Vlado Miheljak
-
25. 3. 2022 | Mladina 12 | Dva leva
Mefistov (pred)volilni libreto
Najprej sem diagonalno preletel poudarke v (kar štiri časopisne strani dolgem) megabesedilu Petra Jambreka v Dnevnikovem Objektivu in si rekel: O. K., pač sindikalistični boj oziroma – še točneje – kapitalska skrb za prihodnost lastne univerze oziroma podjetja. To niti ne bi bilo tako pogrošno. No, podrobnejše branje celotnega besedila je vendarle pokazalo, da je ozadje megatraktata bolj perfidno. Bolj piha na dušo, kot ščuva, bolj pritajeno namiguje, kot sili, bolj nagovarja, kot sili v igro ... A pod črto je manever jasen in prozoren. To ni prva taka Jambrekova intervencija. Vedno je hotel biti nekakšen režiser, sufler, stric desnice in zlasti Janše iz ozadja in vedno je interveniral mefistovsko. Zato je Hribarjeva več kot dvajset let stara prispodoba (o Jambreku kot Janševem Mefistu) še kako aktualna. Lahko pa se čudimo Jambrekovi samoočaranosti nad najslabšo mogočo oznako značaja in javne vloge lastne osebe.
-
18. 3. 2022 | Mladina 11 | Dva leva
Toninova krščanska geopolitika
O. K. se zgodi; lapsus pač. Morda pa je Madžar imel v resnici v mislih reko Dravo. A kakorkoli. Nerodno je edino to, da lapsus linguae ni kar tako. Je tako rekoč priznanje. Matej Tonin kot diplomant družboslovne fakultete bi moral pobrskati po starih študentskih zapiskih in bi se hitro spomnil, da se v lapsusih, jezikovnih zdrsih, neredko manifestira, udari na plano potlačena želja oziroma motivacija. Ampak če je že Prekmurje nekakšni slovenski Donbas, Janša vsekakor ni uporni Zelenski, ampak nekdo, ki z Orbánom kolaborira. In Janšev nekritični sledilec Matej Tonin resnično pospešeno vleče krščanskodemokratski voz nazaj v blato, v kakršnem ga je Bajuk prepustil Ljudmili Novak leta 2008. Razlogi pa so zelo podobni. Tako kot Bajuk tudi Tonin ne zna vzpostaviti avtonomije v odnosu do Janše. Drugače si je komaj mogoče predstavljati, da še tik pred volitvami strelja kapitalne neumnosti in abotnosti. V nedavnem pogovoru za portal 24ur pa je presegel samega sebe. Najprej je z akrobatskim saltom mortale razložil neupravičenost ruskega napada na Ukrajino ter upravičenost ameriško-zavezniškega napada na Irak. Pač, v Iraku je vladal diktator. Kar je točno. Bo torej zavezništvo napadlo tudi druge nedemokratične, diktatorske režime? Najprej eno od pomembnih članic vojaškega zavezništva – Erdoganovo Turčijo. Ki duši človekove, politične, državljanske in narodnostne pravice. Ali še huje. Položaj žensk je bil v Huseinovem Iraku neprimerno boljši kot v avtokratski kraljevini Savdski Arabiji. V Iraku so bile pred zavezniško »vpeljavo demokracije« ženske bolj vključene v javno življenje (šolstvo, zdravstvo, politika) kot v večini drugih arabskih dežel. Verska toleranca je bila pod Huseinom višja, kot je v aktualnem Iraku. Denimo, Tarik Aziz, Huseinov zunanji minister, je bil pripadnik kaldejske katoliške cerkve, ki je v občestvu z rimskokatoliško cerkvijo!
-
11. 3. 2022 | Mladina 10 | Dva leva
Ruske mačke in poparjeni mačkoni
Že sedaj je jasno, da posledic sankcij proti ruski krvavi avanturi v Ukrajini ne bodo čutili samo ruski državljani, ampak tudi državljani dežel, ki jih evforično izrekajo. Torej Evropejci. Pravzaprav se dogaja pred našimi očmi in z našim soglasjem, včasih celo navdušenjem, putinizacija evropske javnosti in evropske medijske krajine. To je še en dokaz, da je Evropa popolnoma dezorientirana in neučinkovita. Kot vselej. No, ne glede na izvor rusko-ukrajinskega konflikta krvavega Putinovega pohoda nikakor ni mogoče upravičiti. A Ukrajinci so dvakratna žrtev. Ne le ruskega uničevalnega vojaškega stroja, ampak tudi lažnih obetov in ščuvanj vojaške zveze in voditeljev »svobodnega sveta«. Zato po svoje lahko razumemo jezo, razočaranje in moralne ukore, ki jih Zelenski te dni deli Evropi in Natu. Ves čas je bilo jasno, da Rusija v takšno genezo statusa Ukrajine, kot se je nakazovala, ne bo privolila. In čeprav Putin morda ustreza tudi najbolj stereotipni satanizaciji osebnostnega profila, je pravo vprašanje, ali bi kdo drug na čelu Ruske federacije privolil v takšen razvoj državnega statusa Ukrajine in takšno obravnavo ruske manjšine, kot smo ji bili priča. Ne. Nihče ne bi mogel stopiti na čelo Rusije in privoliti v vojaško obkroževanje. Kajti ob tem vprašanju gre tudi za simbolna vprašanja ranjene velesile. Če sta bili še nedavno na mizi kot realna opcija kompromisa vojaška nevtralnost ter avtonomija proruskih ozemelj, bo sedaj bistveno večje okupirano območje (ves obalni pas) trajno zasedeno, čeprav nikoli legalizirano. Pač zatečeno stanje, podobno kot zasedena palestinska območja.
