Zoran Jankovič: "Prašnih delcev se ne bomo mogli znebiti"

Z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem smo se pogovarjali o ukrepih za zmanjšanje prometa in s tem za zmanjšanje onesnaženosti zraka v mestu. Nekajkrat ga je dopolnila načelnica občinskega oddelka za varstvo okolja Alenka Loose.

Srećko Horvat: "Brez samokritičnega odnosa do samega sebe se ne razvijaš."

© Tjaša Zajc

Horvatova življenjska zgodba, ki je po njegovih besedah botrovala njegovemu ukvarjanju z aktualnimi družbenimi vprašanji, se sliši kot kakšen roman Johna Irwinga. Njegova družina je do leta 1991 živela v Nemčiji, starši, oba ekonomista, pa so prehodili dolgo pot od navadnega delavca do svetovalca v bankah. Po osamosvojitvi se je družina vrnila na Hrvaško in odprla verigo butičnih trgovin z oblačili. Ni šlo in bankrotirali so. Nato so se na Velebitu začeli ukvarjati z kozjerejo, pa spet ni šlo. Namesto koz so nato kupili sto ovac. Pa se tudi tokrat ni izšlo. Konec srednje šole, ko se je Horvat že budil kot mladi intelektualec, je bil tudi sam pastir na Velebitu. O tistem času pravi: »To je zanimivo tudi teoretsko, saj človek, če bere razsvetljence, vedno bere o ''vračanju k naravi'', kako je to lepo, kako lepo je živeti z naravo, a narava sploh ni tako lepa. Okrutna je in v resnici zaradi medvedov, ki so zaščiteni, lahko končate v zaporu, če ga ubijete. Vseskozi ste pod eksistencialno grožnjo.«
Tudi osebne življenjske izkušnje, vzponi in padci, so zaznamovale Horvatovo misel in njegov pogled na svet. Kot pravi sam, je na lastni koži izkusil, kaj lahko povzroči kapitalizem, in se odločil, da ga bo skušal razumeti, hkrati pa iskal nove načine sobivanja.

Dr. Pavel Gantar: "Trenutno smo se znašli v neki krizi zaupanja v politiko v celoti."

Vedeti je treba, da je funkcija predsednika državnega zbora specifična v smislu, da začne odstop veljati takoj, ko se z njim seznani državni zbor. Predvsem pa je treba vedeti, da s te funkcije ni mogoče kar tako odkorakati in da je potreben čas, da se izbere kandidata za novega predsednika. Želel sem si, da bi to opravili že v sklopu julijske seje, vendar predloga za novega predsednika še nismo dobili, zato sem sklenil počakati do septembra. Ne bi želel prevzeti odgovornosti, da bi bil državni zbor mesec in pol brez predsednika.

Dr. Marko Košak, ekonomist: "Za zdaj lahko rečemo, da so slovenske javne finance za evroobmočje bolj ko ne sladke skrbi"

Slovenske javne finance in bančni sistem niso v tako zelo katastrofalnem stanju, kot se včasih skuša prikazati, a korenite spremembe bodo kljub temu nujne, opozarja dr. Marko Košak, strokovnjak za bančništvo in finančne trge ter predavatelj na Katedri za denar in finance Ekonomske fakultete v Ljubljani.

Dr. Tadej Strehovec: "Neporočeni duhovnik je vedno na voljo"

Zavzemanje za vrednoto družine in pravico vsakega otroka do očeta in matere je sestavni del družbenega nauka cerkve in katoličanov. Če govorimo o vrednotah miru, pravičnosti, dostojanstva človeka in družine, je javno zavzemanje zanje sestavni del katoliškega družbenega delovanja, ki ga javnost tudi pričakuje. Spomnite se samo na kritike cerkve, ki naj bi, po mnenju nekaterih, morala še bolj javno in pogosteje...

Franc Križanič: "Šlo bo torej malce gor, malo dol, nato pa gor."

