N'toko
-
22. 5. 2020 | Mladina 21 | Žive meje
Leto 2018, tik pred parlamentarnimi volitvami, je madžarski filozof in glasni protifašist Gáspár Miklós Tamás gostoval na protijanševskih protestih. Med svojim predprotestnim predavanjem je javnost opozoril na skrb zbujajočo zgodovinsko resnico: Evropa se sama ni nikoli uprla fašizmu. Ne le Nemčija in Italija – vsaka država je imela svojo različico lokalne avtokracije, ki je čakala na svojo priložnost. Iz primeža etnonacionalističnih diktatur so nas povlekle predvsem tuje velesile, ki so povojno Evropo narisale na novo in upale, da se grozovita ideologija nikoli več ne vrne. Kljub temu pa grožnja radikalnih desnih vlad vseskozi visi nad evropskimi državami in se uteleša v čedalje močnejših strankah. Po tistih protestih leta 2018 Janši sicer ni uspelo sestaviti vlade, toda Tamásove napovedi so se uresničile dve leti kasneje – vsebinsko izžeti sredinski koaliciji ni uspelo dolgo zadržati vrnitve skrajne desnice na oblast. In tudi Evropa ni storila ničesar.
-
8. 5. 2020 | Mladina 19 | Žive meje
Tik preden so se na ulice odpravile prve skupine protestnikov na kolesih, so desni mediji od Nova24 do Domovina.je usklajeno lansirali članke, ki naj bi »razkrili organizatorje«. Moram priznati, da sem se veselil branja novih razkošnih analiz levoliberalne hobotnice, katere del naj bi bili vsi Janševi nasprotniki, a so me članki na koncu precej razočarali. Desni komentariat je postal len in nedomiseln. Vsak nekoliko sposobnejši novinar, ki bi želel diskreditirati protestniško gibanje, bi lahko z nekaj kliki odkril strankarske povezave med nekaterimi predstavniki ali pa bralce prestrašil z radikalnimi stališči drugih – na voljo so imeli cel kup slikovitih zarot. A namesto tega so Janševi sateliti posegli po najbolj dolgočasni zlajnani strategiji: na Facebooku objavljene protestniške skupine so vrgli v Erarjev iskalnik in objavili screenshote tistih, ki prejemajo javna sredstva.
-
24. 4. 2020 | Mladina 17 | Žive meje
Še nedavno, na vrhuncu tako imenovane begunske krize leta 2016, so se v slovenskem javnem prostoru pojavili številni projekti, namenjeni ozaveščanju prebivalcev o migracijah. Nevladne organizacije so si zastavljale vprašanje, »kako zbuditi empatijo ljudi in jim omogočiti, da se vživijo v kožo migrantov«. Tako smo se na primer v interaktivni gledališki igri »Skozi oči begunca« lahko preizkusili v vlogi migrantov na poti v Evropo, ki jih mejna policija obravnava kot čredo govedi. Drug projekt je obiskovalce koncerta pred vhodom v Kino Šiška postavil v vrsto za panelnimi ograjami, kjer so jih v maskah zakriti uradniki vodili skozi ponižujoč varnostni pregled. Za boljše razumevanje trgovine z ljudmi smo lahko obiskali ljubljanski escape room in poskušali pobegniti iz labirinta mafijskih izkoriščevalcev. Predpostavka vsega tega je bila, da bi bili ljudje manj rasistični, če bi le razumeli stisko tujcev.
-
10. 4. 2020 | Mladina 15 | Žive meje
V zadnjih tednih je močno porastlo zanimanje za deset let staro knjižno uspešnico z naslovom Doktrina šoka. Udarna teorija avtorice Naomi Klein, ki je celi generaciji predstavila povezavo med naravnimi nesrečami in kapitalističnim plenjenjem, je očitno postala orodje, po katerem posegamo tudi med epidemijo koronavirusa. Ponovno imamo namreč pred sabo hudo krizo, ob kateri so vsa pravila normalnega življenja suspendirana, na njihovo mesto pa vstopajo težko sledljivi koraki vladnih funkcionarjev in podjetniških združenj. Velike vsote javnega denarja krožijo z vrtoglavo hitrostjo, prej nemogoči posegi v naša življenja postajajo nekaj povsem normalnega. Nihče ne zna točno povedati, kaj imajo za bregom vladni svetovalci, vemo le to, da si med krizno zmedo nekdo zagotovo polni žepe.
