Vlado Miheljak
-
27. 10. 2023 | Mladina 43 | Dva leva
Najslabše so tiste dileme in alternative, v katerih so vse (realne) možnosti slabše. Predstavljajte si Američane. Kljub temu da niso pozabili, kaj je predstavljal in kako je deloval prostak Trump, bodo demokrati ponovno nominirali Bidna. Nič namreč ne kaže, da se bodo opogumili in rekli – čeprav se tega vsi zavedajo –, da je Biden obupen. A če bodo ob verjetni kandidaturi volivci upoštevali njegovo res bizarno delovanje, bodo Američani vseeno ponovno dobili Trumpa. O. K. Slovenija ni Amerika. K sreči ali na žalost, kakor vam je ljubše. Dilema je zelo podobna. Če se bo kritična javnost spomnila, kako je v vseh treh, zlasti pa zadnjem mandatu deloval Janša, bodo neizogibno morali voliti Antijanšo. Kdorkoli že to bo. A če bodo vztrajali pri Golobu, za katerega se po malem že vsi zavedajo, da je popoln blefer, da je zavozil vse, kar se je zavoziti dalo, bodo trasirali pot Janši ... Dilema je res obupna. Tudi nisem prepričan, da je ponovno iskanje novega obraza dobra ideja, ki bi lahko še enkrat delovala. Vztrajanje pri Golobu in celotni sedanji koaliciji pa je še slabša. Si predstavljate ponovljeno sedanjo zgodbo, kjer bi cirkuško manežo z brezzobimi zvermi še naprej vodil Golob, Tanja Fajon pa bi ostala zunanja ministrica? Katastrofa navznoter in sramota navzven! Ampak, kot rečeno, vsaj za zdaj pozitivne alternative ni na vidiku.
-
20. 10. 2023 | Mladina 42 | Dva leva
Komentar / Gaza – zadnji odcep za pekel
Torej, da ne bo spet nesporazuma. Med citati zgoraj je ena od duhovitih domislic iz zakladnice judovskih šal, ki so najbolj neprizanesljive prav na račun Judov. To kaže na tradicijo avtorefleksije v judovski kulturi, ki je sodobna izraelska politična stvarnost praktično že dolgo ne pozna več, ne prizna in ne dopusti. Ampak, O. K. Poboj, ki ga je uprizoril Hamas, je zavržno dejanje onkraj dileme in relativizacije. Vendar se tu težava ne konča, ampak šele začne. Noben, res prav noben moralni ali mednarodnopravni argument ne vzdrži, ko se država počez znaša nad prebivalstvom zaradi terorizma neke fatalistične skupine znotraj enklave. Tudi povračilni ukrepi v neselektivni obliki so terorizem. Državni terorizem. In jemanje talcev je vsekakor zavržno. A tudi Izrael nenehno jemlje talce; jih kaznuje. Kaj pa je drugega napoved izraelskega ministra za energetiko Izraela Kaca v uradni izjavi za javnost o onemogočanju dostave humanitarne pomoči, vode, elektrike, hrane? In za zdaj ta ministrova zločinska napoved drži.
-
13. 10. 2023 | Mladina 41 | Dva leva
Komentar / Dobro jutro in miren sen
Kako absurdno in kruto hkrati! Prejšnji petek sem v Mladini objavil kritiko zunanje ministrice Tanje Fajon in sploh slovenske zunanje politike ob sprenevedanju glede priznanja Palestine. Na kratko, Fajonova je iz nezavezujočega položaja in udobnega sedeža evroposlanke pozvala slovensko politiko, naj že vendar prizna Palestino, saj so za to doseženi »kriteriji mednarodnega prava za priznanje«. To je bilo davnega leta 2014. No, danes kot zunanja ministrica vlade, v kateri daje poudarek zunanji politiki in prevzema zanjo vso moralno odgovornost, o priznanju Palestine striktno molči … In samo dan, pravzaprav nekaj ur po objavi (v soboto zjutraj) je izbruhnila v deželi lažnih obljub, obetov, cikličnih vojn, sprenevedanj, nenehnih spopadov in terorističnih dejanj nova kriza, ki bo – tako vse kaže – po razsežnosti in številu žrtev presegla vse dosedanje. Vsaj kar se civilnega prebivalstva tiče. Če odmislimo sporadične teroristične samomorilne akcije in povračilne ukrepe omejenega dometa, tokrat prvič civilno prebivalstvo – na eni in drugi strani! – ni kolateralna škoda, ampak osrednja tarča.
-
6. 10. 2023 | Mladina 40 | Dva leva
Pred več kot petnajstimi leti sem poskušal utemeljiti smisel vztrajanja pri pisanju tedenskih kolumn. Pač, ne pišem jih zaradi neskromnega prepričanja, da razkrivajo nekaj, kar bi sicer ostalo očem slehernika skrito, ampak predvsem zato, da pomagam v spopadu s kronično pozabo, za katero trpijo politiki, ali vsaj nanjo računajo, ko nagovarjajo javnost. Vsekakor vidim velik problem v obsojenosti polja političnega na amnezijo; se pravi, na selektivno izgubo spomina za neko časovno obdobje ali za neke dogodke. »Ko je bolezen enkrat v hiši, ji nihče ne uide,« je s svojo vero v neizogibno usodo rekla Márquezova Indijanka. Zato so vaščani iz zgodbe sredi trga za vsak primer in za dan potem izobesili velik napis: BOG JE! Da se vsaj to ne bi pozabilo. Namreč, v kultnem Márquezovem romanu Sto let samote vas Macondo napade nenavadna kužna bolezen kronične nespečnosti. Samo dejstvo, da prebivalci ne morejo spati, niti ne bi bil tak problem, če ta nespečnost ne bi povzročila degenerativnega procesa pozabe. No, to kronično in akutno pozabo je vaščanom lajšala vedeževalka Pilar Ternera. Pilar je namreč vedeževanje obrnila na glavo in začela ljudem vedeževati za nazaj: prerokovala jim je preteklost. Vaščanom z izpraznjenimi glavami je razlagala oziroma jih spomnila, kdo so dejansko bili, kaj so resnično hoteli, govorili, k čemu so težili, ko še niso bili okuženi s hudo boleznijo. In v podobnih razlogih spopadanja s splošno politično amnezijo vidim smisel pisanja kolumn. Teden za tednom; od dogodka do dogodka. Pa tudi za nazaj, za dogodke, ki so že zdavnaj poniknili ali bili potlačeni. Teme se nenehno vsiljujejo kar same.
