Grega Repovž

15. 5. 2020  |  Mladina 20  |  Uvodnik

Trpeči koalicijski partnerji

»Razglasiš se za avantgardo, za nedotakljivo božanstvo, živiš od žuljev ljudstva in ignoriraš dejstva. Vsak dvom v božanstvo je že napad. V bivši Jugi si je tak status lastila JLA. Jugoslavije ni več, tovarišica. In je nikoli več ne bo. Vsaj v Sloveniji ne!« Zgornji citat je odziv na zapis novinarke RTV Slovenija Jelene Aščić, ki je 3. maja, na dan svobode tiska, objavila sporočilo Društva novinarjev Slovenije, da »javna radiotelevizija predstavlja enega od temeljev svobodne družbe, zato napadi na RTV Slovenija pomenijo tudi napad na demokracijo«. A ta grozni in grobi napad ni zapis nekega anonimnega tviteraša, ampak slovenskega premiera Janeza Janše. Pa ne gre za to, da se tako ne bi smel vesti do novinarke: tako se v civilizirani družbi pač ne vede. Sploh pa se tako ne vedejo premieri.

Brez strahu 

V nedeljo zvečer, dva dni po velikih kolesarskih protestih, sta v studiu nacionalne televizije sedela ugledna gosta. Eden je bil Dimitrij Rupel, nekdanji dolgoletni minister za zunanje zadeve, ki danes piše javna pisma in spomenice v podporo ponovnemu političnemu sopotniku Janezu Janši in njegovi vladi. Na drugi strani je bil pesnik Boris A. Novak, prejemnik velike Prešernove nagrade in eden izmed 118 podpisnikov pisma »Foruma za demokracijo«, ki opozarja, »da so posegi nove vlade v ustanove nadzora dokaz avtoritarne oblasti«. Dimitrij Rupel in Boris A. Novak sta bila nekoč sodelavca, skoraj prijatelja, bil je to čas oblikovanja in nastajanja Nove revije, kulturniške revije, ki je v osemdesetih letih v socialistični Sloveniji začela odpirati prostore svobode. Ni bila edina, ki je to počela. A bila je pomembna.

Odpisani z dekretom

Domovi za starejše so bili med epidemijo covid-19 žarišče okužb, njihovi stanovalci pa pomenijo daleč največji delež vseh, ki so umrli za novo boleznijo in z njo povezanimi zapleti. Kot so razkrili novinarji Dnevnika, so po podatkih do 4. maja ti starostniki pomenili skoraj 80 odstotkov vseh slovenskih žrtev koronavirusne bolezni. Od skupaj 78 stanovalcev domov za starejše, ki jih je pokončala ta bolezen, pa jih je le deset umrlo v bolnišnicah. Vsi preostali so konec dočakali vsak v svojem varstvenem zavodu – čeprav so predstavniki vlade in stroke zatrjevali, da je intenzivna nega v bolnišnici na voljo vsakomur, ki jo potrebuje.

»V domovih za starejše obstajajo seznami odpisanih, ki ne smejo priti v bolnišnico«

Medtem ko se vlada hvali z uspešnostjo pri preprečevanju epidemije koronavirusa in obtožuje svoje predhodnike, resnični junaki in junakinje ostajajo spregledani. To so zdravniki in zdravnice, medicinske sestre, bolničarji in negovalke, ki delujejo v javni zdravstveni mreži. Ter mali ljudje, ki so med epidemijo skrbeli, da je življenje teklo dalje – prodajalke, poštarji, smetarji, čistilke ... Največje breme pa so po dekretu odgovornih nosili zaposleni v domovih za starejše, ki so kljub kadrovski stiski in pomanjkanju opreme skrbeli in zdravili najbolj ogroženo populacijo starostnikov. Čeprav sta vlada in stroka zatrjevali, da je v bolnišnico sprejet vsakdo, ki potrebuje intenzivno nego, kar 87 odstotkov stanovalcev domov za starejše, ki so umrli za koronavirusno boleznijo, ni prišlo v bolnišnice, temveč so izdihnili v teh domovih. Kot razkriva poznavalec zdravstvenih politik, nekdanji minister za zdravje dr. Dušan Keber, so bili med epidemijo na hitro sestavljeni seznami starostnikov, ki pod nobenim pogojem ne bi smeli biti deležni bolnišničnega zdravljenja. Za te sezname ne vedo ne ti ljudje ne njihovi svojci.