-
Vse vojne, v katerih pride do človeških žrtev, so humane. Po definiciji. In vojne, naj jih označimo za pravične ali krivične, osvobodilne ali zavojevalske, iz ljudi vedno potegnejo najslabše. Nizkotne strasti, izgubo racionalnosti, izgubo spomina. Žal, ne le pri deležnikih v spopadu, ampak tudi v navijaških skupinah. To lepo vidimo te dni v Evropi in svetu po ruski invaziji v Ukrajino. O Putinu nima smisla izgubljati preveč besed. Je samodržec, avtoritarec, je novi ruski car. A to ne pove nič. Nič o Evropi, ki je izgubila razsodnost. Ki je, bolj kot kadarkoli prej, padla v enoumje. Kot da gledaš severnokorejski televizijski dnevnik. Sedaj je Ruse prepoznala in razglasila za novega-starega skupnega sovražnika. Tudi ko se bodo ukrajinske rane vsaj za silo zacelile, porušena dežela že obnovila, slabi spomini pa zbledeli, bo ostal grenek priokus, da je Evropa padla na izpitu svoje racionalnosti. Vse, kar naredi v teh dneh, je proti miru, proti razmeroma hitremu in častnemu končanju spopadov. Protiruski sentiment se razrašča v blodne razsežnosti. Denimo, ne le ruske institucije, ampak tudi posameznike neselektivno izključujejo iz zvez in prireditev v kulturi, umetnosti, športu, znanosti. Iz vsakršnih oblik sodelovanja. Če so v medijsko nadzorovani ruski realnosti obstajali vsaj zametki upora in opozicije, se bo zdaj izgubilo še tisto malo upornega potenciala, ki so ga premogli. Milanska Scala je prekinila sodelovanje z dirigentom Valerijem Gergijevom, sopranistka Ana Netrebko je pod pritiskom odpovedala vse koncerte v prihodnjih mesecih, saj, kot je povedala, ni prav, da se morajo umetniki politično opredeljevati in obsojati svojo domovino ...
-
Brecht je svoj čas, ob praizvedbi komada Bobni v noči (1920), občinstvo uvedel v dogajanje z velikim scenskim plakatom z napisom Ne buljite tako romantično (Glotzt nich so romantisch); kajpak provokativno, a tudi edukativno. Ljudje smo nagnjeni k romantičnim poenostavitvam ter vzhičenim predstavam in pogledom na dogajanja. Tudi v vsakdanjem življenju in še zlasti v politiki. In v teh dneh smo priča prav takemu vzdušju, poenostavljenim romantičnim, vzhičenim presojam in interpretacijam. Je kot v času vojne. Vojna pač ni normalno stanje duha. Vojna, tudi politična, parlamentarna, koalicijska ... je slaba, a še slabše je tisto, kar ji sledi. Heinrich Böll v romanu Skupinska slika z gospo (1971) v sladko-bridki fabuli nazorno sporoča: uživajte v vojni. Mir bo neizprosen. Vojna razdeli ljudi v skupine, jih naščuva ene na druge, a hkrati nivelizira razlike znotraj skupin. Ali kot bi rekel Freud v Množični psihologiji in analizi jaza (1920/21): »Koncentracija sovraštva do tuje skupine odstranja netolerantnost v lastni skupini.« Zatorej, prosto po Kacinu: uživajmo, dokler lahko. Pa četudi v sovraštvu; pa četudi z umeščenostjo v strastno polarizacijo janšizem-antijanšizem. Kajti 24. aprilu bo sledil trd pristanek. Če bomo izvolili sedanjo protidemokratično Janševo koalicijo, se več ne bo kaj zgražati, peniti, bentiti. Imeli bomo tako oblast, kot si jo zaslužimo. Ker smo si jo izvolili. No, upajmo, da se najbolj črn scenarij ne bo uresničil.
-
Sreda je dan za pisanje kolumne. Zato sem preveril na medmrežju pa za vsak primer pogledal skozi okno, ali se Zemlja še vrti okoli svoje osi, da ne bi pisal zaman. Kaže, da je imel ruski veleposlanik pri EU Čižov prav. Sreda ni dober dan za začetek vojne. Drugi dnevi pa tudi ne. Svojevrsten paradoks je, da nas še iz časov hladne vojne bolj kot realne nevarnosti napada ene od strani blokovske polarizacije ogrožajo lažni obveščevalni ali celo empirični podatki. Denimo jata divjih gosi, ki se dvigne nekje na Baltiku ali v Skandinaviji, »razburi« ameriške radarje. Ali banalno napačno interpretacijo zaznav naredijo ruski vohunski sateliti. Tako je znan primer junaka, ki je morda rešil človeštvo katastrofe. Namreč, leta 1983 je dežurni sovjetski oficir protizračne obrambe Stanislav Petrov ignoriral protokol takojšnje obrambne izstrelitve stotin raket z bojnimi glavami, ko je sistem, sicer lažno, zaznal napad, ker se je (kako banalno!) sončna svetloba netipično odbijala od visokih oblakov in zmedla tipala na satelitu. Vsekakor je doktrina preventivnega napada (»pre-emptive strike«) nevarna in ogrožajoča sama po sebi.
-
Pred dvanajstimi leti je osrednji slovenski dnevnik, kot se rad promovira, v rubriki Pa še to, ki je namenjena predvsem sramotenju in smešenju, objavil novico, da se da na FDV diplomirati s skrajno bizarnimi in trivialnimi temami. Namreč, neka diplomantka je takrat v diplomskem delu raziskovala pomen bureka v našem prostoru. Njen mentor je bil, takrat še docent, dr. Stanković. Kaj bi lahko bilo narobe in smešno? Takrat sta izzvala zgražanje ceneno in nedomišljeno burkaštvo in antiintelektualizem. Pač, burek ni bil in še vedno ni samo kulinarični izdelek, ampak veliko več. Je v najširšem pomenu besede kulturni fenomen nekdanje Jugoslavije. In tako poleg pasulja in mesa z žara še danes zapisan v arhetipski spomin prebivalstva. Podobno, kot je hamburger postal najprej zaščitni znak ameriške instantne kulture, kasneje pa simbol amerikanizacije sveta: do koder sežeta Coca-Cola in McDonalds, so meje ameriškega kulturnega kolonializma. In prav tako: do koder segajo po bureku, so kulturne meje Balkana. Torej burek ni samo kulinarični, ampak tudi večplastni kulturni, antropološki, sociološki, ekonomski in še kakšen fenomen. Ampak tako kot burek je vsak družbeni pojav ali dogodek, denimo Janšev (častni) doktorat, ki ga je pridobil leta 2015 na Universum College v Prištini, relevanten in enakovreden analitični material. Seveda se pri slednjem ne da analizirati vsebina, ampak fenomen častnega doktorja in motiva podelitve. Tako iz geostrateške kot politološke, tako iz sociološke kot psihološke perspektive ...
