Vlado Miheljak
-
31. 3. 2023 | Mladina 13 | Dva leva
Komentar / Pogovoriti se morate o Robertu
Hja, res ne vem, kdo je bolj zaslužen oziroma bolj kriv za Goloba. Vsi mi, ki smo bili proti Janševi avtoritarni oblasti in smo agitirali za Golobovo stranko oziroma za njegovo koalicijo, ali tisti, ki so njegovi aktualni sopotniki, sodelavci, strankarski tovariši … Problem novih obrazov je vsekakor predvsem problem tistih, ki stojijo za njimi. Pretežno starih obrazov. Ki molčijo, ki ne prevzemajo odgovornosti. Mislim, da sta Golobova politika in koalicija pristali na točki, ko se bodo morali temeljito pogovoriti. Outsiderji tu ne moremo sodelovati, pa čeprav z nezadovoljstvom, ogorčenjem in kritiko bolj najedamo trdnost koalicije kot vsi Janševi referendumi, zborovanja, interpelacije, ruparji, grimsi, traktoristi, penzionisti. Da bo Golobu težko, je bilo vseskozi jasno. Težko zaradi katastrofalne Janševe zapuščine in veščega onemogočanja vsake aktivnosti sedanje koalicije. No, zdi se, da je drugim vse to bolj jasno kot samemu Golobu. A Janševa sled in prstni odtisi na sedanji vladi in koaliciji so ena težava. Druga, večja, pa ni posledica prve. Golob kar tekmuje sam s seboj, kako čim prej in kar najbolj zapraviti zaupanje tistih, ki so ga pripeljali na oblast. Ste videli intervju o varstvu živali, ki ga je Golobova aktualna partnerka naredila s, khm, premierom za družbena omrežja? Že izsek »intervjuja« v oddaji Preverjeno na POP TV je čisto dovolj in preveč. S tem nastopom Golob resnično žali duha mnogih, ki so ga volili in podpirali. A ta bizarni intervju ter medijski namigi o sprehajanju prve dame po vladni palači in posedanju po sestankih niso tisto najhujše. Hujše je vse bolj drastično, »janšistično« kadrovsko lomastenje. Vlada ni sposobna urediti razmer na javni televiziji (no, ne rečem, da je enostavno), hkrati pa se ukvarja – ni se treba sprenevedati – s političnim kadrovanjem. In še huje. Potem ko je na policiji počistila kadre, ki so želeli ohranjati vsaj kanček avtonomije, je hkrati ponovno imenovala strokovno sodelavko, ki je v Hojsovem času pripravljala umazane pravne podlage za pregon prepoznavnejših protivladnih protestnikov (!?). To bi moralo biti zadosten razlog, da bi koalicijski partnerji in tudi civilnodružbeni predstavniki v strateških svetih pogojevali: ali Poklukar ali mi. Sploh pa se zdi, da so predstavniki civilne družbe v tako imenovanih strateških svetih instrumentalizirani. So zgolj fotogenični paravan, izza katerega vlada neestetsko in neetično lomasti. Težko se je znebiti občutka, da tudi civilna družba leze v ceneno spogledovanje; da kaže vsaj preveliko toleranco do zdrsov in ekscesov te vlade.
-
24. 3. 2023 | Mladina 12 | Dva leva
Komentar / Televizijski deček s pištolo
Kmalu – pozneje – potem. S temi nekoliko patetičnimi besedami, po novem na nacionalni televiziji napovedujejo sosledje programa. Z istim »algoritmom« bi lahko opisali tudi sosledje razpada nacionalke. Ne vem, kaj se še lahko in kaj se še mora zgoditi, da bo prišlo do končnega zloma. Najprej višje delovno in socialno sodišče ugotovi, da je bilo imenovanje Andreja Graha Whatmougha za generalnega direktorja Radiotelevizije Slovenija (RTVS) januarja 2021 nezakonito. Še več. Grah Whatmough naj ne bi imel zadostnih izkušenj z vodenjem velikih organizacij. Ker? Ker ni imel prav nobenih. A ker so se programski svetniki tega zavedali, so pohiteli s predčasnim, ponovljenim razpisom, v katerem ni bilo več zahteve po triletnih vodstvenih izkušnjah. Očitno so aktivirali stari socialistični institut – starejši bralci in bralke se spomnijo – »z delom pridobljene kvalifikacije«. Kajpak kot nagrado za lojalnost in pravovernost. In tako dokončno izvolili nekvalificiranega Graha Whatmougha za direktorja sistema, ki ga ne obvlada, ga pa podreja svojim nalogodajalcem. Osmega marca je bivši, odstavljeni direktor Kadunc na sodišču dosegel formalno satisfakcijo. In? In nič. Nato 20. marca višje sodišče ugotovi, da je bila tudi razrešitev Natalije Gorščak z mesta direktorice Televizije Slovenija avgusta 2021 nezakonita. Grozno! Ampak? Seveda nič. Pač, tempi passati.
-
17. 3. 2023 | Mladina 11 | Dva leva
Ko je bila pred dobrim letom vojna med Rusijo in Ukrajino že tik pred durmi, se je Emmanuel Macron odpravil na »mirovno misijo« k Putinu v Moskvo. Nepripravljen, brez vizije, brez verodostojnih zagotovil, ki jih je vse bolj obkrožena Rusija po januarski nespametni Stoltenbergovi izjavi hotela slišati. Zdelo se je, kot da je Macron šel v Kremelj bolj zaradi svojih notranjepolitičnih potreb kot zaradi ustavitve drsenja v brezno spopada. Od tistega obiska (8. februarja 2022) je zato ostal v spominu zgolj scenski učinek. Putin je Macrona posedel na drugi konec izjemno dolge ovalne mize. Deloval je kot nebogljen palček v deželi velikanov. A zdaj, več kot leto kasneje, se je ta dolga miza še dodatno raztegnila. Ob letu osorej bo še daljša.
