Vlado Miheljak
-
2. 9. 2022 | Mladina 35 | Dva leva
Razlika med lanskim in letošnjim Blejskim strateškim forumom je očitna. Lani jim je uspelo povabiti bistveno več lokalnih samodržcev, letošnji forum pa so pripravili po načelu manj je več. Namreč manj gostov, a z neprimerno večjo globalno težo. In res je bilo kaj slišati in videti. Pravzaprav je težko reči, ali je bil Zelenski s svojo nacionalistično in šovinistično retoriko najhujši. On pač živi od vojne. Vojna ga ohranja pri političnem življenju. Vendar bi prisotne moralo vsekakor biti sram. Sram za poklon in aplavz politiki in politiku, ki jih nagovarja z idejami o boju proti zločinskemu narodu. Kolikor smo videli, je bil blejski aplavz tako imenovane demokratične Evrope več kot prepričljiv. In ni bil pomota, saj so vajo ponovili ob nagovoru predsednice evropske komisije Ursule von der Leyen, ki ni bil nič manj primitiven in ščuvaški. To ni bil govor, ki bi v diplomatskem jeziku pozival h končanju vojne, ampak nasprotno, z militaristično retoriko je pozival k nadaljevanju vse do fatalnega konca. Kot pogosto rečemo, do zadnjega Ukrajinca. Spregledali so jo redki, med njimi slovenska pravosodna ministrica, ki ji zdaj očitajo, da je zakuhala mednarodni škandal, ker predsednici komisije ni ploskala. Kaj pa, če je mednarodni škandal, nevreden funkcije, prav ta zavrženi, hujskaški govor von der Leynove? No, največja zvezda zabavnega dela programa je bil bivši britanski premier Tony Blair. Lažnivi Tony, liar, pravzaprav Bliar, kot so ga na podlagi ugotovitev parlamentarne komisije, ki jo je vodil sprenevedavi sir John Chilcot, preimenovali otoški mediji. Tisti Tony, čigar laž ni nekaj, kar pač sodi k politikom in politiki, ampak je mati vseh laži, ki je popeljala tako imenovani demokratični svet v vojno, po kateri nič več ni – in zlepa ne bo – tako, kot je bilo. Blair je z zavestnimi lažmi in zavajanjem odprl pandorino skrinjico globalnih spopadov, svoje krvave prstne odtise pa pustil tudi v Siriji in sploh na Bližnjem vzhodu in drugod. Danes je namreč tudi uradno dokumentirano (z več kot 2,6 milijona besed v tako imenovanem Chilcotovem poročilu!), da so zavezniki argumentacijo napada na Irak gradili na britanskih zavestno ponarejenih obveščevalnih podatkih. Blair je to vedel vsaj deset dni pred napadom, pa ni reagiral. Celo laburist Jeremy Corbyn je kasneje resignirano ugotovil, da je bila »vojna v Iraku dejanje vojaške agresije, sprožene na lažnih predpostavkah«, ki je podžgala in razširila terorizem ne le po celotni regiji, ampak po vsem planetu. V njej je umrlo vsaj 250 tisoč ljudi, verjetno pa še več, poleg tega je trajno destabilizirala ne le regijo, ampak ves svet.
-
26. 8. 2022 | Mladina 34 | Dva leva
Ravno šest mesecev je, odkar se je začela krvava morija v Ukrajini. Dolgo. Predolgo. Nedvomno pa se bo končala. Slej ali prej. Še vsaka se je. To je samo vprašanje volje in cene. Končala se bo, ko bodo vse tri strani za. Ta čas se še nihče, razen ubogih par, ki bežijo s culami iz podrtih domovanj, ne želi niti dogovarjati, kaj šele dogovoriti. Putin živi za vojno, Zelenski živi od vojne, zahodni demokratični svet pa od kar najbolj prolongiranega konflikta, ki domnevno na dolgi rok slabi in izčrpava nasprotno stran v obujeni hladni vojni. Sami vojaški spopadi so se že zdavnaj umaknili z medijskih naslovnic in prvih strani z udarnimi novicami. Vračamo se v neko normalnost, katere sestavni del je morija v Ukrajini. In to pomeni, da vojna resnično lahko traja v nedogled. Vse dokler ne bo zmanjkalo Ukrajincev, ki jih Zahod žrtvuje v vojni svetov …
-
19. 8. 2022 | Mladina 33 | Dva leva
Če ne bi čisto od blizu gledal in doživljal jugoslovanske krize, vojne drame in razpada skupne države, bi morda še verjel banalnim, enodimenzionalnim in neredko bizarnim interpretacijam in predlogom rešitve ukrajinske vojne. Tako je bilo že prve dni po ruski invaziji, ko so si po zahodni in »novi« Evropi lajšali slabo vest, ker so si leta in leta podajali kljuko kremeljske palače, se počutili imenitno v družbi s Putinom, ki je bil prav toliko samodržec, kot je danes. Začeli so dobesedno tekmovati, kdo bo bolj sataniziral Rusijo, rusko identiteto, rusko kulturo, znanost, šport …, kdo bo kopal okrog Rusije globlji sanitarni jarek. Tudi, denimo, nemški politiki, ki so Putina ob obisku bundestaga, v katerem jih je nagovoril v tekoči nemščini, nagradili s stoječim aplavzom … Absurdno, kajti prva žrtev ruskih samodržcev so vedno bili Rusi, sedaj tem istim Rusom svetovna »demokratična skupnost« izstavlja račun za domnevne grehe teh njihovih samodržcev.
-
12. 8. 2022 | Mladina 32 | Dva leva
Dober teden pred volitvami, ko je bila negotovost kljub obetom sprememb še velika, sem v intervjuju za Mladino povedal, da je zame ideal demokracije normalno delujoča država, ki od volivcev ne zahteva, da se žrtvujejo zanjo, ter da želim živeti v državi, kjer bom raje hodil na košarkarske tekme Cedevite Olimpije kot na politične shode pred parlamentom. In danes je ta normalnost tu. Ne samo, da se ljudje ne čutijo več utesnjeno, ogroženo, nelagodno, osramočeno, ampak spet živijo življenje, v katerem se dan ne začenja in ne konča s političnim delirijem. Kdaj je bila nazadnje dneve in tedne osrednja medijska dilema nepolitične narave? Sedaj smo ji bili priča. Namreč, ali se bo kapitan – in ve se kdo – vrnil na krov. Ljudje se spet lahko prepuščajo svojim radostim in strasten. O strasteh se ni vredno prepirati ali jih soditi z racionalnimi argumenti. Pač, nekdo v svoji intimi postane pogumni vojaček, si pred ogledalom pomerja uniformo, drugi hodi po božjih poteh, nekoč v Jajce, kasneje v Budimpešto, vselej v Lepeno. Spet tretji zbira znamke, značke ali nabira kakšne druge fetiše ... Le redki so ljudje, ki nimajo dvojnega življenja; enega vezanega na javno podobo, drugega za svoj lastni užitek in intimo. Tem redkim te praznine ter oropanosti užitka in strasti ne gre zavidati.