-
Namen tega navedka ni obujanje spominov na slavne čase in dejanja v slogu »še pomnite tovariši«. Ne. Gre za demonstracijo in ilustracijo univerzalnih začetkov umazanih zgodb raznih »disidentov«, ki so v nekem trenutku padli v nemilost pri avtoritarnih režimih in se kasneje sami prelevili v avtoritarne nedemokrate in preganjali celo tiste, ki so jim svojčas zagotavljali podporo in varstvo. Pa naj gre za Parago, Šeksa, Šešlja ... ali našega Janeza Janšo. Adam Michnik je ob neki priložnosti pripovedoval o podobnih izkušnjah s svojimi poljskimi disidentskimi sopotniki, ki so kmalu po tistem, ko so se dokopali do politične moči, začeli delovati podobno kot njihovi balkanski sotrpini. Tisto, kar je onkraj specifičnih razlik skupni imenovalec, je avtoritarna osebnostna struktura. To sicer ni edini mogoči razlog za trčenje v konflikt z avtoritarnim režimom, je pa razlog za značilno osebnostno in karierno genezo, ki je skoz in skoz prepletena z nedemokratičnim, antidemokratičnim delovanjem; s prevzemanjem metod in tehnik, katerih žrtev so izhodiščno bili sami, to pomeni, da agitatorji ravnajo nekako prepoznavno, po utrjeni, univerzalni shemi. Adorno: »Izjave raznih agitatorjev, od znanih likov ... do malih provincialnih prodajalcev sovraštva, so si tako podobne, da v načelu zadošča, da analiziramo samo govore enega, pa že poznamo vse.« In kaj ima to z zgodbo iz Gantarjevega stanovanja? Več, kot se na prvi pogled zdi. Takratni zametki civilnega upora proti vojaški represiji in nezakonitim ukrepom so se s svojimi kasnejšimi artikulacijami in intervencijami postavljali po robu tudi avtoritarnim principom, ki jih danes predstavljajo in poosebljajo nekdanje žrtve. V prispodobi rečeno, takrat se je v Gantarjevi garsonjeri pisal poziv proti armadi in tudi proti Janši. Janši, kakršen je danes. Če prelistamo seznam akterjev tistega časa, je Janša prišel v spor tako rekoč s celotnim Odborom (za varstvo človekovih pravic). Nekateri najbližji sopotniki in zaupniki kot recimo zakonca Hribar, pa takrat pogumni zdravnik Dušan Keber in kopica drugih so prestrezali golide gnojnice, s katero jih je škropil. Nekateri smo se kasneje znašli tudi v Janševih sodnih postopkih in tožbah, ker smo v razmerju do vsakokratnih zlorab aktualne oblasti (tudi Janševe) ravnali tako, kot smo ravnali takrat, leta 1988. In to, kar je pravkar doživel Gantar, eden najbolj izpostavljenih predstavnikov nekdanjega Odbora, je rezultat do skrajne bizarnosti pripeljane Janševe avtoritarne geneze.
-
Tudi Janez Janša lahko upravičeno reče: »Sem pa res od sile.« Tudi on je en tak pogumen vojaček. Res pa je, da pogum ni prav vedno znak bistrosti, kaj šele modrosti. Ampak kakorkoli. Trem velesilam je že vrgel rokavico: Združenim državam, Rusiji in Kitajski. Pa še Evropsko unijo kot nekakšno polovično, ne vojaško, ampak zgolj politično velesilo je izzival.
-
Prilika o golobu, ki je prezgodaj zapel?
Pa smo končno presegli obsedenost s sredino! Namreč, v zadnjem času so bili vsi sredinci: krščanski demokrati in socialdemokrati, Jelinčičevi nacionalisti in janšisti, tudi aktivisti Vesne in Čuševi Zeleni, pa Podobnik in njegov Petrič, pa Kovšca, pa Zorčič, pa Počivalšek in vsi, ki iščejo prostor v slovenskem političnem solariju. Le Levica je bila izjema; ki pa je potrjevala pravilo. Skratka, gneča na sredini igrišča, kot na defenzivni nogometni tekmi. No, novinec na političnem odru Robert Golob se je tej mantri radikalno odrekel. Njegova stranka ne bo sredinska. Malo bo levo, malo pa desno. Res je, zveni nekoliko butalsko. A ne po pomoti, ampak zato, ker se je, se bojim, vzhajajoča zvezda na slovenskem političnem prizorišču svojega programa lotila približno tako, kot se je novopečeni butalski kovaški mojster Nace železa. Pač, bomo videli, kaj bo po obdelavi nastalo. Tega ta čas res ne vemo niti pri Golobu. A bojim se, da še sam ne ve. Malo ga imam na sumu, da ne loči zares med konservativnimi in desnimi stališči. Zato bi bilo dobro slišati, s katerimi desnimi stališči nam bo postregel na pokritem pladnju na pogrnjeni mizi.
-
Vojske nikoli niso šle na osvajalske in morilske pohode same in osamljene. Od antike prek srednjega veka vse do novodobnih vojn so jih spremljale kurbe, vlačuge, priležnice. Spolne delavke pač. Pa tudi zabavljači. Pa kurati, ki so tako ali drugače skrbeli za duhovno oskrbo. Ker logistika priložnostno skupaj zbobnanih zgodnjih vojska in pohodov ni delovala, so ne le za drobne priboljške, ampak celo za hrano in saniteto skrbeli drobni trgovčiči. Mešetarji so prodajali vsakovrstno blago, neprisilne »spolne delavke« telo, zabavljači smeh, kurati iluzijo in lažni up. Spomenik vsem vlogam po malem je v enem svojih najboljših komadov postavil Bertold Brecht. Namreč, v delu Mati Korajža in njeni otroci (1938/1939) s podnaslovom Kronika iz tridesetletne vojne je oslikal večplastno preračunljivo in plebejsko naravo marketendarice Ane Fierling, pri vojskah in vojščakih znane pod imenom mati Korajža, ki svoj kramarski voz s tremi otroki vleče v vojaškem pratežu od Švedske do Bavarske, od Poljske in Češke do Francije v času vseevropskih verskih in geostrateških vojn v začetku sedemnajstega stoletja. Brechtova mati Korajža ni visoko moralna, ne nemoralna, je preprosto amoralna, preračunljiva. Vojna, strahote, lakota, pomanjkanje, kuga, smrt, smrad teles in trupel so pač posel in priložnost malih, ušivih, garjavih ljudi. Ali kot poje v songu: Slabič, ki stežka se prebija, / se pač obriše, ko bo mir. Saj vojska je samo kupčija. / Blago je svinec, ne pa sir. Kar pomeni tudi, da prihajajoči mir ni priložnost, ampak grožnja.
