Vlado Miheljak
-
31. 8. 2012 | Mladina 35 | Dva leva
He, he. Najprej sem pomislil na Joeyja Skaggsa. Še en bistroumen nateg? Še zlasti, ker se je vse skupaj zgodilo neposredno po zagonetnih in tragičnih peripetijah dobrovoljnega škofa Urana. To bi bilo res groteskno, da bi sedaj štafetno palico radoživosti in očetovstva osumljenega celibaterja prevzel njegov domnevno veliki nasprotnik in preganjalec. No, že osnovni preizkus ovrže drzno hipotezo. V takem nategu bi moral zavestno sodelovati sam kardinal, ki je pod težo javnega pritiska, kapljo za kapljo, že prvi dan afere potrdil precejšen del domnev. Najprej prijateljstvo z domnevno materjo otroka, potem njuno zelo tesno prijateljstvo, ki je mejilo na ljubezen. In na koncu je privolil celo v test očetovstva. Rode seveda v čem takem ne bi sodeloval, kajti s tem bi sebe in cerkveno institucijo, ki jo pooseblja, sam osmešil.
-
24. 8. 2012 | Mladina 34 | Dva leva
Težko presodim, ali je Slavoj Žižek res imel pravi freudovski govorni spodrsljaj ali ga je lepo zaigral. A vsebuje temeljno resnico: Pussy Riot so pomembne samo v razmerju do Putina. Onkraj kritičnega razmerja do režima konkretna akcija in sploh aktivnost skupine ne bi imeli nobene teže. In seveda – ne nepomembno – punce za prekršek niti približno ne bi prejele drakonske kazni. Komu je v Rusiji v resnici mar za pravoslavje?
-
17. 8. 2012 | Mladina 33 | Dva leva
»Kaj storite, ko ljubite kakšno osebo?« so vprašali gospoda K.
»Naredim si neko predstavo o njej in skrbim, da ji je čim bolj podobna,«
odgovori gospod K.
»Kdo? Predstava?«
»Ne, oseba,« odgovori gospod K.
— Bertolt Brecht -
10. 8. 2012 | Mladina 32 | Dva leva
Spletke v slovenski filiali nebes
Veliki šmaren ali velika maša, kot katoliki tudi poimenujejo dan Marijinega vnebovzetja – moj hudobni prijatelj ga blasfemično imenuje dan aviacije RKC, pač z aluzijo na nemško ljudsko poimenovanje Mariä Himmelfahrt – je za vernike velik praznik. Sam ga nisem z veseljem čakal le kot bogaboječ katolik, ampak tudi kot publicist. Namreč, praznik je bil hkrati parada bizarnosti vrhovnih klerikov. Spomnite se samo Rodetovih nagovorov, ki so praviloma tako razkurili slovensko javnost, da se je ohladila šele, ko je postregel s kakšno še bolj sprevrženo opazko o Sloveniji in njenih prebivalcih.
-
3. 8. 2012 | Mladina 31 | Dva leva
Še en zaplet ob slovesnosti. Tokrat o govorcu na slovesnosti pri Ruski kapelici. Nič novega, boste porekli. Res je, a to ne pomeni, da je vredno in dovoljeno zgolj zamahniti z roko. Če to ni nič novega, je toliko bolj strašljivo. Kajti Majer se več ne brzda, se ne obvlada in se več niti ne trudi delati vtisa. Ko neki oblastnik doseže takšno stopnjo arogance, preostane le vprašanje, ali ga odplakniti ali pa bo on odplaknil nas. Pomenljivo je, da tokrat niti najbolj zvesti režimski novinarji niso skušali za vsako ceno opravičiti Majerjeve oblastne arogance.
-
27. 7. 2012 | Mladina 30 | Dva leva
Ne vem, kako se Majer počuti v teh dneh. A negativno vzdušje je okužilo celotno deželo. Že prej ni bilo kaj prida. Vsesplošno nezaupanje, slaba volja, zadrtost. Sedaj je zavladal popolni defetizem. Tako hitro in tako globoko še nihče na najvišji ravni slovenske visoke politike ni zapravil zaupanja. No, morda pa je ta ocena napačna. Namreč v nasprotju z zmagovalci volitev, ki so vsaj za nekaj časa unovčevali povolilno evforijo, je Majer startal kot poraženec volitev. Velik poraženec. Morda bodo čez sto let kronisti političnega dogajanja izid volilnega boja 2011 opisovali kot izenačen, a velikosti poraza ne definira odstotna razlika, ampak raven aspiracij.
-
20. 7. 2012 | Mladina 29 | Dva leva
Spadam v generacijo, v kateri ni več tako redko dejstvo, da je treba iz telefonskega imenika izbrisati kakšnega prijatelja, znanca. Ker je umrl. Samo pri enem imenu se nisem mogel odločiti za izbris. Namreč pri, kot sem ga svoj čas ljubkovalno poimenoval, svojem najhujšem prijatelju. Petru Božiču. Petra preprosto ne moreš izbrisati. Pri njem je bila meja med življenjem in smrtjo vedno navidezna.
-
13. 7. 2012 | Mladina 28 | Dva leva
Ko so nemške nacistične sile že povsod, kjer so se še zadrževale, panično kurile dokumente, pakirale, kar se je odnesti dalo in splačalo, ter se tudi pri nas pripravljale za beg čez Karavanke, je Prezident, tj. general Rupnik, 22. aprila 1945 še zadnjič v časopisu Slovenec nagovoril »poštene« sonarodnjake.
-
6. 7. 2012 | Mladina 27 | Dva leva
Hja, kaže, da je alternativa, artikulirana skozi krilatice Marxa, Engelsa in Rose Luxemburg, da bo družba prihodnosti ali komunizem/socializem ali barbarstvo, prestavljena nekam v bodočnost. Prihodnost je medtem že potrkala na vrata; pravzaprav je že tu. A komunizma ni na vidiku. Je pa sodobna družba pred nezavidljivo alternativo – ali barbarstvo ali fašizem. Barbarstvo je negotovost v potencialni izbiri, fašizem je gotovost brez izbire. Ko ljudje izbirajo med negotovo svobodo in gotovo nesvobodo, praviloma izberejo ono drugo – fašizem.
-
21. 7. 2017 | Dva leva
Srbski režiser Goran Marković, ki je kot avtor ali kot član oz. predsednik žirije obredel večino velikih filmskih festivalov sveta, je pred časom v intervjuju povedal, da mu je od vseh svetovnih filmskih festivalov najbolj pri srcu Grossmannov v Ljutomeru. Tega ni izrekel zaradi vljudnosti do gostiteljev, ampak zaradi očaranosti nad neposrednostjo in sproščenostjo. Ljutomerski filmski festival se je onkraj patetičnega glamurja vpisal na svetovni zemljevid filmskih festivalov. Kajti drugačen je od vseh drugih »žepnih« festivalov, ker je žanrsko definiran in izviren. A kljub skromnosti ali pa ravno zaradi nje so se v majhnem mestecu v trinajstih letih zvrstili nadvse imenitni gosti, pretežno, ne pa nujno žanrsko povezani s filmom groze. Menahem Golan, José Mojica Marins, Roger Corman, Brian Yuzna, Franco »Django« Nero. Pa Krsto Papić, Slobodan Šijan in drugi velikani jugoslovanskega filma. Največji gost doslej pa je bil zagotovo Christopher Lee, zadnji pravi in avtentični grof Drakula, ki je leta 2011 dobil festivalsko nagrado za življenjsko delo. Letos aprila so Ljutomerčani ponosno napovedali še večjo atrakcijo.