-
29. 9. 2023 | Mladina 39 | Dva leva
Komentar / Na koruptivni strani zgodovine
Ko je Slovenija pod vladavino Drnovškovih liberalnih demokratov ultimativno rinila v Nato, je bila pripravljena storiti karkoli, da ji v drugem poskusu ne bi spodletelo. Kajti neuvrstitev v prvo skupino novoevropskih članic Nata (Poljska, Češka, Madžarska) je takratna LDS na čelu z Drnovškom razumela kot preizkus ugleda, zato je bila po neuspeli prvi kandidaturi pripravljena na vse. Od zvijanja rok kritikom, nasprotnikom, medijem do uklanjanja preračunljivim ultimatom arbitrov in poniževanja pred njimi. Kajpak predvsem pred ZDA, ki imajo v vojaški zvezi prvo in zadnjo besedo. Zlasti mlajši bralci se ne spomnijo priimka Garrett. Namreč, inšpekcija pred končno zeleno lučjo za vstop je temeljila na tako imenovani Garrettovi študiji, ki je ugotavljala vrzeli v usposobljenosti in (predvsem) opremi Slovenske vojske. Do sem vse lepo, pa četudi ne prav. A ravno ta general Joseph G. Garrett, ki je nekaj mesecev pred generalno in dokončno revizijo pripravljenosti kandidatke za vstop pripravil študijo (Defense reform study), je leta 2001 še enkrat prišel v Slovenijo. Le da takrat ne več kot aktivni visoki častnik ameriške vojske, ampak kot trgovski potnik; pravzaprav kot kramar za prodajo ameriškega orožja in sistemov. Ker smo mu ugodili, smo bili sprejeti v zvezo. Ta pa naše varnosti ni izboljšala, ampak smo, nasprotno, iz prej nevidne države šele z vstopom postali potencialna tarča v svetu, ki ga je ameriško-zavezniška intervencija v Iraku popolnoma razklala. Zato sem takrat (leta 2001) zvezo Nato iz North Atlantic Treaty Organisation z razlogom preimenoval v North Atlantic Trade Organisation. Ki je v Sloveniji našla majhno, a hvaležno in nezahtevno stranko. Res odvratno, toda problem nista bila konkretni trgovec in kramarska mentaliteta ameriške administracije, ampak naša ponižnost.
-
22. 9. 2023 | Mladina 38 | Dva leva
Komentar / Na Vzhodu nič novega
Leta 1929, torej istega leta, ko je Erich Maria Remarque izdal protivojni roman Na Zahodu nič novega (Im Westen nichts Neues), v katerem skozi perspektivo emocionalizirane osebne pripovedi razgrne nekakšno estetiko vojne groze, je Carl August Gottlob Otto izdal knjigo s pomenljivim naslovom Na Vzhodu nič novega (Im Osten nichts Neues; Das Buch d. Krieges, wie er war), ki prav tako iz osebne perspektive pripovedovalca razgrne vojne grozote na podlagi »statistike in faktografije«. Kakorkoli, prvo svetovno vojno smo do nedavna z njeno značilno taktiko in »estetiko« dojemali kot presežni spomin na grozote nekega časa. Sedaj, več kot sto let po koncu te svetovne mesarije, se na vzhodu Ukrajine ponavljata zgolj tehnično nadgrajeni estetika in taktika pozicijskega bojevanja po načelu za tri porušene vasi naprej, za tri nazaj. A ker je nikogaršnje ozemlje med eno in drugo skupino nesrečnikov gosto posejano z minskimi polji, kakršnih si med prvo svetovno vojno še zamisliti niso mogli, so bili doslej pobiti desettisoči na obeh straneh. In ta vojna traja in traja.
-
15. 9. 2023 | Mladina 37 | Dva leva
Komentar / Med idolatrijo in averzijo
No, ne pričakujte prevelike objektivnosti, ko pišem o košarki. Ta pač spada med moje zasebne strasti. Strasti subjektivizirajo pogled. A vseeno, kar je subjektivno, ni nujno netočno. In moj subjektivni občutek mi pravi, da »politika« Košarkarske zveze Slovenije (KZS) ni na ravni potencialnega dometa moške reprezentance in tudi reprezentančnih akcij nasploh. Pred zdaj že davnimi šestimi leti se je reprezentanca povzpela na sam vrh evropske košarke, kar je bil izjemen uspeh, za katerega je bilo jasno vsakomur, ki vsaj malo razume to lepo igro, da se ne bo kar ponavljal. Kasneje je vselej, pač glede na aspiracije, kaj zmanjkalo. In tako se je kult reprezentance iz vsakega spodletelega poskusa začel počasi pretvarjati v zlovešči mit. V zgodbo, kakršno poznamo v naši soseščini – na Hrvaškem. Hrvati imajo slavno košarkarsko preteklost, a mizerno bero vse od sredine devetdesetih let.
-
8. 9. 2023 | Mladina 36 | Dva leva
Komentar / Na njihovi strani zgodovine
Prevelika sloga, pa čeprav samo na skupinskih fotografijah ali slavnostnih ritualih, nikoli ne obeta nič dobrega. Nekako splošno sprejeta floskula pravi, da znamo »Slovenci in Slovenke« stopiti skupaj, ko je to najbolj potrebno. Menda je najizrazitejši primer zgodovinska sloga v času osamosvojitvene ali odcepitvene – kakor vam je ljubše – vojne. Pač, ves proces priprave na odcepitev oziroma osamosvojitev naj bi bil zgodovinski primer potrebne nacionalne enotnosti. Večkrat sem že pisal, da je bila takratna enotnost preprosto zaigrana. Ne prej, ne kasneje in tudi takrat ni šlo za avtentično soglasje, ampak racionalni kompromis. Kar je fige akterjev za trenutek potisnilo globoko v žepe. Bil sem dovolj blizu, da to lahko rečem: nihče ni na začetku intenzivnih procesov konec osemdesetih let, niti v usodnih tednih, zaupal nikomur, nihče ni bil očaran nad »onimi drugimi«.