-
27. 3. 2020 | Mladina 13 | Žive meje
Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje neposredno občutil kak pozitiven ukrep politike. Kdaj sem nazadnje slišal politika govoriti o finančnih reformah in si mislil »bravo, to mi bo pa res pomagalo!«. Ponavadi gospodarske reforme do nas pricurljajo tako počasi in v tako majhnih dozah, da jih mirno spregledamo. Nekje se ti za par evrov zviša izplačilo, ampak se izgubi med višjimi položnicami. Morda se poviša minimalna plača, ampak se hkrati poslabšajo zaposlitvene možnosti. Le redko pa vladni ukrep začutiš direktno v žepu. In še redkeje ga hkrati občutimo vsi prebivalci, ne zgolj ena izmed interesnih skupin. Zato je bil torek, 24. 3. 2020 zgodovinski dan. Od koronakrize pretreseni prebivalci Slovenije smo lahko besede predsednika vlade prinesli naravnost v naša življenja. Toliko bom dobil na račun, toliko mi ne bo treba plačati, toliko bom imel dodatka … Prvič v življenju sem videl ljudi z leve in desne javno objavljati zahvale vladi. Politika je postala nekaj realističnega.
-
13. 3. 2020 | Mladina 11 | Žive meje
Prejšnji teden sem stisnil zobe in se prebil skozi vseh 96 minut oddaje Ekstravisor na temo socialnega sistema. Pričakoval sem mučno televizijsko izkušnjo, moram pa priznati, da so avtorji presegli vsa moja pričakovanja. Ne le, da je javna televizijska hiša izvedla propagandno akcijo, s katero bo novi vladi olajšala napovedane drakonske ukrepe na področju sociale, ampak je to naredila pod krinko »udarnega raziskovalnega žurnalizma«. Saj veste, to so tiste oddaje, v katerih novinarji ob dramatičnem zvoku violin kažejo na »šokantne podatke« in ponavljajo vprašanje »kaj boste storili politiki?!«. Toda potem ko nas stroga učiteljica Erika Žnidaršič in ravnateljev ljubljenček Viki Twrdy le pripeljeta iz labirinta grafov, številk in intervjujev, gledalci ne zvemo ničesar takega, česar ne bi že stokrat slišali od naših stricev in babic: da se lenuhi vozijo na zavod z bemfli, da brezdelneži odžirajo denar pravim revežem in da pokvarjeni politiki nočejo ukrepati.
-
Mercator pod našim blokom ni bil nikoli idealen. Daleč od tega. Ne le da so bile cene pogosto višje kot v Hoferju ali Lidlu, tudi promet pri blagajni je bil počasnejši in okornejši. Manjkalo je drobiža, kartice niso grabile, kode so bile narobe nalepljene … Kljub temu so trgovke uživale precejšnje spoštovanje. Poleg upravljanja blagajn so namreč opravljale še drugo, zahtevnejšo nalogo – pogosto so bile edine osebe, s katerimi so nekateri upokojenci v soseski tisti dan spregovorili. Zanje je bil obisk trgovine tudi družabni obred in vljudnostno kramljanje je sodilo k vzdušju. Trgovke so poznale vse ljudi iz bloka, se znale pohecati z lokalnim pijancem, vedele, kaj postreči delavcem med malico, ti pustiti, da prineseš manjkajoči drobiž »naslednjič« ... Med plastiko na policah se je dogajalo tudi nekaj človeškega.
-
Po žalostnem porazu Jeremyja Corbyna in zmagi še enega klovnovskega bogataša na nedavnih britanskih volitvah, mi je med iskanjem odgovorov zanj še najbolj v srce segel komentar ekonomista Jamesa Meadwaya. Po njegovem mnenju je program laburistov spregledal kruto naravo volilnih tekmovanj v dobi neoliberalizma. Ekonomska rast se že dolgo več ne odraža v višjih plačah in kupni moči večine prebivalcev, zaradi česar se je spremenilo njihovo razumevanje politike. Gospodarstvo ni več namenjeno dvigovanju celotne družbe, ampak določanju zmagovalcev in poražencev v igri vseh proti vsem. »Videti ekonomijo kot igro na vse ali nič pomeni sprejeti brutalno logiko: meni gre lahko bolje samo v primeru, da gre nekomu drugemu slabše … Iz tega sledi preprosta politična logika: če hočeš govoriti o zmagovalcih, moraš najprej določiti poražence. Če želiš imeti pravico ljudem razlagati o novi ureditvi, jim moraš najprej pokazati, kdo bo zanjo plačal.« Skratka, pokazati moraš na sovražnika in mobilizirati ljudi proti njemu. Desnica s svojo vojno proti revnim, manjšinam in migrantom to počne več kot uspešno, Corbynu v kampanji ni uspelo jasno povedati, proti komu se pravzaprav bori.