»Vojake že urijo za uporabo prisilnih sredstev«

S predsednikom enega od dveh policijskih sindikatov smo se pogovarjali o razmerah, v katerih se je policija znašla pod novo vlado, v času, ki poleg tega sovpada tudi z obdobjem epidemije.

Vladanje z lažmi

Vrag je resnično vzel šalo. Pisanje o slovenskih medijih, ki ga je te dni na osebni Facebook strani in na uradni strani vlade objavil premier Janez Janša, pismo o žabah, ki se kuhajo in skuhajo, o rimskih legijah, o vojni z mediji, ki je politiki domnevno ne morejo nikoli dobiti, vse te velike in zmedene besede predsednika vlade je treba jemati zelo resno.

Logar ugrabil državo

Poslanci in širša javnost so Anžeta Logarja v vlogi ministra za zunanje zadeve v živo spoznali konec aprila, ko bi moral v parlamentu, pred odborom za kulturo in zunanjo politiko, pojasnjevati, zakaj je njegovo ministrstvo v Strasbourg, na Svet Evrope, poslalo dopis, v katerem so slovenske medije označili za komunistične. Logar je na zasedanju nastopil vzvišeno. Parlamentarcem je odgovoril, da ne razumejo svoje vloge in da se ne spoznajo na uradne dopise, nato pa je zasedanje predčasno zapustil, češ da ima druge obveznosti. Kakšne neodložljive obveznosti je imel, na zunanjem ministrstvu še vedno ne želijo pojasniti, iz vprašanj javnosti in novinarjev se celo norčujejo.

Matej, tudi ti?

Matej Tonin je predsednik stranke, ki v daljši različici imena vsebuje tudi besedo »krščanski demokrati«. Nič posebnega, Nova Slovenija je vseskozi zagovarjala tradicionalen pogled na svet, njeni predstavniki so govorili o krščanskih koreninah Evrope, razpravljali so tudi o svetosti življenja. Stranka svojega »intimnega« odnosa do boga ni nikoli skrivala. Ne nazadnje je Matej Tonin skupaj s strankarskim vrhom »v zahvalo za prejeto milost in priprošnjo za pomoč v naslednjih dneh, da se odločijo v korist domovine,« nekaj dni po volitvah leta 2018 iz Ljubljane romal na Brezje, kjer je iz rok patra prejel božji blagoslov.

SDS porno

Včasu koronakrize se je obisk pornografskih vsebin skokovito povečal. Z največjega pornografskega portala Pornhub, kjer so v teh izjemnih okoliščinah naredili tudi nekaj analiz, so recimo sporočili, da so uporabniki besedo »korona« v njihove iskalnike začeli vpisovati že 25. januarja, obisk pa se je skokovito povečal že po 8. marcu. V Evropi je vrhunec dosegel 23. marca, tudi zato, ker so se v Pornhubu zaradi spodbujanja socialne distance odločili odpreti plačljivi servis.