-
Optimističnejše ko so napovedi, ki prihajajo iz medijsko slabo prezentiranih javnomnenjskih izmer, bolj nelagodno, da ne rečem pesimistično se počutim. Ni računati, da bodo znale stranke, ki skušajo spodnesti Janšev režim, ravnati racionalno. Ne dvomim, da si iskreno želijo spodnesti Janšo, a prav tako ne dvomim, da jim je v še večje veselje, da spodnesejo druga drugo. No, zgodba ni nova in ni neznana niti v drugih okoljih. Potem ko je Orbán prvi mandat (1988–2002) zavozil, se je v drugo za tri mandate (2010– 2022) usedel na premierski stol. Tudi in predvsem zato, ker je bila opozicija skrajno razpršena in neenotna. Zdaj je pot veliko težja, saj se bodo morali proti popolnemu nadzoru države in institucij s ščipalko na nosu skupaj boriti docela nekompatibilni akterji. Po eni strani nekakšen madžarski KUL – skupno predvolilno zavezništvo levoliberalne Demokratične koalicije (DK), socialdemokratske Madžarske socialistične stranke (MSZP), liberalne stranke Momentum, ekoloških strank Politika je lahko drugačna (LMP) in levo-zelenega Dialoga, pa celo diametralno nasprotne, izključevalne, rasistične desničarske stranke Jobbik. Poduk je enostaven: dlje ko ne najdeš kompromisa, hujšega moraš kasneje skleniti, da dosežeš cilj. Je težko, a ni nemogoče. To dokazuje neka druga zgodba. Namreč upor proti popolni dominaciji avtoritarnega samodržca Miloševića v Srbiji. V politično razpršeni Srbiji se je 18 (osemnajst!) strank in gibanj združilo v Demokratično opozicijo Srbije (DOS) in 24. septembra 2000 so dosegli zmago, ki pa so jo morali potrditi v repasažu 5. oktobra na ulicah Beograda, ko so samodržca dobesedno morali pregnati z oblasti. Zgodba je nadvse poučna tudi za Slovenijo. Najprej bo treba zmagati; na voliščih. Čim prepričljiveje. Potem bo treba zmago še uveljavljati. Morda celo na ulicah. Janša namreč še nikoli ni priznal poraza. Vsakokrat je dokazoval goljufije, hotel ponovno štetje ali kar ponovitev volitev. Prepričan sem, da bo tako tudi letos.
-
30. 12. 2021 | Mladina 52 | Dva leva
Ni dobro imeti butca za predsednika in prav tako ni dobro imeti avtoritarca za premiera. No, še huje je, če se oboje zgodi hkrati, a prava katastrofa je, če se v eni osebi združita obe kvaliteti. Namreč, zmerna pamet ojunači avtoritarnost. In obratno, avtoritarnost otopi pamet.
-
23. 12. 2021 | Mladina 51 | Dva leva
Kako spraviti kompleksni družbeni trenutek v definicijo. Težko. A včasih se posreči. Lenin je na vseruskem partijskem kongresu (22. 12. 1920) družbeno in državno perspektivo definiral s krilatico, da je komunizem sovjetska oblast plus elektrifikacija države. Janša, nekdanji partijski gardist, se tega gotovo spomni. Ugotovil je, da če še tako uspešno vzpostavi janšistično oblast, mora vseeno imeti nadzor tudi nad distribucijo idej in energije. Tako ni grobo posegel samo v sfero ključnih medijev, ampak celo dobesedno v distribucijo elektrike. In s tem ustvaril Goloba. Golob ne bi bil vstopil (nazaj) v politiko, če bi ga Janša pustil pri miru. Že zgolj napovedani vstop pa je povzročil tektonske premike v razmerju celotne palete strank in tudi v sami opoziciji. Zato očitna rezerviranost strank Kula do napovedanega Golobovega vstopa na politično sceno. A akterji nesojene koalicije Kul niso dojeli, da jim je ne le sobivanje, ampak sodelovanje z Golobom usojeno. Podobne težave ima Golob. Ne skriva previdnega odnosa, skoraj distance do štirih strank Kula. Toda tudi njegova perspektiva je usodno povezana s koalicijo Kul. V normalnih časih, v normalnih spopadih bi vsaj med koncepti, kakršne najbrž (za zdaj bolj ko ne ugibamo na podlagi posameznih izjav) zagovarja Golob, in koncepti Levice – pa verjetno tudi SD – bila jasna pozicija hladne vojne. Golob pač ni levičar. A vsekakor ni desničar; vsaj ne v smislu sedanje politične prakse obstoječe oblasti. Brez dvoma potencialni udeleženci potencialne antijanšistične fronte nimajo veliko skupnega. Imajo pa vsaj eno skupno točko – janšizem. In zdaj se morajo ne le stranke Kula, ampak tudi Golob odločiti, ali je janšizem takšnem problem, da so se pripravljeni vsaj do neke stopnje odreči siceršnji kompeticiji.
-
17. 12. 2021 | Mladina 50 | Dva leva
Kot zakleto! Z zelenimi strankami politična Slovenija res nima sreče. Čeprav sta potencial in afiniteta volilnega telesa do zelene politike in tudi zelene stranke nesporna. Davnega 9. decembra 1988, torej še preden je bil vzpostavljen večstrankarski sistem in preden so se zametki strank sploh pojavili, je Mladina, kot tolikokrat prej, opravila pionirsko delo in objavila sondažo strankarskih preferenc v takrat še razmeroma zabetoniranem enopartijskem sistemu, ki pa je že imel nekaj vidnih razpok. Anketa je odmevala tudi zunaj meja Slovenije, a predvsem zaradi provokativne ugotovitve, da takratna vodilna politična sila ZKS nima večinske podpore. V takratnem »Mladininem parlamentu« so anketiranci, v času, ko še niso bili obremenjeni s konkretnimi imeni, vezanimi na posamezne stranke, največ glasov (35 odstotkov) podelili socialdemokratom/socialistom, krščanskim demokratom 25 odstotkov, liberalcem (takrat razumljenim kot stranki kapitala in delodajalcev) 7,7 odstotka, komunistom 9,4 odstotka in zelenim kar 19 odstotkov. Torej, to je pokazalo na preference onkraj izkušenj z akterji. No, hitro po tistem se je vzpostavil tekmovalni večstrankarski sistem. In eno večjih razočaranj so bili po solidnem rezultatu na prvih parlamentarnih volitvah prav Zeleni, ki so hitro pokazali shizofreno politiko.
