Vlado Miheljak
-
24. 5. 2024 | Mladina 21 | Dva leva
Če ste bizarni in vam predvolilna soočanja izzovejo naslado, jih je smiselno spremljati. Če pa hočete izvedeti kaj res pomembnega o EU in o razmerju med Slovenijo in Unijo, zgubljate čas. Doslej nam je nacionalna televizija podarila dve oddaji (tematsko Tarčo in prvo soočenje). Dovolj, da si uredimo vtise. Kdo so zmagovalci prvega kroga? Hja, pravzaprav z naskokom voditeljici obeh oddaj (zlasti Tanja Gobec), ki sta profesionalno moderirali diletantske nastope udeleženih. Ko pa iščemo poražence soočanj, je konkurenca huda. A predvsem v soočenjih ne bomo imeli možnosti slišati vseh kandidatov in kandidatk enakovredno, česar smo pri nacionalki že vajeni. Tako so na primer na prvem uradnem soočenju odpadli Vesna ter skupna lista DeSUS in Dobra država. Kar pomeni, da Vladimir Prebilič in Uroš Lipušček kot vodilna kandidata svojih list na nacionalki ne bosta na osrednjih, ampak v marginalnih soočenjih. Kar je dvakrat problematično.
-
17. 5. 2024 | Mladina 20 | Dva leva
Komentar / Atentat na predsednika SDS ob soglasju žrtve
No, pa smo končno dočakali. Namreč priznanje Palestine. Ne na seji vlade, ne na odboru za zunanjo politiko DZ, ne na seji državnega zbora … ampak na open air happeningu v Novi Gorici. Robert Golob je presenetil vse. Javnost, koalicijske partnerje in predvsem sebe. Potem ko so pred dnevi mediji (via Delo) lansirali novico, da bomo priznali Palestino 21. maja, je sam premier 9. maja dopoldan na tiskovni konferenci povedal, da do priznanja ne bo prišlo 21. maja in tudi ne skupaj s Španci, kot je ob obisku Sáncheza napovedal Golob ... ampak, da se bo to zgodilo nekoliko kasneje. 13. junija. O. K. smo si rekli, oba datuma sta prepozna, zato ni usodno ali maja ali junija. A problem je drugje in površni mediji ga niso zaznali. Golob ne zagotavlja, da bo najkasneje takrat dejansko prišlo do priznanja, ampak ... Ampak kaj? »13. junij smo si postavili za rok ocene napredka na teh področjih in na podlagi tega, najkasneje takrat, moramo podati dokončno oce no glede priznanja, « je povedal. Torej takrat bo vlada naredila zgolj »inventuro napredka«. Kar je težko razumeti, saj bi bilo ob takšnem pritisku in soglasju javnosti preračunljivemu Golobu najbolj konformno in najceneje razglasiti priznanje, ki že dolgo ni eksces. Eksces je nepriznanje. Mimogrede, na isti dan (9. maja), ko je Golob izvajal cirkuške akrobacije na tiskovki, je kredibilni portal orf.at, sklicujoč se na irski radio, še poročal o skupinskem priznanju Irske, Slovenije, Malte in Španije prav na omenjeni datum (21. maj). Očitno je Golob pustil ostale na cedilu.
-
10. 5. 2024 | Mladina 19 | Dva leva
Komentar / V postelji z Evropo
Leta 1946 je Rita Hayworth zaigrala naslovno vlogo v črno-belem filmu Gilda, ki so si ga zlasti moški oboževalci zapomnili v barvah glamurja. Ena najbolj markantnih scen ameriškega filma noir je nastop Gilde v seksi svileni obleki z golimi rameni, razporkom skoraj do mednožja ter dolgimi gledališkimi rokavicami, ki jih izzivalno snema z rok med petjem skladbe Put the Blame on Mame in jih na koncu vrže v razgrete obiskovalce nočnega kluba. Tako se je rodila hollywoodska femme fatale, ki ne samo, da je s svojo pin-up prezenco postala obvezna oprema notranjih strani garderobnih omar vojakov ter sten v avtomehaničnih delavnicah in zasebnih garažah kot najbolj intimnih oazah za utrjevanje moških fantazem, ampak so Amerji ime Gilda izpisali in nalepili podobo celo na četrto atomsko bombo, ki so jo preizkusili na otočju Bikini. A resnična Rita je bila vse kaj drugega od filmske podobe fatalke in »boginje ljubezni«. Nekoč je resignirano izjavila, da so moški, ki jih je spoznala, zlezli pod njene rjuhe z ikono, z divo, »… z Gildo, zbudili so se z menoj«. Pač z resnično žensko, z vsemi slabostmi, ranljivostmi, ki jih je blišč žarometov zakril. Podoba ne odraža vedno vsebine.
-
3. 5. 2024 | Mladina 18 | Dva leva
Komentar / Se Nemčija vrača v leto nič?