-
Nedavni vojaški pretresi na Bližnjem vzhodu so ponovno spodbudili debate o slovenskih vojaških zavezništvih. In čeprav v SDS niso zamudili priložnosti za propagando in so javnosti spretno vsilili debato o uvedbi obveznega naborništva, je hkrati na dan prišla tudi skeptičnost do delovanja naše vojske v svetu. Zadnja anketa Ninamedie je pokazala presenetljivo visok odpor do članstva v Natu (okoli 43 % ljudi bi glasovalo proti), še večji odpor pa do sodelovanja Slovenije v vojaških akcijah v tujini. Zahteve po odpoklicu vojske iz Iraka so prihajale iz najbolj nepričakovanih koncev, zgodil se je protest proti militarizmu, nazadnje pa je celo predsednik Sindikata policistov Slovenije šokiral z objavo simbola Nata, predelanega v kljukasti križ. Morda si javnost ne bi upala čez noč zapustiti Nata, mirno pa lahko rečemo, da kljub 15-letni indoktrinaciji ta organizacija med ljudmi ni zgradila legitimnosti, niti ni postala del slovenske identitete.
-
Če vprašate prebivalce Slovenije, jih bo le malo vedelo, kaj je »Evropski zeleni dogovor« oziroma »European Green New Deal«. Program, ki ga je evropska komisarka reklamirala kot zgodovinski trenutek, enakovreden pristanku na Luni, vsekakor ni imel takšnega učinka med navadnimi ljudmi. Tistega dne ni nihče odložil svojih opravkov, da bi spremljal prenos zgodovinskega govora, nobenih javnih dogodkov ni bilo, nobenih prizorov družin, ki napeto spremljajo poročila o novi dobi, v katero naj bi vstopalo človeštvo. Malokateri medij je napoved sploh uvrstil na naslovnico, in če ne bi bilo sponzoriranih objav evropske komisije, ne bi novice našli niti na socialnih omrežjih.
-
Leto 2019 je bilo z ekonomskega vidika za večino prebivalcev Slovenije porazno. Po začetnem optimizmu je bil napovedani dvig plač izničen s protiukrepi delodajalskih združenj, zaradi stanovanjske problematike in novega vala varčevanja pa so se rekordnemu proračunskemu presežku navkljub življenjske razmere mnogim poslabšale. Tako so vrtoglave cene nepremičnin množico prebivalcev odrezale od strehe nad glavo, hkrati pa je Banka Slovenije zaostrila pogoje kreditiranja za tiste, ki jo najbolj potrebujejo. Zaposlovanje je še naprej večinoma potekalo prek kratkoročnih pogodb in s.p.-jev, posledično se je tudi povečalo število revnih zaposlenih. Ob tem se je obremenjenost delavcev povečevala v praktično vseh panogah, zaradi česar je bilo več obolenj, stresa, mobinga in izgorelosti. Očitno tudi ne moremo pričakovati bistvenih sprememb teh trendov v prihodnosti, saj je vlada v tem času prodala našo zadnjo sistemsko banko, letalsko družbo in preostanek trgovinske mreže, za nadaljnje razvrednotenje dela pa je delodajalcem odpirala bazene poceni delovne sile na vzhodu. Za nameček lahko še spomnimo, da je Šarčeva vlada kot odziv na prihajajočo podnebno apokalipso izdelala najslabši program energetske prenove v Evropski uniji.