Smrt fašizmu, svoboda narodu

Devetega maja sem gledala ruski televizijski kanal. Ne ker bi gojila kake posebne simpatije do Stalina ali Putina; razlogov je veliko. Eden je gotovo ta, da Sovjetsko zvezo povezujem z očetom, ki je verjel v družbeni red (dokler ga ni razočaral), ki naj bi ga uresničevala ta dežela. Drugi je z metkom preluknjana ruska vojaška kapa, ki smo jo dobili od stare mame – pregnanke med drugo svetovno vojno. Pobrala jo je v neki slavonski vasi pred hišo, v kateri je stanovala, potem ko so mrtvega mladega fanta, rdečearmejca, odnesli, njegovo kapo pa pustili. V vojni proti fašizmu je bilo ubitih več kot dvajset milijonov državljanov Sovjetske zveze; ta fant je bil eden izmed njih. Zaradi ruske vojne poezije in otožnih pesmi o cestah, meglah, večerih v zemljankah, rodnem kraju, ljubezni. Zaradi jezika, ki mi je blizu. Zaradi zgodb s Severnega Kavkaza, kjer sem v zadnjih desetletjih trikrat preživela dan zmage. Zgodb, ki so med ljudmi tako žive, kot bi se zgodile včeraj. O tem, kako so fantje – dedki, pa tudi babice – goljufali in ponarejali dokumente, da so lahko vstopili v Rdečo armado. Najlažje je bilo pogoljufati, če je v dokumentu pisalo, da si star 16 let. Številko 16 je bilo mogoče zlahka spremeniti v 18. Pa zgodba o babici, pri kateri je stanoval nemški oficir, ki je svoje stanodajalce tepel, in o njegovem adjutantu, ki je bil prijazen človek in je dajal otrokom čokolado. Ko se je Rdeča armada neke noči približala mestu, je babica zbudila adjutanta in mu povedala, kod naj zbeži. Oficirja pa ni zbudila in so ga zajeli. Morda tudi zaradi filma o sinu polka – dečku, ki ga je kot številne druge v času vojne posvojila takšna ali drugačna formacija Rdeče armade ali sovjetskih partizanov. To me je spomnilo, da so tudi v Jugoslaviji s partizani hodili in se borili otroci, ki so jim na Kozari ali kje drugje poklali starše in niso imeli nikogar razen svoje čete. Morda pa sem gledala moskovsko televizijo tudi zato, ker v tem času na slovenski nacionalni televiziji niso predvajali ničesar o drugi svetovni vojni.

Sredstvo ustrahovanja

Prejšnji teden je vrhovno sodišče (dokončno) razsodilo o Janševem verbalnem napadu na novinarki nacionalne radiotelevizije, Mojco Pašek Šetinc in Eugenijo Carl. Politik lahko žali novinarje, so presenetljivo dejali vrhovni sodniki, to je njegova pravica, ki jo varuje svoboda govora. V zadevi, v kateri so odločili v neposrednem nasprotju s sodobno evropsko sodno prakso, ki določa, da se morajo politiki jasno zavedati svoje odgovornosti v javnih nastopih in hkrati tudi »trpeti« hudo kritiko medijev, pa sodniki in sodnice niso bili soglasni. Odločba je bila sprejeta s tremi glasovi proti dvema. Zdaj so znane podrobnosti odločanja.

Nam bo zmanjkalo sape?

Koronakriza je podjetnike različno prizadela. Gradbeništvo hujšega šoka recimo ni doživelo, v družbi Lumar, kjer so takoj po razglasitvi epidemije od 78 zaposlenih večino poslali na čakanje, proizvodnje niso zaustavili, ker ne bi imeli naročil, ampak ker niso dobili dovolj gradbenih dovoljenj. Zdaj so bolj optimistični: »Stanje pri pridobivanju gradbenih dovoljenj se je izboljšalo in jih ponovno dobivamo. Pozitivno je tudi vzdušje, klima med ljudmi in potencialnimi kupci.« Največji problem, s katerim se sedaj spopadajo, pa je, kako aktivirati sodelavce, ki imajo šoloobvezne otroke od 4. razreda. »Imamo težavo z zagotavljanjem njihovega varstva,« odgovarjajo.

Doktrina koronašoka

Šrilanko je 26. decembra 2004 razdejal strahovit cunami. Šrilančani so bili v šoku. In kaj je storila šrilanška vlada, ko so bili Šrilančani v šoku – ko so bili prestrašeni in dezorientirani, ko torej niso bili pri sebi? Nič, ribiška naselja, ki jih je razdejal cunami, je zradirala, ljudi odselila, jim v imenu »varnosti« prepovedala ponovno gradnjo hiš in naselij, obale pa potem prelevila v hotelske komplekse, v fine, butične turistične destinacije.