Ko smo zadnjič srečali Križaniča, je bil napet. Živčen. Poln napetosti in skrbi. Pobranih davkov ni bilo od nikoder, v javnosti so se vrstili pozivi k njegovemu odstopu, potem ko je predstavil dejansko edino resnično socialdemokratsko reformo te, sedaj že skoraj bivše vlade: višjo obdavčitev bogatejših. Ta teden, po vseh koalicijskih pretresih in z na pol mrtvo Grčijo na mednarodnem prizorišču, pa je bil Križanič izjemno sproščen. Celo radoživ ali poskočen. Možnosti sta dejansko samo dve: Ali se je začel državni proračun polniti z nenapovedanimi davčnimi prilivi. Ali pa imajo tiste bioenergetske ploščice pod sejno mizo v finančnem ministrstvu res tak čudežen učinek.

Boštjan Gombač: "Vse je glasba"

Po teoriji je lahko vsak šum, vsak zbir zvokov, ni nujno, da jih proizvajajo inštrumenti ali gibanje človeških glasov - vse je lahko glasba. Če pa govorimo o glasbi, kot jo poznamo, se pravi zvoki, ki jih izvabljamo s pomočjo glasu, glasbil in drugih zvočil, jo že od baroka lahko žanrsko opredeljujemo. Globlje, filozofsko, pa je glasbo zelo težko razložiti.

Dr. Igor Pribac: "Mi nismo to, kar smo bili."

Z dr. Igorjem Pribcem, docentom za socialno filozofijo in filozofijo zgodovine na Filozofski fakulteti, smo se ob dvajseti obletnici osamosvojitve Slovenije pogovarjali o posebnostih tranzicije v Sloveniji, stanju duha v političnem prostoru, o vzrokih za averzijo do politike in tudi o pomanjkanju notranje svobode ljudi. Dr. Pribac je prepričan, da se je treba odvrniti od ideološke matrice slovenstva, ki temelji na...

Srđa Popović: "Vsak skuša uveljaviti le svojo resnico"

Srđa Popović je odvetnik iz Beograda. Burno kariero je začel tvegano in tako tudi nadaljeval: branil je disidente v šestdesetih, sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih letih in ga je zelo pogosto doletela enaka usoda kot njegove kliente. Zapirali so ga, ga onemogočali, izločali, oblasti so ga skušale ustaviti s procesi zoper njega. Sam razen razvpitosti, morda slave, od tega ni nikoli imel kaj dosti, poleg tega, da je še poglobil svojo strast do obrambe človekovih pravic: bil je ključen človek pri pobudi za odpravo smrtne kazni, ki je bila v Sloveniji dana leta 1983, tudi zato, ker v Srbiji ni bila mogoča. Mladina jo je objavila kot prvo peticijo, za katero so se podpisi zbirali javno, prek medija. Zgodnja leta jugoslovanskega disidentstva so ključno povezana z imenom Srđe Popovića, prav tako vsa gibanja, ki se nanašajo na človekove pravice. Pojavljal se je v procesih zaradi »verbalnega delikta« (čl. 133) po vsej Jugoslaviji, prvi se je zavzemal za pravice Albancev, dal pobudo za peticijo v prid albanskim demonstrantom na Kosovu leta 1981, ki jo je podpisalo kakih 200 ljudi, v glavnem iz Beograda. V devetdesetih letih pa se je izrazito postavil na stran tistih, ki so nasprotovali vojni in nacionalizmom, neumnosti, bi lahko rekli. Deset let je živel v ZDA, potem se je vrnil v Srbijo in sedaj vodi zgodovinski proces v imenu družine Đinđić, ki bo, kot je videti, razkril popolnoma drugačno, veliko širše in veliko nevarnejše ozadje umora Zorana Đinđića, kot smo si predstavljali doslej. V Ljubljano je prišel z dokumentarnim filmom, za katerega pravi, da je »talking heads«, pač zaradi pomanjkanja denarja. V filmu govorijo o atentatu prijatelji, tisti, ki so podvomili o konstruktu okrog tega »umora«, ugledni analitiki, peščica tistih, ki so ostali zunaj srbske nacionalistične večine. Film je nastal v produkciji Peščanika, medijske hiše, ki danes v Srbiji edina zmore zastaviti takšne projekte.