-
10. 3. 2023 | Mladina 10 | Dva leva
Komentar / Zmeda v Jurskem parku
Svoboda govora in izražanja vsekakor ne pomeni samo, da imajo ljudje pravico govoriti in izražati mnenja, ampak tudi in predvsem, da imajo pravico govoriti neumnosti in bizarnosti. A vseeno je treba biti dosleden. Ko so v času prve Janševe vlade – to so ponavljale v času druge in tretje – različne »ženske revije« začele objavljati pocukrane portrete in pogovore z Urško Bačovnik, predvsem in zgolj zato, ker je – partnerka, smo bili zgroženi. Sedaj se je začelo enako dogajati z novo Golobovo spremljevalko, ki je prišla na vrsto tudi in zgolj, ker je – partnerka. A bodimo realni, takih neslanosti Janševa partnerka nikoli ni stresala. Denimo, kot je tista iz zadnje Jane, o rešitvah problema čakalnih vrst za izbiro osebnega zdravnika: »Toliko se ukvarjamo s tem, kako bi skrajšali čakalne vrste v zdravstvu. Jaz pa pravim, da moramo poskrbeti, da bo čim manj ljudi sploh čakalo v vrsti. Rešimo vzrok, ne le posledic.« Pravzaprav res. Izsušimo morje, pa ne bo brodolomov. Ukinimo institut poroke, pa ne bo ločitev. Ukinimo šole, pa ne bo ponavljalcev ... pač, ukinimo vzrok, pa ne bo posledic … Tina Gaber je vsekakor posledica.
-
Komentar / Laibach pred velikimi kijevskimi vrati
Pravzaprav je še najlažje v tem vrtincu jeze, sovraštva, averzije in norosti razumeti same Ukrajince. Ni nujno, da ti ubijejo starše, otroke, sorodnike, prijatelje, znance, dovolj je že, da ti nasprotnikove granate porušijo dom, ki si ga z ljubeznijo in muko gradil, da imaš težave z naklonjenim ali vsaj strpnim sprejemanjem in prepoznavanjem pozitivne podobe nasprotne strani. Iracionalnost in norost je pač normalna patologija vojnega časa in divjanja. A kaj je narobe storil Laibach, da so se organizatorji odrekli njegovemu gostovanju? Prav nič. Povedal je, da v Ukrajini poteka nekakšen proxy war, kot bi rekel Zbigniew Brzezinski, a je hkrati kar najbolj neposredno in nedvoumno prepoznal žrtev (Ukrajino) in napadalca (Rusijo) z nazorno prispodobo Davida in Goljata. Ni pa se hotel odpovedati poklonu ruski umetnosti: »Da ne bo pomote – obožujemo rusko literaturo, glasbo in umetnost. Ljubimo Dostojevskega, Bulgakova, Čajkovskega, Skrjabina, Majakovskega, Tatlina, Rodčenka in El Lissitzkega – če naštejemo le nekatere – in vedno jih bomo.« To je bilo dovolj za odpoved koncerta. Laibach je tako ostal pred velikimi vrati Kijeva, kot sta ta čas celo Hartmann in Musorgski, ki sta jim postavila veličasten in večen spomenik. A sama odpoved je bolj, kot bi bil izpeljan koncert, demonstracija avtentične evropske vizije in strategije – Evrovizije. Nedvomno, Ukrajinci so tokrat ravnali zelo evropsko!
-
Vse vojne so strašne, v neki perspektivi pa tudi bizarne. Ukrajinsko-ruska vojna še zlasti. Si predstavljate, da v času, ko ljudje množično umirajo, so ranjeni, pohabljeni ali so v najboljšem primeru brezdomci, begunci, nekdo dela iz voditelja napadene strani globalno zvezdo, ki se pojavlja na naslovnicah modnih revij? Ki se javlja, ne le v politične, ampak tudi kulturne, umetniške in celo zabavne dogodke. Vrh je bil za zdaj dosežen z domislico, da bi se Zelenski pojavil fizično ali vsaj virtualno (prav vseeno) na popevkarskem festivalu Sanremo. Kakšna bizarnost, kakšen cinizem do vseh žrtev krute vojne! Seveda bodo nekateri rekli, da je igranje normalnosti ena od oblik rezistence. Kakršno poznamo že iz Sarajeva. Res je, ženske Sarajeva so se v vsesplošnem pomanjkanju hrane in osnovnih higienskih pripomočkov želele in trudile urediti, biti privlačne. Navkljub. Umetniki so ustvarjali. Navkljub. V času obleganja, ko ni bilo dovolj vode niti za pitje in kuhanje, je stara mestna pivovarna brez prekinitve izdelovala tradicionalno pivo. Navkljub. Mnogi umetniki, humanisti, misleci so skozi podzemne predore prihajali v obkoljeno in oblegano Sarajevo živet in ustvarjat skupaj z upornimi meščani. Navkljub. Razumeli smo. Upor je tudi simbolni akt.
-
Komentar / Inštitut 1. november?
Ko politik ponudi in obljubi, da bo poskrbel za upokojence in njihove penzije, je priporočljivo, da se ti čvrsto primejo za denarnico.
-
Komentar / Nezemljani in neandertalci planeta RS
Hja, zanimivo. Tudi sam že precej časa, zlasti od obdobja po osamosvojitvi, ugotavljam neke značilne, v času enopartijskega sistema zanikane in prikrite, telesne in duševne vzorce, ki kažejo na to, da morda nis(m)o vsi prebivalci Slovenije običajni zemljani. Še več, da razvojno ne pripadamo vsi vrsti homo sapiens – torej vrsti umne opice. Da nekateri odstopajo navzgor, nekateri navzdol. No, znanost je nedavno res potrdila, kar se je sicer vseskozi špekuliralo, da so se na teh prostorih mešali, parili prišleki, torej homo sapiensi, s staroselci, neandertalci. Glede na to, da čistih, prvinskih oblik ni več, se ne postavlja samo vprašanje, kaj dobimo, če (kar je pogosteje) parimo homo sapiensa z neandertalcem, ampak kaj dobimo, če (nekoliko redkeje) parimo homo sapiense z nezemljani. Namreč, nezemljanov v slovenski populaciji naj bi bilo, kot zatrjuje bioterapevt in karmični diagnostik, vsega približno pet odstotkov.