-
5. 8. 2022 | Mladina 31 | Dva leva
Če v teh vročih nočeh ne morete spati ali vas razburjajo izpadi vam ljubih predsedniških kandidatk, si je vredno ogledati eno najboljših aktualnopolitičnih epizod risane serije o Simpsonovih. Serija se praviloma skrajno duhovito odziva na vsakokratne ameriške volitve. Na predzadnjih, denimo, je Homer, oče družine Simpson, razkril, da se je malo nagibal k temu, da bi volil Trumpa, a mu je soproga Marge zagrozila, da potem ne bo več seksala z njim. »In tako sem postal demokrat,« je Homer resignirano razkril svojo politično genezo in aktualno preferenco. No, najboljša pa je zagotovo »volilna epizoda« z naslovom Citizen Kang, ki obdela davne volitve leta 1996, na katerih sta se pomerila Bill Clinton in izzivalec Bob Dole. Namreč, v prvi zgodbi osme sezone sta zunajzemeljska reptila Kang in njegova sestra Kodos s planeta Rigel VII ugrabila Homerja, ki je nič hudega sluteč ribaril, in ga odpeljala na svoje vesoljsko plovilo. Med zasliševanjem o voditeljih zemljanov je Homer omenil, da so pred durmi ameriške volitve, na katerih se odločajo med Clintonom in Dolom. Tuji bitji sta nato ugrabili oba kandidata, ju stlačili v nekakšne replikantske epruvete, prevzeli njuno podobo in se spustili v predsedniško tekmo ... No, na vrhuncu kampanje se je Homerju nekako uspelo vriniti med replicirana kandidata in posvariti volivce: »Amerika, dobro si oglej svoja kandidata! Ti niso nič drugega kot prikriti vesoljski reptili.« In ko jima je snel maske, je Kodos cinično nagovorila šokirano množico: »Res sva zunajzemeljski bitji. Toda kaj lahko storite? Enega od naju boste na koncu morali izvoliti.« In so izvolili Kanga, ki je bil replika Clintona. Ta je ljudstvo zasužnjil in ga prisilil v gradnjo medplanetarnega laserskega topa za napadanje drugih planetov in civilizacij. A tako bi bilo tudi, če bi izvolili Kodos, se pravi Dola. Dobro, to je Amerika, boste porekli. Med demokrati in republikanci pač ni prave alternative. Tretji kandidat pa je marginalen. No, pri nas je podobno in hkrati – kar je še huje – drugače. Podobno v toliko, da je izbira med Kosovo in Pirc Musarjevo izbira med dvema slabima kandidatkama. Tretji kandidat pa je še slabši, a ni marginalen in bo vsekakor izvoljen, če ne boste želeli izbrati med Kangom in Kodos. Se pravi, med Natašo in Marto.
-
29. 7. 2022 | Mladina 30 | Dva leva
Številni Nemci so seveda tudi v času najhujših antisemitskih pogromov nekje globoko v sebi vedeli, da Judi niso taki, kot jih je izrisovala nacistična propaganda, zato so si pomagali z racionalizacijami. Pač: saj vem, da ti (kot Jud) nisi tak, s tabo sem čisto lahko prijatelj, a gre za nesprejemljivo in nevarno semitsko zaroto, ki jo je treba onemogočiti in v kali zatreti. Ekonomijo takšne racionalizacije avtoironično opiše zgornja šala: ne mi konkretno, Judje nasploh so problem. In v sodobnem času, ko ljudje drugačnih spolnih orientacij in praks nadomeščajo Juda, se dogaja prav to. Zato se mi je zdelo bolj pošteno in manj licemerno stališče Janeza Ciglerja Kralja, ki je nedavno v intervjuju za Večer izrekel: »Neposredno ne poznam nobenega geja v naši stranki, saj ljudi ne sprašujemo o njihovi spolni usmerjenosti.« Torej, nič me ne zanimajo, nič nočem vedeti, gledam stran. No, skupno s Toninom pa jima je, da ne eden ne drugi ne sprejemata dejstva, da spolna usmeritev ne more biti razločevalno merilo pravic. Da je torej, kot meni ustavno sodišče, zakonska zveza življenjska skupnost dveh oseb ne glede na spol in da lahko istospolni osebi, ki živita v partnerski zvezi, skupaj posvojita otroka pod enakimi pogoji kot raznospolna partnerja ali zakonca. A Tonin v svojem moralnem disputu predvsem sprenevedavo pozabi in abstrahira stališča in aktivnosti NSi vse od časa referenduma o noveli družinskega zakonika leta 2015 do danes. Istospolne poroke? Posvojitve? Ni pomembno, ali ima Tonin zares prijatelje v omenjenih kategorijah, ali jih mara ali ne mara, ampak ali sprejema načelo enakosti in enakopravnosti pred zakonom, ki ju je zapovedala odločba ustavnega sodišča. S tremi ločenimi mnenji kajpak. Med njimi tudi z ločenim mnenjem Roka Svetliča, za katerega so številni kompetentni pravniki pred izvolitvijo opozarjali, da nima strokovnih referenc in kompetenc. Torej presoja po ideoloških merilih. In ravno predsedniški kandidat SD in izvoljeni predsednik Pahor je na vse kriplje forsiral Svetliča, da bi ideološko uravnotežil ustavno sodišče in osrečil svojega političnega masterminda in gospodarja.
-
22. 7. 2022 | Mladina 29 | Dva leva
Hja. Če bi parafrazirali oziroma naredili lokalno prirejeni transkript Marxovih uvodnih besed v Komunistični manifest, bi lahko rekli nekako takole: »Strah hodi po Sloveniji – strah pred Levico. Vse politične, strankarske, tudi medijske sile so se združile v boju proti temu strahu. ... Iz tega izhaja, da vse slovenske politične, strankarske, medijske sile priznavajo Levico kot silo.« Tako nekako. A te uvodne besede nikakor niso moja apologija Levice, ki gre, če govorimo o posameznih osebkih in posameznem ravnanju, tudi meni kdaj pa kdaj krepko na živce. In to vselej tudi napišem. Pripisovanje politične in celo akcijske radikalnosti Meščevi Levici in sataniziranje te je iracionalno. A hkrati priročno. Kritika Levice se očitno uporablja kot alibi za druge kritične pomisleke. Žal se je tu čisto po nepotrebnem iz enakih razlogov zapletla predsedniška kandidatka Pirc Musarjeva. Treba pa jo je pohvaliti, da je spoznala napako in jo kmalu popravila.
-
15. 7. 2022 | Mladina 28 | Dva leva
Je čas vojne. In je čas kislih kumaric. Tokratne predsedniške volitve sovpadajo z obojim. Z vojno, ne le rusko-ukrajinsko, ampak tudi in predvsem domačo politično, ter s časom vlaganja kumaric. A državljankam in državljanom, volivkam in volivcem bo marsikaj prizaneseno, ker bodo vse troje (politično vojno, kisle kumarice in predsedniške volitve) prešpricali ali ležerno spremljali zaradi dopustov, manjše poletne privezanosti na ekrane v času, ko po Dalmaciji pred prikolicami obračajo meso na žaru; pa tudi zaradi politične katarze, ki smo jo doživeli na državnozborskih volitvah in po njih. A vendar, tisti, ki smo politični džankiji, spremljamo tudi predsedniško tekmo in nam je mar, čeprav sam izid ne bo usoden, kot je bil aprilski. Zato pa bo predvsem precej več zabave in naslajanja ter manj neracionalnih političnih strasti.