Igor Lukšič: "Sem apologet stabilnosti"

Igor Lukšič je minister za šolstvo. Nekoč je bil podpredsednik Socialnih demokratov, danes v stranki nima vidnejše funkcije. Na zadnjem kongresu s svojimi idejami o prevetritvi ni uspel. Kljub temu še vedno podpira Boruta Pahorja, ker po njegovem mnenju prinaša stabilnost, njegove napake, ki jih tudi zadržano priznava, pa naj ne bi bile tako usodne.

Gregor Golobič: "Prehitevali smo sami sebe"

Stranka Zares je v sredo skupaj z LDS svoji veliki partnerici SD nedvoumno povedala, da pričakuje novega premiera. V nasprotnem primeru stranki ne bosta več sodelovali v vladi. Predsednik Zaresa Gregor Golobič v intervjuju pojasnjuje, kakšni so po njegovem mnenju pravi razlogi za politično krizo. Kaj se zgodi, če se vlada noče odločati, in kaj pomeni, da v njej še vedno vztraja duh malega Janše. Golobič je neomajen, ni mu žal, da pred leti ni odstopil. A kot minister odstopa sedaj, ker se kot predsednik stranke počuti kot eden od najbolj odgovornih za izgubo zaupanja javnosti v izginjajočo vlado Boruta Pahorja. Na prihodnost ne gleda optimistično.

Prof. dr. Mojmir Mrak: "Odpis dolga je politično vprašanje"

Prof. dr. Mojmir Mrak, predavatelj na Ekonomski fakulteti v Ljubljani: »Če je država insolventna, njenega problema ni mogoče reševati z zdravilom za nelikvidnost, torej z zagotavljanem dodatnih finančnih sredstev.«

Dr. Philip Altbach: "Danes vsi poznajo znak za mir, a skoraj nihče ne ve, kaj pravzaprav ponazarja"

Začelo se je leta 1960, ko se je študent chicaške univerze odpravil v Veliko Britanijo, in tam je njegovo oko po naključju obstalo na bedžu s preprostim simbolom, na katerem so bile le tri črte. Znak, ki so ga uporabljali lokalni borci za jedrsko razorožitev, mu je bil všeč, zato ga je odnesel domov. Ker je bil sam takrat eden vidnejših predstavnikov ameriškega študentskega gibanja, ki je bilo ravno takrat v polnem razmahu, in ker so se zavzemali za družbene spremembe, večje spoštovanje človekovih pravic in konec vojne v Vietnamu, je kolegom predlagal, da bi mirovniški znak iz Evrope prevzeli tudi sami. Kmalu zatem znak za mir ali “peace” ni postal le njihov simbol. Postal je mednarodni simbol miru in hkrati eden najbolj prepoznavnih simbolov sploh. Dr. Philip Altbach seveda ni znan le po tem, da ima zasluge za globalno prepoznavnost znaka za mir. Je tudi priznani strokovnjak za visoko šolstvo in odličen poznavalec visokošolskih sistemov po vsem svetu. Njegova karierna pot je impresivna, saj je med drugim poučeval na univerzah Harvard, Stanford in Wisconsin-Madison, pa tudi denimo na Univerzi Bombaj in šanghajski univerzi, ki pripravlja najbolj znano lestvico kakovostnih visokošolskih ustanov. Zadnje desetletje in pol poučuje na Boston Collegeu, kjer vodi tudi Center za mednarodno visokošolsko izobraževanje. V Sloveniji se je ustavil na poti iz Moskve, med drugim zato, da bi zbral dodatne informacije za članek, ki ga pripravlja o našem visokošolskem sistemu.

Jaime Pastor Verdú: "Prišla je nova politična sila"

Jaime Pastor Verdú (1946), profesor na španski Nacionalni univerzi za izobraževanje na daljavo, proučuje družbena gibanja. Leta 1966 je bil član Ljudske osvobodilne fronte (PLF), ki se je borila proti krutemu režimu generala Franca. Leta 1969 je moral pobegniti v Francijo in se v Parizu priključil emigrantski PLF, ki je takrat že bila del Četrte internacionale.

