N'toko
-
16. 7. 2021 | Mladina 28 | Žive meje
Slovensko predsedovanje EU se začenja s pričakovano bizarnim resničnostnim šovom. Gledamo družinsko srečanje, na katerem se sprti žlahtniki potegujejo za pozornost, izkopavajo stare zamere in užaljeno odhajajo domov. Janša predvaja videoposnetke iz svoje čudaške zbirke in razlaga najnovejše udbomafijske teorije, Hojs noče zaostajati in nekoga ozmerja s svinjo, socialdemokratski poslanci se v odziv kot lačni otroci z Unicefovih plakatov stegujejo proti kameram in objokujejo uničevanje družbenih norm. Vsi ponavljajo iste jokave govore. Vedeli smo, da bo tako. Gre za tisočkrat videni medijski šov evropskih poslancev, v katerem se uprizarjajo »spopadi vrednot« in »trčenje ideologij«. Šov lahko deluje spontan, a v svoji bizarni kaotičnosti občinstvu vendarle postreže z jasno in vnaprej določeno narativo: »V Evropi se spopadajo evrokrati in evroskeptiki, zagovorniki reda in agenti kaosa, odgovorni zahodnjaki in uporniki iz periferije!« Šov na Brdu daje politikom priložnost, da se znova razvrstijo v svoje priljubljene vloge.
-
2. 7. 2021 | Mladina 26 | Žive meje
Večino mojega življenja je bila Jugoslavija tabu. Odraščal sem v militantno protikomunistični družini, ob Rodetovih mašah v Kočevskem Rogu in Janševih Premikih. Jugo se je pri nas aktivno sovražilo, edina vez z njo so bili športni prenosi na HTV (jebiga, bili so boljši komentatorji) in romanja v Međugorje. Odsotnost jugonostalgije pa je obstala tudi kasneje, ko sem dorasel v levičarja. Med vstajami sem tako hitro opazil, kako zviška se je gledalo na protestnike z rdečimi zastavami (»totalitarni simboli!«) in OF ikonografijo (»to razdvaja ljudi!«). Desničarji se ne bi mogli bolj motiti, ko pravijo, da hoče slovenska levica obuditi Jugoslavijo. Nasprotno – samoupravljanje, neuvrščeni, Tito in Kardelj so domala izgnani iz socialističnih krogov, na njihovo mesto pa so kot vir inspiracije stopili varno oddaljeni junaki zahodnih levičarskih bojev.
-
18. 6. 2021 | Mladina 24 | Žive meje
Zgodovinarja iz nemirnega polsna zbudi bolečina v prsih. Hropeč za zrakom odpre oči in se poskuša premakniti, a ga nekaj tišči na posteljo. Nenadoma nad seboj začuti živo prezenco in se zaveda – nekdo leži na njem! Še nekajkrat pomežikne in v temi se začne izrisovati podoba. Najprej živo rdeče oči in rogovi, okoli njih žilavo telo, pokrito s črno štrenasto dlako, konice se kot umetelno oblikovana trajna vrtinčijo proti nebu. Štiri tace se stegujejo od trupa s togostjo povoženega mačka, baročni fedrasti rep in rdeče nalakirani kremplji vlečejo vsaksebi, kot bi hoteli pobegniti s telesa.
-
4. 6. 2021 | Mladina 22 | Žive meje
Po Roški cesti se vsako jutro vije dolga kolona vozil. Delavci se iz preplačanih garsonjer v Grosuplju, na Vrhniki, v Mengšu (oglaševali so jih kot »le skok do Ljubljane!«) vržejo v ljubljanske prometne zamaške, s stopali na sklopkah strmijo v oddaljeni semafor na križišču z Zaloško. »Še štiri zelene luči, pa sem čez, mogoče še tri, če se ti kreteni ne bi tako obirali …« Preden se končno prebijejo mimo Fabianijevega mostu, jim je Ljubljana izpila že vso voljo do življenja, šiht se pa še ni niti začel. Utrujajočo rutino z višine spremljajo kosovski gradbinci, ki do takrat že dve uri plezajo po gradbenih odrih Cukrarne – njih pripelje kombi iz samskega doma, še preden je gužva. Roška ulica je kletka, ki vsako jutro za nekaj časa zajame delavce sveta in poskrbi, da si gredo neskončno na živce. Skupaj so ujeti v »twilight zone« slovenskega zgodovinskega kiča med Kasarno in Cukrarno. Letos se je v deževnem aprilu, po petih mesecih lockdowna in jutranjega mraza, na pročelju Palače Cukrarna v okviru skupinske razstave znašlo umetniško delo Katharine Cibulka, katere osrednje sporočilo je bil napis »Dokler bo upanje, ki ga širimo, močnejše od strahu, s katerim se soočamo, bom feminist_ka«. Zdržal je komaj nekaj dni, preden ga je nekdo požgal.