-
8. 7. 2022 | Mladina 27 | Dva leva
Znana je krilatica, da oblast kvari, absolutna oblast pa kvari absolutno. No, v našem primeru trenutna oblast vsekakor ni absolutna, je pa zaradi taktičnih pregrupacij volilnega telesa zelo prepričljiva. In se v teh kratkih tednih po oblikovanju vlade tudi kvari prepričljivo in predvsem zelo hitro. Sicer ni bilo pričakovati, da bo Golobova vlada oziroma koalicija vozila tako tekoče, kot je prišla na oblast, da bo tako hitro nabrala cel kup rdečih kartonov, pa tudi ne. Če bo nadaljevala, kot je zastavila zadnje dni, se utegne zgoditi, da bo razpad javne in medijske podpore in s tem koalicije prehitel Janševe želje iz najbolj mokrih sanj. Skoraj ne mine dan, da ne bi naredila kakšne neumnosti. Dobro, delno je to stvar Golobove neizkušenosti in nevednosti. A okrog njega je vendarle nekaj starih političnih mačkov, ki bi morali v slogu izkušenega košarkarskega trenerja pravi čas dati znak za timeout. Sploh se zdi, da so na tako rekoč vseh področjih, zlasti pa tam, kjer so gradili svoj pohod na oblast – na kritiki Janševega kadrovskega inženiringa in cunamija – začeli delati fatalne napake. Zato bi se koalicija morala kar najhitreje zapreti v klavzuro in preigrati posledice »neznosne lahkosti vladanja«. Nočem reči, da je vse slabo. Razlike so vendarle očitne. Vidne so bile denimo na državni praznik, ko je bilo glede na Janševo obdobje na Kongresnem trgu in daleč okrog na moč drugače. Nobenih do zob oboroženih robokopov, ki bi se na plus trideset kuhali v plastičnih zaščitnih oklepih, nobenih policijskih psov, konjenikov, maric, vodnih topov ... ni bilo videti. To je razlika, ki ostaja. In šteje. Zdajšnjih oblastnikov se ni treba bati. In njim se ni treba bati javnosti. Za zdaj.
-
1. 7. 2022 | Mladina 26 | Dva leva
Od sredine osemdesetih z oscilacijo frekventnosti sodelujem pri podpisovanju raznih peticij, apelov, protestnih izjav. Morda sem jih podpisal preveč, a stojim za vsem, kar sem podpisal. Pri odločanju o svojem podpisu vedno preverjam vsebino in – če gre za zaprti krog podpisnikov – tudi združbo, v kateri se znajdem. Pri vsebini so nemalokrat težave in dileme, a naučil sem se, da nobeno javno pismo ni napisano tako, da bi se z vsemi detajli razen avtorja strinjali vsi podpisniki, zato je kriterij participacije, ali se strinjam s temeljnim sporočilom pisma, peticije, apela. Drugi, nič manj pomemben dejavnik odločanja o udeležbi so sopodpisniki. In prav na to sem opozoril Pavla Gantarja v kolumni z naslovom Povežimo Slovenijo 2 (Mladina št. 24), pa ni hotel prebrati napisanega, ampak je menil, da posegam v njegovo pravico do svobodnega odločanja. Khm, omenjeno pismo je prvopodpisani Lisjak dodatno interpretiral tudi kot ugovor in odgovor na pismo s prvopodpisanim Aurelijem Jurijem. Kdo torej jemlje svobodo odločanja? Pod drugo pismo so se, po poročanju medijev, podpisali številni »ugledni intelektualci«. Da bi bilo to res, so za moj okus manjkali vsaj še Slavko Kmetič, Vili Kovačič in Nina Krajnik. Polemizirali so z nečim, kar v prvem pismu ni bilo napisano, niti nakazano. Ksenija Horvat je svojega nedavnega gosta Gregorja Golobiča morala med pogovorom dvakrat prijazno opozoriti, da polemizira s stališči, ki nikakor ne izhajajo iz prvega pisma. Smešno! A kakorkoli, z vidika razhajanj ne bi bilo vredno razpravljati. Bolj problematično je, da se nakazuje nekakšna nova, točneje, obnovljena koalicija voljnih. Pisana združba podpisnikov, v kateri so kar krepko zastopani tudi izpričani antidemokrati, tisti, ki mesarijo po javni televiziji in medijih na splošno, pozivajo k cenzuriranju in »zapiranju gobca«. Zato menim, da se bo ta podpis še dolgo vlekel za Pavlom Gantarjem, kot se smrad pasjega iztrebka vleče za tistim, ki ga pohodi. Ampak O. K. Ta »nenačelna koalicija« ni nič novega. Sega vse do časa, ko je Drnovškova LDS, v kateri sta imela omenjena podpisnika pomembno vlogo, skrbela za higieno javnih občil. Namreč časa, ko se je dušilo javno razpravo in skrajno omejevalo glas tistih, ki so bili proti vstopu v Nato. Vrh je ta »voljnost« dosegla s t. i. vilnuško izjavo, ki so jo podpisale banana republike nove Evrope. Deset držav kandidatk za vstop v Nato, skupaj s Slovenijo je (kot je kasneje razkril Financial Times) že na predvečer nastopa Colina Powlla po diktatu proslulega Bruca Jacksona ugotavljalo, da je državni sekretar naslednji dan (!) posredoval prepričljive dokaze o obstoju iraškega orožja za množično uničenje. No, čez nekaj let se je na smrt bolni Powell pokesal in priznal: dokaze smo si izmislili. Za zunanjega ministra in vladajočo LDS vse to ni bil problem, saj je Rupel 16. 7. 2003 zabrusil kritikom: »Zakaj se ukvarjamo z lanskim snegom? Nam je vilnuška skupina pomagala priti v NATO in ta podpis pod to deklaracijo nam je bistveno pomagal pri ratifikaciji protokolov.« Pač, za doseganje političnih ciljev je dovoljeno tudi lagati. To obdobje (pred Janševim prevzemom oblasti 2004!) je bilo z udeležbo pri vilnuški izjavi najnižja točka slovenske zunanjepolitične iniciative.
