Vlado Miheljak
-
9. 12. 2022 | Mladina 49 | Dva leva
Komentar / Zagate demokracije in policije
Polnokrvna demokracija je a priori šibka in ranljiva. Torej takšna, ki v svoji odprtosti nosi nevarnost, da po demokratični poti, z demokratičnimi postopki omogoči, da spet pridemo tja, kjer smo že bili – v nedemokratično sfero javnega življenja. Ali da si s postopki demokratičnega volilnega rituala izvolimo nedemokratični režim. Pač znan paradoks demokracije. Tudi pri nas je bilo to jasno že, ko je velika protijanšistična fronta civilne družbe in (takrat) opozicijskih strank šele naskakovala Janševo nelegitimno, čeprav legalno oblast. Veliko lažje je bilo na volitvah premagati Janšo kot (bo) izpeljati proces dejanšizacije v vseh podsistemih. No, glede na nekatere Golobove izjave, temu to pred volitvami očitno ni bilo jasno. In po prepričljivem zmagoslavju na aprilskih volitvah mu je zdaj jasno še manj. Znano je, da je bila povojna zahodna Nemčija (Zvezna republika Nemčija) kljub odločni in ponekod grobi denacifikaciji še v šestdesetih letih prežeta s »kadrovskimi ostanki« nacizma v sodstvu, šolstvu, upravnem aparatu, na univerzah in v javnem življenju nasploh. Izkazi na podlagi preveritev oziroma pričevanj očividcev, ki so jih ljudsko poimenovali »Persilschein« (aluzija na pralni prašek), ki naj bi razbremenjevali odgovornosti involvirane, a nekrive sodobnike, niso imeli pravega učinka. Zloglasni berufsverbot se je nazadnje (v sedemdesetih letih) neredko sprevrgel v manipulacijo za obračun z drugače mislečimi.
-
2. 12. 2022 | Mladina 48 | Dva leva
Dvaindvajsetega oktobra 2006 so bile v Ljubljani županske volitve. Desnica je takrat začutila priložnost, da v slogu turških vpadov zavzame in ruralizira postarano in zaspano mesto, v katerem se kaj malo zgodi in še manj spremeni. A se je hitro pokazalo, da je Ljubljana dovolj rezistentna. Je pa vse do danes ostala odprta dilema, kako misliti mesto. Takrat, oktobra 2006, sem to dilemo poimenoval kot boj med vizijo metropole in nekropole. Pač, potencialnega spreminjanja mesta ljudi v mesto duhov. Ta razcep je aktualen še danes. Ljubljani je vseskozi manjkalo smelosti, korajže, ki bi ji utrdila, oziroma povrnila, oziroma utrdila urbani pečat. In vsak poskus razvojnega preboja, ambicioznega načrta prenove in nadgradnje je bil v kali zatrt. Morda je najbolj ilustrativen odpor proti ambicioznemu projektu atraktivnega, večfunkcionalnega kompleksa z veliko dvorano izpod skicirke biroja Neuteling Riedijk Architects, ki bi nadomestil ruševino starega, eklektičnega in spomeniško ne preveč pomembnega starega Kolizeja. Glede na originalno zasnovo bi nesojeni kompleks gotovo postal novo geometrično središče urbane Ljubljane. Bi postal, če ne bi najprej varuhi arhitekturne morale in dediščine dali porezati vitko osrednjo stavbo in bi bila kastrirana spaka, oropana izvirnih proporcev, na koncu nadomeščena z arhitekturno konfekcijo – kako že? – Palače Schellenburg. Od načrtovanih 20.600 kvadratnih metrov koncertno-gledališke dvorane je ostal odpustek za opuščeno gradnjo s pobotom poldrugega milijona evrov v času ministra Simonitija. In tako v poosamosvojitvenem obdobju Ljubljana, z izjemo res lepega islamskega centra z džamijo, ki je skrit v degradirano območje železniške remize, ni dobila fotogenične javne stavbe z arhitektonskim presežkom. No, res pa je, da oporekanje novemu in drznemu ni zgolj ljubljanska posebnost. Ko so v Parizu leta 1977 odkrili pročelje kulturnega centra Georges Pompidou, so se usule strahovite kritike in zmerljivke. Del pariške javnosti še danes naslavlja objekt, zaradi cevaste strukture, z zaničljivim »La Raffinerie«. A vseeno je kmalu postal ena od znamenitosti v kulturnozgodovinsko in arhitektonsko razvajenem velemestu. Ko so v Gradcu leta 2003 v okviru obeleževanja evropske prestolnice kulture odprli center sodobnih umetnosti Kunsthaus, so meščani sprva kričali: »Odvratno, kot svinjski mehur!« Danes je Kunsthaus največja atrakcija metropole avstrijske Štajerske. Ko pa je nekaj let kasneje tudi metropola slovenske Štajerske postala prestolnica evropske kulture, so po njenem izteku ostali le dolgovi in gradbena jama kot spomin na nerealizirani »Pandurjev« center Maks.
-
25. 11. 2022 | Mladina 47 | Dva leva
Komentar / Janšizem je stanje duha
Kdo je torej zmagovalec lokalnih volitev? Seveda SDS. To se je vedelo že vnaprej. Janša vedno zmaga. Tudi ko izgubi. Vsak, še tako boleč in ponižujoč poraz predstavi kot zmago. Tako je bilo tudi ob zgodovinskem porazu aprila letos. In ko je Nataša Pirc Musar – ne sicer triumfalno, a vendarle prepričljivo – premagala Logarja, čeprav se je ta na vse kriplje trudil prikriti izvor in pripadnost, Janša ni zmogel rutinske čestitke zmagovalki, ampak jo je degradiral s pripisanim pričakovanjem, da se bo opravičila za laži, ki jih je menda izrekla o SDS (!?). In če bi pri Logarju bilo vsaj malo verodostojnosti v drži, ki jo je volivcem prodajal med kampanjo, bi se na tak eksces svojega vodje moral odzvati. No, vsekakor pa se je odzval na katastrofalne izide lokalnih volitev v Ljubljani. Odstopil je s položaja vodje ljubljanske SDS. Seveda je to ob drugih dvoumnih izjavah dodatno zbudilo špekulacije o resničnih namerah in motivih člana stranke, ki ta čas nagovori prepričljivo več volivk in volivcev kot njegov šef. Kar je za Janšo gotovo grenko spoznanje. Resda lokalne volitve ne odražajo v celoti trenutnih razmerij sil na državni ravni. Pač, lokalne volitve niso enovita zgodba, ampak so mozaik, sestavljen iz 212 manjših ali večjih koščkov.
-
18. 11. 2022 | Mladina 46 | Dva leva
Komentar / Čakajoč na Jacka Langa
Evforija ni trajala dolgo in ni povzročila takšnega izliva čustev, kot smo jim bili priča aprila po državnozborskih volitvah. Ampak v redu. Volivke in volivci niso izbirali med popolnim in slabim. Zato mnogi niso z navdušenjem obkrožali številke zmagovalke. A so jo vseeno večinsko izbrali. Tako je v kompetitivnih demokracijah najpogosteje. Pač, vsi koncepti in vsi kandidati/kandidatke so suboptimalni. Zato izberemo tistega/ tisto, ki pomeni »manjše zlo«.