-
21. 5. 2021 | Mladina 20 | Žive meje
Prejšnji teden smo bili priča uspešnim medijskim akcijam dveh zvezdniških poslovnežev. Ena se je odvila v ZDA, kjer se je tehnološki guru Elon Musk po letu piarovskih debaklov (strmoglavljenje njegovih raket, smrti v njegovih samovozečih vozilih, slabi tviti …) vrnil pod žaromete kot častni voditelj Saturday Night Live. Spodrsljaji so bili hitro pozabljeni in v seriji skečev je bil Musk znova prikazan kot tisti junaški »space cowboy«, ki bo rešil človeštvo. Druga medijska akcija pa je potekala v Sloveniji, kjer je prvak lahkega letalstva Ivo Boscarol po aferi s strmoglavljenim brezpilotnikom nad Irakom takoj dobil termin v oddaji Nedeljski gost, v kateri je odgovarjal na zahtevna novinarska vprašanja tipa »kaj moramo Slovenci storiti, da postanemo bolj podobni vam«. Ideološki aparat je na obeh straneh luže skrbno opravil svoje delo – Musk in Boscarol sta sočasno utrdila status oseb, o katerih v medijih ni mogoče slišali drugega kot slinasti piar.
-
7. 5. 2021 | Mladina 18 | Žive meje
Bil sem na zasedanju ene izmed parlamentarnih komisij, kjer bi moral prebrati poročilo, moja pozornost pa je bila povsem drugje. Dve klopi pred menoj se je namreč namestil Aleš Hojs, in naj sem se še tako trudil ohraniti zbranost, mi njegova pojava ni dala miru. To je torej zloglasni Hojs? To je ta propagandni mastermind in šef represivnih organov? Ta nepočesana glava, ki nekaj metrov pred menoj štrli iz ponošenega rjavečega rekelca? Ti razdraženi škratovski ročici, ki vrtata po zbledeli rjavi aktovki, polni zmečkanih robcev, mask, papirjev? Deloval je kot popoln tujek – kot izgubljeni vzhodnoevropski trgovski potnik iz 80. let ali eden tistih sluzastih zasebnih detektivov iz ameriških serij, ki v umazanih kadilakih prežijo na bivše žene svojih klientov. In kot bi hotel še utrditi podobo neprijetnega vsiljivca, je z otročjo samovšečnostjo poniževal in blatil vse okoli sebe. Vem, da je nezrelo ocenjevati ljudi na podlagi njihove fizične pojavnosti, ampak ne morete v živo videti Hojsa in si ne postaviti vprašanja: »Kako, hudiča, se je pa to bitje znašlo v parlamentu?« In zakaj vsi poslanci, celo opozicijski, tako spoštljivo trpijo njegovo ropotanje? Mar ne opazijo, da ta človek ni resničen politik? Ali samo jaz vidim to prevaro?
-
23. 4. 2021 | Mladina 16 | Žive meje
Prebivalec Slovenije lahko vse življenje preživi v osrčju imperija, ne da bi to sploh opazil. Le kako bi vedel? Nikoli nismo imeli svojih kolonij, naši politiki se ne hvalijo z osvajanjem tujih ozemelj, slovenske zastave pa se po svetu dvigajo samo, ko naši športniki osvojijo kako medaljo. Smo državica, ki se briga zase. Kakšna je naša vloga pri upravljanju globalnega imperija ZDA in EU, izvemo le iz bežnih utrinkov – ko predsednik vlade tvitne nekaj v podporo bombnim napadom na neko oddaljeno državo, ko nam bežno omenijo, da bomo investirali nove milijarde v orožje, ko slišimo kaj o misijah naših vojakov v Afganistanu ali o vajah Nata pri Postojni ... Za trenutek se morda celo vprašamo, čemu je vse to namenjeno, in poslutimo, da smo del širšega mehanizma upravljanja populacij sveta, ampak vojaške teme redko ostanejo dolgo v medijih. Imperializem je za nas abstrakten akademski koncept, ne pa politična realnost. Če še povprečni Američan ne ve, da vsak mesec del svoje plače nameni brezpilotnim bombnikom nad Pakistanom, kako bi to šele vedel Slovenec?