Milan Jesih: »Stisnjeni smo v kot«

Predsednik Društva slovenskih pisateljev Milan Jesih o tem, zakaj se je društvo odločilo, da pozove slovensko politiko k streznitvi

Svet modrecev

V Sloveniji se vsi panično sprašujejo: kako bi rešili politično krizo? In posledično: kako bi rešili finančno-gospodarsko krizo? Nekateri rešitev vidijo v novi koaliciji, drugi v tehnični vladi, tretji v predčasnih volitvah. SLS rešitev vidi v Svetu modrecev. Kaj bo to in kaj bodo modreci sklenili, je težko reči, toda preden se ustanovijo in začnejo modrovati, bi bilo dobro, da bi si ogledali kak dober zgled, recimo Svet modrecev, ki se je zbral pri zborniku Ekonomika, ki daje prednost ljudem (People First Economics). Pri tem zborniku, ki so ga zelo hitro ponatisnili, so se zbrali nobelovec Joseph Stiglitz, karizmatični Noam Chomsky, Naomi Klein, avtorica Doktrine šoka, okoljski aktivist George Monbiot, Ann Pettifor, ena izmed prvih, ki so napovedali veliko finančno krizo, ameriška kolumnistka Barbara Ehrenreich, bolivijski predsednik Evo Morales, indijska ekonomistka Jayati Ghosh, avtorica mnogih cenjenih knjig Susan George (npr. Mi, evropska ljudstva), filipinski poslanec Walden Bello, sicer avtor kopice knjig (npr. Vojne za hrano), profesorji od tu in tam, nekdanji in zdajšnji uredniki progresivnih revij, ugledni finančni svetovalci, aktivisti in ekonomist John Christensen, znan po tem, da se je infiltriral v davčna nebesa na otoku Jersey in jih potem pikantno razkrinkal. Če bi ideje tega Sveta modrecev združili, povezali in rezimirali, potem bi dobili ustavo novega svetovnega reda.

Alenka Gril: "Vegrad je samo ena od zgodb, zgodba, ki je bila dovolj izpostavljena"

Vegrad je v slovenskem gospodarstvu pustil luknjo, vredno 450 milijonov evrov. Za dva nakupa patrij. Za dve dokapitalizaciji Nove ljubljanske banke. Za še dve leti brez predlagane pokojninske reforme. Kot v intervjuju razkriva Alenka Gril, ki je sedaj stečajna upraviteljica te sramote slovenskega kapitalizma, so na vsej črti odpovedali prav vsi. Ne samo naivni sindikati in podizvajalci. To luknjo je izkopala neodgovorna revizijska hiša, za nos se je zavestno ali nezavedno pustil voditi delovni inšpektorat, mižala je davčna uprava. Zakaj? Zaradi podjetniške svobode? Ali zato, ker so se v Liechtenstein nakazovale provizije in ker so se nekaterim znanim Slovencem podarjala stanovanja, kot opisuje Grilova?

Jure Aleksejev: "Mlade povezuje danes čisto samo še ena skupna točka, in to je njihova starost"

Ne spomnim se, kdaj je kdo nazadnje tako očaral intelektualno slovensko javnost kot pred tedni Jure Aleksejev s svojim kratkim nastopom v Studiu City. Mladenič, po današnjih kriterijih pravzaprav še otrok, je zelo različne ljudi v petih minutah tako navdušil s svojo artikuliranostjo in širino, da ga zlepa niso mogli pozabiti.

Dr. Bojan Bugarič: "Sem levičar"

Dr. Bojan Bugarič na pravni fakulteti predava o upravnih sistemih. Nekoč je bil njihov del, saj je bil sekretar na notranjem ministrstvu, sodeloval pa je tudi s Pahorjevimi Socialnimi demokrati. Danes je do njih kritičen, ne do slovenske različice, pač pa do vse evropske socialne demokracije, ki je postala brezizrazna, ki se je pomaknila na sredino, ki je pozabila na svoje ideološke korenine in zaveze k boljšemu svetu. Zato tudi zgublja in zato evropske države in evropsko komisijo vodijo desni politiki.