-
20. 12. 2019 | Mladina 51 | Žive meje
Corbynizem se je evropski levici kazal kot prepričljiva politična strategija v boju proti neoliberalizmu. Po dolgih letih neuslišanega uličnega protestiranja in parlamentarnih porazov novih levih strank se je končno pojavilo gibanje, ki je bilo sposobno v enem izmed centrov globalnega kapitala združiti energijo ulice s strukturo velike politične organizacije. Ideja, da se bo pod geslom »blaginja za vse, ne le za peščico« zmagovalo na volitvah in z velikopoteznimi reformami vrnilo Evropo v zlato dobo socialdemokracije, je začela zveneti realistično, če ne že kar samoumevno. Corbynov volilni poraz je bil zato za vse evropske socialiste hud šok, ki je povsod sprožil razgrete debate. Tekmovanje med različnimi interpretacijami volilnih izidov je zaživelo tudi pri nas – ne zato, ker bi se domači komentariat tako zanimal za britansko politiko, ampak ker ima poraz Corbynove strategije očitno velik pomen tudi za usmeritev domačih levih projektov.
-
6. 12. 2019 | Mladina 49 | Žive meje
Težko je razviti simpatijo do pripadnikov diplomatske kaste. Pustimo ob strani njihovo dolgočasnost, njihov agresivno suhoparni jezik, njihove pretenciozne plašče in predrage ure … Do diplomatov smo naravno nezaupljivi, ker naj bi za nas v tujini opravljali poklic ljudskih predstavnikov, a je večina njihovega dela navadnim smrtnikom popolnoma nerazumljiva. Ves čas se pogajajo v našem imenu, čeprav ne moremo nikoli zares pretolmačiti, kako naj bi bila pogajalska stališča Republike Slovenije koristna tudi za njene prebivalce. Mednarodni teren je pač kompleksen in na njem nimamo veliko besede, zato smo prisiljeni sprejeti stališča vladnih diplomatov kot naša lastna. Zunanja politika je tako največkrat nasprotje demokratičnih procesov – nekakšen zapleten ritual, pri katerem verjamemo, da njeni šamani že vedo, kaj je treba storiti.
-
22. 11. 2019 | Mladina 47 | Žive meje
Po vseh koncih Evrope odmevajo zahteve po drugačni ureditvi. In čeprav na ulicah potekajo raznoliki protesti zelo različnih akterjev, je nemogoče spregledati skupno razočaranje nad globalnim režimom, ki je oblikoval politike naših držav zadnjih nekaj desetletij. Zdi se, da je neoliberalizem povsem izčrpan in množicam ni več mogoče prodajati »priložnosti na globalnem trgu« kot nekakšno čudežno rešitev. Razočarani, zgarani in naveličani ljudje se zbirajo na ulicah in tvorijo razpršeno družbeno valovanje, ki še nima niti skupnega imena niti organizacije. Vedo le to, da so jih multinacionalke s pomočjo domačih elit opeharile, da so milijarderji privatizirali vse po vrsti, pospravili dobičke v davčne oaze in za seboj pustili opustošenje. Toda ob pomanjkanju resne analize globalizma se upor proti njemu vse večkrat artikulira v preprostih trumpovskih sloganih tipa »build the wall!« ali brexitovskem »naš denar našim ljudem!«.
-
8. 11. 2019 | Mladina 45 | Žive meje
Vsak, ki je v zadnjih mesecih vsaj površno spremljal medije, je najbrž z naslovnic dobil vtis, da je Slovenija že globoko v finančni krizi. V novinarski jezik so se vrnili zimzeleni izrazi o nujnem varčevanju, fiskalni disciplini in neaktivnih prebivalcih, ki »zapravljajo več, kot zaslužijo«. Kar naenkrat smo spet v letu 2013, ko je državi za vrat dihala trojka. Vse to zaradi nekaj desetink odstotka, za kolikor je Umar znižal napoved sicer izjemne gospodarske rasti. Toda že ta majhna, komaj omembe vredna statistična prilagoditev je bila dovolj, da je sprožila val fiskalnega sadizma s strani vlade in tudi medijev. Nekaj ekonomskih analitikov je za malenkost spremenilo izračune in že vsi okoli sebe vidijo lene izkoriščevalce socialne pomoči, goljufive matere samohranilke, požrešne potrošnike in druge parazite, ki jih je treba naučiti reda.