Fatalna Marlene Dietrich v sentimentalni in nostalgije polni pesmi Ich hab’ noch einen Koffer in Berlin poje, da ima še vedno kovček v Berlinu, zato mora čim prej spet tja, kajti vse blaženosti preteklih časov so še zmeraj v tistem malem kovčku. No, Berlin ni fotogeničen kot Pariz, Rim, Dunaj, Atene, Barcelona ... je pa vedno imel dušo. Od Wendersa sem vemo tudi, da so na berlinskem nebu angeli in da se razkrijejo tistim, ki si to zaslužijo ... Tudi mene na to mesto vežejo res lepi spomini. Zato sem, odkar sem na začetku osemdesetih let prišel študirat v zahodni del, imel vseskozi »kovček v Berlinu«. Tam sem razbil stereotip o Nemcih, v otroštvu izoblikovan na podlagi črno-belih filmov o, kot smo rekli, »Švabih«, ki so bili sinonim za naciste. Vzdušje v takratnem (zahodnem) Berlinu me je omrežilo in preoblikovalo. Začel sem skorajda fetišizirati Nemčijo. Zdelo se je, da je z odliko opravila domačo nalogo iz mračne zgodovine. Vsakdanje življenje – onkraj tistega dela ljudstva, ki ga je ščuval in mnenjsko oblikoval Springer – je bilo strpno, odprto, zvedavo. Nemška zunanja politika je bila modra, preudarna, solidarna. A že takrat sem opazil, da je Nemčija dežela bolj presežnih kot preseženih tabujev. Sam sem prišel v Berlin kot pripadnik tiste srečne generacije iz nekdanje (nedemokratične) skupne države, ki ni več čutila nobenega strahu; ki ni priznala nobenega tabuja in avtoritete; ki se je upala na glas pogovarjati (in pisati) o vsem in vsakomer. Opazil pa sem, da v Nemčiji celo med mojimi (pretežno levičarskimi) prijatelji in sogovorniki iz akademskih krogov ni bilo tako. En tak velik tabu je bil misterij, znan kot Deutsches Herbst, tako imenovana nemška jesen; čas uradno nerazglašenega obsednega stanja kot odziv oblasti in represivnih organov na teroristične ugrabitve in likvidacije, ki je šel takrat čez rob demokratične in pravne države in se iztekel z zelo sumljivimi samomori pripadnikov RAF v zaporu Stammheim.
-
26. 4. 2024 | Mladina 17 | Dva leva
Komentar / Norčije slovenske diplomacije
Premierov svetovalec za zunanjo politiko Vojko Volk je že nekajkrat pokazal, da je tudi na najbolj krute in umazane stvari mogoče pogledati z vedre strani. Tako je v pogovoru pri Marcelu na TVS butnil, da bi bilo bolj primerno, če bi, namesto nesprejemljivega napada z droni in raketami na vojaške cilje, Iranci v povračilni akciji »vrnili na en drug konzulat« (!?). Lahko diplomat izreče še kaj bolj bizarnega? Lahko. Dejansko je vse, celo množično pobijanje palestinskih otrok mogoče omejiti na humor; razposajen črni humor. O. K., to poznamo. Denimo, Judje so tudi v času najhujšega gorja zbijali šale. Tudi in predvsem šale na svoj račun. Ta avtoironija jim je v najtežjih preizkušnjah pomagala živeti, če že ne preživeti. In ravno v aprilu, ko obeležujemo 81. obletnico upora in uničenje varšavskega geta, ki pa še zdaleč ni bil tako razrušen kot današnja Gaza, se zdi, da slovenski diplomati od Tanje Fajon prek Samuela Žbogarja do Vojka Volka prav tekmujejo med seboj, kdo nas bo bolj osramotil.
-
19. 4. 2024 | Mladina 16 | Dva leva
Komentar / Kontinuiteta stranke kontinuitete
Volilni kongres SD si bomo zapomnili po marsičem. Še najbolj po zares eksotični volilni scenografiji. Spominjala je na volitve v Kampučiji (Kambodži) leta 1976. Potem ko so Rdeči Kmeri aprila leta 1975 zmagovito vkorakali v Phnom Penh in izselili prebivalstvo (tako imenovane ljudi 17. aprila) iz velikih mest na podeželje, da bi ga prekvalificirali in idejno socializirali, so naslednje leto izvedli volitve v »skupščino ljudskih odposlancev«. Volilne pravice pa niso imeli razseljeni »ljudje 17. aprila« in samostojni kmetje, ampak le delavci. No, nekaterim, tako tudi »Bratu številka ena«, kot so poluradno naslavljali Pol Pota, ki se je med drugim štiri leta izobraževal v Parizu, je bilo treba status delavca neoskrunjenega rodu šele podeliti. Tako je zaradi revolucionarnih zaslug postal za nazaj delavec na plantaži kavčuka. Rdečim Kmerom je bilo jasno, da je sam akt volilne izbire predvsem ritual. Znani so posnetki, kako Kmeri skupinsko, ob pesmi, z zastavami in slogani revolucije, nosijo z oddaljenih volišč snope glasovnic v volilne centrale in ob tem pozornost bolj namenjajo videzu sprevoda kot varnosti volilnih lističev. Pač, vedeli so, da ni pomembno, kdo koga ali kaj voli, ampak kdo šteje in kako šteje glasove.
