Vlado Miheljak
-
8. 5. 2015 | Mladina 19 | Dva leva
Temeljno načelo pravne države v demokratičnem redu je, da smo pred zakonom vsi enaki. No, nekateri so vendarle enakšni. To se je videlo, ko je bil še pravnonomočno obsojeni Janez Janša zaradi višjih interesov do končne razsodbe ustavnega sodišča izpuščen na svobodo in na malico v menzo DZ, druga dva tovariša iz iste pravnomočno obsojene hudodelske združbe pa sta bila do objave razsodbe abonirana na zaporniško malico.
-
24. 4. 2015 | Mladina 17 | Dva leva
Srbi so svoj čas sprevrženo samoočarani radi ugotavljali, da v vojni zmagujejo, v miru izgubljajo. Ne vem, morda res. Vsekakor pa bi lahko uporabili podobno krilatico za fašizem. Če je vojne, k sreči, izgubljal, pa v miru zmaguje. Postopno, a premočrtno. V vsej razkošnosti se je to pokazalo ob praznovanju sedemdesete obletnice osvoboditve taborišča Auschwitz, ko so bili na proslavo povabljeni visoki predstavniki iz tistih dežel, ki so vojno izkoristili za realizacijo lastnih antisemitskih sanj.
-
17. 4. 2015 | Mladina 16 | Dva leva
»Na to lahko računate, brez dvoma. Naredil bom vse, da bom branil svojo državo. Brez dvoma. Brez dvoma. Zato raje iščimo miroljubno rešitev. Sicer jo bom moral braniti. To je naloga številka ena zame in za moj urad – da varujem svoje ljudi.«
— Predsednik Pahor je Rusom prek televizije RT poslal jasno sporočilo, da jih samo mir lahko obrani pred njegovo jezo in pestjo. -
10. 4. 2015 | Mladina 15 | Dva leva
Nekaj dni po prvih demokratičnih, svobodnih in oh in sploh volitvah, ko je bila osnovna kontura nove oblasti že izrisana, sva se zjutraj na avtobusu proti Bežigradu, kot mnogokrat pred tem, srečala s sedaj že pokojnim profesorjem sociologije, ki je bil znan po ciničnih in humornih dovtipih. Malo provokativno sem ga nagovoril: »Ha, profesor, zdaj pa bo. Naša prva demokratična oblast!« A je pričakovano skeptično skomignil z rameni: »Hja, ne vem. Težko se navdušim in vživim. Preveč jih poznam, vse po vrsti. Vem, kdo pretepa ženo, vem, kdo skače čez plot. Vem, kdo bo prvi prestopil, kdo v kritičnih trenutkih stisnil rep med noge … Premajhni smo, da bi verjel in zaupal.« Takrat sem prvič slišal mnenje, da smo za državo premajhni. In dejansko je to breme. Ne edino, morda ne usodno, a vsekakor veliko. Demokratična država lahko učinkovito prosperira na ravnovesju med dvomom in zaupanjem. To je mogoče doseči le, če je distanca do nosilcev oblasti zadostna.
-
3. 4. 2015 | Mladina 14 | Dva leva
Človek, ki ni ravno suicidalno naravnan, ob hudih trenutkih najbolj pogosto pomisli na beg iz situacije. Najbolj praktičen in sorazmerno pogost je beg v spanje. Še najbolje v daljše spanje. V hibernacijo. A problem je, da lahko odspiš v upanju na spremembo na bolje le, če je vzrok zunanji. Večji problem je, ko so vzroki notranji. Zato so v šestdesetih letih začeli ljudi, predvsem tiste petične, ki so zboleli za smrtonosnimi boleznimi, nategovati s t. i. krioniranjem – globokim zamrzovanjem. Še sveže preminula telesa so postavili v posebnih konzervah na glavo, ker je v spodnjem delu temperatura nižja, in jih v tekočem dušiku ohladili na minus 196 stopinj, računajoč, da jih bodo odtalili, ko bo znanost omogočala ozdravitev njihovih težav.
-
27. 3. 2015 | Mladina 13 | Dva leva
Včasih se mi zdi, da si v slovenskem hramu demokracije ne morejo več izmisliti nič novega, bolj originalnega, bolj bizarnega, pa nas vedno znova presenetijo. Zadnji prispevek k parlamentarni razposajenosti je predlog, da bi se seje državnega zbora začele s petjem himne. Z Zdravljico. Nadvse pozdravljam pobudo. Pač, kdor poje, zlo ne misli. Še več. Vodja parlamentarne frakcije SMC Simona Kustec Lipicer je ob tej pobudi lepo povedala, da bi bilo petje himne nadvse državotvorno. Leta 2015? Bo že držalo.