-
10. 12. 2021 | Mladina 49 | Dva leva
Samo še tega nam je bilo treba! Potem ko je Aleš-za otroke gre-Primc napadel poučevanje evolucijske teorije v javni šoli, ker to zmede tiste otroke, ki jim doma perejo možgane s kreacijsko fantazijo, je zdaj na vrsti še oživljeni načrt Lebensborn. Seveda lahko nosilca bizarne ideje upravičeno ozmerjamo za butca, a to zadeve ne spremeni in ne omili. Pač, če se kdo smrtno resno loti pospeševanja razploda z načrtovanim milijonskim (!) prirastkom dvomilijonske nacije v desetih letih, gotovo ni »sam v glavi«, toda bizarna domislica vseeno ne obremeni le njega, ampak celotno deželo. V nedeljo (12. decembra) bo ravno 86 let od zagona najsrhljivejše demografske operacije v človeški zgodovini. Namreč projekta Lebensborn (vodnjak življenja) v nacistični Nemčiji. Izhajal je iz ideje, da je treba (rasno prebrano) populacijo pospešeno večati. Ali s prisilnimi posvojitvami odtujenih oziroma ukradenih rasno čistih otrok njihovim neprimernim staršem ali (v večjem obsegu) z inkubatorji, v katerih bodo prebrane rodnice serijsko rojevale otroke, zaplojene z rasno čistim semenom. No, projekt je klavrno propadel skupaj z nacističnim režimom. Danes Počivalšek snuje kvantitativno še ambicioznejši projekt. Kakršnemu niti dežele tretjega sveta z največjo rodnostjo ne morejo parirati. Končni izid je vnaprej znan, a kaže predvsem na stanje duha v deželi. Oziroma vsaj stanje v glavah aktualnih oblastnikov.
-
3. 12. 2021 | Mladina 48 | Dva leva
Zdi se, da je Sloveniji usojena razcepljenost med likoma matere Terezije in Marije Terezije. Patološko narcisoidni Pahor sporoča mestu in vasi, da se bo končno tudi on aktivno vključil v reševanje težav s pandemijo. Če je še do včeraj veljalo, da je zaradi samozazrtosti pripravljen kršiti zapovedane omejitve in ogrožati zdravje in življenje tudi najbolj ogroženih, denimo starostnikov v domovih, je sedaj aktiviral svoje potenciale. In to kako! Bebavo smejoč se pozira v telovadnici, obkrožen z mučilnimi in nategovalnimi napravami in orodji. Ni čisto jasno, koliko bo koristilo, a v dobri veri sporoča, da če že ne premore ravno modrosti, širi vsaj vedrino, dobro voljo in ljubezen. Pač kot nekakšna politična izpeljanka Matere Terezije. Na drugi strani pa je nedavno vnesena v politični žargon nova kategorija. Namreč lik Marije Terezije. Z njim je sicer označil poslanec Breznik šolsko ministrico Kustečevo.
-
26. 11. 2021 | Mladina 47 | Dva leva
Res smo v močvirju. Medtem ko država poka po šivih, ko razpadajo temeljna družbena soglasja, koronavirus pa mori in dosegamo najslabšo epidemiološko sliko na svetu, si vlada vzame čas, da namesto reševanja temeljnih problemov zdravstvene oskrbe covidnih in vseh ostalih bolnikov uprizarja perverzno odkrivanje nekakšne spominske plošče nekakšnega bizarnega osamosvojitvenega dogodka na Otočcu. Kaj že? Menda so se pred tridesetimi leti, v času osamosvajanja, tam srečali predstavniki vlad Slovenije in Hrvaške. Kaj takega! A komu je to mar v letu 2021? V času, ko kosi korona, ko razpadajo temeljni postulati pravne in demokratične države; ko smo priča napadov vladne politike na policijo, pravosodje, šolstvo, znanost, kulturo, umetnost in ne nazadnje tudi na medije. Zlasti na STA in javno televizijo. A žal nacionalki res ni pomoči. Prav na svetovni dan televizije (21. 11.) je namesto o vseh tegobah, ki tarejo družbo in državo, začela osrednji dnevnik z dolgim poročilom o kopenskem premiku prvega policijskega čolna (P-111) kot dogodku dneva. Bilo je bizarno, kot da bi argonavti vlekli ladjo. V napačno smer. No, dejansko je to res bolj kopenski čoln, saj je bil tudi v preteklih 26 letih veliko, pravzaprav zelo veliko časa »na suhem«, tj. v okvari. Nakup je bil velik nateg, slaba investicija. A nič nenavadnega. Praktično vsi nakupi oborožitve in opreme imajo sloves natega, poloma. Izraelske havbice, patrie, falcon, hammerji, osebna oprema vojakov, nazadnje vozila Oshkosh … imajo podoben sloves.
-
19. 11. 2021 | Mladina 46 | Dva leva
V Kalabriji imajo težave z ’Ndrangheto, v Neaplju s Camorro, na Siciliji s Coso nostro, v Apuliji s Sacro corono unito. Sodobna mafija se večinoma ne zanaša več na pištole in bombe, ampak na politične povezave. Je žilava in prilagodljiva. Politike in politiki se menjajo, mafijski vplivi in povezave s politiko pa ostajajo in se prenavljajo. Kar je deprimirajoče. A hujša kot mafijske lovke v politiki je politika, ki ima svoje mafijske lovke v vseh sferah družbe in države. V Sloveniji nimamo neobvladljivih mafijskih organizacij, imamo pa janšizem, ki deluje po mafijskih zakonitostih. Z ustrahovanjem, neformalnim nadzorom nad vsemi podsistemi družbe in države. Ki ne le ignorira formalno zakonodajo, ampak jo sproti in po potrebi prilagaja. Trideset let po osamosvojitvi smo v stanju, ko lahko premier evidentno laže brez posledic. Lahko ignorira in celo žali sodno oblast. Ignorira tudi zakonodajno oblast. Na pozive parlamenta in njegovih komisij se odziva po lastni presoji, ne čuti obveze, je aroganten, surov in žaljiv.
-
12. 11. 2021 | Mladina 45 | Dva leva
Ko je Janez Janša pred poldrugim letom patetično nagovoril ljudstvo in razglasil veliko zmago nad covidom, Slovenija ni bila najboljša v Evropi in prav tako ne med najboljšimi na svetu. Nasprotno, po vseh primerljivih kazalcih je bila v spodnji polovici Evrope. In celo v regiji, ki se ne ponaša ravno s kakovostnim zdravstvenim sistemom, še zdaleč nismo bili najboljši. No, Janša nima težav. Zlaže se, ko mu in če mu koristi. Med politiki sta zavestna laž in zavajanje pogostejša kot v splošni populaciji. In Janša je prvak med politiki. A problem tiste evidentne laži, ovekovečene z bizarno gesto, ki je godila njegovi militantni naravi – preletom vojaških letal –, ni v sami domislici, ampak v medijih; v skoraj neopaznih odzivih medijev. Res, da imajo mediji malo priložnosti za neposredno spraševanje in nadlegovanje na tiskovnih konferencah, ki jih je Janša praktično ukinil, a vseeno bi morali izkoristiti vsako priložnost, da zahtevajo pojasnilo, v čem, po katerih podatkih smo (bili) najboljši. Na nesposobno parlamentarno opozicijo, ki ima morda več možnosti neposrednega zastavljanja vprašanj premieru, pač ne gre računati. No, pred dnevi pa so prišli na plano objektivni, preverljivi in primerljivi podatki: Slovenija je ne le na vrhu Evrope, ampak kar na vrhu sveta. Le da je smer obratna, kot jo je nakazal Janša maja lani – imamo najslabšo epidemiološko sliko na svetu. Hja, sedaj bi bilo treba uprizoriti vzvratni let avionov.