-
1. 9. 2023 | Mladina 35 | Dva leva
Komentar / Od opice k človeku in nazaj
Ne, znanost nikoli ni bila na ti z ideologijo in tudi z vero ne. Celo psihologija, ki izraža največji »spiritualni potencial«, se je veri in verovanju vseskozi postavljala po robu. Še zlasti veri v ekskluzivnost človekove narave, v njegovo posebno in enkratno mesto v stvarstvu. Ko je leta 1913 John Broadus Watson, profesor psihologije na Univerzi Johnsa Hopkinsa v Baltimoru, objavil kratek programski spis Psychology as the Behaviorist Views It, je kar najbolj cinično izbrisal vsakršno mejo med človekom in živaljo kot predmetom behaviorističnega pojmovanja psihologije, ko je zapisal: »Behaviorist v prizadevanju, da bi osvojil enotno shemo reakcij živih bitij, ne priznava nobene razmejitvene črte med človekom in živaljo. Človekovo vedenje v vsej svoji prefinjenosti in kompleksnosti je le del behaviorističnega raziskovanja.«
-
25. 8. 2023 | Mladina 34 | Dva leva
Hja, dnevi tik pred izvolitvijo novega koordinatorja ali koordinatorke stranke Levica bodo pestri in intenzivni. Ne samo zaradi predvidoma živahnega znotrajstrankinega dogajanja, ampak tudi zaradi polnjenja lune v tistih dneh. Ne le »lunatiki« in tisti, ki jih premika bibavica, tudi klasična psihiatrija in psihologija poznata in priznavata učinek polne lune ali ščipa. Ta konstelacija ne prinaša vsebinskih determinant, vsekakor pa intenzivnost vzdraženja psihofizičnega sistema. V tistih dneh imajo menda v psihiatričnih ustanovah pravo »norišnico«. Pač, ko pride cikel, ko se luna in sonce postavita vis a vis, naj bi bili ljudje bolj intenzivni in odzivni. Umetniki ustvarjalni, kriminalci destruktivni, tatiči podjetni, ljubimci nenasitni … Še več. Moj prijatelj, sicer znan po tem, da dobro riše in je nasploh en tak poosebljeni mucho macho, trdi, da mu v času ščipa bolj rastejo dlake in nohti. Ravno toliko, da ne reče, da se za kakšno noč spremeni v volkodlaka. A kakorkoli že. Faza polne lune proizvede stanje, ki mu pravimo ščipov nemir. Čas intenzivne vzdraženosti, napetosti. Zato naj se takrat ne bi spuščali v pomembne življenjske odločitve. Kaj to pomeni za velike politične odločitve, bomo kmalu videli na primeru Levice. Kdo bo po novem zavijal v luno in kako. Eno je zdaj bolj ko ne gotovo. Mesca bo odplaknila polna luna. In če je Mesec preteklost stranke, je nadvse iritirajoče vprašanje, kdo bo strankina prihodnost.
-
18. 8. 2023 | Mladina 33 | Dva leva
Komentar / Altruizem iz prve vrste
Kje je torej bila @SpletnaMladina prejšnji petek? Natančno tam, kjer je bil @SDS, pa @BorutPahor in @JJansaSDS. V spletnem ozvezdju, daleč od realnih okoljskih katastrof in posledičnih težav ljudi. Kje je bil Miheljak, ni pomembno. A če že, so tehtni, zelo tehtni razlogi za to, da ni bil tam, kjer ga je pogrešal @JJansaSDS. Ali če odgovorimo z besedami, ki jih je pred leti izrekel, če se prav spomnim, pokojni francoski predsednik Mitterrand. Namreč, na očitek, da ga ob neki naravni nesreči niso dočakali na »terenu«, je pojasnil nekako takole, da preveč resno jemlje tragično nesrečo in bolečino ljudi, da bi celotno borbo za odpravljanje posledic dodatno obremenjeval s svojo prisotnostjo, ko pa na kraju samem ne more prav nič prispevati k pospešenemu razreševanju nastalih problemov. Očitno je JJ eden tistih, ki ne razumejo, da glede prostovoljstva nikomur ni treba, če je in dokler je prostovoljno, polagati računov. Problem torej ni tisti, ki je na dobrodelni akciji pogrešan, ampak tisti, ki ga pogreša in hkrati izstavlja račune za svojo prisotnost, dejavnost in pomoč; ki nastopa kot nekakšen moralni apostol. A v zgornjem citatu se je Janša spet, kot že tolikokrat prej, zlagal. Sodelavci in sodelavke Mladine so bili »na terenu«, udeležili so se čistilnih akcij. A, v nasprotju z njim in Pahorjem, brez nastavljanja kameram, brez poziranja, brez medijskega manipuliranja – skratka, brez zaračunavanja svojega altruizma. Ampak saj je bilo jasno, da se bo Janša, ki nenehno laže, tudi tokrat zlagal. Pač, prosto po Leszeku Kołakowskem (»laž je nesmrtna duša komunizma«) lahko zapišemo, da je komunizem mrtev, a je ostala laž kot nesmrtna duša njegovega zadnjega partijskega živega fosila – Janeza Janše.
-
11. 8. 2023 | Mladina 32 | Dva leva
Pahor išče svoj prostor pod soncem po odhodu iz predsedniške palače ... Zato se odpravlja v akademske kroge. In to takoj za predstojnika katedre oziroma stolice, kot zveni lepše slovensko. Za kaj že? Pač, za različne slovenske zadeve. So pa naknadno z Nove univerze pojasnili presenečeni javnosti, da bo ta katedra oziroma stolica manj formalno akademska, ampak nekako bolj fleksibilna, mehka. Mehka stolica? Morda bi se zato k novi stolici Nove univerze podal akademski moto: Semper apertus!* No, da gre Pahor skozi hude preizkušnje in identitetne težave, potem ko je po desetih letih zapustil predsedniško palačo, je evidentno. Pred dnevi, ko je Slovenija doživela kataklizmo, dobesedno razpadala in se utapljala v vodnih ujmah, je popolnoma neempatično na svojem Instagramu objavljal sliko neke mačke in ob tem pleteničil neslanosti. Češ, se še spomnite: to je tista muca Muca iz lanskega leta (!?), O, seveda se spomnimo, kako se ne bi. Najprej in najbolj so se spomnili in prepošiljali objavo oni, ki so ostali brez strehe nad glavo in preživeli noč v dežju ali v najboljšem primeru v telovadnicah. Res razkošni ekshibicionizem patološkega narcisa! In to je pač treba povedati na glas.