-
20. 3. 2015 | Mladina 12 | Dva leva
Nemčija ni ena, Nemčiji sta (še vedno) dve. Ne toliko zaradi ledenega zidu med Ossiji in Wessiji, ki kopni počasneje, kot se je po združitvi pričakovalo, ampak zaradi razumevanja vloge Nemčije v evropski in svetovni politiki. Eno Nemčijo poosebljata brezčutna kanclerka Merklova ter prav tako brezčuten in dodatno še skrajno aroganten finančni minister, drugo predstavlja (levo)liberalna javnost, ki po dolgem času spet dobiva zavezništvo tudi v strankarskem polju. Na primeru Grčije se je Nemčija nekako spet znašla v letu nič, če si naslov sposodimo pri italijanskem neorealistu Rosselliniju, ki je svojo trilogijo tematiziranja druge svetovne vojne po dveh italijanskih zgodbah (Rim, odprto mesto in Paisà) zaokrožil s filmom (Germania anno zero) o nemškem novem začetku na materialnih in moralnih ruševinah starega režima.
-
13. 3. 2015 | Mladina 11 | Dva leva
Kako se vzpostavi politična paranoja? Pravzaprav čisto enoznačnega psihološkega odgovora ni. Vsekakor pa jo prepoznamo, ko se oseba ali skupina povzpne na oblast. Kajti šele, ko je oseba ali skupina na oblasti, lahko zares ocenimo, iz kakšnega testa je. Kakšen je njen domet, a tudi kakšna je njena zmožnost refleksije in kritične distance do lastne pojave in delovanja. Kakšna je njena toleranca do različnosti in drugačnosti. Ok. Stranka Mira Cerarja ni imela veliko časa za priprave oz. za politično socializacijo. Na oblast je dobesedno padla, kot nepozoren sprehajalec pade v odprt jašek ulične kanalizacije. To je pri analizah vsekakor treba upoštevati.
-
6. 3. 2015 | Mladina 10 | Dva leva
Kdaj pa obilna kardinalska poroka?
Četrtega marca 2015 zjutraj je v Ljubljani, kljub slabi napovedi, sijalo sonce. In celo napovedanega kolektivnega samomora naroda nismo zabeležili. Za napovedane katastrofe k sreči velja, da se praviloma ne uresničijo. Hujše ko so napovedi, manj verjetna je uresničitev. Se spomnite napovedi kataklizme, pravzaprav konca sveta, ki naj bi sledil iz majevskega koledarja ob izteku leta 2012? Nič se ni zgodilo. Velik poznavalec majevske kulture dr. Ivan Šprajc je moral takrat miriti slovensko gmajno, da ne samo, da ne bo konca sveta, ampak da ga Maji sploh niso napovedovali.
-
Ena od najzgodnejših značilnosti formiranja strank konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let je bila zadrega z imeni. Obstajal je razmeroma ozek nabor možnih imen in aspiranti so kar tekmovali, kdo bo hitreje »dal plombo« na kakšno. Možno je bilo skoraj vse. No, ne čisto dobesedno. Ime krščanski demokrati je vendarle nagovarjalo nekoliko drugačne potencialne volivce kot ime socialdemokrati. In med osnovnimi imeni je bilo nekaj razlike v privlačnosti oz. moči.
-
Zdi se, da je počasi vsem jasno, da v prihodnosti ne gre pričakovati srečnejših časov. Sreča je iz bližnje prihodnosti prestavljena nekam v abstraktno bodočnost. Prihodnost se je znašla pred trdno zaklenjenimi durmi. Tudi dobesedno. Vsaj tako sporočilo smo dobili, ko se je pred dnevi v Cankarjevem domu srečala imenitna druščina, tako rekoč slovenski družbeni cvetober. Nekakšna možganska fabrika (pač think tank) se je svečano sprehodila v osrednji kulturni hram, kjer se je za nepredušno zaprtimi vrati, daleč od javnosti in medijev, pogovarjala o prihodnosti Slovenije.