-
9. 4. 2021 | Mladina 14 | Žive meje
Marca 2020 je bilo mogoče na vse to sranje s korono gledati kot na nekakšno avanturo – na kratko, sicer travmatično epizodo, po kateri se bodo stvari bolj ali manj vrnile v ustaljeni, četudi nekoliko predrugačen red. Komentatorji smo takrat zveneli kot vznemirjeni osnovnošolci, ki si ponoči na taborjenju ob svetlobi baterije delijo napete zgodbe, vedoč, da gredo čez dva dni domov. Objavljali smo dramatična razmišljanja o našem doživljanju epidemije s pretencioznimi naslovi (»Pisma iz karantene«, »Ljubezen v času korone«…), kot bi bili junaki iz romantičnih zgodovinskih romanov. In se nismo zavedali, kako patetično bo vse to zvenelo čez nekaj mesecev, ko bo vznemirljivost izpuhtela in bo ostalo samo še puščobno taborjenje – brez velikih zgodb in junaštev. Izkazalo se je, da korona ne prinaša bliskovite revolucije, ampak dolgo turobno medvladje. Neskončno sosledje tiskovnih konferenc, neuspešnih vladnih ukrepov, neuspešnih protestov, neuspešnih nezaupnic in interpelacij, ki jim sledijo novi neuspešni vladni ukrepi. In sčasoma se nam je posvetilo: nobenega preloma ne bo – to je že ustaljeni red. Ta večni polovični lockdown, ta neskončna tiskovka, to protestiranje brez katarze, ta klavrni tabor od države … to je naš novi dom.
-
26. 3. 2021 | Mladina 12 | Žive meje
Vsi vladajoči razredi imajo svoje mite, olepšane verzije svojih zgodovinskih bojev in vladarjev. Pozitivni dosežki njihovih režimov se napihnejo v nebo, njihovi zločini pa zbledijo v ozadje. V Evropski uniji nam te mite pišejo kapitalisti, nesporni vladajoči razred zadnjih dveh stoletij. Njihova zgodovina nas uči, da se je modernost začela s francosko revolucijo, ko naj bi razsvetljeni kapitalisti strmoglavili monarhijo, ukinili privilegije plemstva ter ljudem podarili volilno pravico in svobodo izražanja. Stara Evropa plemičev in veleposestnikov je umrla in rodila se je današnja Evropa podjetnikov, odvetnikov in literatov. Francoska revolucija zato velja za veličastno spočetje demokracije, ki jo poveličujejo celo desničarji kova Žiga Turk: »Zapomnimo si Pariz leta 1789. Spomnimo se, kakšne standarde človekovih pravic, enakosti, svobode smo postavili v Evropi.«
-
12. 3. 2021 | Mladina 10 | Žive meje
Ironija je hotela, da se okrogla obletnica samostojne Republike Slovenije zgodi ravno v letu, ko se ta kaže v svoji najbolj klavrni obliki. Politiki, ki želijo izvesti slovesne govore o velikih dosežkih osamosvojitve, morajo to početi v sterilnih praznih dvoranah, obdani z množico robocopov, nagovarjati pa morajo jezno ljudstvo, ki že četrti mesec živi pod policijsko uro in se spopada s hudo krizo. Tridesetletnica države ne bi mogla bolj sovpadati z njenim vidnim razpadanjem. In zato bo osamosvojitveni karneval letos potekal s še posebnim poudarkom na vprašanju, »kaj je šlo narobe«. Politiki, medijski komentatorji in ideologi obeh političnih polov imajo na srečo že od samega začetka na voljo enostaven odgovor: »Nekdo nam je ukradel državo!« Ideja o ukradeni državi je prisotna že od njenega rojstva – z njo ste verjetno odraščali, ne glede na to, ali je imel vaš oče na polici Kučanov Klan ali Laibachovo vinilko Opus Dei.