-
4. 8. 2023 | Mladina 31 | Dva leva
Komentar / Mizoginija in kultura brisanja
Spomnim se časov, ko tudi v Skandinaviji in na liberalnem Zahodu še ni bil v obtoku pojem politične korektnosti, a se je besednjak že začel spreminjati. Tudi v Jugoslaviji. Kar naenkrat ni bilo več primerno uporabljati besede Cigan/cigan. Še vedno pa je občevalni jezik prenesel ciganski golaž, cigansko glasbo, ciganski ples itd. ... In tudi sami pripadniki etnične skupnosti so sebe imenovali in se prepoznavali kot Cigane. Uradno pa so se začeli naslavljati kot Romi. Kako torej? No, domislica iz tistega časa (ki so si jo izmislili oni sami!) je šla nekako takole: »Kaj ste torej vi, Cigani ali Romi?« in odgovor: »Mi navadni smo Cigani, Romi so oni, ki so v partiji.« Ekonomija šale je bila več kot jasna in očitna.
-
28. 7. 2023 | Mladina 30 | Dva leva
Komentar / Ujetniki zdrave pameti
Ne podcenjujmo ga, Janše. Obseden in okužen je z marsičim, a najbolj ogrožajoča je obsedenost z zdravo pametjo, zdravim ljudskim razumom, kmečko pametjo, in kar je še sinonimnih rab pojma sensus communis. Že leta 2004, ko je prvič prevzemal oblast, je urbi et orbi in kar najbolj zlovešče zagrozil: »Najbolj zaupam zdravi ljudski pameti.« Tega se je držal in to ponavljal ob vsaki priložnosti. Denimo, ob izteku lanskega leta (23. 12. 2022) je državljanom voščil: »Naj bo letošnje ponosno praznovanje dneva samostojnosti in enotnosti priložnost, da zopet globoko zajamemo iz vodnjaka slovenske zdrave pameti in poguma.« Kakšna je razsodna moč te zdrave pameti, je lepo demonstriral na zadnjem shodu pripadnikov svoje sekte v Bovcu. Namreč krilatica, ki so jo nosili izpisano na majicah, da obstajata samo dva spola, je tako utemeljena kot njegov primer, da podnevi sveti sonce, ponoči luna. Niti tega ne ve, kar je vedel vratar studia Abbey Road (pred kratkim sem o tem pisal), kjer so Pink Floydi snemali The Dark Side of the Moon: sonce sveti podnevi in ponoči, le da ponoči indirektno. Luna zgolj odseva svetlobo sonca. Ne žari, nima lastne svetilnosti, tako kot, denimo, tudi ogledalo ne. Ampak ja, zdravorazumsko je evidentno, da ponoči luna sveti.
-
21. 7. 2023 | Mladina 29 | Dva leva
Janez Janša je bil nedavno gost oddaje Bujica zloglasnega Velimirja Bujanca, ki povzdiguje ustaštvo, fašizem, ku klux klan in podobne sprevržene simbole … Tam je dvakrat rekel, da je njegov oče pobegnil iz Hude Jame. Ter da se ima prav tej igri usode zahvaliti, da je danes na svetu. V Sloveniji je doslej sicer razlagal, da je oče pobegnil iz jame pod Macesnovo gorico. Lapsus pač, je kasneje pojasnil.
-
14. 7. 2023 | Mladina 28 | Dva leva
Nesrečno ukrajinsko ljudstvo že več kot petsto dni doživlja gorje, ki se ne more primerjati niti z balkanskim klanjem v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. A vseeno je, to se ne poudarja, delež žrtev in neposrednih zločinov nad civilnim prebivalstvom bistveno manjši, kot je bil v klanjih na območju bivše Jugoslavije. A kakorkoli, Ukrajinci so večkratna žrtev. Najprej žrtev skrajno pogubne politike njihovih tako ali drugače izvoljenih ali postavljenih političnih vodstev do kompaktno poseljene ruske manjšine, kar je izzivalo sosednjo matično državo. V drugo so žrtev praznih obljub o politiki odprtih vrat. Nikoli doslej ni vojaška zveza Nato, ki vstopa v 75. leto obstoja, gojila tako ščuvajoče politike, kot jo pooseblja dosedanji in prihodnji generalni sekretar Stoltenberg. Ta sicer ni razlog za vojno, je pa eden od garantov, da se nesmiselna krvava vojna še dolgo ne bo končala. Spomnimo se, 7. 1. 2022, ko je že bilo zaznati vonj vojne, je Stoltenberg Ukrajince zavajajoče opogumljal, da ima »… vsaka država pravico, da se sama odloči, ali se bo pridružila katerikoli pogodbi ali zavezništvu«. Kar je Rusom, ki so zaradi praznih obljub, ki so bile večkrat izrečene Gorbačovu, pa tudi zaradi sistematične kršitve dogovorov iz Minska, dalo dodatni alibi, da so vkorakali v Ukrajino.