-
12. 4. 2024 | Mladina 15 | Dva leva
Komentar / SD in njeni (ne)volivci
Pred dnevi je češka vlada uvedla sankcije proti portalu Voice of Europe s sedežem v Pragi. Portal naj bi bil nič manj kot instrument ruske strategije vplivanja, ki naj bi ogrožal ozemeljsko celovitost, suverenost in svobodo Ukrajine … Tako nekako. No, tisto, kar pa je zanimivo za nas, je dejstvo, da sta iz Slovenije portalu dala intervju Janez Janša in Milan Zver. Proukrajinski Janša v službi proruskega portala? Na videz nelogično. A paradoks razumemo, če vpeljemo standarden stalinovski diskurz. Torej: »na besedi« je proukrajinski, a »objektivno« je v službi Putina. Najprej je treba upoštevati dejstvo, da je Janša zvest prijatelj Viktorja Orbána, Viktor Orbán pa zvest prijatelj Vladimirja Putina. Je torej lahko prijatelj njegovega prijatelja njegov sovražnik? Če upoštevamo, da praktično vsa evropska politična formacija, ki je desno od EPP in s katero vse bolj odkrito flirta Janša, kaže – milo rečeno – veliko razumevanje za Putina in Rusijo, je to komaj verjetno. A kakorkoli. Formula učinkovanja je preprosta: Janša izraža simpatijo do Ukrajine, tričetrt državljanov in državljank Slovenije izraža averzijo do Janše in zato posledično vsaj do neke mere omehča svoj odnos do Rusije ... Torej?
-
5. 4. 2024 | Mladina 14 | Dva leva
Komentar / Zaustaviti koalicijo zlih namer
Razprava ob interpelaciji zoper ministrico Emilijo Stojmenovo Duh je pokazala vso bedo 9. sklica državnega zbora. Saj nikoli ni bilo prav dostojno, a tako, kot je sedaj, še ni bilo. Če so včasih izstopali zgolj krjavlji, pretežno z desnega krila parlamenta, se sedaj primitivnost precej bolj enakomerno porazdeli po poslanskih skupinah. Na zadnji seji naj bi interpelirali ministrico za digitalno preobrazbo zaradi domnevne korupcije, a so govorili o vsem drugem. Po svoje razumljivo, ker kakorkoli že je bil nakup računalnikov morda preveč »na pamet«, na »zalogo« in zato »negospodaren«, o korupciji ni ne duha ne sluha in je niti niso poskušali dokazati. Bilo pa je zato toliko več primitivnih izpadov. Nedavno se je poslanec NSi Aleksander Reberšek med obravnavo zakona o uresničevanju kulturnih pravic pripadnikov narodnih skupnosti iz nekdanje Jugoslavije pridušal: »Danes zjutraj me je poslanka Svobode na hodniku pozdravila s ‘ciao’. Sem ji rekel: Kak ‘ciao’. ‘Ciao’ je italijansko.« In pribil: »Tukaj je Slovenija in tukaj se govori slovensko.« Očitno NSi in njen zmerno bistri poslanec ne obvladata ustavno definiranega položaja občevalnih jezikov v državi, niti slengovskih rab. Še huje je bilo, ko so poskusili diskreditirati ministrico Stojmenovo Duh. Ker ni šlo z dokazi o korupciji, so jo poskušali diskreditirati z izvorom in z jezikom. »Vaša slovenščina ni najboljša? Drži,« je ugotavljala poslanka Helb iz SDS. Iz SDS!? Tiste SDS, ki ima v svojih vrstah takšne jezikovne eksote, kot sta denimo Jožef Jerovšek in Franc Kangler? Ministrica, ne glede na izvor in materni jezik, obvlada slovenščino bolje od mnogih poslancev desne polovice. Morda ji ostaja kanček naglasa. Pa kaj?! Predsednik domoljubne stranke SDS Janša ima velike težave z zakrivanjem svojega značilnega domorodskega naglasa, pa že več kot 65 let živi v Sloveniji.
-
29. 3. 2024 | Mladina 13 | Dva leva
Komentar / Novi obraz ali nove stranke?