Dr. Ivan Čolović: »Na prejšnjih volitvah je zmagala evropska Srbija, poraz pa je doživela Srbija z geslom 'Kosovo je srce Srbije'.«

Dr. Ivan Čolović (1938), rojen Beograjčan, je leta 1971 ustanovil kultno Založbo 20. stoletje (Biblioteka XX. vek). Njegov »mali krog svobode«, kot sam imenuje svojo založbo, je bil v prejšnjih desetletjih tisti kanal, ki je Srbijo, Bosno in Hercegovino, Črno goro in Makedonijo oskrboval z najbolj »svežo« in včasih tudi »nezaželeno« literaturo o antropoloških, socioloških in etnoloških vprašanjih. Čolović je po izobrazbi etnolog in antropolog, sicer pa je zaposlen na Etnografskem inštitutu Srbske akademije znanosti in umetnosti. Zadnja desetletja se ukvarja s politično mitologijo Srbije in Balkana, saj, kot pravi, »živi v državi, v družbi, ki me spodbuja in prisiljuje, naj sprejmem nekatere stvari, ki jih ne morem sprejeti. O njih moram razmisliti, preden jih sprejmem ali nazadnje - zavrnem.« O teh temah je premišljeval v knjigah, kot so Bordel bojevnikov, Politika simbolov, Balkan - teror kulture in Zid je mrtev, živeli zidovi. Za razgaljanje kosovskega mita in procesov v Srbiji je pravi sogovornik.

Dr. Aljaž Ule: “Trenutno se vedemo kot razočarani otroci”

Dr. Aljaž Ule je 37-letni raziskovalec in predavatelj na Univerzi v Amsterdamu, v manjšem deležu pa je zaposlen tudi na Fakulteti za naravoslovje, matematiko in informacijske tehnologije v Kopru.
Ukvarja se predvsem s strukturo in z učinkovitostjo trgov, z dinamiko socialnih omrežij, kulture in družbenih norm ter z njihovim vplivom na prostovoljno pomoč in sodelovanje v družbi.

Franc Kangler: "Užalili ste čustva številnih Mariborčanov"

“Užalili ste čustva številnih Mariborčanov, slabe volje sem,” je Kangler dejal že, ko nas je sprejel, izrečeno pa se je nanašalo na prejšnjo naslovnico Mladine, kjer smo pisali o Evropski prestolnici korupcije. Po odmevni policijski akciji, ko je postalo jasno, da je župan drugega največjega slovenskega mesta osumljen 15 kaznivih dejanj, se Kangler pripravlja na protinapad. Nekajkrat nas je prosil, naj izklopimo snemalnik. Opisoval je primere, kako napačno so policisti razumeli nekatere prisluhe. Na očitke, da je postal precej premožen, je pripovedoval o nekaterih nenavadno premožnih kriminalistih, v odgovor na očitke o korupciji pa omenjal pomoč ljudem v stiski, ki bi jo lahko ravno tako razumeli kot zlorabo položaja. Takšna je njegova plat zgodbe.

Mitja Gaspari: "Ni razloga, da na stvari ne bi gledali optimistično"

Mag. Mitja Gaspari je ekonomist, več let je bil guverner Banke Slovenije in dvakrat minister za finance, kandidiral pa je tudi za predsednika republike. Poleg predsednika vlade Boruta Pahorja in ministra za finance Franca Križaniča je ključni član vladne ekipe pri iskanju rešitev za čim hitrejši izhod Slovenije iz krize. Njegovi pogledi na nekatera najpomembnejša ekonomska vprašanja, kot so umik države iz gospodarstva, dokapitalizacija bank v večinski državni lasti in uvedba kapice na socialne prispevke, so v diametralnem nasprotju s pogledi ministra Križaniča. Gaspari se s tem ne obremenjuje in od svojih stališč tudi ne namerava odstopiti, pa čeprav mu z njimi pogosto ne uspe prepričati preostalih članov vladne ekipe. Mesto predsednika vlade ga ne zanima.

Dr. Zvonko Fišer: "Mislim, da je dobro, da se pravosodje čim manj politično angažira"

Z novim generalnim državnim tožilcem smo govorili na prvi delovni dan v novi vlogi, čeprav je bil vtis prav tak, kot da bi govorili na zadnji dan drugega zaporednega mandata. Za Zvonka Fišerja se zdi, kakor da je v tej pisarni od nekdaj, razmišlja o številnih nerešenih vprašanjih na tožilstvu, o katerih generalnih državnih tožilcev doslej nismo slišali govoriti. V programe ne verjame, prednostne naloge, pravi, pa mu postavlja kar praksa sama. Novega generalnega državnega tožilca in njegovo predhodnico več stvari ločuje, kot ju druži. Svetovnonazorsko se Fišer šteje k intelektualni levici, zaradi česar ima od nekdaj težave z identiteto, bistvene novosti novega zakona o tožilstvu podpira, do razširjene konfiskacije je bolj zadržan kot ne, vtikanje v konkretne zadeve se po njegovem mnenju za prvega tožilca ne spodobi, pregon finskega novinarja, ki je Janeza Janšo obtožil prejemanja podkupnine, pa označuje kot v teoriji mogoč, a ...