-
7. 7. 2023 | Mladina 27 | Dva leva
Komentar / Tour de France 2023
Da se iz zgodovine nič ne naučimo, je floskula. Ki pa še kako drži. Novembra 2005 so na ulicah Pariza in drugih velikih francoskih mest izbruhnili tako siloviti nemiri, da se je oblast zatekla v razglasitev izrednih razmer. Edino francosko zdravilo proti nasilju je bila represija. Takrat še notranji minister in kasnejši predsednik Francije Nicolas Sarkozy je protestnike označil za izmečke in napovedal, da želijo okrepiti delo policije in pravosodnih organov. Začeli so deportacije priseljenih protestnikov in krepili moštvo policije, ki se je spopadala ne le z nasilnimi protestniki, ampak tudi z nenasilnimi. Takratni protest je nakazal, da je neznosni položaj marignaliziranih skupin prebivalstva Francije, zlasti mladih, tempirana bomba. Ki je ne bo dezaktivirala niti bistveno večja množica represivnih organov. In julija 2023 je Francija še vedno tam, kjer je bila novembra 2005. Z glavo v pesku! Kar 40.000 do zob oboroženih policistov, ki so jih poslali na ulice, je presunljivo število, a policija je bolj nemočna, kot je bila leta 2005. In ob naslednjem izbruhu upora proti policijskemu nasilju – ni vprašanje, ali bo, ampak zgolj, kdaj bo – bo še bolj nemočna. Kajti položaj tistih mladih v Franciji, ki jih etnična in verska pripadnost in predvsem socialni položaj razločujejo od »pravih Francozov«, je vse slabši. Poleg tega nič ne kaže, da se bo v kratkem izboljšal. Zato je bila smrt nesrečnega 17-letnega Nahela zgolj povod. Vzroki so bili veliko globlji. Zaradi njih je »nevidno ljudstvo« francoske republike zanetilo silne kresove po velemestih, da bi postalo vidno. Predsednik Macron, premierka, notranji minister in politični razred Francije nasploh ne razumejo, da večanje in jačanje moštva represivnih organov ne more ustaviti silne jeze protestnikov. Kajti protestniki ne tvegajo nič. Ker so posledice tveganja že zdavnaj, že vnaprej konzumirali. Ne morejo jim vzeti dostojanstva, ker ga nimajo. Ne morejo jim vzeti varnosti, ker nikoli niso bili varni. Ne morejo jim vzeti izobraževalne in poklicne perspektive, ker so v izhodišču brez perspektive. Ne morejo jim vzeti niti ugleda in položaja, ker tistega, česar nimaš, ni mogoče vzeti. To ni vstaja muslimanov, severnih in ostalih Afričanov ter (pretežno) otrok priseljencev, čeprav so vstajniki vse to. Prizorov iz francoskih mest, ulic, četrti ni mogoče reducirati na upor ali vstajo »tujcev«. Pač, temeljno metodološko vodilo fenomenološke ali empirične analize je, da vse, kar je sočasno, ni nujno v vzročno-posledičnem odnosu. Ključni razlog, ki je vzniknil ob smrti mladeniča, ni rasni in verski. Ampak socialni. Še več. Sliši se pompozno, a to, kar ciklično gledamo na ulicah francoskih mest, je ludistična oblika razrednega boja.
-
30. 6. 2023 | Mladina 26 | Dva leva
Ni vsak ponedeljek dolgočasen. V ponedeljek, 26. 6., je bil prav poseben dan. Veliki filmar Karpo Godina je v izbrani družbi soustvarjalcev, sopotnikov in prijateljev svoj častitljivi osemdeseti rojstni dan proslavil na najlepši možni način. Namreč s projekcijo obnovljenega Rdečega Boogieja, ki je zaznamoval slovenski film na začetku osemdesetih let. Karpo se je v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih oblikoval in uveljavil kot soavtor t. i. črnega vala jugoslovanskega filma, slovenski filmski dediščini pa je dal zlasti tri velike celovečerce. Splav meduze (1980) o umetniški avantgardi dvajsetih let na Balkanu, pa Umetni raj (1990), hommage Fritzu Langu in Karolu Grossmannu. Vmes pa še Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica (1982), film o bridko sladkem času, ko se je s težavo osvajalo ne le polja svobode govora in ustvarjanja, ampak tudi in predvsem pravico do zasebnosti in izbire oblik užitka. Sam sem film prvič videl na začetku leta 1984 na Berlinalu v (takratnem) Zahodnem Berlinu; uvrščen je bil v poseben – če se prav spomnim mediteranski – program in pritegnil pozornost občinstva. Ob čustveno napetem izteku filma je v srednji dvorani kinematografa Zoo Palast, kjer je takrat potekal festival, najprej nekaj trenutkov vladala mučna tišina, nato pa se je počasi sestavil prisrčen aplavz. Znanec ob meni je pokomentiral, da moramo najbrž imeti v Jugoslaviji pogum za odpiranje takšnih tem. Da, vsekakor, sem mu odgovoril, a že nekaj časa ne toliko kot pri njih, v Nemčiji, za tematiziranje levega terorizma, RAF-a oz. skupine Baader-Mainhof, kar je bilo takrat v akademskih levičarskih krogih razlog precejšnjega nelagodja in zadreg.
-
23. 6. 2023 | Mladina 25 | Dva leva
Pravijo, da se vojaški spopadi prelevijo v vojno takrat, ko žrtev več ne objavljaš, objokuješ ali častiš poimensko. V tem smislu »vojna za Slovenijo« seveda ni bila vojna, kvečjemu manjši vojaški spopad. Kar pa sploh ni slabo. Če v konfliktu dosežeš taktične, diplomatske in politične cilje brez ali z malo žrtvami, je to velik uspeh. Če se torej vojni tako ali drugače izogneš, imajo izgubo zgolj vojni dobičkarji in mešetarji. Zato razumemo, da se za poimenovanje teh spopadov vojna za Slovenijo borijo tisti, ki so iz kleti Cankarjevega doma in kasneje kovali politične in morda tudi materialne dobičke. V spopadih za vsak zaselek ali nekaj metrov frontne črte je ta čas v Ukrajini več žrtev, kot jih je bilo v celotni slovenski veliki domovinski vojni. In razen svojcev, ko dobijo, če sploh dobijo, sporočilo o smrti, nihče ne ve, kdo je padel.