Rudi Dutschke, legendarni nemški levičarski aktivist, je umrl leta 1979 star komaj 39 let za poznimi posledicami atentata, ki ga je sicer preživel leta 1968, ko je na berlinskem Kudammu pred sedežem Zveze nemških socialističnih študentov (SDS) neki moški s ščuvaškim Springerjevim tiskom v žepu – kasneje se je izkazalo, da je bil navdušen tudi nad idejami neonacizma – pristopil k njemu, ga ozmerjal z »usrano komunistično svinjo« in ga, ob glasnem odobravanju nekaterih očividcev, trikrat ustrelil ter mu povzročil hude možganske poškodbe, zaradi katerih so se kasneje pri njem začeli epileptični napadi. Dutschke je v času svojega političnega aktivizma iznašel formulo plovbe po nemirnem morju med Scilo in Karibdo radikalnega fundamentalizma in konformnega realizma tedanjih levih strank, gibanj in frakcij. Njegova formula »pohoda skozi institucije«, ki je pustila veliko svobode v interpretaciji in razumevanju, je postala vodilo študentskih in sploh levičarskih gibanj po Evropi. Sam je imel sicer precej ambivalenten odnos do radikalnih akcij in celo terorizma, a je kategorično zavračal individualni teror, kakršnega je takrat zagovarjala Frakcija rdeče armade (RAF). Ambivalenten odnos je imel tudi do strankarstva, toda krilatica »dolgega pohoda« (aluzija na Mao Cetunga in kitajsko revolucijo) vstopanja v institucije sistema ter participacije v parlamentarnem boju ni le dopuščala, ampak celo predpostavljala. Krilatica je še danes aktualna ob dilemi, ali izkoriščati kulturno in intelektualno dominacijo ter delovati znotraj drobovja sistema in ga od znotraj preoblikovati ali biti dosledno zunajsistemski. In zato obroben.
-
22. 3. 2024 | Mladina 12 | Dva leva
Komentar / Malomeščanska svatba in ločitve
Izstopi in izključitve so reakcionarni mehanizem. Ni toliko indikativno, čeprav je atraktivno, da je napovedanih 23 izstopov iz članstva Levice. In jih bo menda še nekaj. Bolj skrb zbujajoče je, da so izstopili tudi tisti, ki sploh niso bili člani, članice stranke. To pa ni zanemarljivo! Spomnim se, da sem leta 1988 po aretaciji tako imenovane četverice javno, glasno in poniglavo izstopil iz Partije tudi sam. Pa so mi takoj jeli prigovarjati, da sploh nisem bil član. A sem jim odgovoril: »Kar zamislite se! Sedaj izstopamo tudi tisti, ki nismo bili nikoli člani.« Kasneje, ko smo se osamosvojili in demokratizirali, so me moji prijatelji in idejni sopotniki izključili iz Liberalne akademije. Seveda sem se čudil in protestiral, saj nikoli nisem bil član te pravoverne združbe. A mi je nesmrtni predsednik dr. D. Š. svetoval, naj dobrohotno sprejmem tovariško kritiko svojega neprimernega pisanja o ljubljenem vodji in takrat še »na oblast obsojeni stranki« LDS, pa lahko morda kasneje računam na rehabilitacijo. No, danes sem betežen 70-letni salonski levičar in kulturni marksist, kot bi rekel prijatelj Janez. In iz ničesar več ne izstopam in me tudi nihče več iz ničesar ne izključuje, pozoren in občutljiv za tovrstne zlorabe in ekscese pa sem še vedno.
-
15. 3. 2024 | Mladina 11 | Dva leva
Ko na bojnem polju in v politični areni ne kaže dobro, začnejo vojščaki in politiki panično iskati čudežne rešitve. Pač, nekaj, kar bo v hipu in trajno preusmerilo trende. Ko so Američani videli, kako deluje blitzkrieg mašinerija Wermachta, ki je v nekaj tednih dosegel atlantsko obalo, so panično začeli iskati čudežno orožje, ki bi zaustavilo Nemce, preden bi bilo prepozno. Tako so na podlagi teoretičnih predpostavk o cepitvi jeder začeli razmišljati o jedrskem orožju. Zbrali so ideološko in karakterno pisano druščino strokovnjakov, ki so jih osamili v puščavo Nove Mehike, da bi pod vodstvom fizika Roberta Oppenheimerja v okviru projekta Manhattan izdelali Bombo. In so bili uspešni in predvsem prvi. A oče atomske bombe Oppenheimer se je takoj zavedal posledic, ki bodo, ko bo čudežno orožje enkrat nastalo in delovalo, nepovratne. Zato je ob koncu vojne zavrnil nadaljnje sodelovanje pri razvoju še bolj uničujoče vodikove bombe. V nagovoru leta 1946 je stvaritev svoje skupine spokorjeno primerjal z mitom o Prometeju. No, asociacija ni bila najboljša: Oppenheimer ni kot Prometej ukradel ognja bogovom, da bi ga vrnil ljudem, ki jim je bil odtujen, nasprotno, je tisti, ki je odprl Pandorino skrinjico in iz nje izpustil zlo. Začelo se je v puščavi Nove Mehike, preizkusilo na civilnem prebivalstvu Hirošime in Nagasakija, zaključno dejanje zgodovinske etape, kot se za Ameriko spodobi, pa se je odvilo v Hollywoodu in pred dnevi potrdilo v teatru Dolby v Los Angelesu na podelitvi oskarjev.