-
24. 6. 2022 | Mladina 25 | Dva leva
Hja, nacionalka, javna RTV, ni in ne sme biti ponižana, vsega hudega vajena vlačuga, ampak mora biti nadvse občutljiva in razvajena kot Andersenova kraljična. Vsak, tudi najmanjši pritisk jo mora motiti. In na vsak pritisk se mora nemudoma in odločno odzvati. Pa naj pritiska drobcen Grah ali pač njegov gospodar. In nacionalka je doslej pritiske (preveč?) stoično prenašala. A sedaj je pet minut čez dvanajsto. Sedaj ni več poti nazaj. Čas vljudnosti, korektnosti se je iztekel. Rokavica je bila že zdavnaj vržena. Nacionalka jo je pozno pobrala. Zelo pozno, a ne prepozno. Bo pa odslej treba kazati mišice in uporabljati pesti. Iz ringa bo samo en partner v spopadu odšel pokončno, drugega bodo odnesli. O. K., zavedam se in sem že večkrat zapisal, da z varne pozicije, kakršno imam sam in mnogi drugi kritični ocenjevalci, ni težko biti pogumen in odločen ter kolektivu nacionalke očitati premajhno korajžo. A ko prideš v situacijo, v kakršno je kolektiv javne RTV pahnilo sedanje vodstvo hiše, ki ne premore tudi najmanjše moralne in strokovne integritete ter podpore kolektiva, je rokavico treba pobrati. Ni umika na rezervni položaj, ker tega ni več. Zdaj lahko kolektiv samo zmaga ali izgubi. Ali pa čaka, da kdo drug namesto njih in za njih izbori njihovo svobodo. In to potem zaračunava. Od sedanje oblasti se seveda pričakujejo radikalne spremembe formalnega ustroja javne hiše – to je navsezadnje predvolilna obljuba –, a ne bi bilo dobro čez mesece ugotoviti, da je politika odrešila javno televizijo pritiska politike. Zato se izredno mudi, da premagajo in naženejo sedanje spolitizirano vodstvo. Televizijo in celotno javno RTV morajo izpod okupatorja osvoboditi televizijci s pomočjo pritiska javnosti, še preden zakonodajna oblast oblikuje nov zakon.
-
17. 6. 2022 | Mladina 24 | Dva leva
Ko sem videl objavo tako imenovane protipeticije o Ukrajini, me ni toliko »navdušila« vsebina kot lista podpisnikov. Vzkliknil sem: Saj to je vendar utelešeno gibanje »Povežimo Slovenijo«! Putin je dokončal to, kar je Podobnik neuspešno začel. Namreč, da se na skupni listi najdejo podpisniki, ki so po vseh drugih političnih kriterijih in vrednostnih orientacijah (domnevno) različni!? Ljudje, ki so proti splavu, proti svobodi izbire spolne orientacije, ki aktivno podpirajo Janševo in vsakršno avtoritarno politiko, ki so proti socialno senzibilni državi in družbi, ki izražajo eksplicitno averzijo do beguncev iz dežel tretjega sveta, ki imajo hude težave z razumevanjem človekovih pravic, pravic žensk, ki so celo konkretno aktivni v dušenju medijske svobode, so sopodpisniki »protiizjave« o Ukrajini skupaj s tistimi, ki to niso. Domnevno niso. Ne razumem, kako je lahko naš prijatelj Pavle Gantar brez pomisleka sopodpisnik skupaj z Lisjakom Gabrijelčičem, ki je eksplicitno pozval časopis Dnevnik, da zapre usta njegovemu dolgoletnemu sopotniku in prijatelju Tomažu Mastnaku (Lisjak Gabrijelčič: »Ljudi, kot je Tomaž Mastnak, ki upravičujejo Putinovo invazijo Ukrajine, je treba izločiti iz javne razprave. Žogica je na igrišču uredništva #Dnevnik_si. Boste na svojih straneh še naprej dovolili to hujskanje k vojnim zločinom?«). Četudi je morda težko sprejeti Mastnakove aktualne poglede na covid in Rusijo, je poziv mladega moža brez zgodovinskega spomina k zapiranju ust Mastnaku neprimerno hujši eksces. Kajne, Pavle? Da ne govorimo o sprenevedanju največjega moralista v slovenski politiki, Cerarja. Ne pristaja na nasilno spreminjanje meja v primeru Ukrajine, a je kot premier in zunanji minister v primeru Palestine deloval diametralno nasprotno. Namreč, nepriznanje Palestine je pasivno soglašanje z aneksijo nasilno zasedenih palestinskih ozemelj s strani Izraela ...
-
10. 6. 2022 | Mladina 23 | Dva leva
Kdor je mislil, da bo sanacija države in družbe po odhodu Janeza Janše preprosta, hitra, učinkovita, a hkrati a priori neoporečna, se je uštel. Zdi se, da je med njimi (bil) tudi Golob s svojo ekipo. Namreč, celo usedline najbolj razvpitih totalitarnih in avtoritarnih režimov so se ohranjale še dolga leta po demokratični prenovi. Ne samo denacifikacija, defašizacija, tudi kasnejše čiščenje nekoliko bolj blagih režimov, denimo španskega frankizma, se je vleklo leta in leta, nevarnost recidiva pa je bila nenehna. Dolga leta vladavine pač spremenijo družbo v vseh porah in podsistemih. Sreča v nesreči za Slovenijo je bila, da izpričani hitrosti in intenzivnosti delovanja navkljub Janša ni mogel doseči tolikšnih strukturnih in kadrovskih sprememb, da bi se javno mnenje večinsko uklonilo radikalno spremenjenemu kurzu v kratki janšistični eri. Dve leti vladavine sta premalo. A hkrati veliko. Kadrovski in strukturni cunami Janševe vlade se bo čutil še dolgo. In predvsem se bo pokazalo, da Janša ni pustil za sabo le kakšne tempirane kadrovske bombe, ampak kar obsežno minsko polje. Toda kaj zdaj?
-
3. 6. 2022 | Mladina 22 | Dva leva
Vremenska napoved obeta, da bosta poletje in jesen intenzivna in vroča. Politična pa, da bosta prav peklenska. Zato bo treba gasiti žejo. Sem med tistimi, ki poleti radi segajo po karibski mešanici ruma, limete in gaziranega podaljška z obilo ledu. Natančneje, po lokalni različici cuba libre, ki sem jo za svojo interno rabo poimenoval cockta libre. Pač, ker napitka ne mešam s coca-colo, ampak s cockto. Razlog je simbolne in praktične narave. Simbolne zato, ker je zadržana raba coca-cole pač svojevrstna demonstracija upora proti ameriškemu potrošniškemu in siceršnjemu kolonializmu. A ključni razlog je praktične narave. Tako kot je banalno in absurdno Italijanom prodajati kavo Sturbucks, je banalno nas Balkance z razvajenimi okusi prepričevati, da je coca-cola boljša od cockte. Tega Američani, tudi ameriški diplomati, ne razumejo ali nočejo razumeti. Se spomnite veleposlanika Johnnyja Younga, ki je bil nenehno v kratkem stiku z deželo gostiteljico? Med drugim se je v nekem pogovoru pridušal, da Coca-Cola dosega v Sloveniji slabe poslovne rezultate. To da je, poleg preveč rezerviranega odnosa do vabljenja oziroma siljenja v združbo voljnih ob napadu na Irak, še en dokaz protiameriškega sentimenta.