Dr. Slavko Gaber:"Namesto da bi rasla profesionalnost politikov, rastejo upanja v odrešitelje"

Dr. Slavko Gaber je bil dolga leta šolski minister, pomemben član LDS, eden od ključnih politikov Slovenije. Leta 2008 je politiko zapustil in se vrnil na univerzo. Danes pravi, da je pogled zunaj politike velikokrat drugačen kot znotraj nje, morda celo boj jasen, in da temeljni problem Slovenije ni v neki vladni krizi, pač pa v tem, da nihče, ne na levi ne na desni, ne razmišlja o velikih strukturnih premikih v sodobni družbi, ki se dogajajo Evropi in Sloveniji. Namesto tega je levica popolnoma dezorientirana, desnica pa že triumfira, napoveduje vračanje v neoliberalni svet in vladavino, podobni Madžarski. In Slovenija bo lahko izgubila “redko priložnost za dolgoročno utrditev v družbi nacij, ki omogočajo pravično, odprto družbo in visok standard življenja”. Res pesimistična napoved.

Dr. Judith Stacey: »Zakonik je bil pripravljen vizionarsko in inteligentno.«

V Sloveniji se že skoraj dve leti sprejema novi družinski zakonik, ki naj bi med drugim prinesel širšo definicijo družine, gejem in lezbijkam pa bi omogočil poroko in posvojitev otrok. Čeprav so spremembe, ki jih prinaša, naletele na zelo pozitivne odzive, zlasti v stroki, sta se proti njim združila desni politični pol in RKC. Dokument je zdaj že mesece povsem zablokiran v parlamentarni proceduri.
Ključni argument nasprotnikov družinskega zakonika je, da družine, ki bi jih priznal družinski zakonik, niso naravne. Sociologinja dr. Judith Stacey, ki predava na New York University, je nad takšnim izjavami povsem ogorčena. Tezo o tem, da je »normalna« samo ena družina, po možnosti tista, ki jo sestavljajo oče, mama in otroci, odločno zavrača. To ni presenetljivo, saj je ena vodilnih strokovnjakinj na področju raziskovanja intimnosti, partnerstev in družin ter se osredotoča zlasti na proučevanje raznovrstnosti družin. V svoji zadnji knjigi Unhitched: Love, Marriage, and Family Values from West Hollywood to Western China je denimo pod drobnogled vzela hollywoodske geje, poligamijo v Južni Afriki in matriarhat ljudstva Mosuo.
Staceyjeva je minuli teden obiskala Slovenijo, kjer je kot govorka sodelovala na mednarodnem seminarju Homofobija v šolah v Vzhodni Evropi, ki sta ga skupaj s partnerji pripravila Mirovni inštitut in Oddelek za sociologijo ljubljanske filozofske fakultete.

Mikel Lezamiz: "Naše gospodarstvo se že prebuja"

Mikel Lezamiz je direktor za izobraževanje v Združenju kooperativ Mondragon v Baskiji v severni Španiji, največjem konzorciju podjetij na svetu, ki so v lasti zaposlenih. Lezamiz, sociolog, politolog in ekonomist, velja za najboljšega poznavalca zgodovine, delovanja in tudi sedanjih izzivov, s katerimi se spoprijemajo kooperative, ki so vodilna skupina podjetij v Baskiji in po deležu dobička sedma najmočnejša gospodarska entiteta v Španiji. Danes je v združenju v 120 podjetjih zaposlenih okrog 100 tisoč delavcev lastnikov in združenje se uspešno kosa s konvencionalnimi podjetji. Kooperative so v lasti zaposlenih, njihova moč pa temelji na načelu en človek - en glas. Baskovske kooperative so dokaz, da je mogoče razviti visoko konkurenčna podjetja, ki so tudi solidarna in imajo močno socialno dimenzijo.