-
5. 11. 2021 | Mladina 44 | Dva leva
Od vseh neštetokrat citiranih izjav, govorov generala Rupnika, je zgornji najbolj signifikanten. Ne le zaradi vsebine kot take, ampak zaradi datuma. Dvaindvajsetega aprila petinštirideset! To ni bila morebiti vsiljena rojstnodnevna čestitka Führerju, ni bila zavržna domobranska prisega, katere besedilo naj bi domnevno pomagali pisati tisti, ki so se jim priklonili. Ne, to je bil čas, ko so nemške okupacijske sile že, kot povsod drugod po Evropi, panično kurile dokumente, pakirale in iskale civilna oblačila za dan po tem in prebeg čez Karavanke. Takrat jih nikakor ni več brigalo, kaj počnejo in govorijo lokalni kolaboranti. In takrat je »prezident« imel v časopisu Slovenec svoj zadnji nagovor ljudstvu ter v njem strnil vso svojo izvorno avtoritarnost, bazični antidemokratični refleks ter nekontrolirani antisemitizem. In tudi domobranci kot »nosilci nove svobode slovenskega naroda« niso bili eni od borcev za svobodo, eni od antifašistov, ampak kolaboranti sil mraka; kolaboranti nacizma. Teza, da je šlo pri domobranstvu zgolj za slabo oceno situacije ali celo za taktično kolaboracijo, je prekratka. Domobranstvo je razvilo lasten, avtonomni fašistoidni diskurz. Že hiter pregled zapisov v Slovencu od konca aprila 1941 do konca aprila 1945, razkrije, da je domobranstvo ne glede na to, ali smo bili pod okupacijo mediteransko »ležernega« fašizma ali germansko »rigoroznega« nacizma, vselej uporabljalo originalni trdi besednjak, poln povedi o židovski agitaciji, židovskem bogastvu, boljševističnem satanizmu sodobnega židovstva, o spregi med liberalizmom, boljševizmom in cionizmom ...
-
29. 10. 2021 | Mladina 43 | Dva leva
Hja, časi se spreminjajo. In navade tudi. V moji mladosti so bili v naših krajih poštarji dobrodošli obiskovalci. Prinašali so pozdrave, čestitke, prodajali srečke državne loterije. A najbolj so razveseljevali ljudi, ko so enkrat na mesec prinašali pokojnine. Dostojne pokojnine, ki niso nikoli izostale. Danes poštarji ne prinašajo pokojnin, ampak menda naboje večjega kalibra. Pa še to ni v celoti res. Sporočilo, da so Janševi, Toninovi, Hojsovi dobili na dom pisemsko pošiljko z grožnjo in priloženim nabojem, je spin. Laž v Janševem slogu. Takšna pošta pride do naslovnika ali v njegovo okolico, če je novinar, publicist, civilnodružbeni aktivist ..., ne pa eden od varovanih politikov, ker se že sama Pošta in njeni uslužbenci izpostavijo tveganju namesto njih. Ampak kakorkoli, pravo vprašanje je, zakaj se je ta pošta sploh pojavila in zakaj se je pojavila ravno zdaj. Staro kriminalistično načelo pravi is fecit cui prodest (dejanje je storil tisti, ki ima od njega korist). Kdo ima torej korist? No, ne dvomim sicer, da je na vseh političnih in geografskih koncih in straneh Slovenije dovolj primitivcev za izvedbo takšne zavržne »diverzije«. Ne dvomim pa niti, da bi si Janša moral takšno poštno grožnjo izmisliti, če je ne bi skupaj z drugimi naslovniki dobil. Je kot naročena. Samonaročena! Kot paket od Alibabe ali Amazona, s katerim v adventnem času sam sebe presenetiš in razveseliš.
-
22. 10. 2021 | Mladina 42 | Dva leva
Grozno. Država crkuje, razpada pri živem telesu. Eden od ministrov je v postopku zaradi suma utaje davkov in ponarejanja listin. In to prav minister, ki vodi pravosodni resor. Drugi je razkrit med inštruiranjem podjetnika, kako se v zameno za lojalnost lahko izogne plačevanju davkov državi. Tretji, ki je, ne samo kot resorni minister, ampak tudi kot operativni odločevalec, kriv za smrt mladega dekleta, ne zmore vsaj pietetnega priznanja moralne odgovornosti ob tragični in nepotrebni smrti. Ustavno sodišče ministričino omejevanje dostopa do izobraževanja označi za protiustavno. Gospodarski minister dobi namige o nameri kriminalistov, da ga bodo obiskali na domu, ter inštrukcije, kako v tem primeru ravnati. Policijski minister serijsko laže in sam usmerja policijske akcije ob najbolj nasilnem policijskem ravnanju proti protestnikom. Prvi minister države ne prevzema sodne pošte, sistematično sramoti in zmerja sodno oblast ter se prepira z vsem svetom. Državna oblast ignorira ali direktno krši lastne zakone in obveznosti (STA, imenovanje evropskih tožilcev ...). Mafijska država, kot bi rekel pokojni Aleksander Litvinenko. Pač, neofevdalna oblika vladavine, ki znotraj formalnega demokratičnega ustroja prakticira principe in pravila delovanja kriminalnega podzemlja, z jasno družinsko hierarhijo in zaščito, ki moč distribuira po klientelističnih in nepotističnih obrazcih.