-
Vsaj dve stvari se vse od nastanka samostojne države pojavljata v valih in ciklih. Eno je vprašanje verouka v javnih šolah. Drugo je vprašanje domovinske vzgoje. Trenutno je spet aktualno vprašanje domovinske vzgoje. Eno vprašanje je močneje povezano z drugim, kot se zdi na prvi pogled. Če je ideološka, vrednostna fronta pri vprašanju »verouk v javnih šolah, da ali ne?« enostavna in prepoznavna – pač, eni so za uvedbo verouka, drugi ne –, pa je v primeru domovinske vzgoje drugače. Razhajanja so bolj o tem, kaj, kako in predvsem kdo naj tak pouk izvaja, ne pa – kar je ključno –, ali je morda koncept domovinske vzgoje presežen, predmoderen, izzivom posamezniku sodobne družbe in države neprimeren.
-
Nemci so izšli iz druge svetovne vojne s težko popotnico moralne in materialno razkrojene dežele. A zahodni zavezniki so se dobro zavedali, da v materialno in moralno uničenem okolju ne moreš obnoviti države po svojih željah. Zato so ji bili pri določanju in odpisovanju reparacij nadvse naklonjeni. Celo pri zaračunavanju moralne krivde so bili presenetljivo prizanesljivi.
-
Ja, lahko bi parafrazirali starega Marxa, da strah hodi po Evropi. Strah Sirize. Ne samo zaradi tega, ker ni jasno, kaj se bo v Grčiji v prihodnjih tednih in mesecih dogajalo, ampak predvsem zato, ker je nepredvidljivo, kako bo to vplivalo na preostalo Evropo ali vsaj na njeno obrobje. Obrat, ki se je v nedeljo zgodil, je pomemben. Če je imela doslej Grčija probleme z Evropo (njenimi političnimi in finančnimi centri moči), ima sedaj ta ista Evropa probleme z Grčijo. Pred volitvami so ti evropski dejavniki opozarjali Grke na treznost, češ da je pred durmi nevaren eksperiment, ki se lahko slabo konča.
-
*V prostem prevodu: Zbolel sem. Vse kar sem zamudil, bom nadoknadil ... Nihče mi ne pobegne ...
-
No, najlaže bo prihodnje mesece našemu Barbie, ki je dobil svojo Ken. Ta je že napovedala, da ga bo trdo držala. Da bo nepopustljiva, neizprosna. In to mu bo dobro delo. Lahko pričakujemo, da bomo na relaciji Ljubljana–Zagreb spet gledali burke, kakršne sta svoj čas uganjala Pahor in Kosorjeva. Uglajeni, zadržani Josipović pač ni bil partner, ki bi sodil v Pahorjeve cirkusantske in transvestitske točke.
-
Ja, nova esdeesovska evolucijska teorija se da razumeti tako, kot da se je skupni prednik opic in človečnjakov razvil iz Slovenca. Nato je prišlo do ločitve na opice (šimpanze, gorile in orangutane) in človečnjake. Slednji so se po doslej znanem zaporedju od ardipitekov pred dobrimi štirimi milijoni let prek avstralopitekov, homo habilisa, homo erektusa pred približno 200.000 leti razvili v sodobnega človeka, ta se je na zadnjem razvojnem križišču konec osemdesetih oz. v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja razdelil na podvrsto homo sapiens in podvrsto homo esdees. Podvrsti sta si po somatskih znakih na las podobni, po kognitivnih in emocionalnih odzivih pa precej različni.
-
Ne vem, zakaj je sodobno krščanstvo, pravzaprav predvsem katolicizem, brez inspiracije, brez imaginacije okrog božiča. Morda bo rdeči papež Frančišek postopoma kaj spremenil. Trudi se. A vseeno v kratkem času ne gre pričakovati velikih sprememb. V adventnem času, ko pišem to kolumno za naslednje leto, je ves krščanski in ostali vesternizirani svet poln bebavih Božičkov, bejb v božičnih opravah, ki ponujajo to ali ono, vse mogoče komercialne navlake, in onkraj tega so cerkve, polne tercialk, ki spuščajo solze ob pogledu na detece na slami hleva v alpsko-palestinskem slogu.
-
19. 12. 2014 | Mladina 51 | Dva leva
Koga boste pa naslednjič volili?