-
V ponedeljek smo se zbudili z vročo novico, da so v Ljubljani aretirali argentinska državljana. Ki pa nista bila Argentinca, ampak – ojoj – čistokrvna Rusa. Ki sta imela registrirano galerijsko dejavnost, a nista kolekcionirala in posredovala umetnin, ampak obveščevalne informacije o deželi gostiteljici. Vohuna, špijona, agenta! Še več, varnostni strokovnjaki in »strokovnjaki« so nam ob kapitalnem ulovu jeli pripovedovati, da je Slovenija zaradi geostrateškega položaja in članstva v mednarodnih zvezah izjemno privlačna za tuje agenture; da je zato pravo vohunsko gnezdo. Saj to je kot … kako že? Casablanca!? Hja, ne vem, no. Malo še počakajmo, kaj se bo iz velenovice izcimilo. Kaj naj bi sploh v Sloveniji, ki sama ne zna prikrivati nobenih, niti največjih državnostrateških skrivnosti, tuja agenta zbirala? Sta štela, koliko tankov in oklepnikov je ostalo v kasarnah in magacinih po širokosrčnih donacijah Ukrajini? In zakaj naj bi to Ruse zanimalo? Bodo, kot je namigoval veteran med agenti, ugotavljali, ali sta oblikovala »agenturno zvezo v okolju, v katerem sta delovala ...«?
-
Z ultimati znajo biti težave. Prav res. A neredko bolj za tiste, ki jih izrečejo, kot za tiste, na katere so naslovljeni. Saj poznate šalo o strašnem revolverašu nekje na Divjem zahodu? Torej: Revolveraš v nekem kraju z odločnim korakom vstopi skozi značilna nihajna vrata v saloon, se ustavi pri šanku in na peti ene noge odločno obrne, razpne jakno, nasloni eno roko na colt, z drugo pa z iztegnjenim kazalcem grozeče pokaže na goste in reče: »Poslušajte, nekdo mi je ravnokar ukradel konja. Če ga pri priči ne vrne, se bo zgodilo prav isto, kot se je pred dvema letoma v Oklahomi.« Gostje se prestrašeni poskrijejo pod mize in po dolgem molku se en le ojunači in jecljavo vpraša: »Kaj pa se je zgodilo pred dvema letoma?« Revolveraš otrese cigaro, pljune na tla in sikne: »I kaj, poldrugi dan sem moral pešačiti domov.« Ekonomija šale je več kot jasna. Ultimat še ne razkrije vsebine.
-
Komentar / Hudič na Gregorčičevi
Zdi se, da bi lahko ime velikega manipulatorja iz SDS vpeljali kot novo mersko enoto za politično lažnivost: en grims. Denimo, Janševo zagovarjanje prepisovanja govora od nekdanjega britanskega premiera Blaira (nismo največji, nismo najmočnejši ...), češ da sta se oba zgledovala po Masaryku (kar preverjeno in evidentno ni bilo res), bi bilo zaokroženo vredno okoli 2,5 grimsa. A novo politično meroslovje premore, žal, še eno mersko enoto. In sicer za samozazrtost, samoprepričanost, za ego, velik kot butalske buče: en golob. Ne vem, ne poznam sedanjega premiera, a daje vtis, da ga ta, kot se ljudsko reče, ego dviga v takšne višave, da proizvaja zelo nevarno vrtoglavico.
-
Komentar / Svoboda proti ekstremistom
Slovenija je dežela ekstremizmov. Tudi ekstremnega laganja. Bilo je, milo rečeno, nenavadno, da se je sredi svežega poročanja o napadu na Niko Kovač pripetil še bolj grob napad na poslanca SDS. Sam domnevno napadeni Grims ga je označil kar kot poskus umora. Kdo bi morda pomislil, da poskuša kdo (le kdo?) preusmeriti pozornost. A bilo je nedostojno podvomiti vnaprej, saj lahko (pre)številne kamere okrog DZ in Maximarketa dogodek potrdijo ali ovržejo. No, sedaj je tudi uradno potrjeno, da se je Grims vendarle zlagal. A od Freuda sem vemo, da je tudi laž lahko v službi resnice; da je instanca resnice. Namreč, v konkretnem primeru je usmerila pozornost na subtilno, latentno, a sila pomembno obliko nasilja. Na tako rekoč napad z nevidnim biološkim orožjem. Kaj je že to? Pač, sodobno bojno sredstvo v obliki patogenih organizmov ali toksinov, ki jih detoniraš, izstreliš, injiciraš, lahko pa tudi pljuneš ali kihneš v sovražnika. In če je bližnje (sicer nefizično) srečanje povzročilo patološke spremembe v pljučih in dihalih, gre za nič manj kot specialno, biološko vojno proti poslancem in vojščakom SDS, kar pa je po določilih mednarodnega vojnega prava prepovedano. Ker v teh dneh veliko govorimo o moralni in strokovni odgovornosti zdravnikov, bi bilo zato zanimivo spoznati priimek avtorja in prebrati njegov izkaz in dokaz o vzročno-posledičnem odnosu med domnevno atipično pljučnico in napadom na poslanca. Imamo po rusko-britanski aferi novičok, s katerim naj bi zastrupili prebeglega ruskega agenta Skripala in njegovo hčerko, še afero patogenega kihanja in pljuvanja v poslanca SDS?
-
Komentar / Veš, Golob, svoj dolg?