-
8. 3. 2024 | Mladina 10 | Dva leva
Ko je bilo slovensko politično vesolje še kolikor toliko v ravnotežju, je nekako veljalo, da je ekscesna, šovinistična, nestrpna retorika v domeni zunajparlamentarnih ali (redkeje) marginalnih parlamentarnih strank desnega vrednotnega roba parlamenta. Tako je dolgo predvsem Jelinčičeva SNS (pa njegove različne odpadniške frakcije) šla v diskurzu čez rob. Kasneje se je to železno pravilo rušilo, saj so začele ogrožene standardne parlamentarne stranke dohitevati in prehitevati ultradesničarje. Spomnite se, kako je Mihael Jarc na jumbo plakatih SLS na lokalnih volitvah nagovarjal ljudstvo s silhueto džamije v okroglem prometnem znaku prepovedi. No, navkljub spogledovanju s populizmom in šovinistično retoriko, ali pa ravno zaradi nje, je stranka z najdaljšo tradicijo v Sloveniji leta 2014 sramotno izpadla iz parlamenta.
-
Očitno Brigitte Trogneux, profesorica francoskega jezika in književnosti ter mentorica dramskega krožka na zasebnem katoliškem liceju La Providence v Amiensu, dijakom ni orisala in približala lika in dela kultnega francoskega pisatelja, pesnika, šansonjerja, jazz trobentača, boema in kar še pač ... Borisa Viana. Kajti v nasprotnem primeru bi si zvedavi in v 24 let starejšo profesorico do ušes zaljubljeni dijak Emmanuel zagotovo zapomnil njene besede. Še zlasti Vianov šanson Dezerter (Le Déserteur, 1954), ki je zaznamoval kritične generacije petdesetih, šestdesetih in tudi sedemdesetih let. Pesem govori o mladeniču, ki zavrne poziv k udeležbi v imperialni vojni Francije v Indokini.
-
Komentar / Prilika o pravem času
Tako, pa smo dočakali polni dve leti vojne. Kmalu po začetku (10. junija 2022) je skupina podpisnikov pretežno levoliberalne provenience pozivala h končanju vojne, skupina protipodpisnikov s pisane palete levih, desnih, med njimi pa kar nekaj izpričanih nedemokratov, pa kmalu potem za njeno nadaljevanje. Tajming prve peticije je morda bil pravi, kajti potek vojne je morda še najbolj presenetil samega Putina, ki si jo je predstavljal kot blitzkrieg, pa se je zapletel in mu je bilo verjetno kmalu jasno, da se Rusi ne bodo kar v paradnih defilejih pripeljali skozi »velika kijevska vrata«. Morda. Vredno je bilo poskusiti. Kaj se je v dveh letih spremenilo? Pravzaprav malo, ker so Rusi še vedno, tako kot na pomlad 2022, vsaj na petini ozemlja Ukrajine. A hkrati veliko. Porušena, do tal zravnana mesta, milijoni razseljenih in predvsem stotisoči mrtvih na obeh straneh. Vojna pa kar traja. In ji ni videti konca. Tisti, ki so Ukrajince najbolj ščuvali k samomorilni frontni vojaški obrambi, jih sedaj pripravljajo na točko preloma, v kateri so bili junija 2022 – na pogajanja. Vse prejšnje poskuse dogovorov so torpedirali ZDA in Združeno kraljestvo (spomnimo se sporočila Borisa Johnsona Ukrajincem 9. 4. 2023: »Putin je vojni zločinec, na katerega je treba pritiskati, ne pa se z njim pogajati.«).
-
Za stranko SD se zdi, da je še najustreznejša stara krilatica, da je stanje katastrofalno, toda še ne resno. Pač, delovanje stranke poskušajo spreminjati tako, da se nič ne bi spremenilo. Niso si namreč postavili ključnega vprašanja, kaj se je stranki zares zgodilo. Pri tem bi se morali učiti pri stari LDS, ki je po izgubljenih volitvah 2004 menila, da je prišlo zgolj do nesporazuma z volilnim telesom, ne pa za globoke notranje razloge, ki so pripeljali do razpada stranke, za katero sem še malo pred tem napisal, da je obsojena na oblast. Kje je aktualni problem SD? Verjamejo, da sta korupcijska afera Litijska in žlehtnoba pravosodne ministrice razloga za hipno zrušitev stranke. No, Litijska vsekakor je povod, nikakor pa ni vzrok. Je zgolj simptom, ki je spregovoril; pravzaprav zakričal: »Dovolj je, tako ne gre več naprej!«. A kako se spopasti s simptomi? Klinična psihologija zna povedati, da je simptomatsko zdravljenje sicer na videz učinkovito, a na dolgi rok neuspešno. Pač, grizeš nohte in ti simptom »zradirajo«, pa se pojavi na primer tik ramena, pa se tudi tega rešiš, a začneš trzati z očesom ... Skratka, simptom se zgolj seli, dokler se ne lotimo in odpravimo jedrnega problema.