-
11. 11. 2022 | Mladina 45 | Dva leva
Komentar / Ime česa je Anže Logar?
Zame osebno bodo nedeljske volitve bolj kot spopad dveh antagonističnih in konkurenčnih političnih pozicij predvsem svojevrsten skupinski, množični test inteligentnosti. Točneje, politične inteligentnosti volilnega telesa. Na teh volitvah me zares zanima zgolj in predvsem Logar. Bo resnično prišlo do prevare, kot se v teh dneh pogosto opozarja? Ne, nikakor. V tako poenostavljeno tezo je težko privoliti. Če bo izvoljen, bo prišlo kvečjemu do samoprevare volivcev in volivk. In če ga bodo izvolili, ga bodo pač imeli. Ne bo konca sveta. Bo pa to kaj povedalo o volilnem telesu. Pa da ne bo nesporazuma. Z vidika politične kulture ne bi bilo nič narobe, če bi volivci izbrali zvestega Janševega sopotnika ter imanentnega in eminentnega predstavnika janšizma. To morda za marsikoga ne bi bilo prijetno. Priznam, tudi zame ne. A treba bi bilo vzeti v zakup. Tako pač deluje demokracija. Nelagoden pa je občutek, da bi se volivci in volivke lahko samoslepili, da Logar ni (več), kar je vedno bil. Razen v času politične kampanje. O. K. Če bi stopil Logar pred volivce s svojo pristno podobo, s takšno, kot jo je gojil leta, takšno, kot smo jo poznali, nihče, ki je zavezan demokraciji, morebitni zmagi ne bi smel oporekati. Pač, ljudstvo se je odločilo. Ljudstvo je izbralo. In pika.
-
4. 11. 2022 | Mladina 44 | Dva leva
Uf, sedaj pa lahko zavidamo že tudi Brazilcem. Ogromna dežela ima veliko »vojaških« izkušenj z reševanjem kritičnih stanj države. In dosedanji predsednik Bolsonaro ni le populist, avtoritarec, trumpist, zagovornik teorij zarote, uničevalec globalnega ekosistema, ampak je po poklicni in psihološki formaciji tudi vojak. Vojaštvo pa ima v Braziliji pučistične ambicije vpisane v DNK. Ko so v nedeljo zvečer njegovi privrženci, nezadovoljni zaradi neugodnega volilnega rezultata, s tovornjaki blokirali državo in klicali k vojaškemu puču, sta scenografija in koreografija močno spominjali na Čile v nekem drugem obdobju. In ker je prvi dan po porazu Bolsonaro molčal, je vse skupaj dejansko delovalo kot zlovešča napoved. A ko se je drugi dan vendarle oglasil, ni sicer eksplicitno izrekel, da je izgubil volitve, je pa napovedal tisto, kar v demokratičnem ustroju edino šteje kot samoumevno – takojšen začetek postopkov za prenos oblasti. V tem se razlikuje od Trumpa, ki še danes ne priznava volilnega poraza iz leta 2020. In v tem se morda še bolj razlikuje od Janše. Si lahko predstavljate, da bi pri razliki 1,8 odstotka, kolikor je Bolsonaro zaostal za Lulo, Janša, ki je večna žrtev volilnih prevar, krivičnih sodnih postopkov, pristrane medijske prezentacije, priznal tesen poraz? Nikdar, nikoli! Samo spomnite se volitev leta 2008, ko je Pahorjeva SD v fotofinišu prehitela SDS. Pred volitvami je prišlo do spremembe zakona in si moral na volišču pokazati volilni listič oziroma vabilo in osebni dokument. In na ljubljanskem Viču ponekod tega niso zahtevali. Tudi na mojem volišču ne. Takrat je Janša želel iz tega delati zgodbo, čeprav je bilo vse skupaj banalno, saj bi se volilni rezultat lahko spremenil morda šele pri »tretji decimalki«. A je vseeno želel ponoviti volitve. Ne spomnim se, da bi kdaj kasneje Janša čestital zmagovalcu volitev.
-
28. 10. 2022 | Mladina 43 | Dva leva
V predsedniški kampanji je Janša doživel največje mogoče ponižanje. Morda celo večje, kot je bil zgodovinski aprilski poraz. Namreč, ob Logarjevi etapni zmagi se ni smel z njim javno poveseliti, stopiti pred kamere in dvigniti njegove roke v šampionski drži: češ, poglejte ga, moj kandidat! Zvečer, ko so po štabih odpirali penino, je bil tako rekoč ilegalec. Zatajen, zanikan, prikrit. Kamere so ga ujele zgolj v temačni ulici pred štabom in za motnimi steklenimi vrati v prostoru štaba. Hja, človek v šipi!
-
21. 10. 2022 | Mladina 42 | Dva leva
Le dva dni je še do volitev za funkcijo predsednika republike. A vse je še odprto. In ne le da ne vemo, kdo bo šel v končni spopad, ampak ne vemo niti, ali si koalicija (brez Levice, ki ima svojega kandidata) resnično želi zmage. Ker ni za kandidata naredila še prav nič. Še za samo SD ni gotovo, kaj sploh hoče in želi. Za začetek bi veliko naredila že, če bi vsaj v zadnjih dneh in urah mandata kritično ocenila prispevek svojega podtaknjenca Pahorja v slovensko politično krajino zadnjega desetletja. In bi se za svojo odgovornost opravičila javnosti in volivcem. Dobro, SDS je res dala kandidata, ki je limitiran kot ujetnik imidža stranke, a ima po drugi strani latentnega podpornika prav v neodzivni navezi SD-GS, ki ne izkoristi svojega animacijskega potenciala. Glede na ljudsko voljo, ki se je demonstrirala in artikulirala 24. aprila, bi moral kandidat Logar pogoreti že v prvem krogu. A ker je naveza SD-GS anemična in z neprepričljivimi kandidatkami/kandidati, ki so ali že odpadli ali skušajo v zadnjem hipu skočiti na kompozicijo, vodečo v drugi krog, je čisto mogoče, da se bo Logar, ki so ga mediji, po vsem, kar se je v Janševem mandatu dogajalo v družbi, državi in medijih, pustili, da preskoči in zataji svojo aktivno vlogo v avtoritarni stranki SDS in se prešverca v predsedniško palačo. Skoraj nobenih vprašanj in še manj vztrajanja pri odgovorih o Janševem ignoriranju in diskreditiranju sodne veje oblasti, o povezovanju z najbolj nedemokratičnimi državami znotraj EU, o žaljivem tvitanju JJ, o sistematičnem kršenju človekovih pravic, o zavajanju evropskega parlamenta, o poskusih likvidacije STA, o kulturni revoluciji na RTVS ... A če ga že mediji mazilijo, bi človek pričakoval, da se bodo potrudili vsaj izzivalci. Pa se ne. Nekaj malega se iskri edino med Pirc Musarjevo in Brglezom. Toda ravno ta del spopada je najbolj občutljiv, ker bo eden od obeh moral že pojutrišnjem (v nedeljo zvečer) čestitati in zaželeti srečo drugemu v drugem krogu volitev, v spopadu z »neodvisnim kandidatom SDS«, ter pozvati svoje volivce, volivke, naj ga v njem podprejo. Aktualni spopad Kučan – Golob je bolj slabo ogrevanje za tak scenarij.