Potem ko smo na začetku junija odpremili Janševo vlado z vsemi njenimi akulturnimi prostaki (s kulturnim ministrom Simonitijem vred) na smetišče zgodovine, sem na stoti dan vladanja sedanje koalicije zapisal, da Slovenija vstopa v leto nič. Pač z asociacijo na film italijanskega neorealista Rossellinija o novem nemškem začetku na materialnih in moralnih ruševinah starega režima. Leto nič simbolno pomeni, da se po zaprtju mračnega poglavja Janševe vlade, ob nesebičnem sekundiranju bivšega predsednika republike Pahorja, za novo oblast izničijo vsi alibiji na račun nespodobnosti, surovosti in ekscesnosti prejšnje; da ne gre več računati, da bomo na kontrastu med staro in novo oblastjo gojili toleranco do nove. Dobro, jeseni, na stoti dan nove vlade, sta bili asociacija in krilatica še zgolj načelni. Zdaj se že konkretno kažejo rezultati novega štetja. Prav na silvestrovo se je to pokazalo v vsem razkošju. Na zadnji dan lanskega leta je nova slovenska politika, Golobova koalicija in nova predsednica republike, skupaj sporočila: Opustite upanje. Vse je drugače, pa vendar enako.
-
30. 12. 2022 | Mladina 52 | Dva leva
Kultni filmi trilogije Nazaj v prihodnost Roberta Zameckisa so pokazali, kako težavno je popravljati čas. Če popravljaš preteklost, ker nisi zadovoljen s sedanjostjo, si lahko pokvariš prihodnost. In obratno, če popravljaš prihodnost, ker nisi zadovoljen s sedanjostjo, lahko izvorno vse zamočiš že v preteklosti. Kar lahko posledično pokvari sedanjost in tudi prihodnost. Skratka popravljanje, friziranje časa se ne obnese, ker ne zagotovi, ampak poruši to, za kar greš v remont – namreč nadzor nad dogajanjem. Seveda ima Janša dovolj razlogov za popravljanje preteklosti. Pač, vse tiste lepotne in jedrne napake lastne podobe in usode, ki najbolj travmatično razgaljajo diskrepanco z njegovim današnjim likom. Torej, da je bil mlad, perspektiven in tudi bolestno ambiciozen partijski kader. In s partijo je prišel v konflikt zaradi premajhne radikalnosti. A ne premajhne radikalnosti lastne osebe, pač pa partije. Očital ji je, da je bila premalo to, za kar naj bi se razglašala. In potem so ga leta 1984 izključili iz svojih vrst. Kar je bila prva velika krivica, ki ga je prizadela.
-
23. 12. 2022 | Mladina 51 | Dva leva
Med odraslimi ljudmi sta vsako intimno razmerje in vsaka praksa legitimna pod enim in edinim pogojem – da vstopajo v prostovoljni odnos odrasli in polno odgovorni udeleženci. Za klerike so merila strožja. Ker cerkev vernike omejuje in obremenjuje z iracionalno vzdržnostjo, kar zapakira v embalažo kreposti in moralnosti, je sprejemljiva le ničelna toleranca do spolnih aktivnosti in praks duhovnih voditeljev. Sodobna katekizemska interpretacija prvinske kategorije nečistovanja je res šokantna. »Grehi, ki vsak po naravi svojega predmeta hudo nasprotujejo čistosti, so: prešuštvo, masturbacija (samozadovoljevanje), nečistovanje, pornografija, prostitucija, posilstvo, homoseksualna dejanja. Ti grehi so izraz glavnega greha nečistosti …« In še, da je »spolna naslada nravno neurejena, če jo človek išče zaradi nje same, ločeno od namenov roditve in združitve«! Tako kleriki učijo vernike v 21. stoletju! Če izvzamemo pedofilijo in posilstvo, je vse našteto zgolj zapoved zoper človekovo naravo in svobodno voljo. Zoper človeka. Zato je sprejemljivo zgolj kot obligacija za kler, ki nastopa kot razsodnik o morali in kreposti. Celibat je institucionalizirana hinavščina. Prinesel je malo dobrega, a hkrati povzročil veliko gorja zavezancem in še veliko več žrtvam.
-
16. 12. 2022 | Mladina 50 | Dva leva
Komentar / Gnilo jabolko navdiha
Ne, žal nam ne bo uspelo. Kot da smo zakleti! Ko je že vse kazalo, da bo v političnem smislu letina izjemna, da smo se rešili Janše in Pahorja v paketu ter premaknili planet Slovenija nazaj v normalno orbito, se je zgodil zaplet, ki ga nismo pričakovali, nismo želeli in nismo potrebovali. In ki bo imel opazne posledice. A kakorkoli. Janša je letos prestrezal klofute in ponižanja enega za drugim. Že lansko leto, ob referendumu o vodah, čeprav vsiljenem v neugodni čas dopustov, se je pokazalo, da imajo ljudje dovolj Janševe avtoritarne oblasti; da prevladuje globoka averzija do vsega, kar prihaja s Trstenjakove. Nato je prišlo supervolilno leto 2022, ki si ga bo politična Slovenija zapomnila. Aprilske volitve so postavile Janšo, janšizem in avtoritarni slog vladanja na smetišče zgodovine. In nato so ikone janšizma padale kot domine. Najprej je na predsedniških volitvah razmeroma »luknjičava« kandidatka »leve sredine« (!?) dokaj gladko premagala kandidata, ki predstavlja največ, kar lahko ta trenutek desna opcija ponudi vesoljni Sloveniji.