-
Komentar / Med gentrifikacijo in partifikacijo
Ampak prav res. Člani širšega vodstva SD so socialdemokrati prav toliko in prav na tak način, kot so ljubitelji retro filmskih burkežev bratov Marx marksisti. Od socialdemokratske identitete je stranki SD ostalo bore malo. Tam nekje od Pahorjevega prevzema (1997) se je odrekla vsemu, kar bi programsko, konceptualno in vsebinsko lahko šteli za socialdemokratsko misel in idejo. Na začetku je stranka še premogla nekaj intelektualcev, ki so bili sposobni misliti socialdemokracijo in so imeli tudi neko javno veljavo, zdaj ni od nje ostalo nič. Še tistih nekaj družboslovcev iz Pahorjeve dediščine, ki so oportuno ostali, dokler so imeli od stranke korist, je začelo bloditi po najobskurnejših desničarskih portalih in medijih ali so se celo priključili Logarjevi platformi natega.
-
Hja, temu se v političnem žargonu reče: »Hoteli ste spopad, zapletli ste se vojno.« Začeli so, kot bi rekel Putin, s specialno operacijo, obtičali bodo v dolgotrajni pozicijski vojni brez časovne perspektive, brez nadzora žrtev in posledic.
-
Če odmislimo paradoks pomena in zaslug storilca za to, da je šele izdani in na križ pribiti Jezus postal odrešenik, seveda ostaja dilema, komu pripisati krivdo; koga poimenovati. Morda jo najbolje pojasni judovska šala iz tridesetih let prejšnjega stoletja v Nemčiji. Torej, mali David kliče prijateljico Helgo, naj se pride z njim žogat na dvorišče. Pa mu Helga skozi okno žalostno odgovori: »Mami pravi, da se ne smem žogati s tabo, ker ste vi ubili Jezusa.« Mali David pa ji odvrne: »Ne, to pa gotovo ne. To so verjetno bili oni drugi Liebermannovi iz spodnjega dela ulice.« No, ne gre za to, da bi zbijali šale, medtem ko palestinsko ljudstvo krvavi kot še nikoli doslej, ampak da je treba biti pri izbiri besed in imenovanju krivcev odgovoren, saj kot večkrat poudarim, beseda je konj. Tisti, ki so neposredno vmešani kot žrtve, kot storilci ali, kot je to v »Sveti deželi« neredko, oboje hkrati, težko oblikujejo stališča z zadostno distanco in samokritičnostjo. Mi, ki smo dovolj daleč, imamo ne samo možnost, ampak dolžnost biti »brez milosti« nepristranski in razsodni. Žal pa je v Sloveniji krivolov nekakšna folklorna posebnost; tudi in predvsem v politiki. Streljamo v napačne tarče, da nam ne bi treba ciljati v prave.
-
Komentar / Dežela dveh bontonov
Uf, mi pa res ne potrebujemo »mednarodne pomoči«. Smo sami sebi največja nadloga. Vedno zgrabimo bika na napačnem koncu. Začenši pri Tanji Fajon, Nataši Pirc Musar in politiki nasploh.
-
Komentar / Nemi krik slovenske diplomacije
Molk ni vedno zlato, kot pravi bebava ljudska modrost. Tudi ne zločin sam po sebi. A molk neredko omogoča zločin. V zgodovini so se zločini zgodili ali se niso nehali, ker so tisti, ki bi morali kričati, obnemeli, se pritajili. Ne samo politiki. Tudi civilna družba in mediji. Če hočemo imeti politiko in diplomacijo, ki bo uveljavljala naše interese, ji moramo gledati pod prste, jo nenehno nadzorovati in nadležno spraševati.
-
Komentar / Horuk v stare čase?
V politični Sloveniji se ure ne vrtijo v ustaljeni evropski smeri, ampak obratno. Slovenija je startala parlamentarni boj vsaj leta 1992 z razmeroma jasno topologijo, kjer so se izrisale dolgoletne konture strankarske moči, prepoznavnih orientacij, programov in identitet. No, pravzaprav že leta 1990, ko so potekale prve pluralne volitve, je v družbenopolitični zbor takrat še stare skupščine vstopilo razmeroma malo velikih akterjev in pri njih je bilo prepoznati jasne obrise dolgoročnih usmeritev. V nasprotju s pavšalnimi oznakami, da je bil zmagovalec Demos (ta na volitvah sploh ni nastopil oziroma ni nastopil kot skupna lista ali jasno opredeljena predvolilna koalicija), je zmagala (s 17,3 odstotka) ZKS-SDP, neposredna dedinja stare Zveze komunistov ter osrednja predhodnica zdajšnje SD, druga je bila ZSMS, neposredna predhodnica kasnejše imperialne LDS (14,5 odstotka), šele tretji pa so bili krščanski demokrati (SKD) s 13 odstotki in nato Slovenska kmečka zveza, predhodnica SLS, z 12,6 odstotka glasov. Osamosvojiteljski in zaslugarski stranki Demosovega bloka SDZ in Pučnikova Socialdemokratska zveza sta se odrezali konkretno slabše. Mednju pa se je z 8,8 odstotka vrinila stranka Zelenih Slovenije, ki pa se je potem presenetljivo samoumestila v Demos in si hipno in za vnaprej zapravila privlačno in aktualno ime. Tako nekako.