-
14. 10. 2022 | Mladina 41 | Dva leva
Želite Janšo za predsednika? Volite Logarja!
Uf, kako zavidam Avstrijcem. Gredo na volitve in že v prvem krogu za drugi šestletni predsedniški mandat izvolijo široko sprejemljivega, ekološko osveščenega socialnoliberalnega kandidata Van der Bellna, ki mu nihče od naših kandidatk, kandidatov ne seže do kolen. A izbirali bomo točno med temi, ki se gnetejo med koleni in gležnji avstrijskega predsednika. In to je deprimirajoče. Tudi sam, kot politični voajer z dolgim stažem, sem precej negotov. Koga, če sploh koga voliti. A hkrati vem, če ne greš volit, daš svoj glas tistemu, ki ga najmanj želiš, ki se ti zdi najmanj primeren.
-
7. 10. 2022 | Mladina 40 | Dva leva
NSi krščanskemu fundamentalizmu nasproti
Ko so Arabci osvajali Egipt in je leta 642 po hudih bojih padlo prastaro mesto Aleksandrija, so, kot pravi razširjena legenda, v obleganjih pri tem požgali staro antično knjižnico z izjemno zbirko. Namreč, arabski vojskovodja, Amr ibn Al As, ki je vodil osvajalski pohod na Egipt, naj bi vprašal kalifa Omarja ibn Al Hataba, kako ravnati s knjižnico, in kalif naj bi ukazal njeno uničenje z argumentacijo: »Tiste knjige, ki ustrezajo Koranu, so odveč, saj je v njem vse zapisano, tiste, ki so v nasprotju s Koranom, pa so nezaželene, bogokletne.« Stare rokopise naj bi uporabili za ogrevanje aleksandrijskih javnih kopališč.
-
30. 9. 2022 | Mladina 39 | Dva leva
Človek ne more več na besedo verjeti prav nikomur. Če vam povedo, da ste v bolnišnici umrli, se, preden se s tem sprijaznite, vseeno prepričajte, ali ste zares. Da vas niso morda zamenjali za kakšnega sotrpina. A kaj smrt. Še času ne gre zaupati. V nedeljo sem imel pozno zvečer po rutini odprt televizor in opazil, da veselo nažigajo oddajo V nedeljo popoldan. Kako v nedeljo popoldan? Ura je bila čez enajsto zvečer, ko spodoben krščanski svet že zdavnaj opravi večerno molitev in leže k počitku. Zmeden sem pregledal spored in ugotovil, da ni nič narobe s časom, pač pa s programsko shemo in uredniško politiko nacionalke. Namreč, oddaja je bila na sporedu popoldan na prvem programu, za tiste, ki iz verskih, zdravstvenih, ideoloških ali ekoloških razlogov prvega ne spremljajo, pa zvečer še na drugem programu. V sedmih urah dvakrat! No, če ste zamudili obe priložnosti, ste si lahko oddajo ogledali še vsaj v sredo popoldan. Za naprej nisem preverjal sporeda. In to nategovanje programa do obisti razgalja podobo in stanje nacionalke po sovražnem prevzemu.
-
23. 9. 2022 | Mladina 38 | Dva leva
Večji del svoje vladavine angleška kraljica ni bila več velika imperatorka, vse od brexita sem pa tudi ne največja evropska kmetica, kakor jo je, glede na obseg kmetijskih subvencij iz skupne evropske vreče, sicer dvoumno in provokativno označil Janez Drnovšek. Vsekakor pa je monarhija, tudi ustavna monarhija, relikt, atavizem v demokratičnem ustroju družbe in države. Zlasti fascinantno, pravzaprav šokantno, je dejstvo, kako malo refleksije premore, denimo, ljudstvo združene britanske krone. Kako še v 21. stoletju jemljejo za samoumevno, da nekdo po dednem principu postane suveren dežel pod krono, četudi je morda sprevržen, bizaren ali celo debilen. No, umrla kraljica Elizabeta je bila vsaj na osebni ravni še zastopnica dostojnosti. Vsi, ki prihajajo za njo, pa … bog pomagaj. A vseeno, cirkus, ki so ga zganjali podaniki umrle kraljice, presega bizarne posnetke slovesa severnih Korejcev ob smrti Kim Džong-Ila leta 2011. Da o relativno dostojnem slovesu Jugoslovanov od suverena in vojskovodje Tita leta 1980 sploh ne govorimo. Britanci bodo seveda oporekali, češ da je severna Koreja diktatura, Združeno kraljestvo pa demokracija. Hja, prav res, a prav zato je argument invaliden kot le kaj. To namreč pomeni, da je bila fascinacija Korejcev zapovedana, če že ne zaigrana, predmoderna fascinacija Britancev pa pristna; njihova svobodna izbira. Nam, ki živimo republikansko življenje, v katerem ljudstvo ciklično preverja legitimnost voditeljev, se zdi tak sistem več kot bizaren. Ko so se od babice kraljice ritualno poslavljali vnuki in pravnuki, sta imela na vigiliji princa William in Harry na prsih uniform medalje in odlikovanja kot kakšna ruska veterana bitke za Stalingrad. Celo tako rekoč otrok, štirinajstletni pravnuk (se mi zdi da) James, je imel na prsih tri ordene. Monarhi in njih sorodstvo pač pridobivajo odlikovanja in položaje po statusu v gentilni shemi, ne po zaslugi. In če kdo misli, da bo po smrti povezovalne in osebnostno stabilne kraljice Elizabete ljudstvo združenega kraljestva postavilo javno vprašanje o usodi monarhije, se je zmotil. Novemu kralju pojejo »God Save the King« tako zanosno, kot so desetletja prej peli himno kraljici. Sex Pistolsov pa žal tudi ni več, da bi naredili ustrezno estetsko dodelavo in predelavo …
-
16. 9. 2022 | Mladina 37 | Dva leva
Plakati neredko izzovejo afere. Plakati, ki pozivajo k toleranci, še posebej. Pred kratkim je v Zagrebu nastal škandal zaradi plakata, ki je vabil na razstavo projekta tridesetih študentov, študentk dizajna iz avstrijskega Gradca, nemškega Dortmunda, Ljubljane (ALUO) in Zagreba v okviru projekta Students for Tolerance pred zagrebško Šolo za aplikativno umetnost in dizajn. In izzval strašno ogorčenje ljudi, ki v odnosu do javnih vprašanj (do žensk, spolnih in drugih manjšin, do migrantov, do tujih religij, kultur …) nenehno izkazujejo nestrpnost. Zakaj? Na spornem plakatu je nekoliko neostra, zabrisana podoba, ki asociira na nedeljsko družinsko idilo. Za mizo sedijo osebe, ki spominjajo na očeta, mater, dva otroka in starejšega moža. Nad njimi na steni je razpelo. Plakat pa ima izpisan naslov »Disgusting, but I tolerate it«. No, to bi moralo biti dovolj jasno in nedvoumno sporočilo, a so avtorji vseeno na spodnji strani plakata z drobnejšimi črkami napisali še interpretacijo: »Vsako nedeljo veteran, konservativec, liberal, gej in ateist sedijo za mizo in tolerirajo drug drugega.« To sporočilo je simbolni ugovor in odgovor na sistemske predsodke, ki jih krščanski moralisti (denimo pri nas NSi, Tonin, Cigler-Kralj, pa celotno pleme SDS …) upravičujejo z argumentom: nič nimam proti drugačnim, geje imam celo med prijatelji. Tako je pred kratkim govoril Tonin, ko je nasprotoval novelam družinskega zakonika. Sodobna multikulturna in polivalentna družba ne more temeljiti na ljubezni in afiniteti, ampak na toleranci, podkrepljeni z jasno zakonsko regulacijo. Tonin lahko ljudi drugačnih vrednot, spolnih praks, življenjskih slogov prezira, a jih mora tolerirati. Vsebinsko in tudi formalno, zakonsko regulirano. In prav to sporoča plakat. Sintagma »izrojena umetnost in morala«, ki, od nacistov do Janše, karakterizira neko normo, je relativna glede na čas in kontekst. Izrojenost, bizarnost, odvratnost nimajo absolutnega merila. Gre le za perspektivo. Vsak je lahko komu s svojim estetskim, moralnim, življenjskim slogom bizaren. Tako kot sta na primer za Janšo poosebljenje izrojene umetnosti Prešernovi nagrajenki, so to podpisanemu proslave in maše, ki jih Janševemu občestvu sklada kakšen pirkovič.