-
Ponedeljek, 15. februarja 2021, se ne bo z ničimer zapisal v zgodovino. Mnogi so že po dveh tednih pozabili na antiklimaktičen zaključek sage o nezaupnici, na koalicijo KUL in nesojenega mandatarja Karla Erjavca. Ko boste brali to kolumno, bo ideja o premieru Erjavcu najbrž le še megleni spomin, neka čudna fantazija, za katero niste povsem prepričani, ali je sploh kdaj bila mišljena resno. »Predsednik vlade Kah’l … ta bi bila hecna!« A naj protijanševska Slovenija še tako hiti pozabljati svoje nerodno epizodo z večnim ministrom, je bila ideja o Erjavcu kot rešitelju države še do 15. februarja mišljena povsem resno. Mediji so ji namenjali tisoče prispevkov, politiki in intelektualci so zanjo zastavljali svoja imena, aktivisti so bili zanjo aretirani in oglobljeni. Tudi sam sem potihem držal pesti zanj. Preden torej preženemo travmo 15. februarja v kolektivno podzavest, se velja še enkrat zazreti vanjo in se vprašati, zakaj smo se znašli v ljubezenskem razmerju s Karlom. Sicer bomo morda kmalu spet v podobni zagati.
-
Verjetno nisem edini, ki je izbruh epidemije pred letom dni doživel kot zgodovinsko prelomnico. Ne, prelomnica ni prava beseda – dogajanje sem občutil kot ponoven zagon zgodovine, kot njeno prebuditev iz dolgega spanca. Tista rutina »kuća poso kuća poso«, v kateri smo se kot družba zaspano zibali iz leta v leto, je bila grobo prekinjena. Vsi zakoni ekonomije, v katere so nas prepričevali zadnjih 30 let, so se izkazali za laž. Kdo bi si mislil, da obstajajo pomembnejše stvari kot kovanje dobičkov, da lahko politiki dejansko sprejemajo ekonomske odločitve, da lahko vlade ustvarijo denar iz nič! Znašli smo se v novi dobi, ki je skupaj s strahom in tesnobo prinesla tudi nove možnosti – morda celo izhod iz neoliberalizma. Spomnim se tistih živčnih dni, ko sem sedel prikovan pred zaslonom, spremljal vsak vladni ukrep, prebral vsako novico o virusu … vse se mi je zdelo zgodovinsko. Ni bilo veliko spodbudnih novic, spodbudna pa sta bila angažiranost in budno povezovanje nekoč pasivnih ljudi.
-
Savdska Arabija ni doživela arabske pomladi tako, kot so jo druge države v regiji. Ni bilo dovolj množičnih revolucionarnih gibanj, da bi bila okostenela država od spodaj prisiljena v prenovo. Toda po interpretaciji zahodnih medijev naj bi središče islamskega konservativizma vseeno doživelo nekakšno revolucijo, ki naj ne bi prišla iz ulic, ampak kar iz kraljevih dvorov – njen vodja pa ni bil nihče drug kot ošabni princ Mohamed bin Salman. Ta je namreč zadnja leta potoval po svetu in šarmiral zahodne »opinion makerje« (predvsem pa investitorje) s svojimi naprednjaškimi projekti. »Naša država se spreminja! Gradili bomo mesta prihodnosti, ki bodo nova središča znanosti, umetnosti in kulture!« Zapravil je milijarde dolarjev za megalomanske PR-kampanje, s katerimi je prepričeval Zahod, da je v zatohli teokraciji zapihal svež veter.
-
V zadnjih letih je bilo pred stavbo državnega zbora v Ljubljani na desetine, morda stotine protestov vseh možnih političnih barv. Že tradicionalno se ljudska jeza usmerja v stavbo, ki naj bi simbolizirala demokracijo. Ljudje vanjo kričimo, ji razkazujemo naše transparente, včasih vanjo celo zalučamo kako granitno kocko. Prazna stavba nemo bolšči nazaj v nas. Včasih jo varujejo kilometri ograje in armada robocopov, drugič pred vrati nerodno stojita le dva navadna policista. V resnici bi bilo vseeno, tudi če bi pustili vrata na stežaj odprta, kajti protestnikom še nikoli ni prišlo na pamet, da bi v stavbo dejansko vstopili – celo na vrhuncu ljudskih vstaj ne. Protestiranje pred parlamentom je namreč le nekakšna gledališka uprizoritev ljudske moči (»glej koliko nas je, lahko bi jih vse odnesli!«), ki pa se lahko zgodi zgolj pod predpostavko, da ljudstvo te moči nikoli ne bo poskušalo uveljaviti. Če bi prestopili tisto čarobno mejo, bi se morda morali soočiti s šibkostjo naših gibanj.