-
9. 12. 2022 | Mladina 49 | Dva leva
Komentar / Zagate demokracije in policije
Polnokrvna demokracija je a priori šibka in ranljiva. Torej takšna, ki v svoji odprtosti nosi nevarnost, da po demokratični poti, z demokratičnimi postopki omogoči, da spet pridemo tja, kjer smo že bili – v nedemokratično sfero javnega življenja. Ali da si s postopki demokratičnega volilnega rituala izvolimo nedemokratični režim. Pač znan paradoks demokracije. Tudi pri nas je bilo to jasno že, ko je velika protijanšistična fronta civilne družbe in (takrat) opozicijskih strank šele naskakovala Janševo nelegitimno, čeprav legalno oblast. Veliko lažje je bilo na volitvah premagati Janšo kot (bo) izpeljati proces dejanšizacije v vseh podsistemih. No, glede na nekatere Golobove izjave, temu to pred volitvami očitno ni bilo jasno. In po prepričljivem zmagoslavju na aprilskih volitvah mu je zdaj jasno še manj. Znano je, da je bila povojna zahodna Nemčija (Zvezna republika Nemčija) kljub odločni in ponekod grobi denacifikaciji še v šestdesetih letih prežeta s »kadrovskimi ostanki« nacizma v sodstvu, šolstvu, upravnem aparatu, na univerzah in v javnem življenju nasploh. Izkazi na podlagi preveritev oziroma pričevanj očividcev, ki so jih ljudsko poimenovali »Persilschein« (aluzija na pralni prašek), ki naj bi razbremenjevali odgovornosti involvirane, a nekrive sodobnike, niso imeli pravega učinka. Zloglasni berufsverbot se je nazadnje (v sedemdesetih letih) neredko sprevrgel v manipulacijo za obračun z drugače mislečimi.
-
2. 12. 2022 | Mladina 48 | Dva leva
Dvaindvajsetega oktobra 2006 so bile v Ljubljani županske volitve. Desnica je takrat začutila priložnost, da v slogu turških vpadov zavzame in ruralizira postarano in zaspano mesto, v katerem se kaj malo zgodi in še manj spremeni. A se je hitro pokazalo, da je Ljubljana dovolj rezistentna. Je pa vse do danes ostala odprta dilema, kako misliti mesto. Takrat, oktobra 2006, sem to dilemo poimenoval kot boj med vizijo metropole in nekropole. Pač, potencialnega spreminjanja mesta ljudi v mesto duhov. Ta razcep je aktualen še danes. Ljubljani je vseskozi manjkalo smelosti, korajže, ki bi ji utrdila, oziroma povrnila, oziroma utrdila urbani pečat. In vsak poskus razvojnega preboja, ambicioznega načrta prenove in nadgradnje je bil v kali zatrt. Morda je najbolj ilustrativen odpor proti ambicioznemu projektu atraktivnega, večfunkcionalnega kompleksa z veliko dvorano izpod skicirke biroja Neuteling Riedijk Architects, ki bi nadomestil ruševino starega, eklektičnega in spomeniško ne preveč pomembnega starega Kolizeja. Glede na originalno zasnovo bi nesojeni kompleks gotovo postal novo geometrično središče urbane Ljubljane. Bi postal, če ne bi najprej varuhi arhitekturne morale in dediščine dali porezati vitko osrednjo stavbo in bi bila kastrirana spaka, oropana izvirnih proporcev, na koncu nadomeščena z arhitekturno konfekcijo – kako že? – Palače Schellenburg. Od načrtovanih 20.600 kvadratnih metrov koncertno-gledališke dvorane je ostal odpustek za opuščeno gradnjo s pobotom poldrugega milijona evrov v času ministra Simonitija. In tako v poosamosvojitvenem obdobju Ljubljana, z izjemo res lepega islamskega centra z džamijo, ki je skrit v degradirano območje železniške remize, ni dobila fotogenične javne stavbe z arhitektonskim presežkom. No, res pa je, da oporekanje novemu in drznemu ni zgolj ljubljanska posebnost. Ko so v Parizu leta 1977 odkrili pročelje kulturnega centra Georges Pompidou, so se usule strahovite kritike in zmerljivke. Del pariške javnosti še danes naslavlja objekt, zaradi cevaste strukture, z zaničljivim »La Raffinerie«. A vseeno je kmalu postal ena od znamenitosti v kulturnozgodovinsko in arhitektonsko razvajenem velemestu. Ko so v Gradcu leta 2003 v okviru obeleževanja evropske prestolnice kulture odprli center sodobnih umetnosti Kunsthaus, so meščani sprva kričali: »Odvratno, kot svinjski mehur!« Danes je Kunsthaus največja atrakcija metropole avstrijske Štajerske. Ko pa je nekaj let kasneje tudi metropola slovenske Štajerske postala prestolnica evropske kulture, so po njenem izteku ostali le dolgovi in gradbena jama kot spomin na nerealizirani »Pandurjev« center Maks.
-
25. 11. 2022 | Mladina 47 | Dva leva
Komentar / Janšizem je stanje duha
Kdo je torej zmagovalec lokalnih volitev? Seveda SDS. To se je vedelo že vnaprej. Janša vedno zmaga. Tudi ko izgubi. Vsak, še tako boleč in ponižujoč poraz predstavi kot zmago. Tako je bilo tudi ob zgodovinskem porazu aprila letos. In ko je Nataša Pirc Musar – ne sicer triumfalno, a vendarle prepričljivo – premagala Logarja, čeprav se je ta na vse kriplje trudil prikriti izvor in pripadnost, Janša ni zmogel rutinske čestitke zmagovalki, ampak jo je degradiral s pripisanim pričakovanjem, da se bo opravičila za laži, ki jih je menda izrekla o SDS (!?). In če bi pri Logarju bilo vsaj malo verodostojnosti v drži, ki jo je volivcem prodajal med kampanjo, bi se na tak eksces svojega vodje moral odzvati. No, vsekakor pa se je odzval na katastrofalne izide lokalnih volitev v Ljubljani. Odstopil je s položaja vodje ljubljanske SDS. Seveda je to ob drugih dvoumnih izjavah dodatno zbudilo špekulacije o resničnih namerah in motivih člana stranke, ki ta čas nagovori prepričljivo več volivk in volivcev kot njegov šef. Kar je za Janšo gotovo grenko spoznanje. Resda lokalne volitve ne odražajo v celoti trenutnih razmerij sil na državni ravni. Pač, lokalne volitve niso enovita zgodba, ampak so mozaik, sestavljen iz 212 manjših ali večjih koščkov.