-
9. 9. 2022 | Mladina 36 | Dva leva
Če primerjamo sedanje vzdušje v državi in družbi s tistim pred letom dni, lahko ugotavljamo, da sedaj ne vlada le Svoboda, ampak tudi svoboda. Prostost. Spomnite se samo, kako so pred enim letom poslanske skupine Janševe koalicije (pobudnik Grims) na odboru državnega zbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo vložile pobudo, da po skrajšanem postopku obravnava predlog novele zakona o javnem redu in miru, ki je predvidevalo globo od 500 do 1000 evrov za tistega, ki »se prepira, vpije ali se nedostojno vede« do uradne osebe pri uradnem poslovanju ter najvišjih predstavnikov države in njihovih bližnjih. Da, v prvi verziji celo bližnjih! In v teh dneh prihaja na plano Hojsov še bizarnejši projekt »podganje poti« (za zgodovinski kontekst glej kodno oznako ODESSA). Torej projekt dobesedno podzemnega umika Janševih zvestih kadrov iz vladnih in parlamentarnih prostorov pred srdom ljudstva.
-
2. 9. 2022 | Mladina 35 | Dva leva
Razlika med lanskim in letošnjim Blejskim strateškim forumom je očitna. Lani jim je uspelo povabiti bistveno več lokalnih samodržcev, letošnji forum pa so pripravili po načelu manj je več. Namreč manj gostov, a z neprimerno večjo globalno težo. In res je bilo kaj slišati in videti. Pravzaprav je težko reči, ali je bil Zelenski s svojo nacionalistično in šovinistično retoriko najhujši. On pač živi od vojne. Vojna ga ohranja pri političnem življenju. Vendar bi prisotne moralo vsekakor biti sram. Sram za poklon in aplavz politiki in politiku, ki jih nagovarja z idejami o boju proti zločinskemu narodu. Kolikor smo videli, je bil blejski aplavz tako imenovane demokratične Evrope več kot prepričljiv. In ni bil pomota, saj so vajo ponovili ob nagovoru predsednice evropske komisije Ursule von der Leyen, ki ni bil nič manj primitiven in ščuvaški. To ni bil govor, ki bi v diplomatskem jeziku pozival h končanju vojne, ampak nasprotno, z militaristično retoriko je pozival k nadaljevanju vse do fatalnega konca. Kot pogosto rečemo, do zadnjega Ukrajinca. Spregledali so jo redki, med njimi slovenska pravosodna ministrica, ki ji zdaj očitajo, da je zakuhala mednarodni škandal, ker predsednici komisije ni ploskala. Kaj pa, če je mednarodni škandal, nevreden funkcije, prav ta zavrženi, hujskaški govor von der Leynove? No, največja zvezda zabavnega dela programa je bil bivši britanski premier Tony Blair. Lažnivi Tony, liar, pravzaprav Bliar, kot so ga na podlagi ugotovitev parlamentarne komisije, ki jo je vodil sprenevedavi sir John Chilcot, preimenovali otoški mediji. Tisti Tony, čigar laž ni nekaj, kar pač sodi k politikom in politiki, ampak je mati vseh laži, ki je popeljala tako imenovani demokratični svet v vojno, po kateri nič več ni – in zlepa ne bo – tako, kot je bilo. Blair je z zavestnimi lažmi in zavajanjem odprl pandorino skrinjico globalnih spopadov, svoje krvave prstne odtise pa pustil tudi v Siriji in sploh na Bližnjem vzhodu in drugod. Danes je namreč tudi uradno dokumentirano (z več kot 2,6 milijona besed v tako imenovanem Chilcotovem poročilu!), da so zavezniki argumentacijo napada na Irak gradili na britanskih zavestno ponarejenih obveščevalnih podatkih. Blair je to vedel vsaj deset dni pred napadom, pa ni reagiral. Celo laburist Jeremy Corbyn je kasneje resignirano ugotovil, da je bila »vojna v Iraku dejanje vojaške agresije, sprožene na lažnih predpostavkah«, ki je podžgala in razširila terorizem ne le po celotni regiji, ampak po vsem planetu. V njej je umrlo vsaj 250 tisoč ljudi, verjetno pa še več, poleg tega je trajno destabilizirala ne le regijo, ampak ves svet.