Dr. Zora Konjajev: "Zdi se mi, da počasi lezemo gor"

Dr. Zora Konjajev se je rodila leta 1921 na Ptuju, a od mladih nog živi v Ljubljani. Izhaja iz rodu Stritarjev, glasbenikov in pisateljev. Po maturi na klasični gimnaziji je v Ljubljani študirala medicino. Študij je prekinila vojna. Med vojno je kot študentka medicine sodelovala v OF, bila zaprta in oktobra 1943 odšla z dojenčkom v partizane. Delala je v partizanski bolnišnici Kanižarica, kjer je sodelovala tudi pri operaciji komandanta partizanske vojske Franca Rozmana Staneta. Po osvoboditvi je končala študij, se specializirala za pediatrijo, doktorirala in se posvetila profesuri in znanstvenemu raziskovanju. Najin pogovor se je gibal v časovnem loku skoraj devetih desetletij. Zajel je pevsko delovanje sester Stritar, njeno doživljanje partizanstva in povojnega razvoja zdravstva. Dr. Zora Konjajev, ponosna pripadnica narodnoosvobodilnega boja, je prepričana, da bodo prihodnji rodovi še bolj cenili vrednote NOB kot današnji. Zadovoljna je, da se mladi danes »ponovno oprijemljejo vrednot, kot so osebna integriteta, spodobnost, tovarištvo in sodelovanje. To zbuja upanje.«

Ivana Simić Bodrožić: »Dokažeš se na hrbtu drugega.«

Ivana Simić Bodrožić je lani napisala roman, ki so ga na Hrvaškem nestrpno čakali. Vsaj tako so zatrjevali literarni kritiki, potem ko so noč preživeli med platnicami Hotela Zagorje. Pisateljica, rojena leta 1982, je rodni Vukovar zapustila na predvečer vojne. Z bratom in mamo so odšli na morje na počitnice in se nikoli več vrnili domov. Več kot desetletje pozneje je izvedela, da je bil njen oče med ubitimi hrvaškimi branitelji v Ovčari.
Pisateljica, ki je bila prej pesnica, v svojem prvencu skozi oči dekleta opisuje medvojno življenje pregnanih v Zagrebu. Živi v svetu ignorance in brezbrižnosti, ubornosti in ščurkov, a je borka in v resnici optimistično dekle. »V življenju je vedno tudi smeh,« je zatrjevala v sredo v Ljubljani.
Za svoji dve literarni deli - pesniško zbirko Prvi korak v temo in roman Hotel Zagorje, ki je v slovenščini izšel pri založbi Modrijan - je dobila tri velike hrvaške literarne nagrade. Še letos si želi izdati novo knjigo, zbirko kratkih zgodb. Pravi, da je napisala roman, ki ne spodbuja sovraštva: »Želim, da moja otroka poznata zgodovino, a nočem, da sovražita svoje sosede zaradi tega, kar se je zgodilo meni.«

Dr. Bogomir Kovač: "Boljša je vsaka pot kot brezpotje"

Resna kriza je tudi čas za resen premislek. In ker očitno to je resna kriza, torej blokada vodenja na vseh ravneh, smo se k resnemu pogovoru usedli z dolgoletnim Mladininim kolumnistom, dr. Bogomirjem Kovačem, strokovnjakom za krize in za vodenje. Kovač (1952), sicer profesor na Ekonomski fakulteti, je eden najboljših teoretikov vodenja velikih družb - korporativnega upravljanja. Poleg tega je imel srečo, da je delo sedanje vlade spoznal tudi skozi prakso, v času vodenja Kadrovsko-akreditacijskega sveta, ko se je zdelo, da bo Borut Pahor spremenil slabo kadrovsko prakso, ki jo je vpeljal že Janez Janša. Kovač je položaj razočaran zapustil. In tako se seveda po dogodkih, ki smo jim bili priča zadnji teden, postavlja vprašanje, nad čim smo sploh še lahko navdušeni. Kdo nam je ukradel svetilnik?