-
30. 12. 2020 | Mladina 53 | Žive meje
Verjetno smo že zgodaj jeseni slutili, da slovenska vlada nima kakega prepričljivega načrta za spoprijem z drugim valom epidemije. Njeno omahovanje pred ponovnim zaprtjem v času, ko smo že zdavnaj presegli število okuženih iz prvega vala, nam je dalo vedeti, da si ne bo več upala resno posegati v gospodarstvo. In res, večina ljudi je med naraščanjem števila okužb ostala v službi, podjetja pa niso več izdajala karantenskih odločb. Javno življenje je bilo sicer ustavljeno, a se je brez jasne utemeljitve vrnilo ravno v času praznične nakupovalne mrzlice, ko bo stikov med ljudmi največ. Že tako neuspešni ukrepi so zdaj res zgolj še simbolični – še pred tednom smo bili lahko oglobljeni za kajenje čika na parkirišču, pri enakem številu okužb pa se zdaj lahko gnetemo v supermarketih in nato obiskujemo dedke in babice na podeželju. Pretvarjanja je torej konec – vlada nima druge strategije kot čakati na čudežno cepivo in upati, da nas vmes ne umre preveč.
-
18. 12. 2020 | Mladina 51 | Žive meje
Mediji nam vsak dan predstavijo vrtoglavo količino analiz, ki iščejo odgovore na uganko koronavirusa. Kakšni ukrepi so smiselni? Kdo ima odgovore? In vsak dan se pod žarometi znajde nova država, ki da je odkrila pravi model in zaobšla moreče zapiranje v domove. Najprej je bila Švedska tista, ki naj bi s teorijo čredne imunitete prevarala virus. Nato smo očarano zrli v fotografije polnih singapurskih supermarketov, kjer »niso nič zapirali«. Danes zaljubljeno občudujemo novozelandsko premierko, ki je ubila virus s svojo karizmo. A med vsem tem razumljivim iskanjem izhoda se v diskusijah še najmanjkrat pojavi država, ki ji je dejansko uspelo 1,4 milijarde ljudi pripeljati iz koronamore. Nobenega govora ni o »kitajskem modelu« reševanja krize – če pa ga že kdo omeni, je to ponavadi z mero vzvišenega prezira: »Ah, tam so imeli avtoritarne ukrepe …«
-
4. 12. 2020 | Mladina 49 | Žive meje
Decembra 2018 so se policisti iz teksaškega mesta Tenaha v medijskem sporočilu pohvalili z novim uspehom v boju proti drogam. »Aretirali smo tri osebe, potem ko smo v preiskavi na domu odkrili marihuano, tablete, orožje in denar.« Objavo je pospremila tipična fotografija junaških policistov v bojni opremi, ki ponosno stojijo za mizo, polno zaseženega materiala. Vse je šlo po načrtu policijskih piarovcev, dokler niso spletni komentatorji začeli približevati »zločinskih predmetov«, ki so bili razstavljeni na mizi: ob dveh majhnih paketih marihuane in ročni pištoli so odkrili prazno steklenico vode, prazno embalažo za tablete in en bonbon Ferrero Rocher, pred njimi pa razprostrtih nekaj petdolarskih bankovcev v skupni vrednosti 70 dolarjev. Hitro je postalo jasno, da policisti niso aretirali nevarne mafijske združbe, ampak par zapohanih mulcev. Fotografija te policijske »trofeje« je takoj postala internetni mem, s katerim so se Američani norčevali iz policajev in njihove butaste vojne proti drogam.
-
20. 11. 2020 | Mladina 47 | Žive meje
Vse kaže, da smo na pragu nove hladne vojne. Po razpadu Sovjetske zveze in treh desetletjih ameriške nadvlade se je na obzorju znova pojavila resna tekmica za gospodarsko premoč. Upravljalci ameriškega imperija so se letos očitno zgroženo zazrli v Kitajsko in ugotovili, da jih ta prehiteva na vseh področjih. Zunanjepolitični aparat ZDA je šel v akcijo in ves svet poskuša potegniti v vojno proti »kitajskemu totalitarizmu«. V nekaj mesecih smo bili priča tarifni vojni, borbi proti Huaweiu in 5G-histeriji, nazadnje celo grožnjam s prepovedjo TikToka. V medijih smo začeli videvati prispevek za prispevkom o kitajski tiraniji nad disidenti v Hongkongu, nad Ujguri, nad Tibetanci ... Zunanji minister Pompeo je na turneji po Evropi začel graditi koalicijo proti »največji nevarnosti za svetovno demokracijo«, ki se ji je Slovenija s podpisom izjave »o varnosti telekomunikacijskih omrežij 5G« voljno priključila. Vse kaže, da bo ta boj med šepajočim ameriškim imperijem in novonastajajočo azijsko velesilo močno zaznamoval našo prihodnost.