-
26. 8. 2022 | Mladina 34 | Dva leva
Ravno šest mesecev je, odkar se je začela krvava morija v Ukrajini. Dolgo. Predolgo. Nedvomno pa se bo končala. Slej ali prej. Še vsaka se je. To je samo vprašanje volje in cene. Končala se bo, ko bodo vse tri strani za. Ta čas se še nihče, razen ubogih par, ki bežijo s culami iz podrtih domovanj, ne želi niti dogovarjati, kaj šele dogovoriti. Putin živi za vojno, Zelenski živi od vojne, zahodni demokratični svet pa od kar najbolj prolongiranega konflikta, ki domnevno na dolgi rok slabi in izčrpava nasprotno stran v obujeni hladni vojni. Sami vojaški spopadi so se že zdavnaj umaknili z medijskih naslovnic in prvih strani z udarnimi novicami. Vračamo se v neko normalnost, katere sestavni del je morija v Ukrajini. In to pomeni, da vojna resnično lahko traja v nedogled. Vse dokler ne bo zmanjkalo Ukrajincev, ki jih Zahod žrtvuje v vojni svetov …
-
19. 8. 2022 | Mladina 33 | Dva leva
Če ne bi čisto od blizu gledal in doživljal jugoslovanske krize, vojne drame in razpada skupne države, bi morda še verjel banalnim, enodimenzionalnim in neredko bizarnim interpretacijam in predlogom rešitve ukrajinske vojne. Tako je bilo že prve dni po ruski invaziji, ko so si po zahodni in »novi« Evropi lajšali slabo vest, ker so si leta in leta podajali kljuko kremeljske palače, se počutili imenitno v družbi s Putinom, ki je bil prav toliko samodržec, kot je danes. Začeli so dobesedno tekmovati, kdo bo bolj sataniziral Rusijo, rusko identiteto, rusko kulturo, znanost, šport …, kdo bo kopal okrog Rusije globlji sanitarni jarek. Tudi, denimo, nemški politiki, ki so Putina ob obisku bundestaga, v katerem jih je nagovoril v tekoči nemščini, nagradili s stoječim aplavzom … Absurdno, kajti prva žrtev ruskih samodržcev so vedno bili Rusi, sedaj tem istim Rusom svetovna »demokratična skupnost« izstavlja račun za domnevne grehe teh njihovih samodržcev.
-
12. 8. 2022 | Mladina 32 | Dva leva
Dober teden pred volitvami, ko je bila negotovost kljub obetom sprememb še velika, sem v intervjuju za Mladino povedal, da je zame ideal demokracije normalno delujoča država, ki od volivcev ne zahteva, da se žrtvujejo zanjo, ter da želim živeti v državi, kjer bom raje hodil na košarkarske tekme Cedevite Olimpije kot na politične shode pred parlamentom. In danes je ta normalnost tu. Ne samo, da se ljudje ne čutijo več utesnjeno, ogroženo, nelagodno, osramočeno, ampak spet živijo življenje, v katerem se dan ne začenja in ne konča s političnim delirijem. Kdaj je bila nazadnje dneve in tedne osrednja medijska dilema nepolitične narave? Sedaj smo ji bili priča. Namreč, ali se bo kapitan – in ve se kdo – vrnil na krov. Ljudje se spet lahko prepuščajo svojim radostim in strasten. O strasteh se ni vredno prepirati ali jih soditi z racionalnimi argumenti. Pač, nekdo v svoji intimi postane pogumni vojaček, si pred ogledalom pomerja uniformo, drugi hodi po božjih poteh, nekoč v Jajce, kasneje v Budimpešto, vselej v Lepeno. Spet tretji zbira znamke, značke ali nabira kakšne druge fetiše ... Le redki so ljudje, ki nimajo dvojnega življenja; enega vezanega na javno podobo, drugega za svoj lastni užitek in intimo. Tem redkim te praznine ter oropanosti užitka in strasti ne gre zavidati.
-
5. 8. 2022 | Mladina 31 | Dva leva
Če v teh vročih nočeh ne morete spati ali vas razburjajo izpadi vam ljubih predsedniških kandidatk, si je vredno ogledati eno najboljših aktualnopolitičnih epizod risane serije o Simpsonovih. Serija se praviloma skrajno duhovito odziva na vsakokratne ameriške volitve. Na predzadnjih, denimo, je Homer, oče družine Simpson, razkril, da se je malo nagibal k temu, da bi volil Trumpa, a mu je soproga Marge zagrozila, da potem ne bo več seksala z njim. »In tako sem postal demokrat,« je Homer resignirano razkril svojo politično genezo in aktualno preferenco. No, najboljša pa je zagotovo »volilna epizoda« z naslovom Citizen Kang, ki obdela davne volitve leta 1996, na katerih sta se pomerila Bill Clinton in izzivalec Bob Dole. Namreč, v prvi zgodbi osme sezone sta zunajzemeljska reptila Kang in njegova sestra Kodos s planeta Rigel VII ugrabila Homerja, ki je nič hudega sluteč ribaril, in ga odpeljala na svoje vesoljsko plovilo. Med zasliševanjem o voditeljih zemljanov je Homer omenil, da so pred durmi ameriške volitve, na katerih se odločajo med Clintonom in Dolom. Tuji bitji sta nato ugrabili oba kandidata, ju stlačili v nekakšne replikantske epruvete, prevzeli njuno podobo in se spustili v predsedniško tekmo ... No, na vrhuncu kampanje se je Homerju nekako uspelo vriniti med replicirana kandidata in posvariti volivce: »Amerika, dobro si oglej svoja kandidata! Ti niso nič drugega kot prikriti vesoljski reptili.« In ko jima je snel maske, je Kodos cinično nagovorila šokirano množico: »Res sva zunajzemeljski bitji. Toda kaj lahko storite? Enega od naju boste na koncu morali izvoliti.« In so izvolili Kanga, ki je bil replika Clintona. Ta je ljudstvo zasužnjil in ga prisilil v gradnjo medplanetarnega laserskega topa za napadanje drugih planetov in civilizacij. A tako bi bilo tudi, če bi izvolili Kodos, se pravi Dola. Dobro, to je Amerika, boste porekli. Med demokrati in republikanci pač ni prave alternative. Tretji kandidat pa je marginalen. No, pri nas je podobno in hkrati – kar je še huje – drugače. Podobno v toliko, da je izbira med Kosovo in Pirc Musarjevo izbira med dvema slabima kandidatkama. Tretji kandidat pa je še slabši, a ni marginalen in bo vsekakor izvoljen, če ne boste želeli izbrati med Kangom in Kodos. Se pravi, med Natašo in Marto.