-
25. 10. 2019 | Mladina 43 | Žive meje
Prejšnji teden sem trčil na dva povsem nasprotujoča si podatka. V časopisih sem zasledil poročila, da je Ljubljana v vrhunski finančni kondiciji, da ima na voljo rekordni proračun in povečuje število delovnih mest. Super za prebivalce Ljubljane, mar ne? In glede na velike gospodarske težave v nekaterih drugih regijah bi pomislil, da prestolnica z gospodarskim bumom ponuja vse privlačnejše priložnosti prebivalcem iz ostale Slovenije. Toda ob tem me je nekdo opozoril na zanimiv podatek, da je rast prebivalstva v Ljubljani izjemno počasna in se je od 90. let komaj kaj povečala. Središče mesta, kjer se ustvarja največ denarja, se je tako rekoč izpraznilo, rahlo pa se je prebivalstvo povečalo zgolj na obrobju in seveda v okoliških občinah. Zakaj gospodarski bum ni pospremljen z demografskim bumom? Zakaj ne prihaja več delavcev, zakaj se ne rojeva več otrok? Kaj se skriva za dejstvom, da se ljudje iz tako uspešnega mesta raje izseljujejo?
-
11. 10. 2019 | Mladina 41 | Žive meje
Slovenska država ni ravno znana po odločni zunanji politiki. Nima samostojne strategije, ki bi kakorkoli odstopala od nareka EU, Nata in drugih predstavnikov dominantnih zahodnih sil. Naši funkcionarji se redko lotevajo težkih mednarodnih vprašanj, ki se jih direktno ne tičejo, z izjemo predsednika Drnovška v njegovi hipijevski fazi pa se tudi ne zavzemajo za reševanje humanitarnih kriz in sporov. Pri tem nenavadno izstopa zanimanje slovenske politike za Venezuelo, njeno javno izrekanje podpore neizvoljeni opoziciji, njena zavzetost za zahtevno repatriacijo Venezuelcev slovenskih korenin ... Kako se je vladna ekipa, ki kaže svetovljanskost in mednarodno ambicioznost na ravni kamniške občinske uprave, nenadoma zazrla proti daljnim karibskim obalam in ugotovila, da je njena sveta misija tam promovirati demokracijo in reševati »naše ljudi«?
-
27. 9. 2019 | Mladina 39 | Žive meje
Pasti protikorupcijskih gibanj
Odpis dolgov družini Janković je razumljivo dvignil veliko prahu in nobena količina pravnega utemeljevanja ni mogla pregnati občutka, da se bogati funkcionarji iz nas norčujejo. Takšne afere vsekakor izpodbijajo legitimnost Jankovićeve ljubljanske vladavine, ob dodatnih pritiskih KPK in drugih institucij pa utegnejo postati celo sprožilec večjega upora. Optimizem neskončne konjunkture se ustavlja, vlada začenja z varčevalnimi ukrepi, stanovanjska in socialna stiska pa vse bolj kažeta zobe, zato je pričakovati, da bo že to jesen nekdo moral postati tarča besa. Ko pa berem komentarje protijankovićevskega medijskega tabora, se bojim, da morebiten upor usmerjajo v slepo ulico.
-
13. 9. 2019 | Mladina 37 | Žive meje
Neverjetno, kako vneto smo se vsi spravili v lov na goljufe. S kakšno strastjo navajamo zgodbe o ljudeh, ki »hodijo z audijem po socialno pomoč«. Kako znamo vsi na pamet našteti družbene skupine, ki naj bi živele na davkoplačevalski račun. Leni študenti, mame s preveč otroki, cigani in migranti … vsi bi nekaj zastonj! In kako radi buljimo v tiste grafe, ki nam jih vsak dan kažejo na TV-ju in ki prikazujejo pičlo razliko med najnižjo minimalno plačo ter najvišjim možnim socialnim prejemkom. »V tej državi se sploh ne splača delat!« si ponavljamo. Novinarji in TV-napovedovalci zaskrbljeno kimajo z nami. Predsednik vlade nas razumevajoče gleda in tolaži, da tega že ne bo dovolil. Vsa država je odločena, da je treba te goljufe zlepa ali zgrda prisiliti k delu.