-
6. 11. 2020 | Mladina 45 | Žive meje
Startup guruji nam vsakih nekaj let obljubljajo poklice prihodnosti. Še nedavno so imeli poznavalci trga polna usta »ekonomije delitve« in hvalospevov o platformnih podjetjih, kot sta Uber in AirBnB. »Vsi bomo v prostem času šoferji, si delili avte, kolesa in stanovanja!« Vplivneži so nove oblike služenja denarja povezovali z modernim lajfstajlom: »Mladi namesto stalnih služb in stanovanj potrebujejo mobilnost!« Investitorji so zlivali milijarde evrov v vsako storitev, ki je v prezentaciji vključevala besedo »app«, mediji pa so nekritično navijali, da mora država tem podjetjem olajšati prihod v Slovenijo. A nekaj let kasneje vse to zveni le še kot slaba šala. Uber in AirBnB sta danes sinonim za sramotno izkoriščanje in prevarantstvo. Širom po svetu sta uničila panožne standarde, zdesetkala plače in uničila urbana okolja, pri tem pa vseskozi ustvarjala izgubo. O njiju si nihče več ne upa izreči pozitivne besede – izjema, ki potrjuje pravilo, je minister za infrastrukturo iz NSi Vrtovec, ki se še kar trudi narediti Uberju všečno zakonodajo.
-
23. 10. 2020 | Mladina 43 | Žive meje
Zadnje mesece so vladni posegi v neodvisne institucije in medije, predvsem pa v naša zasebna življenja, sprožili razgrete debate o stanju demokracije v Sloveniji. Po mesecih uličnega vrenja so se začele oblikovati tudi različne koalicije za obrambo demokracije, nastala sta manifest protestniške skupščine in politični program koalicije okoli Jožeta P. Damijana. A medtem ko se opozicijska gibanja srečujejo z zaostrovanjem epidemije in se možnosti za nasprotovanje vladi vztrajno krčijo, smo ta konec tedna, polnega slabih novic, po dolgem času dobili vsaj eno spodbudno informacijo – pa čeprav z drugega konca sveta. Sočasno, kot je bila pri nas razglašena policijska ura, je bila v Boliviji razglašena volilna zmaga stranke MAS Eva Moralesa, s čimer je bil lanski državni udar skrajne desnice dokončno zatrt.
-
9. 10. 2020 | Mladina 41 | Žive meje
Vse kaže, da smo na pragu nove hladne vojne. Po razpadu Sovjetske zveze in treh desetletjih ameriške nadvlade se je na obzorju znova pojavila resna tekmica za gospodarsko premoč. Upravljalci ameriškega imperija so se letos očitno zazrli v Kitajsko in zgroženo ugotovili, da jih ta prehiteva na vseh področjih. Zunanjepolitični aparat ZDA je šel v akcijo in ves svet poskušal potegniti v vojno proti »kitajskemu totalitarizmu«. V nekaj mesecih smo bili priča tarifni vojni, borbi proti Huaweiu in 5G-histeriji, nazadnje celo grožnjam s prepovedjo TikToka. V medijih smo začeli videvati prispevek za prispevkom o kitajski tiraniji nad disidenti v Hongkongu, nad Ujguri, nad Tibetanci ... Zunanji minister Pompeo je na turneji po Evropi začel graditi koalicijo proti »največji nevarnosti za svetovno demokracijo«, ki se ji je Slovenija s podpisom izjave »o varnosti telekomunikacijskih omrežij 5G« voljno priključila. Vse kaže, da bo ta boj med šepajočim ameriškim imperijem in novonastajajočo azijsko velesilo močno zaznamoval našo prihodnost.
-
25. 9. 2020 | Mladina 39 | Žive meje
Slovenska desnica obožuje debate o zgodovinskih krivicah, o belih in rdečih, o komunistih in disidentih ... Še danes, ko so se generacije zamenjale in je od stare države ostal komaj kak spomenik, so Janševi mediji polni obračunov s komunisti. Jasno, kulturni boj je bil desnici pomemben pripomoček pri osvajanju državnih institucij – pri pohodu na gospodarstvo, šolstvo in medije so se namreč lahko sklicevali na to, da so levičarji na položajih le zato, ker so jih podedovali od prejšnjega režima. Strategija je bila učinkovita in kmalu so vse nasprotnike, ne glede na starost ali politični izvor, začeli razglašati za dediče komunizma (za mlajše sicer raje uporabljajo od Američanov sposojeni izraz »kulturni marksisti«). Ključni del te operacije je seveda blatenje prejšnjega režima – bolj ko desnici uspeva slikati Jugoslavijo kot en velik gulag, Komunistično partijo pa kot krdelo krvoločnih avtokratov, manj legitimnosti imajo levičarji. V procesu se je resnična zgodovina jugoslovanskega komunističnega projekta zabrisala in zamenjala s preprosto enačbo »komunizem = totalitarizem«. Zrelativizirani niso bili le izjemni dosežki partije, ampak celo njena negativna zapuščina.