-
29. 7. 2022 | Mladina 30 | Dva leva
Številni Nemci so seveda tudi v času najhujših antisemitskih pogromov nekje globoko v sebi vedeli, da Judi niso taki, kot jih je izrisovala nacistična propaganda, zato so si pomagali z racionalizacijami. Pač: saj vem, da ti (kot Jud) nisi tak, s tabo sem čisto lahko prijatelj, a gre za nesprejemljivo in nevarno semitsko zaroto, ki jo je treba onemogočiti in v kali zatreti. Ekonomijo takšne racionalizacije avtoironično opiše zgornja šala: ne mi konkretno, Judje nasploh so problem. In v sodobnem času, ko ljudje drugačnih spolnih orientacij in praks nadomeščajo Juda, se dogaja prav to. Zato se mi je zdelo bolj pošteno in manj licemerno stališče Janeza Ciglerja Kralja, ki je nedavno v intervjuju za Večer izrekel: »Neposredno ne poznam nobenega geja v naši stranki, saj ljudi ne sprašujemo o njihovi spolni usmerjenosti.« Torej, nič me ne zanimajo, nič nočem vedeti, gledam stran. No, skupno s Toninom pa jima je, da ne eden ne drugi ne sprejemata dejstva, da spolna usmeritev ne more biti razločevalno merilo pravic. Da je torej, kot meni ustavno sodišče, zakonska zveza življenjska skupnost dveh oseb ne glede na spol in da lahko istospolni osebi, ki živita v partnerski zvezi, skupaj posvojita otroka pod enakimi pogoji kot raznospolna partnerja ali zakonca. A Tonin v svojem moralnem disputu predvsem sprenevedavo pozabi in abstrahira stališča in aktivnosti NSi vse od časa referenduma o noveli družinskega zakonika leta 2015 do danes. Istospolne poroke? Posvojitve? Ni pomembno, ali ima Tonin zares prijatelje v omenjenih kategorijah, ali jih mara ali ne mara, ampak ali sprejema načelo enakosti in enakopravnosti pred zakonom, ki ju je zapovedala odločba ustavnega sodišča. S tremi ločenimi mnenji kajpak. Med njimi tudi z ločenim mnenjem Roka Svetliča, za katerega so številni kompetentni pravniki pred izvolitvijo opozarjali, da nima strokovnih referenc in kompetenc. Torej presoja po ideoloških merilih. In ravno predsedniški kandidat SD in izvoljeni predsednik Pahor je na vse kriplje forsiral Svetliča, da bi ideološko uravnotežil ustavno sodišče in osrečil svojega političnega masterminda in gospodarja.
-
22. 7. 2022 | Mladina 29 | Dva leva
Hja. Če bi parafrazirali oziroma naredili lokalno prirejeni transkript Marxovih uvodnih besed v Komunistični manifest, bi lahko rekli nekako takole: »Strah hodi po Sloveniji – strah pred Levico. Vse politične, strankarske, tudi medijske sile so se združile v boju proti temu strahu. ... Iz tega izhaja, da vse slovenske politične, strankarske, medijske sile priznavajo Levico kot silo.« Tako nekako. A te uvodne besede nikakor niso moja apologija Levice, ki gre, če govorimo o posameznih osebkih in posameznem ravnanju, tudi meni kdaj pa kdaj krepko na živce. In to vselej tudi napišem. Pripisovanje politične in celo akcijske radikalnosti Meščevi Levici in sataniziranje te je iracionalno. A hkrati priročno. Kritika Levice se očitno uporablja kot alibi za druge kritične pomisleke. Žal se je tu čisto po nepotrebnem iz enakih razlogov zapletla predsedniška kandidatka Pirc Musarjeva. Treba pa jo je pohvaliti, da je spoznala napako in jo kmalu popravila.
-
15. 7. 2022 | Mladina 28 | Dva leva
Je čas vojne. In je čas kislih kumaric. Tokratne predsedniške volitve sovpadajo z obojim. Z vojno, ne le rusko-ukrajinsko, ampak tudi in predvsem domačo politično, ter s časom vlaganja kumaric. A državljankam in državljanom, volivkam in volivcem bo marsikaj prizaneseno, ker bodo vse troje (politično vojno, kisle kumarice in predsedniške volitve) prešpricali ali ležerno spremljali zaradi dopustov, manjše poletne privezanosti na ekrane v času, ko po Dalmaciji pred prikolicami obračajo meso na žaru; pa tudi zaradi politične katarze, ki smo jo doživeli na državnozborskih volitvah in po njih. A vendar, tisti, ki smo politični džankiji, spremljamo tudi predsedniško tekmo in nam je mar, čeprav sam izid ne bo usoden, kot je bil aprilski. Zato pa bo predvsem precej več zabave in naslajanja ter manj neracionalnih političnih strasti.
-
8. 7. 2022 | Mladina 27 | Dva leva
Znana je krilatica, da oblast kvari, absolutna oblast pa kvari absolutno. No, v našem primeru trenutna oblast vsekakor ni absolutna, je pa zaradi taktičnih pregrupacij volilnega telesa zelo prepričljiva. In se v teh kratkih tednih po oblikovanju vlade tudi kvari prepričljivo in predvsem zelo hitro. Sicer ni bilo pričakovati, da bo Golobova vlada oziroma koalicija vozila tako tekoče, kot je prišla na oblast, da bo tako hitro nabrala cel kup rdečih kartonov, pa tudi ne. Če bo nadaljevala, kot je zastavila zadnje dni, se utegne zgoditi, da bo razpad javne in medijske podpore in s tem koalicije prehitel Janševe želje iz najbolj mokrih sanj. Skoraj ne mine dan, da ne bi naredila kakšne neumnosti. Dobro, delno je to stvar Golobove neizkušenosti in nevednosti. A okrog njega je vendarle nekaj starih političnih mačkov, ki bi morali v slogu izkušenega košarkarskega trenerja pravi čas dati znak za timeout. Sploh se zdi, da so na tako rekoč vseh področjih, zlasti pa tam, kjer so gradili svoj pohod na oblast – na kritiki Janševega kadrovskega inženiringa in cunamija – začeli delati fatalne napake. Zato bi se koalicija morala kar najhitreje zapreti v klavzuro in preigrati posledice »neznosne lahkosti vladanja«. Nočem reči, da je vse slabo. Razlike so vendarle očitne. Vidne so bile denimo na državni praznik, ko je bilo glede na Janševo obdobje na Kongresnem trgu in daleč okrog na moč drugače. Nobenih do zob oboroženih robokopov, ki bi se na plus trideset kuhali v plastičnih zaščitnih oklepih, nobenih policijskih psov, konjenikov, maric, vodnih topov ... ni bilo videti. To je razlika, ki ostaja. In šteje. Zdajšnjih oblastnikov se ni treba bati. In njim se ni treba bati javnosti. Za zdaj.