Drugorazredni državljani

»Prihajalo je v valovih. Najprej so spremenili ustavo. Takrat so se sicer najbolj spravljali na begunce. Potem so prišli na vrsto Romi. Strah nas je bilo, kdo bo naslednji. Lani se je homofobni govor v javnosti občutno povečal in začel postajati nekaj normalnega. Mislim, da gre za načrt, kako uspešno utišati vso opozicijo in s tem ranljive skupine,« je stanje skupnosti LGBT+ na Madžarskem opisala Dorottya Rédai. V začetku marca je prišla na 21. mednarodni feministični in kvirovski festival Rdeče zore, kjer je skupaj z Andreo Sztraka predstavljala Lezbično organizacijo Labrisz. Dorottya se dobro zaveda, da so se politične razmere na Madžarskem v zadnjih letih zaostrile. Veliko njenih prijateljev se je zaradi tega že izselilo v tujino. Še nedavno je tudi sama učila na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti, ki je delovala pod sponzorstvom multimilijarderja Georgea Sorosa in ki jo je Viktor Orbán kljub množičnim protestom pregnal iz države. Med drugim zaradi tega, ker so na univerzi proučevali tudi področje študij spolov. Represija konservativne skrajno desne vladajoče stranke Fidesz se sicer povečuje že od leta 2010, ko je prevzela oblast. »Fidesz se je sprva pozicioniral kot krščanskodemokratska stranka. Njegova retorika je vedno vključevala tudi anti-LGBT+ diskurz. Pri tem so bili sprva blagi, saj bi v EU pustilo slab vtis, če prestolnica države ne bi priredila Parade ponosa. So pa zaznali, da obstajajo močne anti-LGBT+ mednarodne struje, s katerimi vedno tesneje sodelujejo in zaradi česar jim je uspelo še bolj zaostriti politiko,« stanje podrobneje razloži poznavalka političnega dogajanja, Teri Szucz iz Budimpešte. Kmalu po tem, ko je stranka Fidesza prišla na oblast, je madžarski parlament sprejel niz kontroverznih ustavnih amandmajev. Januarja 2012 so v ustavo zapisali, da tradicionalno družino sestavljajo le partnerji v heteroseksualnem razmerju in otroci. »Naenkrat smo se znašli zunaj definicije družine ali partnerske zveze,« pravi Dorottya.

»Epidemija nas je soočila z vprašljivo organizacijo naše družbe«

O Belgiji se v razpravah o epidemiji novega koronavirusa ne govori pogosto. Pa čeprav je neslavna rekorderka. V tej državi so potrdili že skoraj 55 tisoč primerov okužb, bolezen pa je zahtevala že skoraj devet tisoč žrtev. Po številu smrti na milijon prebivalcev je Belgijo med vsemi svetovnimi državami virus doslej najbolj prizadel.

Leti, leti, leti – vavčer

Sredi marca, ko se je epidemija novega koronavirusa uradno spremenila v pandemijo in se je v Evropi prižgal rdeči alarm, smo se morali mnogi popotniki nemudoma evakuirati v domovino, saj je bila napoved bližnje prihodnosti v daljnih krajih, kjer so iz dneva v dan potrjevali več in več potrjenih primerov okuženih, izjemno mračna. Svojci, uslužbenci veleposlaništev, uslužbenci zunanjega ministrstva in krizne konzularne celice so nam v skrb zbujajočem in zaskrbljenem tonu velevali, naj se čim prej vrnemo v Slovenijo, saj bomo sicer verjetno obtičali v tujini: letalski promet je namreč počasi ugašal, letališča so zapirala svoja vrata, države so zapirale svoje meje. Službe za pomoč strankam in klicni centri letalskih družb so bili tako preobremenjeni, da smo se lahko za potencialno reorganizacijo in menjavo datuma povratnega leta dogovarjali zgolj osebno na letališčih, kjer pa je vladal totalen kaos. Na glavnem letališču v Mexico Cityju smo bili del velike horde zaskrbljenih potnikov, ki so v paniki želeli priti domov, a ni bilo jasno, ali bo to sploh mogoče: vsi leti Lufthanse, ki so bili prvotno načrtovani iz Mehike v Evropo, so bili odpovedani, razen enega samega večernega leta, ki pa je bil prepoln. Skupaj z okoli stotimi potniki smo pristali na čakalni listi: letališki uslužbenci so nam povedali, da nam bodo kakšne pol ure pred zadnjim možnim letom v Frankfurt sporočili, ali kdo izmed potnikov, ki ima rezerviran sedež na letalu, ni prispel, saj lahko v tem primeru morda zasedemo njegovo mesto. Ko je napočila ura, je uslužbenka Lufthanse začela klicati imena srečnežev, ki so jih izbrali po neznanem kopitu. Vzdušje je bilo resnično tesnobno: živčnost, ki nas je mučila, je spominjala na študijska leta, ko smo s kolegi čakali, da nam sporočijo, ali smo opravili kakšnega od ključnih izpitov. Ko so poklicali naša imena, se nam je od srca odvalila ogromna skala.