Amerika je v teh dneh na nogah. Ljudska vstaja tako rekoč. A ne bodimo preveč zanosni, ne kopirajo nas, ampak sami sebe. Velik del tistih, ki danes protestirajo na ulicah ameriških mest, verjetno sploh ne ve, da tokrat nikakor ne gre za prvi množični protest zoper ameriško policijsko nasilje nad ljudmi nebele rase in iz marginaliziranih skupin. Pravzaprav gre bolj za upor proti strpnosti do nasilne policije, minimiziranju takšnega ravnanja in ščitenju takšne policije.
-
12. 12. 2014 | Mladina 50 | Dva leva
No, Brecht je sicer rekel nekoliko drugače. A tisto je zapisal v nekih drugih časih, ko so še bili na eni strani roparji, na drugi bankirji. Prvi diletanti, drugi profiji. Zdaj je prišlo do velikega obrata. Sedaj so eni bankirji in ti isti hkrati roparji. Zadnja velika, verjetno nikoli sanirana finančna in gospodarska kriza, pravzaprav kolaps najšibkejših slojev in držav, se je zgodila zato, ker so bankirji postali hkrati roparji. In ko je bilo vse izropano, so si omislili idejo slabe banke. V kateri slabi bankirji počnejo to, kar se od njih pričakuje, za kar so solidno plačani – ropajo tisto, kar je malega še ostalo v beraških bisagah.
-
5. 12. 2014 | Mladina 49 | Dva leva
Če hočete razumeti velike nespodobnosti medijev, morate biti pozorni na majhne, na videz nedolžne spodrsljaje. V ponedeljek zvečer je v osrednjih poročilih na komercialni televiziji voditeljica po uvodni napovedi teme o težavah in zapletih Pivovarne Laško zaradi nedejavnosti nespodobno drage slabe banke, pa agencijski vesti, da so bosanske oblasti glavnega osumljenca pri rekrutiranju islamskih skrajnežev za vojno v Siriji premestili v hišni pripor, ter vesti, da haaško tožilstvo zahteva vrnitev Vojislava Šešlja v pripor na Nizozemsko, izpostavila kot četrto in po pompoznosti napovedi sodeč ključno temo dneva. Namreč, da bo gostilna končno izbrala šefa. Kaj takega?! Res medijska debilnost. Debilna vest o debilni oddaji za domnevno debilne uporabnike, bi lahko rekli.
-
28. 11. 2014 | Mladina 48 | Dva leva
Dobrodošel nazaj, gospod Lopov
Da, Socrates je tisti portugalski premier, ki je leta 2007 na znanem kraju, ob znanem času predal znan obseg pooblastil slovenskemu premieru. Namreč predsedovanje EU. Imata pa kar nekaj skupnih točk. Socrates je (še) socialist, Janša je nekoč bil. Vsekakor pa imata skupno nadlogo – težave z organi pregona.
-
21. 11. 2014 | Mladina 47 | Dva leva
21. decembra 1989, po vrnitvi z državniškega obiska v Iranu, je Nikolae Ceauceşcu dal navoziti domnevno lojalne delavce na osrednji trg pred centralnim komitejem v Bukarešti, da bi ploskali govoru največjega sinu naroda. Na začetku so res, a postopoma se je vse skupaj sprevrglo v protest, ki ga diktator ni obvladal, ker očitno ni dojel sporočila predhodnih protivladnih protestov v Temišvaru. Zato se je ponesrečen govor, v katerem je nemirni množici še pokroviteljsko žugal »halo, halo, tovariši!« in »tišina!«, končal s kroglo v glavo štiri dni kasneje. Seveda je bila usmrtitev izpeljana strogo po protokolu. Preden so ga postavili pred zid, mu je zdravnik izmeril krvni tlak …
-
14. 11. 2014 | Mladina 46 | Dva leva
Če odmislimo zdrahe in nizke nravi slovenske politike, ki so jih demonstrirali ob rušenju Alenke Bratušek za evropsko komisarko, se je zadeva dobro iztekla. Pravzaprav zelo dobro. Ne vem, kako bi se končala, če bi Bratuškova postala komisarka za področje energetike. In bi morala po službeni dolžnosti nasprotovati slovenskemu vitalnemu interesu.