-
18. 11. 2022 | Mladina 46 | Dva leva
Komentar / Čakajoč na Jacka Langa
Evforija ni trajala dolgo in ni povzročila takšnega izliva čustev, kot smo jim bili priča aprila po državnozborskih volitvah. Ampak v redu. Volivke in volivci niso izbirali med popolnim in slabim. Zato mnogi niso z navdušenjem obkrožali številke zmagovalke. A so jo vseeno večinsko izbrali. Tako je v kompetitivnih demokracijah najpogosteje. Pač, vsi koncepti in vsi kandidati/kandidatke so suboptimalni. Zato izberemo tistega/ tisto, ki pomeni »manjše zlo«.
-
11. 11. 2022 | Mladina 45 | Dva leva
Komentar / Ime česa je Anže Logar?
Zame osebno bodo nedeljske volitve bolj kot spopad dveh antagonističnih in konkurenčnih političnih pozicij predvsem svojevrsten skupinski, množični test inteligentnosti. Točneje, politične inteligentnosti volilnega telesa. Na teh volitvah me zares zanima zgolj in predvsem Logar. Bo resnično prišlo do prevare, kot se v teh dneh pogosto opozarja? Ne, nikakor. V tako poenostavljeno tezo je težko privoliti. Če bo izvoljen, bo prišlo kvečjemu do samoprevare volivcev in volivk. In če ga bodo izvolili, ga bodo pač imeli. Ne bo konca sveta. Bo pa to kaj povedalo o volilnem telesu. Pa da ne bo nesporazuma. Z vidika politične kulture ne bi bilo nič narobe, če bi volivci izbrali zvestega Janševega sopotnika ter imanentnega in eminentnega predstavnika janšizma. To morda za marsikoga ne bi bilo prijetno. Priznam, tudi zame ne. A treba bi bilo vzeti v zakup. Tako pač deluje demokracija. Nelagoden pa je občutek, da bi se volivci in volivke lahko samoslepili, da Logar ni (več), kar je vedno bil. Razen v času politične kampanje. O. K. Če bi stopil Logar pred volivce s svojo pristno podobo, s takšno, kot jo je gojil leta, takšno, kot smo jo poznali, nihče, ki je zavezan demokraciji, morebitni zmagi ne bi smel oporekati. Pač, ljudstvo se je odločilo. Ljudstvo je izbralo. In pika.
-
4. 11. 2022 | Mladina 44 | Dva leva
Uf, sedaj pa lahko zavidamo že tudi Brazilcem. Ogromna dežela ima veliko »vojaških« izkušenj z reševanjem kritičnih stanj države. In dosedanji predsednik Bolsonaro ni le populist, avtoritarec, trumpist, zagovornik teorij zarote, uničevalec globalnega ekosistema, ampak je po poklicni in psihološki formaciji tudi vojak. Vojaštvo pa ima v Braziliji pučistične ambicije vpisane v DNK. Ko so v nedeljo zvečer njegovi privrženci, nezadovoljni zaradi neugodnega volilnega rezultata, s tovornjaki blokirali državo in klicali k vojaškemu puču, sta scenografija in koreografija močno spominjali na Čile v nekem drugem obdobju. In ker je prvi dan po porazu Bolsonaro molčal, je vse skupaj dejansko delovalo kot zlovešča napoved. A ko se je drugi dan vendarle oglasil, ni sicer eksplicitno izrekel, da je izgubil volitve, je pa napovedal tisto, kar v demokratičnem ustroju edino šteje kot samoumevno – takojšen začetek postopkov za prenos oblasti. V tem se razlikuje od Trumpa, ki še danes ne priznava volilnega poraza iz leta 2020. In v tem se morda še bolj razlikuje od Janše. Si lahko predstavljate, da bi pri razliki 1,8 odstotka, kolikor je Bolsonaro zaostal za Lulo, Janša, ki je večna žrtev volilnih prevar, krivičnih sodnih postopkov, pristrane medijske prezentacije, priznal tesen poraz? Nikdar, nikoli! Samo spomnite se volitev leta 2008, ko je Pahorjeva SD v fotofinišu prehitela SDS. Pred volitvami je prišlo do spremembe zakona in si moral na volišču pokazati volilni listič oziroma vabilo in osebni dokument. In na ljubljanskem Viču ponekod tega niso zahtevali. Tudi na mojem volišču ne. Takrat je Janša želel iz tega delati zgodbo, čeprav je bilo vse skupaj banalno, saj bi se volilni rezultat lahko spremenil morda šele pri »tretji decimalki«. A je vseeno želel ponoviti volitve. Ne spomnim se, da bi kdaj kasneje Janša čestital zmagovalcu volitev.
-
28. 10. 2022 | Mladina 43 | Dva leva
V predsedniški kampanji je Janša doživel največje mogoče ponižanje. Morda celo večje, kot je bil zgodovinski aprilski poraz. Namreč, ob Logarjevi etapni zmagi se ni smel z njim javno poveseliti, stopiti pred kamere in dvigniti njegove roke v šampionski drži: češ, poglejte ga, moj kandidat! Zvečer, ko so po štabih odpirali penino, je bil tako rekoč ilegalec. Zatajen, zanikan, prikrit. Kamere so ga ujele zgolj v temačni ulici pred štabom in za motnimi steklenimi vrati v prostoru štaba. Hja, človek v šipi!