-
1. 7. 2022 | Mladina 26 | Dva leva
Od sredine osemdesetih z oscilacijo frekventnosti sodelujem pri podpisovanju raznih peticij, apelov, protestnih izjav. Morda sem jih podpisal preveč, a stojim za vsem, kar sem podpisal. Pri odločanju o svojem podpisu vedno preverjam vsebino in – če gre za zaprti krog podpisnikov – tudi združbo, v kateri se znajdem. Pri vsebini so nemalokrat težave in dileme, a naučil sem se, da nobeno javno pismo ni napisano tako, da bi se z vsemi detajli razen avtorja strinjali vsi podpisniki, zato je kriterij participacije, ali se strinjam s temeljnim sporočilom pisma, peticije, apela. Drugi, nič manj pomemben dejavnik odločanja o udeležbi so sopodpisniki. In prav na to sem opozoril Pavla Gantarja v kolumni z naslovom Povežimo Slovenijo 2 (Mladina št. 24), pa ni hotel prebrati napisanega, ampak je menil, da posegam v njegovo pravico do svobodnega odločanja. Khm, omenjeno pismo je prvopodpisani Lisjak dodatno interpretiral tudi kot ugovor in odgovor na pismo s prvopodpisanim Aurelijem Jurijem. Kdo torej jemlje svobodo odločanja? Pod drugo pismo so se, po poročanju medijev, podpisali številni »ugledni intelektualci«. Da bi bilo to res, so za moj okus manjkali vsaj še Slavko Kmetič, Vili Kovačič in Nina Krajnik. Polemizirali so z nečim, kar v prvem pismu ni bilo napisano, niti nakazano. Ksenija Horvat je svojega nedavnega gosta Gregorja Golobiča morala med pogovorom dvakrat prijazno opozoriti, da polemizira s stališči, ki nikakor ne izhajajo iz prvega pisma. Smešno! A kakorkoli, z vidika razhajanj ne bi bilo vredno razpravljati. Bolj problematično je, da se nakazuje nekakšna nova, točneje, obnovljena koalicija voljnih. Pisana združba podpisnikov, v kateri so kar krepko zastopani tudi izpričani antidemokrati, tisti, ki mesarijo po javni televiziji in medijih na splošno, pozivajo k cenzuriranju in »zapiranju gobca«. Zato menim, da se bo ta podpis še dolgo vlekel za Pavlom Gantarjem, kot se smrad pasjega iztrebka vleče za tistim, ki ga pohodi. Ampak O. K. Ta »nenačelna koalicija« ni nič novega. Sega vse do časa, ko je Drnovškova LDS, v kateri sta imela omenjena podpisnika pomembno vlogo, skrbela za higieno javnih občil. Namreč časa, ko se je dušilo javno razpravo in skrajno omejevalo glas tistih, ki so bili proti vstopu v Nato. Vrh je ta »voljnost« dosegla s t. i. vilnuško izjavo, ki so jo podpisale banana republike nove Evrope. Deset držav kandidatk za vstop v Nato, skupaj s Slovenijo je (kot je kasneje razkril Financial Times) že na predvečer nastopa Colina Powlla po diktatu proslulega Bruca Jacksona ugotavljalo, da je državni sekretar naslednji dan (!) posredoval prepričljive dokaze o obstoju iraškega orožja za množično uničenje. No, čez nekaj let se je na smrt bolni Powell pokesal in priznal: dokaze smo si izmislili. Za zunanjega ministra in vladajočo LDS vse to ni bil problem, saj je Rupel 16. 7. 2003 zabrusil kritikom: »Zakaj se ukvarjamo z lanskim snegom? Nam je vilnuška skupina pomagala priti v NATO in ta podpis pod to deklaracijo nam je bistveno pomagal pri ratifikaciji protokolov.« Pač, za doseganje političnih ciljev je dovoljeno tudi lagati. To obdobje (pred Janševim prevzemom oblasti 2004!) je bilo z udeležbo pri vilnuški izjavi najnižja točka slovenske zunanjepolitične iniciative.
-
24. 6. 2022 | Mladina 25 | Dva leva
Hja, nacionalka, javna RTV, ni in ne sme biti ponižana, vsega hudega vajena vlačuga, ampak mora biti nadvse občutljiva in razvajena kot Andersenova kraljična. Vsak, tudi najmanjši pritisk jo mora motiti. In na vsak pritisk se mora nemudoma in odločno odzvati. Pa naj pritiska drobcen Grah ali pač njegov gospodar. In nacionalka je doslej pritiske (preveč?) stoično prenašala. A sedaj je pet minut čez dvanajsto. Sedaj ni več poti nazaj. Čas vljudnosti, korektnosti se je iztekel. Rokavica je bila že zdavnaj vržena. Nacionalka jo je pozno pobrala. Zelo pozno, a ne prepozno. Bo pa odslej treba kazati mišice in uporabljati pesti. Iz ringa bo samo en partner v spopadu odšel pokončno, drugega bodo odnesli. O. K., zavedam se in sem že večkrat zapisal, da z varne pozicije, kakršno imam sam in mnogi drugi kritični ocenjevalci, ni težko biti pogumen in odločen ter kolektivu nacionalke očitati premajhno korajžo. A ko prideš v situacijo, v kakršno je kolektiv javne RTV pahnilo sedanje vodstvo hiše, ki ne premore tudi najmanjše moralne in strokovne integritete ter podpore kolektiva, je rokavico treba pobrati. Ni umika na rezervni položaj, ker tega ni več. Zdaj lahko kolektiv samo zmaga ali izgubi. Ali pa čaka, da kdo drug namesto njih in za njih izbori njihovo svobodo. In to potem zaračunava. Od sedanje oblasti se seveda pričakujejo radikalne spremembe formalnega ustroja javne hiše – to je navsezadnje predvolilna obljuba –, a ne bi bilo dobro čez mesece ugotoviti, da je politika odrešila javno televizijo pritiska politike. Zato se izredno mudi, da premagajo in naženejo sedanje spolitizirano vodstvo. Televizijo in celotno javno RTV morajo izpod okupatorja osvoboditi televizijci s pomočjo pritiska javnosti, še preden zakonodajna oblast oblikuje nov zakon.
-
17. 6. 2022 | Mladina 24 | Dva leva
Ko sem videl objavo tako imenovane protipeticije o Ukrajini, me ni toliko »navdušila« vsebina kot lista podpisnikov. Vzkliknil sem: Saj to je vendar utelešeno gibanje »Povežimo Slovenijo«! Putin je dokončal to, kar je Podobnik neuspešno začel. Namreč, da se na skupni listi najdejo podpisniki, ki so po vseh drugih političnih kriterijih in vrednostnih orientacijah (domnevno) različni!? Ljudje, ki so proti splavu, proti svobodi izbire spolne orientacije, ki aktivno podpirajo Janševo in vsakršno avtoritarno politiko, ki so proti socialno senzibilni državi in družbi, ki izražajo eksplicitno averzijo do beguncev iz dežel tretjega sveta, ki imajo hude težave z razumevanjem človekovih pravic, pravic žensk, ki so celo konkretno aktivni v dušenju medijske svobode, so sopodpisniki »protiizjave« o Ukrajini skupaj s tistimi, ki to niso. Domnevno niso. Ne razumem, kako je lahko naš prijatelj Pavle Gantar brez pomisleka sopodpisnik skupaj z Lisjakom Gabrijelčičem, ki je eksplicitno pozval časopis Dnevnik, da zapre usta njegovemu dolgoletnemu sopotniku in prijatelju Tomažu Mastnaku (Lisjak Gabrijelčič: »Ljudi, kot je Tomaž Mastnak, ki upravičujejo Putinovo invazijo Ukrajine, je treba izločiti iz javne razprave. Žogica je na igrišču uredništva #Dnevnik_si. Boste na svojih straneh še naprej dovolili to hujskanje k vojnim zločinom?«). Četudi je morda težko sprejeti Mastnakove aktualne poglede na covid in Rusijo, je poziv mladega moža brez zgodovinskega spomina k zapiranju ust Mastnaku neprimerno hujši eksces. Kajne, Pavle? Da ne govorimo o sprenevedanju največjega moralista v slovenski politiki, Cerarja. Ne pristaja na nasilno spreminjanje meja v primeru Ukrajine, a je kot premier in zunanji minister v primeru Palestine deloval diametralno nasprotno. Namreč, nepriznanje Palestine je pasivno soglašanje z aneksijo nasilno zasedenih palestinskih ozemelj s strani Izraela ...