-
11. 9. 2020 | Mladina 37 | Žive meje
Pošta Slovenije ni navadno podjetje. Tako kot večina nacionalnih poštnih združb po svetu ni bila ustanovljena zgolj zato, da bi kovala dobičke, ampak da bi vsem ljudem v državi zagotavljala redno dostavo in oddajo pošiljk. Države ustanavljajo pošte, ker so te pogoj za delovanje vseh ostalih javnih in zasebnih sistemov – od bank in podjetij do sodišč in bolnišnic. Vse položnice, pogodbe, odločbe, prošnje, ponudbe, izvidi in nešteto drugih transakcij gre skozi roke poštarjev, ki tako tkejo niti družbe. Nacionalni poštni servisi so bili zato vedno eden izmed organizacijskih temeljev države, povrh vsega pa so omogočali redno in dostojno delo več tisočim ljudem. Pri tem se seveda ustvarja tudi dobiček, ampak ta je drugotnega pomena, saj je javna pošta, tako kot zdravstvo, šolstvo ali promet, eden izmed pogojev za uspešno delovanje vsega ostalega.
-
28. 8. 2020 | Mladina 35 | Žive meje
»Vsi javni razpisi so zamrznjeni, dokler se ne izvede rebalans proračuna.« Birokrati, ki so na ministrstvih dobili neprijetno delo dvigovanja telefonov, že mesece ponavljajo ta isti stavek. Z neprijetnim dejstvom prihajajočega varčevanja morajo seznanjati vse od direktorjev velikih zavodov, ki še niso izplačali svojih podizvajalcev, do malih organizacij, ki poskušajo ohraniti delovna mesta in čakajo na denar za naslednji projekt. V zraku je tisoče služb, vezanih na javne finance. Zdravstveni, socialni in izobraževalni sistemi so se medtem znašli v hudi negotovosti. Zato je toliko težje sprejeti dejstvo, da se je med vso to negotovostjo skozi parlamentarno obravnavo prebil predlog za 780 milijonsko investicijo v slovensko vojsko. Kako je mogoče, da je med zamrznitvijo tisočih projektov vlada naredila izjemo za oklepnike in helikopter? Komu se je zdelo nujno prav zdaj kupovati orožje in zakaj ta poteza še ni nikogar politično pokopala?
-
14. 8. 2020 | Mladina 33 | Žive meje
Težko je sprejeti dejstvo, da imamo v Sloveniji koncentracijsko taborišče. Da se je mogoče leta 2020 peljati mimo Postojnske jame in se čez nekaj minut zazreti v množico izžetih ljudi, ki slonijo na rešetkah velikega zaprtega skladišča, obdani s policisti in ograjami. Nekateri niso videli svežih oblačil ali tuša že mesec dni. Večina na koži nosi znamenja policijskega tepeža, stopala imajo poškodovana od neštetih prehojenih kilometrov. Hrano prejemajo skozi rešetke, na voljo imajo dve WC-školjki. In kar je najhuje, zaprti so brez odločb in zato nimajo pojma, zakaj so sploh tam, koliko časa bodo še in kaj se bo z njimi zgodilo. To je center za tujce, kjer se po novem znajde vsak, ki v Sloveniji zaprosi za azil. Po letih, ko smo opazovali popolno razčlovečenje iskalcev azila v taboriščih po Balkanu, se je ta praksa naselila tudi v središče Slovenije.
-
31. 7. 2020 | Mladina 31 | Žive meje
Živimo v enem tistih redkih zgodovinskih trenutkov, ko večina ljudi pozorno spremlja državne ukrepe. Ne samo to, spremljamo celo evropsko politiko in poročanje o pogajanjih v Bruslju. Stanje nas je v to enostavno prisililo, saj je v času krize vpliv državnih in evropskih ukrepov na naša življenja več kot očiten. Ali bodo na zavodu za nas imeli kakšno službo, ali bodo naši zaposlovalci dobili subvencijo in bomo lahko nadaljevali z delom, ali bodo državni projekti stekli in bomo dobili novo pogodbo, ali bo javna uprava začela varčevati in odpuščati … vse to in še mnogo drugih vprašanj je pristalo v rokah političnih odločevalcev, večine katerih še do včeraj nismo poznali.