-
29. 12. 2023 | Mladina 52 | Dva leva
Lahko zlo, ko se enkrat iztrga iz okovov, spet vkleneš? Lahko, ampak težko. Pravzaprav zelo težko. Je približno tako kot spravljati zobno pasto, ki si jo iztisnil, nazaj v tubo. Tako približno je na Bližnjem vzhodu. No, zlo ima nešteto podob. In tudi v Sveti deželi ni črno-bele zgodbe o dobrem in slabem, o storilcu in žrtvi. Storilec je obenem žrtev in žrtev je storilec. Žrtev tuje sile in še prej žrtev lastnega režima.
-
22. 12. 2023 | Mladina 51 | Dva leva
Veliki Mladinin cenzor s (po novem) strupenimi brki je izustil še bolj strupeno oceno nastopov političnega vrha na nacionalki v času veselega decembra: »Ta Golob ima res srečo. Najprej ima neprepričljiv nastop, potem se za njim pojavita Janša in Tonin, pa se takoj zdi njegov nastop več kot znosen; skorajda spodoben.«
-
15. 12. 2023 | Mladina 50 | Dva leva
Izbira in dilema, ki nas čakata pred naslednjimi volitvami, sta res težki. A nikakor ne enkratni in posebni. Kakorkoli sta obseg vpliva in domet Združenih držav in Slovenije različna, je dilema sila podobna. Če bodo ameriški volivci in volivke obrnili nesposobnemu Bidnu palec navzdol, bodo dobili Trumpa, ki je prav tako nesposoben, a povrh še presežno nespodoben. Pač prostak na vrhu najvplivnejše države sveta. A če volijo taktično, ponovno dobijo po dveh nogah hodeč obup. Problem Amerike je, da nimajo zares tretje opcije. Kar sicer drži pogojno. Na prejšnjih in predprejšnjih volitvah je ob solidni podpori izgubil spopad za strankarsko nominacijo Sanders. No, pri nas te zagate ni. Ne samo zaradi volilnega sistema, ki navrže kopico strank, list in kandidatov, ampak zato, ker je evidentno na vidiku »poltretji kandidat«. Torej, če obrnemo hrbet Golobu, dobimo Janšo, če volimo taktično, nam ostane Golob v vsej svoji klavrnosti. In še huje, če ne prepoznamo potenciala ne v Golobu ne v Janši, dobimo Logarja. Kaj si Logar resnično misli, kaj načrtuje, niti ni pomembno. Pomembno je, kako se bo na to odzval Janša. Če se je Logar resnično iztrgal nadzoru, bo prestregel najbolj surove in neusmiljene Janševe napade in diskreditacije še pred pepelnico. Če pa je Logar del Janševega peklenskega načrta, kako nagovoriti politično najmanj artikuliran del volilnega telesa, se bo to hitro razkrilo. Za zdaj kaže, da je res tako. Se spomnite, da bi kdaj Janša tako tolerantno, zadržano, defenzivno gledal izdajalca, oporečnika, prebežnika na lastnem dvorišču? Ampak kakorkoli. V tej večni dilemi med dvema poloma in dvema imenoma (v kateri je JJ stalnica) so vsi trije slabši. Janša, Golob in Logar.
-
8. 12. 2023 | Mladina 49 | Dva leva
Komentar / Razposajeni december
Če nekako rekapituliramo akcijski projekt levosredinske koalicije, osredinjene okrog Golobove Svobode, s katerim se je naskakovala in uspešno spodnesla vladavina JJ, bi lahko program strnili v štiri točke. Najprej saniranje dediščine klientelistične, mafijsko strukturirane in prepredene avtoritarnopopulistične vladavine Janševega režima. Nato povrnitev mednarodnega statusa in podobe Slovenije v mednarodnih odnosih. Še posebej pa zdravstveno reformo, z motivom ohranjanja in krepitve koncepta javnega zdravstva. In ne nazadnje, razrešitev zapletenega kadrovskega in upravljavskega gordijskega vozla javne RTV.
-
1. 12. 2023 | Mladina 48 | Dva leva
Nikakor ni bilo enostavno prevzeti vodenja države po Janševem razdejanju. Še zlasti, če zmagovalci niso želeli s sanacijo izpeljati še večjega. Tega so se zavedali skoraj vsi – razen samega Goloba. No, sam nisem bil med tistimi, ki bi verjeli, da lahko Golobu zares uspe, torej da vzpostavi dolgoročno stabilno in po demokratičnih standardih sprejemljivo vladavino. Sem pa verjel, da bo tokrat do točke, v kakršni je ta čas še vodilna stranka, preteklo precej več časa kot je na primer pri Cerarju. Najprej zaradi silnega povolilnega šoka Janše, ki je bil za zmago na volitvah in ohranjanje oblasti pripravljen zastaviti prav vse. Ne samo da je skrajno spolariziral in zanetil sovraštvo doma, ampak je tudi razprodajal ugled države v Evropi in svetu. Slovenija je bila dolga poosamosvojitvena leta, kot so ji pokroviteljsko delili komplimente, najboljša učenka, v zadnjem Janševem mandatu pa je prešla v klub evropskih spak (na čelu z Madžarsko in Poljsko), ki imajo probleme z Evropo in s katerimi ima še zlasti probleme Evropa. No, dejansko pa Evropa že dolgo ni več merilo. Celo za tiste, ki smo verjeli v njeno posvečeno mesto in misijo.