-
15. 10. 2021 | Mladina 41 | Dva leva
Umrl je pravnik, profesor, antifašist, pretanjeni borec za človekove in državljanske pravice in svoboščine Ljubo Bavcon. Predvsem je umrl velik gospod. Srečeval sem ga razmeroma pogosto ob sobotah tam nekje v centru okrog Maximarketa, ko je šel najprej po nujnih nakupih in potem v svojo sobotno družbo. V bežnih pogovorih so iz njega vele galantnost, lucidnost, dobročudnost. Vsaj toliko kot na drugi strani iz tistih, ki ga ob smrti razglašajo za zločinca, veje ne le nepietetnost, ampak primitivnost, lažnivost, pritlehnost, sprevrženost. Na hude obtožbe, ki se niti terminsko niso mogle iziti, ker se je v času, za katerega ga pavšalno in zlonamerno bremenijo, šele vračal iz internacije, ni bil imun. Prizadele so ga. Ni razumel, da lahko kdo laž tako surovo instrumentalizira, zgolj zato, ker računa, da mu bo prinesla korist. Še manj je razumel, da evidentno zanikano domnevno dejstvo še vedno ponavljajo. Abusus non est usus, sed corruptela, bi rekli pravniki stare šole. Pač, zloraba ni uporaba, ampak pokvarjenost. A komu mar. Že Hitler je verjetno edinemu Slovencu, ki je z njim v živo spregovoril, povedal, da politike in politikov ne zavezuje nobena etična, nobena profesionalna in nobena občečloveška norma. Namreč, ko se je Branimir Kozinc, funkcionar Narodno socialistične stranke (NSS), leta 1921 mudil v Münchnu, je na nekem zborovanju naletel na Hitlerja, se z njim rokoval in izmenjal nekaj besed. Med drugim mu je očital, da NSDP ni načelna, da ni prava nacionalna socialistična stranka, saj sprejema med drugim denar od judovskih kapitalistov, pa ga je Hitler cinično podučil, da je to sicer res, a da v politiki ni morale. Da zgolj interes definira polje morale, načelnosti in doslednosti.
-
8. 10. 2021 | Mladina 40 | Dva leva
Dilema maslo ali topovi kajpak ni nova. Kot sem pisal že pred leti, krilatico (Kanonen statt Butter) netočno pripisujejo Hitlerju, včasih tudi debelušnemu voditelju Luftwaffe Göringu. A dejansko jo je leta 1936, ko je govoril o duhu žrtvovanja nemškega ljudstva, izgovoril vodja propagande Goebbels: »V sili lahko shajamo brez masla, nikakor pa brez topov.« Krilatico je ob deseti obletnici prevzema oblasti (31. 1. 1943) sredi vojne vihre še poenostavil in zaostril, češ, najprej topovi, potem šele maslo (»Erst Kanonen, dann Butter!«). Svet se je odtistihmal spremenil, putra je dovolj in preveč, topov tudi, a dilema iz znamenite prispodobe ohranja aktualnost v novih pojavnih oblikah. V teh dneh se na pregretih ulicah Ljubljane oblikuje nova alternativa med (tokrat vodnimi) topovi in državljanskimi pravicami, ki jih v času Janševega režima tako tanko mažemo na kruh, kot so Nemci sredi vojne maslo.
-
1. 10. 2021 | Mladina 39 | Dva leva
Ponedeljek je bil v znamenju Dimnika v Cankarjevem domu in dimnika v Trbovljah. Na videz, razen sovpadanja imen, prav nič, dejansko pa kar preveč skupnega. Božo Dimnik je v svojem slogu najel Gallusovo dvorano, da demonstrira svojo moč, svojo potentnost, svojo neobvladano bahavost. Kdor zares želi predstaviti knjigo, gre v kakšno knjigarno, akademsko kavarno, v klub ali drug prostor, da približa svoj dosežek ljubiteljem knjige in prijateljem. Ljudje, ki so prišli v Gallusovo dvorano, niso prijatelji, pogosto tudi ne prijatelji knjig, niso somišljeniki, ampak kvečjemu pajdaši. Dogodek v Cankarjevem domu je bil podaljšek predstav na jahti nekje v Dalmaciji. V osrednji kulturni hram je bil z jahte prinesen ves napuh, ki ga premore gostitelj in ki ga premorejo gostje. Ni problem vsak udeleženec posebej, problem so vsi skupaj in na kupu ter celofan, v katerega je bila predstava zavita. Če bi predstavo v CD želeli poimenovati, bi najbolj ustrezal naslov »Kaj nam pa morete«. Jara gospoda, ki se prepozna kot nedotakljiva, kot pomembnejša, imenitnejša, boljša od plebsa, ki se prebija iz meseca v mesec, ki težko dostopa do splošnih dobrin, ki jim jih izbrani in izbranci dostavljajo in se na posredovanju redijo. In to v Cankarjevem domu! Pravo onečaščenje Cankarjevega imena. Cankar bi se obračal v preranem grobu, če bi to videl. Kako že je napisal? »To je novica, ki ti jo sporočam iz domovine: dvojno prepričanje je rehabilitirano; sedlo je za mizo med druge čednosti in se redi. ... Ne moreš si misliti, kako se je ta čednost razširila. In po pravici! Lepo se da shajati z njo na svetu: poglej me!« Tako nekako.
-
24. 9. 2021 | Mladina 38 | Dva leva
Resnični misterij razkritja skrajno rizičnih stikov med lobistom in izpričanim ribičem Božem Dimnikom in Janezom Janšo se ne skriva v ozadjih, ampak v naličju. Slike videnega in vidnega so več kot povedne. Najbolj splošna značilnost morskega pejsaža ni idila, ampak globok dolgčas. Na palubi odprta vrečka čajnih kolutićev. Če ne veste, kaj so čajnih kolutići, vprašajte mamo, babico ali koga iz prejšnjih časov. In ta preprosta domačnost neprefinjenih »mašinskih« keksov se dopolni s podobo notranjosti. Scena kot iz kakšnega mafijskega filma, v katerem negativni junaki lebdijo na morju nekje med Florido in Kubo ter ne kažejo nikakršnega zanimanja za zunanje dogajanje in lepote narave. Ne, niso tam zaradi morskih pejsažev, ampak zaradi čisto določenih nalog. Zato leno poležavajo v podpalubju in čakajo, da se pojavi druga jahta, s katere bodo kaj natovorili, nanjo kaj pretovorili ali celo, khm, koga raztovorili v morje … Tudi scena z Janšo in Dimnikom ni slučajen in naključen dogodek, kjer prvi sreča drugega, ta pa ga povabi na krog ali dva za otroke in družino. Ekstremna vrednost jahte, za katero ribič Dimnik ne ve niti, ali je njegova ali Marčičeva, ni ključna. To bo Janševo ljudstvo ponižanih, razžaljenih, zafrustriranih brez težav pogoltnilo. Kot je pogoltnilo zgodbe o pregrešno dragih dopustih na eksotičnih golf destinacijah, o kakršnih Janševi podporniki niti sanjati ne upajo. Tisto pa, česar niti Janševi najbolj goreči verniki ne bodo mogli preskočiti, je pojasnilo o slučajnosti, naključnosti srečanj. Pač, malo postopaš po pravljičnem Mavriciju in srečaš Janeza, nekaj šetaš po Novi Zelandiji in naletiš na Ivana, ogrevaš motorje svoje jahte med Pelješcem in Korčulo ... in glej no, glej, v morju čofotajo Janša, žena in otroci. Pa beseda da besedo in že se peljejo krog ali dva, deci v veselje. Pač, enkrat srečaš papeža, drugič Clintona, tretjič Merklovo. Nič takega. Če imaš nekoliko več sreče, pa celo Janšo.