-
17. 7. 2020 | Mladina 29 | Žive meje
»Virus bo še dolgo z nami, morali se bomo navaditi na novo normalnost.« Že nekaj mesecev poslušamo takšne stavke od vlad povsod po Evropi. Ponavljajo se na vsaki tiskovni konferenci Jelka Kacina, na vsakem intervjuju s predsednikom vlade, v vsaki izjavi epidemioloških strokovnjakov. A po vseh teh mesecih ponavljanja dvomim, da zna kdo razložiti, kaj točno naj bi fraza »nova normalnost« zares pomenila. Bomo hodili v službe ali ne? Bomo dobivali nadomestila ali ne? Se bomo javno zbirali ali ne? Bomo obiskovali babice ali ne? Bomo potovali ali ne? Samo dajte odgovor, da bomo že enkrat vedeli, kako ravnati! Toda namesto konkretnih in v prihodnost usmerjenih načrtov dobivamo le kaotične ukrepe, ki se spreminjajo iz ure v uro. Ostani doma/vrni se na delo! Ne druži se z ljudmi/pojdi na dopust! Kot bi bili ujeti v neskončno spiralo sproščanja in zategovanja, spodbud in groženj.
-
3. 7. 2020 | Mladina 27 | Žive meje
Neverjetno, kako hitro se stvari pozabijo. Slovenija se še niti ni izvila iz primeža epidemije, pa so že spet na udaru tujci. Komaj mesec dni je minil od karantene, ko je vlada panično iskala tuje delavce za na polja, ko so bili balkanski gradbinci edini znak življenja na naših ulicah, ko so zamaskirani agencijski delavci in prosilci za azil reševali nočne izmene v tovarnah, ko so begunci polnili trgovinska skladišča ter pripravljali in dostavljali hrano za Ljubljančane v izolaciji … Skratka, komaj mesec dni, odkar smo se lahko na lastne oči prepričali o nesorazmernem bremenu, ki ga nosijo tuji delavci v času državne ohromelosti. Toda vlada še vedno govori o parazitih in izkoriščevalcih, še vedno izvaja vojaške in policijske spektakle na mejah, zdaj pa obljublja »končno rešitev« še v birokratski obliki. Če bo vse po načrtih Ministrstva za notranje zadeve, se namreč v državni zbor vrača zloglasni zakon o tujcih, kmalu za tem pa še zakon o mednarodni zaščiti.
-
19. 6. 2020 | Mladina 25 | Žive meje
V zadnjih tednih se je bilo povsem nemogoče izogniti posnetkom uličnega vstajništva po vseh ZDA. Na socialnih omrežjih smo levičarji delili viralne posnetke policijskega nasilja nad civilisti, desničarji pa viralne posnetke protestniškega nasilja nad stavbami – ne glede na politična prepričanja pa smo se vsi znašli v razpravah o policiji, kakršne pri nas niso pogoste. Ubiti George Floyd je ves svet potegnil v debate o njeni vlogi v družbi, o njenem nasilju in rasizmu. Hkrati pa se vse to dogajanje zdi milijone kilometrov daleč, zaradi česar se pogovori o reformiranju ali ukinitvi policije redko dotaknejo našega okolja. Le kaj lahko v vaški Sloveniji odnesemo iz razprav, ki potekajo v zahodnih metropolah?
-
5. 6. 2020 | Mladina 23 | Žive meje
Na poti do parlamenta sta me v petek popoldne prehitevali dve skupini kolesarjev. Ena v protestniških uniformah, opremljena s protivladnimi transparenti in kričečimi hupami, druga v modrih uniformah z napisom »Wolt«, natovorjena s kvadratnimi toplotnimi torbami in aplikacijami za sledenje naročil. Na trenutke sta se skupini pomešali in lahko si je bilo zamisliti simpatični scenarij, po katerem se novodobni prekarni delavci v storitveni industriji pridružijo pisani množici aktivistov na kolesarski povorki, razdelijo hrano protestnikom in pred parlamentom postavijo barikade. Kakšna kolesarska revolucija! Toda še pred prihodom na glavno traso so se poti enih in drugih večinoma razšle, petkovo gibanje kolesarjev po mestnem središču pa je postalo še en nazoren prikaz tistih družbenih delitev, ki jih vse prevečkrat spregledamo.