-
16. 6. 2023 | Mladina 24 | Dva leva
Komentar / Široko zaprte oči Evrope
V bipolarnem svetu se je dolgo verjelo, da bi lahko bila združena Evropa tretji igralec na svetovnem odru. Evropa nima združenih, zares delujočih vojaških resursov zunaj Združenim državam popolnoma podrejene organizacije Nato, zato bi lahko bili njen edini diplomatski vizum doslednost in nepristranost. A žal, če kje, potem Evropa vselej odpove prav na področju doslednosti in nepristranosti. Zaradi lastne slabe vesti uporablja za izraelske zločine proti civilnemu prebivalstvu Palestine drugačna merila, kot jih načelno razglaša … In kako malo pozornosti in še manj doslednosti je načelna Evropa investirala v vojno v Jemnu ter v krvavo in umazano vlogo zanesljive zahodne zaveznice Savdske Arabije?! Vojna v Jemnu je izstradala in prizadela neprimerljivo več otrok kot (vsaj doslej) vojna v Ukrajini. Da ne govorimo o nasploh prizanesljivem odnosu do savdskoarabskega kršenja človekovih pravic, od svobode izražanja do položaja žensk, spolnih orientacij in identitet. Evropske institucije pa skrbi predvsem Rusija. Ni dvoma, Putin je samodržec, avtokrat. A ne od 24. februarja 2022, ampak večji del svoje vladavine. Tudi v času, ko so si evropski vladarji podajali kljuko Kremlja in se s »carjem« prisrčno objemali. Putin je ruski odziv na številne požrte besede in zaveze Rusiji, vse od Gorbačovovega umika iz imperialnih meja v notranje meje države. Putina je ustvaril Zahod s svojo verolomnostjo in nedoslednostjo. In sedaj evropski politiki in srednjebežni mediji satanizirajo rusko ljudstvo. Najprej so ruske umetnike, znanstvenike, slehernike, celo pasemske mačke in pse pregnali s prizorišč »demokratičnega sveta«, sedaj na rusko ljudstvo prelagajo odgovornost za vojno in stanje režima. Najhuje pa je, da sedaj sodijo o tem, kaj so skupne evropske vrednote, spoštovanje človekovih pravic, temeljnih svoboščin tudi politiki, ki pred prihodom v Bruselj in Strasbourg niso bili ravno zgledni demokrati. Če so von der Leynova, Michel, Borrell, Stoltenberg … reprezentanti evropskih demokratičnih vrednot, je to tragično. Če pa je med njimi tudi Marija Pejčinović Burić, je to farsično. Prvi vendarle, ne glede na svoje značajske in politično slogovne značilnosti, izhajajo iz demokratične državne tradicije, slednja pa je vseskozi aktivna sopotnica Tuđmanovega režima in članica HDZ, ki je sosednjo državo za dolga leta degradiral na, kot bi rekel politolog Merkel, defektno demokracijo, za katero je značilno, da ima formalno vse institute in vzvode demokratičnega ustroja, ki pa ne delujejo. Je mar hrvaško ljudstvo krivo, da so živeli v medijskem mrku, z dnevnimi odmerki manipulacij propagandistične javne televizije (HTV), ki jo je Tuđmanu predani ino prodani Antun Vrdoljak zaneseno imenoval »katedrala hrvaškega duha«? Ali pa so krivi aktivni sopotniki in sodelavci mračnega tuđmanovskega režima, del katerega je še nedavno bila sedanja generalna sekretarka Sveta Evrope?
-
9. 6. 2023 | Mladina 23 | Dva leva
Komentar / Sedaj, ko smo popek sveta
No, pa nam je uspelo. Nam je? Pravzaprav jim je. Dvakrat. Uspelo je tistim, ki so si to iskreno želeli. In tistim, ki so jim to veselje omogočili. Z Janšo sva delila neprikrito željo, da Sloveniji ne bi uspelo priti v Varnosti svet ZN. A iz povsem različnih izhodišč. On iz sebičnih političnih razlogov, ki presegajo njegov zlagani patriotizem, sam zaradi zaskrbljenosti za državo, ki bo poslej morala prevečkrat spustiti hlače, da bi lahko bil nanjo ponosen. A Janša v cinični čestitki vendarle pove bistvo, ki je ostalo sedanjim oblastnikom prikrito ali pa ga sprenevedajoče prikrivajo. Če je bilo delo dobro opravljeno, pove predvsem, da je bila zakulisna diplomacija zahodnega zavezništva (ZDA, VB in EU) učinkovita. Zato razmerje 153 glasov za Slovenijo, 38 za Belorusijo ne pove kaj dosti o ugledu Slovenije, še manj o njeni diplomatski moči, ampak govori o trenutni osamljenosti Rusije. Ne vem, ali se evforični oblastniki zavedajo, da so razkrili natančno to, kar nas sedaj čaka. Pirc Musarjeva pravi, da bo treba »trdo delati«. Fajonova je še boj eksplicitna: sedaj bo treba dokazovati, da smo »zanesljiv partner«. Dokazovati komu? Dokazovati kaj? Dokazovati, da smo se sposobni upreti skušnjavi, da bi glasovali po svoji vesti in avtonomni presoji? Vse tiste, ki so zaradi vzburjenja ob izvolitvi Slovenije v VS ZN doživeli ejacolatio preacox, zato javno sprašujem: kolikšna je verjetnost, da bo med mandatom Slovenija vsaj enkrat glasovala drugače kot ZDA? Vprašanje je seveda zgolj retorično.
-
2. 6. 2023 | Mladina 22 | Dva leva
Slovenija je ujeta v večni kulturni boj. To ni dobro. A tudi slabo ne. Tako preprosto je, temu se ne da ubežati. Vsekakor pa tem za Janševo državljansko vojno ne bo zmanjkalo. Trenutno imamo kar tri v zalogi: ukinitev samostojnega muzeja osamosvojitve, postavljanje in podiranje spomenikov na Trgu republike ter najbolj svežo, odpravo obeleženja dneva spomina na žrtve revolucionarnega nasilja. Onkraj načelnih in strokovnih pomislekov odstop vlade od posameznih namer ne bi pomenil nič usodnega. A nepopustljivo ravnanje vlade je v teh primerih tehtno, argumentirano in zdravilno. Namreč, vsak izkušen psihoterapevt ve, da je edino zdravilo proti fiksaciji na določeno vsebino prav nepopustljivost. Če torej »pacient« poreče, da na vse pristaja, razen na ukinitev muzeja osamosvojitve, razen na odpravo dneva spomina na žrtve komunističnega režima ... je pravi odgovor prav v vztrajanju, češ, ne zanimajo me stvari, ki jih lahko daš, ampak le tiste, ki jih ne moreš dati za nobeno ceno. Fetišizirano osamosvojitveno (pol)zgodovino je mogoče defetišizirati edino s tako grobo terapevtsko kuro.