-
7. 11. 2014 | Mladina 45 | Dva leva
Ne vem, koliko časa bo stranka brez barve, vonja in okusa vzdržala. Namreč Cerarjeva personalna stranka. Zadnje javnomnenjske sondaže ji, sodeč po trendih, napovedujejo hiter konec. Hitrejši, kot sta ga doživeli Jankovićeva Pozitivna Slovenija in Virantova Državljanska lista. Pa še konec teh dveh strank ni bil naraven proces izpraznjenja, ampak v prvem primeru »samoumor«, v drugem primeru umor. V prvem primeru družinska rihta, v drugem primeru likvidacija majhne, a na dolgi rok nadležne konkurence.
-
30. 10. 2014 | Mladina 44 | Dva leva
Tom Waits, ne le izjemen glasbenik in skladatelj, ampak tudi nadarjen igralec, je skupaj z življenjsko in umetniško sopotnico Kathleen Brennan sodeloval tudi pri nekaj odmevnih odrskih projektih. Denimo leta 1992 je za odrsko priredbo Carrollove Alice v režiji Roberta Wilsona v hamburškem Thalia Theatru napisal nekaj izjemnih songov. Med drugim tudi citiranega v »fonetični nemščini«. Ljubitelji Waitsove glasbe duhoviti komad poznajo z albuma Alice, ki sta ga s soprogo izdala deset let kasneje. Song je večpomenski, od banalne uglasbitve uvodne risbe belega zajca s telovnikom in žepno uro na začetku Carrollove Alice pa do grozeče napovedi neodložljivega obiska gospe smrti. Pravzaprav poslednje ure … Sicer pa je Waits pisal glasbo za Wilsona še dvakrat. Leta 1990 za The black Rider (prav tako za hamburški teater) in leta 2000 za odrsko inscenacijo Büchnerjevega Woyzecka. Ker Woyzeck v Ameriki ne zbuja posebnih asociacij, je album kasneje naslovil Blood Money, na njem pa med drugim opozori, da je bog poslan na »poslovno pot«, pravzaprav odstranjen iz poslovnih razlogov. Ni trdnih dokazov, da bi imela pri pisanju besedila s Kathleen v mislih mariborsko nadškofijo in njen poslovno-finančni inženiring.
-
24. 10. 2014 | Mladina 43 | Dva leva
O. K. Letošnje supervolilno leto smo vendarle preživeli. Pravzaprav bolje, kot se je na spomlad zdelo. Poleg številnih slabih strani je prineslo tudi kaj dobrega. Dobro je na primer to, da so na lokalnih volitvah mnogi tisti, ki so vodili nizkotno volilno kampanjo, odleteli ali se vsaj opekli.
-
17. 10. 2014 | Mladina 42 | Dva leva
Brez panike. Tako hudo ni. Novica je stara dve leti in pol (10. 2. 2012). Je torej iz časov, ko je začela Janševa vlada v drugo lomastiti po državi. Ne za dolgo, ker je ta slog pripeljal množice na ulice. Tako velike in tako gneva polne, da jih niso mogli ne ustrahovati in ne preglasiti z avtobusi organiziranih protimitingašev. Niti niso mogli nevtralizirati ljudske vstaje s poskusi infiltracije organiziranih skinov med protestnike.
-
10. 10. 2014 | Mladina 41 | Dva leva
Nekaterih stvari v politiki ne dohajam več. Ne vem, ali temu botruje zgolj starost ali pa se je politično vesolje iztaknilo iz tirnic. Nekoč se je vedelo, kaj kdo govori in zakaj. Kdo je populist, kdo nacionalist, kdo rasist, kdo stresa nestrpne puhlice … in kdo se proti vsemu temu bori. Tako se je včasih natančno vedelo, kateri politik bo izražal skepso do tujcev, do političnih, spolnih, socialnih manjšin, do odprte družbe. Danes pa ni več tako.
-
3. 10. 2014 | Mladina 40 | Dva leva
Že od nekdaj se velika mesta in še zlasti prestolnice branijo in oblegajo do zadnje kaplje krvi. Od svetopisemske pripovedi o padcu Jerihe, ko naj bi bili prvič uporabili »wunderwaffe«, čudežno orožje, namreč sedem kozjih rogov, ki naj bi bili s prodornimi zvoki zrušili mestno obzidje, prek križarskega mukotrpnega obleganja Jeruzalema pred tisoč leti pa do kasnejših bitk za Stalingrad, za Sarajevo in prav v teh dneh za strateška mesta Bližnjega vzhoda, ki jih skušajo, ne glede na žrtve in ceno, zasesti radikalni islamisti.