-
30. 8. 2019 | Mladina 35 | Žive meje
Po nekaj letih rednega pisanja kolumn me najbolj ob živce spravlja misel, da se moji argumenti ves čas ponavljajo. Saj ne, da bi želel ves čas pisati iste stvari, ampak me v ustaljene tirnice silijo odmevni dogodki in njihova obravnava v medijih. Zdi se, da se ves čas propagirajo iste politične rešitve, na katere se je treba neprestano odzivati. Tudi najbolj slaboumne ideje, za katere se mi zdi, da sem jih (skupaj z množico pametnejših komentatorjev) demantiral že tisočkrat, se vedno znova pojavljajo na naslovnicah in jih je torej treba znova in znova napadati. Včasih se vprašam: »A je to resnična narava tega dela? Da do groba ponavljaš ene in iste argumente, ne da bi se kadarkoli kaj zares spremenilo?«
-
2. 8. 2019 | Mladina 31 | Žive meje
Počitnikovanje na morju je bilo morda eden zadnjih užitkov, ki so si jih delili vsi prebivalci Slovenije. Le redko srečamo človeka srednjih let, ki ne bi imel spominov na čase, ko so tlačili zaspane otroke na zadnje sedeže stoenk in se ob zgodnjih urah odpravljali na pot proti obali. Hrvaške plaže so bile od nekdaj kraj, kjer so se srečevali tako delavci kot šefi in kjer so še tako nizko plačani zaposleni lahko privoščili svojim družinam nekaj dni dopusta v sindikalnih apartmajih. Z izjemo malih kmetov, ki so jih obveznosti vezale na dom vse dni v letu, je vsa država dopuste preživljala bolj ali manj enako. Na morju se je za kratek čas kolektivcev ustaljeni družbeni red razpustil in se postavil na novo. Vsi smo plavali v isti vodi, jedli iste ribe in poslušali Oliverja.
-
19. 7. 2019 | Mladina 29 | Žive meje
Tekmovanje v javnomnenjskih anketah in upravljanje države sta dve povsem različni veščini. To je na daleč jasno vsakemu opazovalcu. Stranka najspretnejšega televizijskega nastopača ni nujno najboljša zastopnica vaših interesov in ankete klicnih centrov povedo bolj malo o dejanskem dogajanju na državnem vrhu. Kljub temu pa nam je v medijih uspelo mejo med tema dvema kategorijama povsem zabrisati in iz javnomnenjskih anket narediti strokovno disciplino, po kateri presojamo delo politikov. Tako se vsakih nekaj mesecev na naslovnicah znajde nova serija grafov s fotografijami znanih obrazov in pompozno zvenečim naslovom »Vox populi«, množica komentatorjev pa vneto analizira vsak premik v popularnosti in poskuša iz padajočih stolpcev razbrati, »kaj so sporočili volivci«.
-
5. 7. 2019 | Mladina 27 | Žive meje
Letos smo spet presegli vse dosedanje vročinske rekorde. Višanje temperatur se med drugim kaže v ponavljanju vročinskih valov in vseh njihovih posledicah, od požarov do bolezni. In kot po navadi smo daleč najglasnejše pritožbe čez vročino spet izrekali ljudje, ki večino časa preživljamo za računalniki v klimatiziranih prostorih. Precej manj ogorčenja pa slišimo s strani tistih, ki te dni občutijo sonce direktno na svoji koži – naj gre za cestne delavce in gradbince ali pa zaposlene v proizvodnih halah, kuhinjah in pekarnah. Inšpektorat za delo sem in tja sicer opravi manjšo kampanjo, vsako drugo leto izide kak novinarski prispevek (pogosto z enakim poudarkom na poletni skrbi za delavce kot skrbi za živali), to pa je tudi vse. Kljub temu da lahko v času zgodovinske pripeke zunaj srečujemo stotine delavcev, ki na žgočem asfaltu popravljajo ceste in gradijo luksuzne stavbe, v medijih ni pravega občutka izrednih razmer. Prizori obnove Ljubljane na trenutke spominjajo na tiste v Katarju, le da smo nad domačimi šefi očitno precej manj ogorčeni kot nad arabskimi šejki.
-
21. 6. 2019 | Mladina 25 | Žive meje
Miti o nevladnih organizacijah
Še nedavno je bil velik del slovenske javnosti navdušen nad preprostim in zdravorazumskim načinom komuniciranja Marjana Šarca. Njegova PR-ekipa je očitno dojela, da lahko nerazgledan politični novinec kljub ozkemu intelektualnemu dometu izžareva duh modre starešine, če na vsa vprašanja, ki jih ne razume, odgovarja v obliki ljudskih truizmov. »Če ne zalivamo vrta, nam v vročini rože ovenijo!« Uredniki to formo obožujejo, saj dobijo na pladnju servirane všečne enostavčne naslove za prispevke. No, v zadnjih mesecih so imeli aktivisti, nevladniki in strokovnjaki na različnih področjih priložnost videti, za kaj v resnici gre.