-
26. 5. 2023 | Mladina 21 | Dva leva
Komentar / Predlog zakona o splošni amneziji
Janša ima po svoje prav, Slovenija je res dežela komunistov. Redko odkritih, nostalgičnih, večinoma prikritih, ki so se odrekli nominalni ideologiji, ohranili pa boljševiško metodo. Prvak med temi je gotovo prav on. Janez Janša. Kako zmore uskladiti in prebaviti svoj bogati partijski CV z aktualnimi stališči ter delovanjem, ni politično vprašanje, ampak bolj klinično. Hja, ko (po)govor nanese na ideološko ujetost in aktivistično zaslepljenost ne sicer vedno zvestih, a vendarle ubogljivih in upogljivih partijskih sopotnikov prejšnjega režima, bi moral Janša ne le molčati, ampak si natakniti papirnati škrnicelj na glavo, da ga ljudje ne bi spoznali oziroma se ga spomnili.
-
19. 5. 2023 | Mladina 20 | Dva leva
Pa tako dobro je že kazalo. Najprej smo se rešili Janše, potem pa še Pahorja. A je veselje hitro skopnelo. Namesto originala smo dobili tri majhne Pahorje. Kajpak Goloba, Klakočar Zupančičevo in Pirc Musarjevo. Res ga ne dosegajo ali celo presegajo, a hkrati nobeden od njih več ne postavlja v ospredje političnega žargona, ampak so politiko kot delo za javno stvar prestavili na oder izkazovanja takšnih ali drugačnih nepolitičnih talentov in okusov. Slej ko prej slabih okusov in zelo zmernih talentov. To ni dobro. Če je bila to cena, da smo se rešili Janše in Pahorja, smo drago plačali. Pa še nobenega jamstva ni, da prvemu, s sedanjim zmedenim in neprepričljivim delovanjem, ne trasirajo poti nazaj na oblast. In predvsem se bojim, da je škoda novega sloga nepovratna. Da poslej za resno politiko oziroma politično zastopstvo preprosto ne bo več prostora. Da bo postala politična arena predstava všečnosti, klovnovstva in neobrzdanosti.
-
12. 5. 2023 | Mladina 19 | Dva leva
Ne, ideja o tem, da je za več varnosti prebivalstva treba okrepiti moštvo policistov, ni ne nova ne originalna. Ko so leta 2005 jezni in gnevni mladeniči in mladenke, pretežno predstavniki druge ali tretje generacije nevidnega ljudstva iz degradiranih, etnično mešanih predmestij, zakurili kresove upora v večjih francoskih mestih, jih je takratni notranji minister Sarkozy označil za izmečke. Predsednik Chirac, ki je sprva kar poniknil in se pritajil, je šele čez nekaj dni nagovoril narod, a ni napovedal pričakovanih korenitih socialnih reform ter pomoči za blaženje kritičnega položaja, ampak kot kratkoročni ukrep uvedbo policijske ure, na daljši rok pa nove, številčnejše policijske enote. Nič torej o vzrokih, še manj o sanaciji, le interventno gašenje požarov je obljubil. In prav nič ne čudi, da srbski predsednik Vučić, glede na njegovo politično zgodovino, v urah in dnevih po srbskih tragičnih dogodkih ne zmore razsodnih besed, ampak obljublja v nekaj mesecih napotitev kar 1200 (tisoč dvesto!) policistov v srbske šole. Da pa se z enakimi »preventivnimi« ukrepi, brez kakršnekoli realne osnove, spopada slovenska šolska in politična oblast, je naravnost škandalozno. Slovenske šole gotovo potrebujejo pomoč. A ne v uniformah, še manj v orožju.
-
5. 5. 2023 | Mladina 18 | Dva leva
Komentar / Fantom osamosvojitvene vojne
Osamosvojitvena vojna? A, dajte že mir. Če že kaj, potem kvečjemu operetna vojna. Seveda je z vidika žrtev ne le vsaka še tako omejena vojna in vsak spopad, celo nasilni prepir za šankom tragičen. Toda vsak, katerega spomin in IQ presegata kapacitete obojega pri zlati ribici, ve, da to, kar se je tistih nekaj dni junija 1991 dogajalo v Sloveniji, ni bila vojna. Prej »posebna vojaška operacija«, kot je tragično, a nadvse obsežno in resnično ukrajinsko-rusko vojno cinično označil Putin. Vendar takrat, leta 1991, ni imela JLA prav nobenega namena okupirati slovenskih mest, notranjosti slovenske države in zamenjati političnega vodstva. Denimo tako, kot so Sovjeti leta 1968, ko so s tanki zatrli praško pomlad, zamenjali Dubčka za Husáka. Nameni JLA so bili veliko preprostejši. Zgolj prevzeti oziroma si povrniti nadzor nad mejnimi prehodi in carinskimi kontrolami. A če bi poveljniki teritorialne obrambe upoštevali takratno Janševo nerazsodno evforijo in fatalizem in bi napadli kasarni v Šiški in Mostah, bi se vojska odzvala drugače. Pa ne zaradi slepega sledenja Miloševiću, ki je že takrat skušal vsiliti svoj vpliv v narodnostno sicer še heterogeni JLA, ampak iz čisto sindikalistične solidarnosti in obveze. Slovenija je bila že zdavnaj izgubljena za vse iluzioniste unitarne in avtoritarne države. Vsi veliki boji pa so se zgodili mesece in leta pred junijem 1991, vendar ne na bojiščih z orožjem, ampak s civilnodružbenimi akcijami in teoretskimi refleksijami meja svobode in demokracije. In zdaj se oglašajo razni peterleti, pa hojsi, pa vsi častilci in malikovalci »vrednot osamosvojitve« ter grozijo, ščuvajo, lažejo. A takrat, ko so se ta polja svobode in demokracije osvobajala, jih ni bilo nikjer. Kakšna pa je bila Peterletova vloga ali – bog pomagaj! – Hojsova v procesih demokratizacije in suverenizacije Slovenije? Tudi Janša, ki se sam v svetu predstavlja kot disident in politični zapornik (doma ima kar nekaj težav s prepričljivostjo), je imel v obdobju, ko so se bíli boji za demokracijo, omejeno vlogo. Ko je nehal hoditi po komunističnih božjih poteh (v Jajce, Kumrovec in drugam), se je sicer boril za enakopravnost slovenskega jezika v JLA, kar je bilo na simbolni in načelni ravni pomembno, a nič bolj kot nasprotovanje ignoranci Appla, Netflixa, dela avtomobilske industrije, kar zadeva opremljanje naprav z vmesniki z možnostjo izbire slovenskega jezika. No, ta prizadevanja so ga pustila, ko je bil na oblasti in je imel vpliv, popolnoma ravnodušnega ...