-
17. 9. 2021 | Mladina 37 | Dva leva
Tolovaji, premetenci in njihove stranke
Danes lahko brez odvečnega patosa rečemo, da je DeSUS nekaj najslabšega, kar se je upokojencem in starejšim generacijam v politiki zgodilo od osamosvojitve. A starejše generacije in upokojenci so preverjeno najbolj trpežna in potrpežljiva skupina podalpskih domorodcev. Prenašajo nategovanje že polnih trideset let. DeSUS je, danes se to nekoliko pozablja, vstopil v državni zbor že leta 1992. Takrat resda skozi zadnja vrata. Namreč takratni predsednik Sisinger se je na skupni listi predvolilne koalicije Združena lista uvrstil v parlament. Stranka, ki je izšla iz lokalne mariborske zgodbe, je nagovarjala predvsem tisti del starejšega volilnega telesa, ki je rad slišal prazne obljube o ohranjanju socialne države, javnega zdravstva, o medgeneracijski solidarnosti, o dostojnih pokojninah … – pač predvsem nezahtevni del levo usmerjenih volivcev. Bazen volivcev, ki ga je pretežno nagovarjal, je velik, a domet stranke je bil vselej omejen. Še zlasti po zaporednih prelomljenih predvolilnih obljubah. Stranka je dokončno dobila zdajšnjo podobo prevrtljive, premetene, tolovajske združbe od nastopa Rousa. Ta je, potem ko je Janša po zaporednih porazih končno zmagal leta 2004, najprej pohitel k njemu, da mu izreče lojalnost, potem pa k svojim in jih presenetil z evforičnim vzklikom: »Gremo v koalicijo! Sedaj Janša tala.« Bili so presenečeni, a le redki od strankinih veljakov so temu oporekali. Pač, ni politike in politikov brez strank. Ne le strank kot političnih organizacij, ampak kot mreže klientov, odjemalcev, »mušterij«. Nekako na splošno pač velja, da se politika in politiki redijo na slabem spominu volivcev. A spomin volivcev DeSUS je še slabši. Ne presega spomina zlate ribice.
-
10. 9. 2021 | Mladina 36 | Dva leva
Blejski strateški forum je dokončno zarisal aktualni domet slovenske zunanje politike. Smo izpostava, filiala vzhodnoevropskega avtoritarnega populizma. Paradoks je, da Janša svoje suverenistične ideje udejanja tako, da sebe in državo nesuvereno podreja neki združbi, ki je posledica zasebne vizije madžarskega samodržca. Celo v času predsedovanja svetu Evropske unije Janši in njegovemu oprodi Logarju ni uspelo privabiti na Bled osrednjih evropskih igralcev. A navsezadnje, zakaj pa jih bi? Mar ni bilo bolj enostavno poslušati unisone zvoke Vzhodne Evrope? Zbor istomislečih. Da smo se v zadnjem Janševem mandatu umestili tja, kjer nikoli nismo bili, kamor nikoli nismo spadali, na kar smo gledali s (sicer neupravičenim) prezirom, je pač cena, ki jo je Janša moral plačati, da je lahko odigral kratke lokalne solo vložke v ubranem orkestru istomislečih. Janša in Logar sicer govorita o velikem dometu letošnjega strateškega foruma. No, še največji dosežek blejskega srečanja je njegova mednarodna neopaznost, neodzivnost, spregledanost; da tako ni prišlo do še ene mednarodne blamaže Slovenije.
-
3. 9. 2021 | Mladina 35 | Dva leva
Pred 22 leti, junija 1999, so bile volitve v evropski parlament. Zadnje pred začetkom širitve proti postkomunistični srednji Evropi (in Cipru). Vladala je vsesplošna evforija združevanja, priključevanja. No, morda je bila evforija zaigrana, a nihče od velikih evropskih igralcev ni dvomil, da je treba združeno Evropo širiti. Revija Courrier International je tik pred volitvami pripravila obsežen evropski blok, v katerega so iz vsake članice povabili enega uveljavljenega kolumnista, redaktorja ali novinarja ter tudi po enega iz dežel v prednostni čakalnici. Pisali naj bi o pričakovanjih pred velikim pokom. Nekje so staknili podpisanega, da kaj napišem iz slovenske perspektive. Večina besedil je bila predvidljivih. »Stari Evropejci« so govorili, da je širitev velika priložnost, pozitivni izziv, čakajoči »novi Evropejci« pa, kako bodo pomembno prispevali h kulturnemu, ekonomskemu in vsakršnemu bogatenju združene Evrope. Sam sem pristopil manj ambiciozno in besedilo naslovil Slovenci prihajamo, ampak brez panike, prosim!. Napisal sem, da je Evropa lahko mirna in spokojna, da Slovenci prihajamo v Evropo po prstih, komaj opazno. Še več! Ključna skrb ob opredeljevanju za Evropo ali proti njej ni, ali in kako ji bomo uspeli prodati naše proizvode, identiteto in naravo, ampak obratno, kako vse to pred Evropo skriti (»da nas ne bodo pokupili«). In predvsem, da prihajamo ubogljivo in poslušno. Radi ali neradi bomo izpolnili vse pogoje Evrope in mednarodne skupnosti. Vse? No, skoraj vse. V vojni v Jugoslaviji smo pokazali zrelost in se uklonili vsem zahtevam, razen eni – sprejeli smo komaj 1600 (beri tisoč šeststo) kosovskih beguncev. Ni lepo, ampak priznati je treba, da je to že takrat bilo evropsko, zelo evropsko. Zaključil sem nekako takole, da če nas torej Evropa sprejme v svojo družino, se to sploh ne bo opazilo in občutilo. Mar ni to ideal združene Evrope?
