rammsteina in da mu je žal, ker ni mogel obiskati MetalDays v Tolminu.

Andrej Žavbi: "Sem pesimističen glede izboljšanja razmer."

Visoke cene imajo tisti, ki delajo povsem na svojo pest. Vedo, kje v Ljubljani so tiste točke, na katerih tujci iščejo taksije, in tam čakajo. Ti taksisti so povsem izključeni iz razprave o ureditvi razmer, saj nimajo niti interesa, da se kaj spremeni. To jim namreč omogoča zaračunavanje tudi štirih evrov za prevožen kilometer, kar je petkrat višja cena, kot je običajna, ki se giblje okoli 80 centov.

Prof. dr. Božidar Jezernik: »Lahko pa si v kavarni naročil ruski čaj in so te kot stalinista poslali v taborišče«

Dokler je živel Josip Broz - Tito, je bil Goli otok tabu. Ko je eden najvidnejših poljskih intelektualcev Adam Michnik prebral knjigo prof. Božidarja Jezernika Goli otok – Titov gulag, je bil šokiran. Tito je pred letom 1989 veljal za čisti zgled antistalinista, ki se je junaško uprl Stalinu. Nič pa niso vedeli o njegovem režimu, okrutnih mučenjih in teptanju človeškega dostojanstva, ki so jih izvajali na Golem otoku v imenu spopada s Stalinom. V Jugoslaviji je od konca štiridesetih čez noč poniknilo okoli 20 tisoč državljanov, ki so končali v taborišču na severnem jadranskem otoku. V trpinčenju, poniževanju, šikaniranju in pomanjkanju so preživeli tudi po nekaj let, ko so jih izpustili, pa so morali podpisati, da o tem ne bodo nikoli spregovorili. Vse do Titove smrti je bila tema komunističnega taborišča prepovedana. V osemdesetih letih so izšli najprej romani Branka Hofmana Noč do jutra, Igorja Torkarja Umiranje na obroke in Antonija Isakovića Hip 2. Leta 1987 je David Tasić začel v Mladini prvi objavljati pričevanja preživelih Golootočanov, v devetdesetih pa so začele izhajati knjige spominov (Radovan Hrast, Čas ki ga ni, idr.) in znanstvene študije. Toda potem se je dogodila nova amnezija – v najnovejših zgodovinskih delih pod temo Goli otok najdemo pojem Informbiro, ki pozornost preusmeri na Titov junaški upor Stalinu, učenci v šolah pa o tem komunističnem gulagu ne izvedo praktično nič. Prof. Božidar Jezernik, avtor pronicljivih etnoloških del o vsakodnevnem življenju v koncentracijskih taboriščih in o mitologijah Balkana, je v svoji zadnji knjigi podrobno razčlenil, kakšno usodno vlogo je imel Goli otok tako v svojem času kot v nadaljnjih desetletjih, ko je še naprej oblikoval in še vedno oblikuje mentaliteto družbe.

Franco Berardi Bifo: »Internet si je prisvojil kapital.«

Franco Berardi Bifo je družbeni teoretik in aktivist t. i. avtonomistične tradicije. Italijanskega levega političnega in družbenega gibanja torej, ki si je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prizadevalo za uvedbo socializma. Že v šestdesetih letih je postal član Italijanske komunistične mladine, a so ga izključili, v sedemdesetih letih pa se je priključil političnemu gibanju Autonomia. V tistih letih je soustanovil Radio Alice, prvo piratsko radijsko postajo v Italiji. V začetku osemdesetih let je odšel v Združene države Amerike in se vključil v tamkajšnje pankovsko gibanje, po vrnitvi v Italijo pa začel preučevati možnosti demokratičnega ustroja interneta, s čimer se je ukvarjal tudi v devetdesetih letih. »Imel sem razgibano življenje. To je sreča v nesreči, saj so moja pričakovanja glede razvoja, ki so se oblikovala v mladostnih letih, postala zelo visoka,« pravi danes 63-letni Berardi Bifo, ki poučuje družbeno zgodovino komunikacij na Akademiji lepih umetnosti v Milanu. Napisal je več kot dvajset knjig. V središču njegovega preučevanja so vloga medijev in tehnologije v postindustrijskem kapitalizmu.