-
21. 10. 2022 | Mladina 42 | Dva leva
Le dva dni je še do volitev za funkcijo predsednika republike. A vse je še odprto. In ne le da ne vemo, kdo bo šel v končni spopad, ampak ne vemo niti, ali si koalicija (brez Levice, ki ima svojega kandidata) resnično želi zmage. Ker ni za kandidata naredila še prav nič. Še za samo SD ni gotovo, kaj sploh hoče in želi. Za začetek bi veliko naredila že, če bi vsaj v zadnjih dneh in urah mandata kritično ocenila prispevek svojega podtaknjenca Pahorja v slovensko politično krajino zadnjega desetletja. In bi se za svojo odgovornost opravičila javnosti in volivcem. Dobro, SDS je res dala kandidata, ki je limitiran kot ujetnik imidža stranke, a ima po drugi strani latentnega podpornika prav v neodzivni navezi SD-GS, ki ne izkoristi svojega animacijskega potenciala. Glede na ljudsko voljo, ki se je demonstrirala in artikulirala 24. aprila, bi moral kandidat Logar pogoreti že v prvem krogu. A ker je naveza SD-GS anemična in z neprepričljivimi kandidatkami/kandidati, ki so ali že odpadli ali skušajo v zadnjem hipu skočiti na kompozicijo, vodečo v drugi krog, je čisto mogoče, da se bo Logar, ki so ga mediji, po vsem, kar se je v Janševem mandatu dogajalo v družbi, državi in medijih, pustili, da preskoči in zataji svojo aktivno vlogo v avtoritarni stranki SDS in se prešverca v predsedniško palačo. Skoraj nobenih vprašanj in še manj vztrajanja pri odgovorih o Janševem ignoriranju in diskreditiranju sodne veje oblasti, o povezovanju z najbolj nedemokratičnimi državami znotraj EU, o žaljivem tvitanju JJ, o sistematičnem kršenju človekovih pravic, o zavajanju evropskega parlamenta, o poskusih likvidacije STA, o kulturni revoluciji na RTVS ... A če ga že mediji mazilijo, bi človek pričakoval, da se bodo potrudili vsaj izzivalci. Pa se ne. Nekaj malega se iskri edino med Pirc Musarjevo in Brglezom. Toda ravno ta del spopada je najbolj občutljiv, ker bo eden od obeh moral že pojutrišnjem (v nedeljo zvečer) čestitati in zaželeti srečo drugemu v drugem krogu volitev, v spopadu z »neodvisnim kandidatom SDS«, ter pozvati svoje volivce, volivke, naj ga v njem podprejo. Aktualni spopad Kučan – Golob je bolj slabo ogrevanje za tak scenarij.
-
14. 10. 2022 | Mladina 41 | Dva leva
Želite Janšo za predsednika? Volite Logarja!
Uf, kako zavidam Avstrijcem. Gredo na volitve in že v prvem krogu za drugi šestletni predsedniški mandat izvolijo široko sprejemljivega, ekološko osveščenega socialnoliberalnega kandidata Van der Bellna, ki mu nihče od naših kandidatk, kandidatov ne seže do kolen. A izbirali bomo točno med temi, ki se gnetejo med koleni in gležnji avstrijskega predsednika. In to je deprimirajoče. Tudi sam, kot politični voajer z dolgim stažem, sem precej negotov. Koga, če sploh koga voliti. A hkrati vem, če ne greš volit, daš svoj glas tistemu, ki ga najmanj želiš, ki se ti zdi najmanj primeren.
-
7. 10. 2022 | Mladina 40 | Dva leva
NSi krščanskemu fundamentalizmu nasproti
Ko so Arabci osvajali Egipt in je leta 642 po hudih bojih padlo prastaro mesto Aleksandrija, so, kot pravi razširjena legenda, v obleganjih pri tem požgali staro antično knjižnico z izjemno zbirko. Namreč, arabski vojskovodja, Amr ibn Al As, ki je vodil osvajalski pohod na Egipt, naj bi vprašal kalifa Omarja ibn Al Hataba, kako ravnati s knjižnico, in kalif naj bi ukazal njeno uničenje z argumentacijo: »Tiste knjige, ki ustrezajo Koranu, so odveč, saj je v njem vse zapisano, tiste, ki so v nasprotju s Koranom, pa so nezaželene, bogokletne.« Stare rokopise naj bi uporabili za ogrevanje aleksandrijskih javnih kopališč.
-
30. 9. 2022 | Mladina 39 | Dva leva
Človek ne more več na besedo verjeti prav nikomur. Če vam povedo, da ste v bolnišnici umrli, se, preden se s tem sprijaznite, vseeno prepričajte, ali ste zares. Da vas niso morda zamenjali za kakšnega sotrpina. A kaj smrt. Še času ne gre zaupati. V nedeljo sem imel pozno zvečer po rutini odprt televizor in opazil, da veselo nažigajo oddajo V nedeljo popoldan. Kako v nedeljo popoldan? Ura je bila čez enajsto zvečer, ko spodoben krščanski svet že zdavnaj opravi večerno molitev in leže k počitku. Zmeden sem pregledal spored in ugotovil, da ni nič narobe s časom, pač pa s programsko shemo in uredniško politiko nacionalke. Namreč, oddaja je bila na sporedu popoldan na prvem programu, za tiste, ki iz verskih, zdravstvenih, ideoloških ali ekoloških razlogov prvega ne spremljajo, pa zvečer še na drugem programu. V sedmih urah dvakrat! No, če ste zamudili obe priložnosti, ste si lahko oddajo ogledali še vsaj v sredo popoldan. Za naprej nisem preverjal sporeda. In to nategovanje programa do obisti razgalja podobo in stanje nacionalke po sovražnem prevzemu.