-
10. 6. 2022 | Mladina 23 | Dva leva
Kdor je mislil, da bo sanacija države in družbe po odhodu Janeza Janše preprosta, hitra, učinkovita, a hkrati a priori neoporečna, se je uštel. Zdi se, da je med njimi (bil) tudi Golob s svojo ekipo. Namreč, celo usedline najbolj razvpitih totalitarnih in avtoritarnih režimov so se ohranjale še dolga leta po demokratični prenovi. Ne samo denacifikacija, defašizacija, tudi kasnejše čiščenje nekoliko bolj blagih režimov, denimo španskega frankizma, se je vleklo leta in leta, nevarnost recidiva pa je bila nenehna. Dolga leta vladavine pač spremenijo družbo v vseh porah in podsistemih. Sreča v nesreči za Slovenijo je bila, da izpričani hitrosti in intenzivnosti delovanja navkljub Janša ni mogel doseči tolikšnih strukturnih in kadrovskih sprememb, da bi se javno mnenje večinsko uklonilo radikalno spremenjenemu kurzu v kratki janšistični eri. Dve leti vladavine sta premalo. A hkrati veliko. Kadrovski in strukturni cunami Janševe vlade se bo čutil še dolgo. In predvsem se bo pokazalo, da Janša ni pustil za sabo le kakšne tempirane kadrovske bombe, ampak kar obsežno minsko polje. Toda kaj zdaj?
-
3. 6. 2022 | Mladina 22 | Dva leva
Vremenska napoved obeta, da bosta poletje in jesen intenzivna in vroča. Politična pa, da bosta prav peklenska. Zato bo treba gasiti žejo. Sem med tistimi, ki poleti radi segajo po karibski mešanici ruma, limete in gaziranega podaljška z obilo ledu. Natančneje, po lokalni različici cuba libre, ki sem jo za svojo interno rabo poimenoval cockta libre. Pač, ker napitka ne mešam s coca-colo, ampak s cockto. Razlog je simbolne in praktične narave. Simbolne zato, ker je zadržana raba coca-cole pač svojevrstna demonstracija upora proti ameriškemu potrošniškemu in siceršnjemu kolonializmu. A ključni razlog je praktične narave. Tako kot je banalno in absurdno Italijanom prodajati kavo Sturbucks, je banalno nas Balkance z razvajenimi okusi prepričevati, da je coca-cola boljša od cockte. Tega Američani, tudi ameriški diplomati, ne razumejo ali nočejo razumeti. Se spomnite veleposlanika Johnnyja Younga, ki je bil nenehno v kratkem stiku z deželo gostiteljico? Med drugim se je v nekem pogovoru pridušal, da Coca-Cola dosega v Sloveniji slabe poslovne rezultate. To da je, poleg preveč rezerviranega odnosa do vabljenja oziroma siljenja v združbo voljnih ob napadu na Irak, še en dokaz protiameriškega sentimenta.
-
27. 5. 2022 | Mladina 21 | Dva leva
Še teden pred volitvami sem v intervjuju za Mladino napovedal realno verjetnost uporabe kravjih zvoncev in drugih okraskov in pomagal za ustvarjanje kravala pred državnim zborom ali morda celo v njem. Kajpak, če bi bil Janša na volitvah poražen. Napoved je bila netočna in točna hkrati. Netočna zato, ker je bil volilni izid preveč ponižujoč za Janšo, ki je izražal jasne aspiracije po volilni zmagi, da bi lahko, po Trumpovem zgledu, svoje deprimirano ljudstvo naščuval k obleganju parlamenta. Kajpak z motivom, da popravi zgodovinsko goljufijo, krajo. Točna pa zato, ker se, čeprav (za zdaj) nihče od zunaj ne naskakuje in ne ruši parlamenta, dogajata notranja destrukcija in blokada. Pač, blokada izvršitve ljudske volje, izražene na volitvah tako prepričljivo in enoznačno kot še nikoli. Tisti, ki pravijo, da je to, kar od prvega dne po volitvah počnejo zafrustrirani poslanci SDS, normalen parlamentarni ritual, se motijo ali sprenevedajo. Seveda opoziciji ni treba biti konstruktivna. To je blef, to je floskula. Ne sme pa, četudi proceduralno to zmore, onemogočiti uveljavitve nove konstelacije zakonodajne in izvršne oblasti glede na volitvah izraženo voljo ljudstva. Dilema je podobna kot pri sodnih postopkih proti Janezu Janši. Sramotno in nedopustno – ne samo za Janeza Janšo, ampak predvsem za državo – je, da nekdo, ki je politik najvišjega ranga, trenutno celo na čelu izvršne oblasti, dosledno uporablja vse trike in zvijače, ki so na voljo, da se izmika prevzemu sodne pošte in udeležbi v sodnem postopku. Kaj takega je v evropskih demokracijah nepredstavljivo.
-
20. 5. 2022 | Mladina 20 | Dva leva
Seveda ni bilo zavestno načrtovano, a verjetno bo novi minister za delo, družino in socialne zadeve strelovod, ki bo vsaj nekaj časa ščitil ta čas precej zmedeno in ranljivo koalicijo. Če malo pobrskate po gnusobi madžarskih in cerkvenih medijev, boste dojeli, kaj je javno mnenje Janševega ljudstva in kje mentalni in moralni horizont janšizma. Zanimivo, glede na to, da je v Srbiji že pet let na čelu vlade deklarirana lezbijka Ana Brnabić, njena partnerka, sicer zdravnica, pa jima je med premierskim mandatom rodila sina in povrhu je Ana po dedovi strani hrvaškega rodu, pa vseeno njena družinica v pozitivnem kontekstu polni družabne kronike srbskega rumenega tiska, je očitno, da je slovenska desnica pod Janševim in Toninovim vodstvom mentalno bliže Putinovi Rusiji kot Vučićevi Srbiji. Kakorkoli, izbira aktivista LGBT za ministra bo nekoliko odvrnila pozornost od realnih meja in pomanjkljivosti Golobove koalicije, ki se v teh dneh že jasno nakazujejo. In se bodo (bomo) z njimi – se bojim – bolj kot opozicija in njeno ljudstvo ukvarjali sami volivci koalicije svobode. Namreč, z lahkotnimi obljubami in napovedmi. Tudi z Golobovim slabim razumevanjem pravnega reda Republike Slovenije, ki onemogoča preprosto saniranje kadrovske tempirane bombe, ki jo je nastavil Janša, pa z lahkotno, prehitro dano obljubo o odpravi dvojnega statusa zdravnikov, pa o uvedbi 30-urnega delovnika, kar sedaj že revidirajo in redefinirajo ... Ne gre za to, da bi bili predlogi nesprejemljivi. A vsaj kratkoročno niso uresničljivi. In slabše je dajanje všečnih obljub, ki jih ne izpolniš, kot lakonična zadržanost in postopno nadgrajevanje vsebin ...