-
27. 5. 2022 | Mladina 21 | Dva leva
Še teden pred volitvami sem v intervjuju za Mladino napovedal realno verjetnost uporabe kravjih zvoncev in drugih okraskov in pomagal za ustvarjanje kravala pred državnim zborom ali morda celo v njem. Kajpak, če bi bil Janša na volitvah poražen. Napoved je bila netočna in točna hkrati. Netočna zato, ker je bil volilni izid preveč ponižujoč za Janšo, ki je izražal jasne aspiracije po volilni zmagi, da bi lahko, po Trumpovem zgledu, svoje deprimirano ljudstvo naščuval k obleganju parlamenta. Kajpak z motivom, da popravi zgodovinsko goljufijo, krajo. Točna pa zato, ker se, čeprav (za zdaj) nihče od zunaj ne naskakuje in ne ruši parlamenta, dogajata notranja destrukcija in blokada. Pač, blokada izvršitve ljudske volje, izražene na volitvah tako prepričljivo in enoznačno kot še nikoli. Tisti, ki pravijo, da je to, kar od prvega dne po volitvah počnejo zafrustrirani poslanci SDS, normalen parlamentarni ritual, se motijo ali sprenevedajo. Seveda opoziciji ni treba biti konstruktivna. To je blef, to je floskula. Ne sme pa, četudi proceduralno to zmore, onemogočiti uveljavitve nove konstelacije zakonodajne in izvršne oblasti glede na volitvah izraženo voljo ljudstva. Dilema je podobna kot pri sodnih postopkih proti Janezu Janši. Sramotno in nedopustno – ne samo za Janeza Janšo, ampak predvsem za državo – je, da nekdo, ki je politik najvišjega ranga, trenutno celo na čelu izvršne oblasti, dosledno uporablja vse trike in zvijače, ki so na voljo, da se izmika prevzemu sodne pošte in udeležbi v sodnem postopku. Kaj takega je v evropskih demokracijah nepredstavljivo.
-
20. 5. 2022 | Mladina 20 | Dva leva
Seveda ni bilo zavestno načrtovano, a verjetno bo novi minister za delo, družino in socialne zadeve strelovod, ki bo vsaj nekaj časa ščitil ta čas precej zmedeno in ranljivo koalicijo. Če malo pobrskate po gnusobi madžarskih in cerkvenih medijev, boste dojeli, kaj je javno mnenje Janševega ljudstva in kje mentalni in moralni horizont janšizma. Zanimivo, glede na to, da je v Srbiji že pet let na čelu vlade deklarirana lezbijka Ana Brnabić, njena partnerka, sicer zdravnica, pa jima je med premierskim mandatom rodila sina in povrhu je Ana po dedovi strani hrvaškega rodu, pa vseeno njena družinica v pozitivnem kontekstu polni družabne kronike srbskega rumenega tiska, je očitno, da je slovenska desnica pod Janševim in Toninovim vodstvom mentalno bliže Putinovi Rusiji kot Vučićevi Srbiji. Kakorkoli, izbira aktivista LGBT za ministra bo nekoliko odvrnila pozornost od realnih meja in pomanjkljivosti Golobove koalicije, ki se v teh dneh že jasno nakazujejo. In se bodo (bomo) z njimi – se bojim – bolj kot opozicija in njeno ljudstvo ukvarjali sami volivci koalicije svobode. Namreč, z lahkotnimi obljubami in napovedmi. Tudi z Golobovim slabim razumevanjem pravnega reda Republike Slovenije, ki onemogoča preprosto saniranje kadrovske tempirane bombe, ki jo je nastavil Janša, pa z lahkotno, prehitro dano obljubo o odpravi dvojnega statusa zdravnikov, pa o uvedbi 30-urnega delovnika, kar sedaj že revidirajo in redefinirajo ... Ne gre za to, da bi bili predlogi nesprejemljivi. A vsaj kratkoročno niso uresničljivi. In slabše je dajanje všečnih obljub, ki jih ne izpolniš, kot lakonična zadržanost in postopno nadgrajevanje vsebin ...
-
13. 5. 2022 | Mladina 19 | Dva leva
Slab spomin je težava in priložnost hkrati. V nekonsistentnem življenju in delovanju amnezija pomaga enostavneje preživeti. Če jo umešamo v koktajl z zmerno bistrostjo, se ta prednost razkrije do obisti. Vida Petrovčič, ki je hotela kolaborirati v sabotaži proti Studiu City, Marcelu Štefančiču in novinarski avtonomiji, je pozabila, da je konec leta 2006 sama padla v nemilost, ker je menda užalila ministra Bajuka. Takrat sta lomastila razvpiti urednik Gerič in Možina. Na mojo intervencijo (takrat sem bil član programskega sveta) se je Gerič branil, da so pred tem tudi njega cenzurirali zaradi prispevka o vladnem letalu. Že mogoče res. A razlika je bila več kot očitna. V prvem primeru je zaradi poskusa posega v novinarjevo avtonomijo odletel urednik (Lipušček), v drugem primeru pa je zaradi urednikovega (Geričevega) posega v novinarsko avtonomijo odletela novinarka (Petrovčičeva). No, resnici na ljubo ni odletela iz službe, ampak iz oddaje. Danes se ta ista Petrovčičeva predstavlja kot žrtev protestov proti njeni kolaboraciji s sedanjimi eksekutorji Studia City. Če bi Milenković izkoristil možnost molka, ne bi postal del te umazane zgodbe. In poslej bo mladi mož percipiran le še in zgolj kot »Aja, oni Milenković«; pač kot nelojalni, nestanovitni, neprofesionalni in za vse večne čase tretjerazredni novinar, ki je v usodnem trenutku aktivno sodeloval pri onečaščenju javne televizije.
-
6. 5. 2022 | Mladina 18 | Dva leva
Tako, sedaj pa gre zares. Ravno, ko pišem spodnje vrstice, se je končal medeni teden zmagovalcev letošnjih državnozborskih volitev. Bilo je lepo, a kratko. No, morda ravno zato lepo, ker je bilo kratko. Sedaj pa bo nastopil trenutek resnice. Kako oblikovati novo oblast, in še bolj, kako sanirati škodljive posledice stare oblasti. Morda je bila volilna zmaga še najlažji del procesa prehoda iz janšizma v odprto družbo in državo. Točno pred enim letom sem napisal kolumno z vprašanjem, kako očistiti Slovenijo janšizma, ne da bi ponavljali in utrjevali janšistične metode. Dejanšizacija ni nekaj odstranitev, nekaj novih nastavitev, ampak radikalna prekinitev s prakso, ki jo je Janša uvedel. No, ni je uvedel prvi in edini, a jo je razdelal do obisti; nihče pred njim tako radikalno intenzivno, grobo in arogantno. Takrat, pred letom, ko se nam še niti sanjalo ni, kdo bi lahko popeljal zafrustrirano ljudstvo iz objema samodržca, sem v analizo uvedel paradoks zadnjega ljudožerca. Saj poznate šalo o poglavarjih dveh ljudožerskih plemen. Eden pravi drugemu: Pri nas ni več ljudožercev; včeraj smo zadnjega pojedli. Ekonomija šale je več kot jasna. Z nasiljem se boriš proti nasilju, z lustracijo proti lustraciji, s političnimi zamenjavami proti političnim zamenjavam. Zadeva se kaj hitro izrodi. Kdo bo zadnji »ljudožerec«, kdo sme imeti zadnjo besedo, da ne rečem zadnji grižljaj. Paradoks je v tem, da brez ritualne »politične kanibale« Janševi ljudožerci ostanejo vpeti in podtaknjeni v vse podsisteme. Tempirana bomba! Če jih »poješ«, prakso politične kanibale utrjuješ, prolongiraš sam. Težko bo! Zlasti tam, kjer kljub pritiskom in vplivu nastavitve v Janševem kadrovskem cunamiju niso formalno zakonsko in statutarno sporne. En tak primer je Milan Krek na čelu NIJZ. Seveda bi bil kakšen epidemiolog, virolog z avtoriteto in referencami primernejši kandidat. A verjetno sta bila njegova kandidatura in imenovanje formalno nesporna. Da Krek ni bil dorasel funkciji, ki jo je v težkih časih opravljal, da ni ščitil stroke, da je sledil direktivam režima, tudi ko so bile v opreki s stroko, je znano. Kot je ostalo v spominu tudi dejstvo, da ni bil sposoben v javnih nastopih povezati dveh, treh tekočih stavkov, si zapomniti epidemioloških ukrepov, ki jih je ljudstvu zapovedoval. Pač, bil je nekakšen poljedelec na področju stroke v zelo zahtevnem obdobju. Namreč, sam je svoj čas po navedbi Dela povedal, da ga je h kandidaturi nagovarjalo precej posameznikov, pri čemer da ga je najbolj prepričala kolegica, ki ga je spodbujala, naj se prijavi, češ da je »njivo, ki jo je začel orati, vedno preoral do konca«. In tako je oral od tiskovke do tiskovke, od neumnosti do neumnosti, od pozabe do zlorabe. In bil medijem in javnosti bolj v zabavo kot korist. A kaj zdaj: evidentno politično nastavljen strokovni kader nam sporoča, da se ne bo uklonil »politični« (!) odstavitvi. Kot pravi, bo še naprej branil NIJZ, ker so po njegovih besedah že doslej nekatere politične stranke hotele in bodo očitno še naprej hotele imeti vpliv v inštitutu. Hja, NIJZ se resda ukvarja (med drugim) z javno higieno, očitno pa ne tudi s politično higieno.