-
23. 9. 2022 | Mladina 38 | Dva leva
Večji del svoje vladavine angleška kraljica ni bila več velika imperatorka, vse od brexita sem pa tudi ne največja evropska kmetica, kakor jo je, glede na obseg kmetijskih subvencij iz skupne evropske vreče, sicer dvoumno in provokativno označil Janez Drnovšek. Vsekakor pa je monarhija, tudi ustavna monarhija, relikt, atavizem v demokratičnem ustroju družbe in države. Zlasti fascinantno, pravzaprav šokantno, je dejstvo, kako malo refleksije premore, denimo, ljudstvo združene britanske krone. Kako še v 21. stoletju jemljejo za samoumevno, da nekdo po dednem principu postane suveren dežel pod krono, četudi je morda sprevržen, bizaren ali celo debilen. No, umrla kraljica Elizabeta je bila vsaj na osebni ravni še zastopnica dostojnosti. Vsi, ki prihajajo za njo, pa … bog pomagaj. A vseeno, cirkus, ki so ga zganjali podaniki umrle kraljice, presega bizarne posnetke slovesa severnih Korejcev ob smrti Kim Džong-Ila leta 2011. Da o relativno dostojnem slovesu Jugoslovanov od suverena in vojskovodje Tita leta 1980 sploh ne govorimo. Britanci bodo seveda oporekali, češ da je severna Koreja diktatura, Združeno kraljestvo pa demokracija. Hja, prav res, a prav zato je argument invaliden kot le kaj. To namreč pomeni, da je bila fascinacija Korejcev zapovedana, če že ne zaigrana, predmoderna fascinacija Britancev pa pristna; njihova svobodna izbira. Nam, ki živimo republikansko življenje, v katerem ljudstvo ciklično preverja legitimnost voditeljev, se zdi tak sistem več kot bizaren. Ko so se od babice kraljice ritualno poslavljali vnuki in pravnuki, sta imela na vigiliji princa William in Harry na prsih uniform medalje in odlikovanja kot kakšna ruska veterana bitke za Stalingrad. Celo tako rekoč otrok, štirinajstletni pravnuk (se mi zdi da) James, je imel na prsih tri ordene. Monarhi in njih sorodstvo pač pridobivajo odlikovanja in položaje po statusu v gentilni shemi, ne po zaslugi. In če kdo misli, da bo po smrti povezovalne in osebnostno stabilne kraljice Elizabete ljudstvo združenega kraljestva postavilo javno vprašanje o usodi monarhije, se je zmotil. Novemu kralju pojejo »God Save the King« tako zanosno, kot so desetletja prej peli himno kraljici. Sex Pistolsov pa žal tudi ni več, da bi naredili ustrezno estetsko dodelavo in predelavo …
-
16. 9. 2022 | Mladina 37 | Dva leva
Plakati neredko izzovejo afere. Plakati, ki pozivajo k toleranci, še posebej. Pred kratkim je v Zagrebu nastal škandal zaradi plakata, ki je vabil na razstavo projekta tridesetih študentov, študentk dizajna iz avstrijskega Gradca, nemškega Dortmunda, Ljubljane (ALUO) in Zagreba v okviru projekta Students for Tolerance pred zagrebško Šolo za aplikativno umetnost in dizajn. In izzval strašno ogorčenje ljudi, ki v odnosu do javnih vprašanj (do žensk, spolnih in drugih manjšin, do migrantov, do tujih religij, kultur …) nenehno izkazujejo nestrpnost. Zakaj? Na spornem plakatu je nekoliko neostra, zabrisana podoba, ki asociira na nedeljsko družinsko idilo. Za mizo sedijo osebe, ki spominjajo na očeta, mater, dva otroka in starejšega moža. Nad njimi na steni je razpelo. Plakat pa ima izpisan naslov »Disgusting, but I tolerate it«. No, to bi moralo biti dovolj jasno in nedvoumno sporočilo, a so avtorji vseeno na spodnji strani plakata z drobnejšimi črkami napisali še interpretacijo: »Vsako nedeljo veteran, konservativec, liberal, gej in ateist sedijo za mizo in tolerirajo drug drugega.« To sporočilo je simbolni ugovor in odgovor na sistemske predsodke, ki jih krščanski moralisti (denimo pri nas NSi, Tonin, Cigler-Kralj, pa celotno pleme SDS …) upravičujejo z argumentom: nič nimam proti drugačnim, geje imam celo med prijatelji. Tako je pred kratkim govoril Tonin, ko je nasprotoval novelam družinskega zakonika. Sodobna multikulturna in polivalentna družba ne more temeljiti na ljubezni in afiniteti, ampak na toleranci, podkrepljeni z jasno zakonsko regulacijo. Tonin lahko ljudi drugačnih vrednot, spolnih praks, življenjskih slogov prezira, a jih mora tolerirati. Vsebinsko in tudi formalno, zakonsko regulirano. In prav to sporoča plakat. Sintagma »izrojena umetnost in morala«, ki, od nacistov do Janše, karakterizira neko normo, je relativna glede na čas in kontekst. Izrojenost, bizarnost, odvratnost nimajo absolutnega merila. Gre le za perspektivo. Vsak je lahko komu s svojim estetskim, moralnim, življenjskim slogom bizaren. Tako kot sta na primer za Janšo poosebljenje izrojene umetnosti Prešernovi nagrajenki, so to podpisanemu proslave in maše, ki jih Janševemu občestvu sklada kakšen pirkovič.
-
9. 9. 2022 | Mladina 36 | Dva leva
Če primerjamo sedanje vzdušje v državi in družbi s tistim pred letom dni, lahko ugotavljamo, da sedaj ne vlada le Svoboda, ampak tudi svoboda. Prostost. Spomnite se samo, kako so pred enim letom poslanske skupine Janševe koalicije (pobudnik Grims) na odboru državnega zbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo vložile pobudo, da po skrajšanem postopku obravnava predlog novele zakona o javnem redu in miru, ki je predvidevalo globo od 500 do 1000 evrov za tistega, ki »se prepira, vpije ali se nedostojno vede« do uradne osebe pri uradnem poslovanju ter najvišjih predstavnikov države in njihovih bližnjih. Da, v prvi verziji celo bližnjih! In v teh dneh prihaja na plano Hojsov še bizarnejši projekt »podganje poti« (za zgodovinski kontekst glej kodno oznako ODESSA). Torej projekt dobesedno podzemnega umika Janševih zvestih kadrov iz vladnih in parlamentarnih prostorov pred srdom ljudstva.