-
28. 4. 2023 | Mladina 17 | Dva leva
Komentar / Veteran vojne s Slovenijo
Kako dolga je minuta, je odvisno od tega, na kateri strani zaklenjenih straniščnih vrat ste. Kako dolgo je leto, pa je odvisno od tega, ali je Janša v opoziciji ali na oblasti. Če ni in ni bilo konca dveletne Janševe vladavine po Šarčevem odstopu, je zdaj prvo Golobovo leto minilo, kot bi mignil. In če je Janša takoj po zgodovinskem porazu deloval depresivno, brezvoljno, je sedaj spet hiperaktiven. Nekakšen evforičen robot.
-
21. 4. 2023 | Mladina 16 | Dva leva
Komentar / Cirkus grande Slovenija
V razne miklavže, božičke, dedke mraze, ko sem bil otrok, nikoli nisem zares verjel in zato se je fascinacija preračunljivo reducirala predvsem na obet daril. Prva stvar, ki pa me je kot otroka zares fascinirala, so bili podeželski cirkusi, ki so od časa do časa prišli v moje mestece in postali središče dogajanja. Cirkus je bil moja ljubezen na prvi pogled. Spomin mi seže kakšnih 65 let nazaj, ko so se pripeljali cirkusanti z nekaj vozovi na lesenih kolesih, ki so jih vlekli konji(!). Menda iz Madžarske. Mišičasti fantje, ki so postavljali tabor in šotorišče ciganskega cirkusa, in postavna dekleta, ki so bila čez dan biljeterke, čistilke, garderoberke, so zvečer očedili sebe in prav te konje, ki so bili čez dan vlečne živali, in se za poldrugo uro ali dve prelevili v zvezde predstave. Prvi veliki profesionalni cirkus z ogromnim šotorom, živim orkestrom nad vhodom v veliko manežo, v kateri so se menjavale točke z akrobati, klovni, dresiranimi zvermi in domačimi živalmi, sem videl leta 1961, ko je v Mariboru gostoval cirkus Busch. Potem sem z leti po drobcih spoznaval in vzljubljal grenko-sladke čare cirkusa in varieteja. Tudi skozi filmsko naracijo. Od Fellinija (Cesta, 1954) do Wendersa (Nebo nad Berlinom, 1987). Zadnji, ki smo si ga z otrokoma družinsko ogledali, je bil sloviti cirkus Moire Orfei. Mislim, da je bilo leta 2004. V središču razkošnega cirkusa niso bile ne strašne zveri, ne smešni klovni, ne drzni akrobati, ampak ona – Moira Orfei.
-
14. 4. 2023 | Mladina 15 | Dva leva
Pred prvo obletnico veličastne zmage na volitvah ni več vprašanje, kaj (vse) je z Golobovo koalicijo narobe, ampak kaj je prav. Če sploh kaj. Če odmislimo »metarazlog« – to je, da ta koalicija (za zdaj še) pomeni sanitarni zid pred vrnitvijo janšizma, bi težko našli kakšno pozitivno stvar. Po eni strani smo priča lahkotnim obljubam, po drugi strani zatekanju v poteze in ukrepe, ki se jih kleni janšizem ne bi sramoval. Tako je na primer vztrajanje pri »Janševi« noveli zakona o tujcih ... Kajpak noveli, ki iracionalno vztraja pri jezikovnem licenciranju pravice do združevanja družin. Iracionalne zahteve prejšnje koalicije niso odpravili, ampak le prolongirali začetek izvajanja in povečali kapacitete izpitnih točk. Očitno Golobova vlada ni dojela, da priseljenih delovnih migrantov in njihovih sorodnikov ne moreš na silo asimilirati, lahko jih le nekoliko integriraš.
-
7. 4. 2023 | Mladina 14 | Dva leva
Procesi razkrajanja in profesionalne degeneracije javne RTV niso enkratni in posebni v svetu novih, defektnih demokracij, so pa morda bolj drastični. Antun Vrdoljak, vsesplošni in nenehni konvertit, sicer pa filmski režiser, avtor tudi številnih partizanskih filmov (denimo svojčas odmevnega U gori raste zelen bor), kasneje pa avtor domoljubnih epopej domovinske vojne, denimo o spornem junaku Gotovini (General, 2019), je svoj zenit dosegel, ko je pod Tuđmanovim patronatom mesaril po hrvaški javni televiziji ter razglasil, da mora biti »HRT katedrala hrvaškega duha«. Zlovešča napoved se je hitro uresničila in na HRT je zavladalo srhljivo enoumje, zatiranje vsakršne kritike, še zlasti na račun Tuđmana. Ni izbiral besed in postopkov, ko je šlo za čiščenje »katedrale hrvaškega duha« od »Srbov in komunjar«. Po pisanju portala Index.hr je za Dražena Budišo izjavil, da mu ne gre verjeti zaradi »bizantinske krvi«, navijaško skupino Bad Blue Boyse pa razglasil za »huligane, ki jih je treba mlatiti do krvi«. Zakaj? Ker so žvižgali Tuđmanu, ko se je odločil NK Dinamo preimenovati v NK Croatio.