-
29. 4. 2022 | Mladina 17 | Dva leva
Dobro. V zrelih demokracijah se načelno ne naslajamo nad porazom drugih, ampak se veselimo uspeha lastne opcije. Toda ker tokrat pri nas, žal, ne gre za rutinsko potrditev ali prenos oblasti med konkurenčnimi koncepti in politikami, ampak za referendumsko odločanje na osi polarizacije janšizem– antijanšizem, sta seveda privoščljivost in evforija presežni in razumljivi. A kakorkoli. Ko je izid enkrat znan, zmagovalci demonstrirajo pokroviteljsko velikodušnost do poražencev, poraženci (glede na cilje in predvolilne aspiracije) pa priznajo poraz. No, ne vsi. Janša te vaje iz politične kulture in političnih manir še ni absolviral. Vendar se je včasih po porazih vsaj umaknil v molk in osamo in šele po nekaj tednih spet začel strelske vaje. Saj se spomnite. Bilo je leto 2011: še malo pred volitvami je samozavestni Janša, ki si je obetal kar 50+ odstotkov oziroma mandatov, v pogovoru za Radio Ognjišče izrazil prepričanje, da bo tranzicijska levica skušala z vpoklicem rezervista Jankovića ublažiti zgodovinski poraz. No, na volilni večer smo takrat res bili priča zgodovinskemu porazu, a ne levice, pač pa favorizirane SDS, ki je na volilni večer pripravljala zabavo z ansamblom s pomenljivim imenom Victory. Po razglasitvi izidov so Janšo, čisto otrplega in brezizraznega, kot da bi ga hipnotizirala kobra, pritegnili k plesanju nekakšnega kola, ki je še najbolj spominjalo na hrastoveljski mrtvaški ples. Mrtvaški ples SDS! No, prejšnjo nedeljo, žal, ni ponovno plesal in se nato umaknil v osamo, ampak je še isti večer šel v protiofenzivo. Nekako kot Mrlakenstein proti Harryju Potterju. Z jasnim sporočilom: zgodovinski poraz je v bistvu veličastna zmaga. In rekordna zmaga opozicije je pravzaprav njen poraz.
-
22. 4. 2022 | Mladina 16 | Dva leva
Z oguljeno frazo se rado reče, da imajo volivci na koncu vedno prav. Kar je sicer res. Treba pa je pripomniti, da to pravilo velja tudi, ko nimajo prav. In to dejstvo je smiselno sprejeti brez prevelikih prepirov z volivci.
-
15. 4. 2022 | Mladina 15 | Dva leva
Če se Janša ne bi onemogočil in diskreditiral sam, bi ga pa njegovi najožji sodelavci in zaupniki. In vse, česar ne postori dovolj učinkovito in dosledno opozicija, česar ne storijo, pa bi morali, mediji, naredijo Janševi ljudje. Kdor naskakuje oblast, si lahko samo želi kakšnega kanglerja, breznika, hojsa, grimsa, tomčevo ... ali, bog pomagaj, mahniča. Če jih ne bi bilo, bi si jih morala opozicija izmisliti. No, dejansko tudi sam Janša postori dovolj, da prepričljivo negira svojo, po novem spet spravljivo držo. A Žan Mahnič je pred dnevi presegel vse najslabše predstave o Janševi politični opciji, o janšizmu. Eskapada proti civilnodružbeni aktivistki, humanitarki Faili Pašić, ki pogumno izpostavlja in uveljavlja svojo kulturno in versko identiteto pripadnice marginalizirane islamske skupnosti, ni kaplja, je vedro čez rob; čez kakršnokoli, tudi najbolj ohlapno sodelovanje in dialog. S tako politiko ni in ne sme biti nobenega sodelovanja. Namreč, ta Mahnič pač ni neki podeželski, neotesani rupar ali kakšen drugi rogovilež iz kroga Janševih sledilcev, ampak državni sekretar, ki je demonstriral versko, kulturno in vsakršno nestrpnost. Ne le nestrpnosti lastne pritlikave pojave, ampak vlade Janeza Janše in celotne vladne koalicije. Zato po tem prelomnem izpadu opozicija in mediji ne bi smeli dati dihati ne Janši, ne Toninu, ne Pivčevi, ne potencialnim koalicijskim partnerjem iz združbe Povežimo Slovenijo, ki s svojim mastermindom, profesorjem, mednarodnim pravnikom, diplomatom in neformalnim predsedniškim kandidatom Petričem ne vidi nikakršnih problemov Janševe politične prakse. Mimogrede, diplomatu in mednarodnemu pravniku Petriču se še Janševo zmerjanje Bidna in čestitka »zmagovalcu« Trumpu nista zdela problematična! Nepartijski mediji, razen nacionalne televizije, še dihajo, a Janšo in njegove zastopnike na soočenjih obravnavajo s skrajnim rešpektom in strahom. Že na soočenju na POP TV je Luka Mesec zaradi neke benigne pripombe pokasiral gnev novinarja Muhiča zgolj zato, da so lahko upravičili kakšno morebiti neprijetno vprašanje za kandidate iz vladne koalicije. Torkovo soočenje na Kanalu A pa je bilo sploh narejeno tako, da ja ne bi s kakšno neprijetno temo ali vprašanjem spravilo Janšo, ki se je prvič pojavil na predvolilnem soočenju, v slabo voljo. Vse se je začelo in končalo pri njem. Stran vržen termin Kanala A. Žal.