-
24. 11. 2023 | Mladina 47 | Dva leva
Nestrpnost ima nešteto podob. Vsaka je zavržna in vsaka je grozljiva. Nihče, nobena dežela, noben narod, nobena socialna skupnost, ni odporen proti nestrpnosti. In ob vzniku še tako grozljivih podob se vedno pojavljajo moralistična vprašanja, kako je to mogoče. No, vprašanje bi morda bilo treba obrniti, v smislu: ali obstajajo kakšni dobri ali vsaj zadostni razlogi, da se to ne bi dogajalo. Poglejmo dve nedavni razvpiti podobi.
-
17. 11. 2023 | Mladina 46 | Dva leva
Sem imel že nekaj časa idejo, da bi napisal kakšno kozerijo o srečelovu, ki bi lahko zamenjal volilni ritual. Da bi premierov in vlad ne prinesla (po)volilna aritmetika na temelju distribucije volilnih glasov, ampak žrebanje. Pač, nekakšna bingodemokracija! Pa so me z idejo prehiteli razposajeni šaljivci iz t. i. Katedrale svobode.
-
10. 11. 2023 | Mladina 45 | Dva leva
Tudi pri nas smo, kot v večjem delu Evrope, te dni doživeli redek in izjemen naravni pojav, ki je intenzivno obarval nebo. Nemirno Sonce je proizvedlo tako imenovani severni sij. Tudi nad Gazo je že ves mesec nebo obarvano krvavo. A to ni naravni pojav, ampak delo človeškega zla. Žal z blagoslovom sprevržene politične Evrope in večjega dela »svobodnega sveta«. O. K., izhodiščno je bilo že vse neštetokrat povedano. Hamasov pokol je zavržno dejanje in izraelska država ima pravico do obrambe, do zavarovanja svoje varnosti. A tudi še tako intenzivna »pravična vojna« ne pozna in ne prizna pravičnih zločinov. Zločin je zločin, četudi ga povzročiš v imenu pravice. In Izrael včeraj, danes in tudi jutri izvaja zločine, ki jim v tem času ni para. V Ukrajini je prav tako velika klavnica, a civilisti niso cilj, ampak žrtve v omejenem deležu med pobitimi in ranjenimi. V Gazi ob sistematičnih napadih civilisti niso postranska škoda, ampak evidentno osrednji cilj napadov. In za to zločinsko raboto dobiva Izrael vso moralno, politično in vojaško podporo vodilne države »demokratičnega sveta«, evropska politika pa si sramežljivo zakriva oči, ušesa in usta.
-
3. 11. 2023 | Mladina 44 | Dva leva
Robert Golob je očitno nagnjen k samopoškodovanju. V zadnjih dneh se je dvakrat ustrelil v koleno. Namesto da bi izkoristil pravico do molka in ublažil nenehne neumnosti, ki jih počne, se je zapletel v prepire z Bobnarjevo in tako preusmeril pozornost od poziva k oboroževanju, verjetno najbolj spornega izpada Janeza Janše po Depali vasi. Poziv k orožju je bil tako psihopatsko nasičen, da se je na neki blagi način moral distancirati celo Anže Logar. Z nekoliko zamude so po prvih previdnih ocenah in izjavah zaostrili stališče tudi v NSi. Zato je Janša v pogovoru s Slakom na POP TV (26. 10. 2023) svoj izpad poskušal zelo pohlevno in defenzivno relativizirati, česar pri njem nismo ravno vajeni. Ampak O. K. Pozivanje k orožju je nevarno in zavržno. Golob je zato dobil enkratno priložnost, da preusmeri pozornost s kritike, ki jo mediji in javnost vse bolj usmerjajo vanj. K temu je treba prišteti še megakorupcijsko afero o kartelnem dogovarjanju, podkupovanju, mafijskem lobiranju na Darsu, ki je vedno bil in je še v posesti desne politike, saj ga upravljajo čisto politični, sicer pa absolutno nekvalificirani kadri. In tako se Golob, namesto da bi kot pogumni krojaček bratov Grimm pokončal poltretjo muho na en mah – Janšo, SDS in NSi – ustreli še v drugo koleno, ko izključi Paškovo in Pavšiča iz stranke. Človek, ki je bil menda zelo talentiran, saj da je preskakoval razrede in letnike šolanja, je očitno politično popolnoma nepismen in neuk. Obdan pa je s svetovalci in spin doktorji, ki so jamstvo za politični pogreb. Javnost se tako več ne sprašuje kaj veliko o Janševi psihopatski viziji oboroženega ljudstva in NSi-jevski »podjetniški iniciativi«, ampak se spet ukvarja z njim – z Golobom. Lahko bi rekli, da je Janšo iz nemogočega položaja izvlekel prav Golob. Najprej z Bobnarjevo, potem s Paškovo.