-
8. 4. 2022 | Mladina 14 | Dva leva
Novost v ubranem orkestru srednjeevropskih in južnoevropskih samodržcev je skrajni cinizem do javnosti in volivcev. Če so svoj čas pretirano in nepristno poudarjali, da jim je – v nasprotju z levičarji in liberalci – mar za ljudi, sedaj samozavestno sporočajo »kaj nam pa morete«. Pač, javnost, civilna družba, opozicijske stranke. Nič več ne šteje, kakšno je večinsko razpoloženje, ampak kateri segment tega razpoloženja »pride« na volišče in glasuje. Ne le v nedemokratičnih sistemih, kjer so volitve zgolj ritual, predstava privrženosti režimu, ampak v precejšnji meri tudi v tako imenovanih defektnih demokracijah (izraz politologa Merkla) s formalnim demokratičnim ustrojem, a z vsebinskimi zlorabami oblasti velja (krilatico pripisujejo Stalinu), da odloča tisti, ki šteje ali definira, kako naj se štejejo glasovi, in ne tisti, ki je glasoval. Sicer pa tudi svobodne volitve niso samodejno že tudi poštene volitve.
-
1. 4. 2022 | Mladina 13 | Dva leva
Uvodno predvolilno soočenje se je začelo drugače, kot smo pričakovali. Osrednjega termina in osrednje pozornosti ni, po ustaljeni praksi, zasedla javna televizija, ampak njena komercialna tekmica. In tudi ni bilo običajnega ogrevanja; nič uvodnega petinga, nič otipavanja, ampak takoj na polno in na suho. Za to sta poskrbela odsotni Janša in njegova ponesrečena zamenjava. Kajpak zvesti oproda Hojs. Ta je takoj pokazal, iz katerega krdela prihaja in kako to deluje v političnem prostoru. Ko ga je voditelj vljudno in smiselno vprašal, zakaj se Janša ni odzval vabilu, je takoj žaljivo in nespametno udaril nazaj, češ predsednik vlade ima pomembnejše naloge, kot je obiskovanje njihove televizije. In ključni oponent, ki se mu Janša panično izogiba, ki se ga očitno boji, je nič manj kot elektrooligarh. Golob je s tem, da sploh ni trznil, da se ni odzval niti z besedo, naredil morda doslej najboljšo potezo svoje kratke politične kariere.
-
25. 3. 2022 | Mladina 12 | Dva leva
Mefistov (pred)volilni libreto
Najprej sem diagonalno preletel poudarke v (kar štiri časopisne strani dolgem) megabesedilu Petra Jambreka v Dnevnikovem Objektivu in si rekel: O. K., pač sindikalistični boj oziroma – še točneje – kapitalska skrb za prihodnost lastne univerze oziroma podjetja. To niti ne bi bilo tako pogrošno. No, podrobnejše branje celotnega besedila je vendarle pokazalo, da je ozadje megatraktata bolj perfidno. Bolj piha na dušo, kot ščuva, bolj pritajeno namiguje, kot sili, bolj nagovarja, kot sili v igro ... A pod črto je manever jasen in prozoren. To ni prva taka Jambrekova intervencija. Vedno je hotel biti nekakšen režiser, sufler, stric desnice in zlasti Janše iz ozadja in vedno je interveniral mefistovsko. Zato je Hribarjeva več kot dvajset let stara prispodoba (o Jambreku kot Janševem Mefistu) še kako aktualna. Lahko pa se čudimo Jambrekovi samoočaranosti nad najslabšo mogočo oznako značaja in javne vloge lastne osebe.
-
18. 3. 2022 | Mladina 11 | Dva leva
Toninova krščanska geopolitika
O. K. se zgodi; lapsus pač. Morda pa je Madžar imel v resnici v mislih reko Dravo. A kakorkoli. Nerodno je edino to, da lapsus linguae ni kar tako. Je tako rekoč priznanje. Matej Tonin kot diplomant družboslovne fakultete bi moral pobrskati po starih študentskih zapiskih in bi se hitro spomnil, da se v lapsusih, jezikovnih zdrsih, neredko manifestira, udari na plano potlačena želja oziroma motivacija. Ampak če je že Prekmurje nekakšni slovenski Donbas, Janša vsekakor ni uporni Zelenski, ampak nekdo, ki z Orbánom kolaborira. In Janšev nekritični sledilec Matej Tonin resnično pospešeno vleče krščanskodemokratski voz nazaj v blato, v kakršnem ga je Bajuk prepustil Ljudmili Novak leta 2008. Razlogi pa so zelo podobni. Tako kot Bajuk tudi Tonin ne zna vzpostaviti avtonomije v odnosu do Janše. Drugače si je komaj mogoče predstavljati, da še tik pred volitvami strelja kapitalne neumnosti in abotnosti. V nedavnem pogovoru za portal 24ur pa je presegel samega sebe. Najprej je z akrobatskim saltom mortale razložil neupravičenost ruskega napada na Ukrajino ter upravičenost ameriško-zavezniškega napada na Irak. Pač, v Iraku je vladal diktator. Kar je točno. Bo torej zavezništvo napadlo tudi druge nedemokratične, diktatorske režime? Najprej eno od pomembnih članic vojaškega zavezništva – Erdoganovo Turčijo. Ki duši človekove, politične, državljanske in narodnostne pravice. Ali še huje. Položaj žensk je bil v Huseinovem Iraku neprimerno boljši kot v avtokratski kraljevini Savdski Arabiji. V Iraku so bile pred zavezniško »vpeljavo demokracije« ženske bolj vključene v javno življenje (šolstvo, zdravstvo, politika) kot v večini drugih arabskih dežel. Verska toleranca je bila pod Huseinom višja, kot je v aktualnem Iraku. Denimo, Tarik Aziz, Huseinov zunanji minister, je bil pripadnik kaldejske katoliške cerkve, ki je v občestvu z rimskokatoliško cerkvijo!
-
11. 3. 2022 | Mladina 10 | Dva leva
Ruske mačke in poparjeni mačkoni
Že sedaj je jasno, da posledic sankcij proti ruski krvavi avanturi v Ukrajini ne bodo čutili samo ruski državljani, ampak tudi državljani dežel, ki jih evforično izrekajo. Torej Evropejci. Pravzaprav se dogaja pred našimi očmi in z našim soglasjem, včasih celo navdušenjem, putinizacija evropske javnosti in evropske medijske krajine. To je še en dokaz, da je Evropa popolnoma dezorientirana in neučinkovita. Kot vselej. No, ne glede na izvor rusko-ukrajinskega konflikta krvavega Putinovega pohoda nikakor ni mogoče upravičiti. A Ukrajinci so dvakratna žrtev. Ne le ruskega uničevalnega vojaškega stroja, ampak tudi lažnih obetov in ščuvanj vojaške zveze in voditeljev »svobodnega sveta«. Zato po svoje lahko razumemo jezo, razočaranje in moralne ukore, ki jih Zelenski te dni deli Evropi in Natu. Ves čas je bilo jasno, da Rusija v takšno genezo statusa Ukrajine, kot se je nakazovala, ne bo privolila. In čeprav Putin morda ustreza tudi najbolj stereotipni satanizaciji osebnostnega profila, je pravo vprašanje, ali bi kdo drug na čelu Ruske federacije privolil v takšen razvoj državnega statusa Ukrajine in takšno obravnavo ruske manjšine, kot smo ji bili priča. Ne. Nihče ne bi mogel stopiti na čelo Rusije in privoliti v vojaško obkroževanje. Kajti ob tem vprašanju gre tudi za simbolna vprašanja ranjene velesile. Če sta bili še nedavno na mizi kot realna opcija kompromisa vojaška nevtralnost ter avtonomija proruskih ozemelj, bo sedaj bistveno večje okupirano območje (ves obalni pas) trajno zasedeno, čeprav nikoli legalizirano. Pač zatečeno stanje, podobno kot zasedena palestinska območja.
-
Vse vojne, v katerih pride do človeških žrtev, so humane. Po definiciji. In vojne, naj jih označimo za pravične ali krivične, osvobodilne ali zavojevalske, iz ljudi vedno potegnejo najslabše. Nizkotne strasti, izgubo racionalnosti, izgubo spomina. Žal, ne le pri deležnikih v spopadu, ampak tudi v navijaških skupinah. To lepo vidimo te dni v Evropi in svetu po ruski invaziji v Ukrajino. O Putinu nima smisla izgubljati preveč besed. Je samodržec, avtoritarec, je novi ruski car. A to ne pove nič. Nič o Evropi, ki je izgubila razsodnost. Ki je, bolj kot kadarkoli prej, padla v enoumje. Kot da gledaš severnokorejski televizijski dnevnik. Sedaj je Ruse prepoznala in razglasila za novega-starega skupnega sovražnika. Tudi ko se bodo ukrajinske rane vsaj za silo zacelile, porušena dežela že obnovila, slabi spomini pa zbledeli, bo ostal grenek priokus, da je Evropa padla na izpitu svoje racionalnosti. Vse, kar naredi v teh dneh, je proti miru, proti razmeroma hitremu in častnemu končanju spopadov. Protiruski sentiment se razrašča v blodne razsežnosti. Denimo, ne le ruske institucije, ampak tudi posameznike neselektivno izključujejo iz zvez in prireditev v kulturi, umetnosti, športu, znanosti. Iz vsakršnih oblik sodelovanja. Če so v medijsko nadzorovani ruski realnosti obstajali vsaj zametki upora in opozicije, se bo zdaj izgubilo še tisto malo upornega potenciala, ki so ga premogli. Milanska Scala je prekinila sodelovanje z dirigentom Valerijem Gergijevom, sopranistka Ana Netrebko je pod pritiskom odpovedala vse koncerte v prihodnjih mesecih, saj, kot je povedala, ni prav, da se morajo umetniki politično opredeljevati in obsojati svojo domovino ...
-
Brecht je svoj čas, ob praizvedbi komada Bobni v noči (1920), občinstvo uvedel v dogajanje z velikim scenskim plakatom z napisom Ne buljite tako romantično (Glotzt nich so romantisch); kajpak provokativno, a tudi edukativno. Ljudje smo nagnjeni k romantičnim poenostavitvam ter vzhičenim predstavam in pogledom na dogajanja. Tudi v vsakdanjem življenju in še zlasti v politiki. In v teh dneh smo priča prav takemu vzdušju, poenostavljenim romantičnim, vzhičenim presojam in interpretacijam. Je kot v času vojne. Vojna pač ni normalno stanje duha. Vojna, tudi politična, parlamentarna, koalicijska ... je slaba, a še slabše je tisto, kar ji sledi. Heinrich Böll v romanu Skupinska slika z gospo (1971) v sladko-bridki fabuli nazorno sporoča: uživajte v vojni. Mir bo neizprosen. Vojna razdeli ljudi v skupine, jih naščuva ene na druge, a hkrati nivelizira razlike znotraj skupin. Ali kot bi rekel Freud v Množični psihologiji in analizi jaza (1920/21): »Koncentracija sovraštva do tuje skupine odstranja netolerantnost v lastni skupini.« Zatorej, prosto po Kacinu: uživajmo, dokler lahko. Pa četudi v sovraštvu; pa četudi z umeščenostjo v strastno polarizacijo janšizem-antijanšizem. Kajti 24. aprilu bo sledil trd pristanek. Če bomo izvolili sedanjo protidemokratično Janševo koalicijo, se več ne bo kaj zgražati, peniti, bentiti. Imeli bomo tako oblast, kot si jo zaslužimo. Ker smo si jo izvolili. No, upajmo, da se najbolj črn scenarij ne bo uresničil.
-
Sreda je dan za pisanje kolumne. Zato sem preveril na medmrežju pa za vsak primer pogledal skozi okno, ali se Zemlja še vrti okoli svoje osi, da ne bi pisal zaman. Kaže, da je imel ruski veleposlanik pri EU Čižov prav. Sreda ni dober dan za začetek vojne. Drugi dnevi pa tudi ne. Svojevrsten paradoks je, da nas še iz časov hladne vojne bolj kot realne nevarnosti napada ene od strani blokovske polarizacije ogrožajo lažni obveščevalni ali celo empirični podatki. Denimo jata divjih gosi, ki se dvigne nekje na Baltiku ali v Skandinaviji, »razburi« ameriške radarje. Ali banalno napačno interpretacijo zaznav naredijo ruski vohunski sateliti. Tako je znan primer junaka, ki je morda rešil človeštvo katastrofe. Namreč, leta 1983 je dežurni sovjetski oficir protizračne obrambe Stanislav Petrov ignoriral protokol takojšnje obrambne izstrelitve stotin raket z bojnimi glavami, ko je sistem, sicer lažno, zaznal napad, ker se je (kako banalno!) sončna svetloba netipično odbijala od visokih oblakov in zmedla tipala na satelitu. Vsekakor je doktrina preventivnega napada (»pre-emptive strike«) nevarna in ogrožajoča sama po sebi.
-
Pred dvanajstimi leti je osrednji slovenski dnevnik, kot se rad promovira, v rubriki Pa še to, ki je namenjena predvsem sramotenju in smešenju, objavil novico, da se da na FDV diplomirati s skrajno bizarnimi in trivialnimi temami. Namreč, neka diplomantka je takrat v diplomskem delu raziskovala pomen bureka v našem prostoru. Njen mentor je bil, takrat še docent, dr. Stanković. Kaj bi lahko bilo narobe in smešno? Takrat sta izzvala zgražanje ceneno in nedomišljeno burkaštvo in antiintelektualizem. Pač, burek ni bil in še vedno ni samo kulinarični izdelek, ampak veliko več. Je v najširšem pomenu besede kulturni fenomen nekdanje Jugoslavije. In tako poleg pasulja in mesa z žara še danes zapisan v arhetipski spomin prebivalstva. Podobno, kot je hamburger postal najprej zaščitni znak ameriške instantne kulture, kasneje pa simbol amerikanizacije sveta: do koder sežeta Coca-Cola in McDonalds, so meje ameriškega kulturnega kolonializma. In prav tako: do koder segajo po bureku, so kulturne meje Balkana. Torej burek ni samo kulinarični, ampak tudi večplastni kulturni, antropološki, sociološki, ekonomski in še kakšen fenomen. Ampak tako kot burek je vsak družbeni pojav ali dogodek, denimo Janšev (častni) doktorat, ki ga je pridobil leta 2015 na Universum College v Prištini, relevanten in enakovreden analitični material. Seveda se pri slednjem ne da analizirati vsebina, ampak fenomen častnega doktorja in motiva podelitve. Tako iz geostrateške kot politološke, tako iz sociološke kot psihološke perspektive ...