-
7. 6. 2019 | Mladina 23 | Žive meje
Zakaj se ne borijo za svoje države?
Ne glede na to, kaj danes govorijo nekateri domoljubi, si le malokdo lahko zamišlja zares iti v boj za svojo državo. Kljub veliki propagandi število rezervnih nabornikov redno upada in nacionalistična histerija ni proizvedla dosti več kot nekaj hobi gverilcev. Po tihem vsi vemo, da bi katerakoli tuja vojska lahko mirno vkorakala v Slovenijo, zato vojaško retoriko obrambe uporabljamo le v odnosu do bosonogih in neoboroženih beguncev. Če bi prišlo do kakega pravega napada, smo lahko prepričani, da bi večina ljudi nasprotovala uporu proti okupatorju, vsi internetni bojevniki pa bi se ob zvoku prvih eksplozij hitro pobrali k sorodnikom v tujino. In imeli bi prav. Vojna pač ni tako romantična zadeva, kot jo prikazujejo nacionalistične pravljice – še posebej ne v obdobju sodobnega vojskovanja, ko ni jasnih okupatorjev in se med sabo večinoma pobijajo sonarodnjaki.
-
24. 5. 2019 | Mladina 21 | Žive meje
Ne bom izgubljal besed o tem, kako groteskna, banalna in duha ubijajoča so politična soočenja pred evropskimi volitvami. To že veste. Veste tudi, da so spremljajoče hipermotivacijske »Pejte volit!« kampanje ponižujoče do ljudi in jih kvečjemu odbijajo od sodelovanja. Vso to predvolilno bedo opazujemo že leta. A v nasprotju s prejšnjimi volitvami se je letos vendarle nekaj spremenilo: zgodil se je vzpon skrajne desnice, ki je Evropejcem ponudila novo razlago sveta. Evropski liberalni tehnokrati, ki so doslej veljali za kredibilne voditelje evropskih institucij, so prisiljeni prvič po dolgem času spet iskati besede, s katerimi bi ljudi navdušili za svoje ideološke projekte. Bolje bi bilo, če bi bili tiho. Njihovi klavrni manifesti so namreč razodeli vso bedo unije in tudi številne evropsko usmerjene levičarje napolnili z dvomi. Naj gre za Macrona, Junckerja, Verhofstadta ali katerega izmed naših domačih evrofilov, v svojem »približevanju ljudem« vsi razkrivajo, da pravzaprav pristajajo na tri temeljne predpostavke desnih populistov.
-
26. 4. 2019 | Mladina 17 | Žive meje
Leta 1987 smo se z družino preselili v Los Angeles, kar je takrat za otroka iz Straže pomenilo podobno spremembo, kot bi se selili v kakšno vesoljsko kolonijo. Občutek, da prihajamo v futuristično mesto, se je utrjeval že na poti z letališča. Nikoli ne bom pozabil, s kakšno osuplostjo smo opazovali avtocesto, po kateri smo se vozili proti novemu domu – šest mogočnih pasov razbeljenega asfalta, ki so se razprostirali skozi na široko nametane stavbe, se razpletali in ponovno prepletali v kompleksne spirale nadvozov, podvozov, tunelov in mostov. In kar je bilo še bolj fascinantno: vsa ta neskončna gmota asfalta ni zmogla ugoditi potrebam desettisočih buickov in fordov, ki so bili v primerjavi z našimi malimi jugoti videti kot letalonosilke in so zapolnjevali vsak prosti centimeter poti. Ameriški futurizem je bil vse prej kot privlačen – tistih nekaj milj od letališča do doma smo se skozi zadušljivo vročino in izpuste po polžje cijazili celo popoldne, vsak nadaljnji priključek pa je dodajal nove potnike k množici razdraženih voznikov. Los Angeles sta odlikovali njegova veličastna prometna infrastruktura in tudi njena katastrofalna disfunkcionalnost.
-
12. 4. 2019 | Mladina 15 | Žive meje
Pred kratkim me je neki novinar ujel nepripravljenega. Vprašal me je, kaj menim, zakaj Slovenija ni zapadla v desničarsko histerijo, s kakršno se srečujejo vsi naši sosedje. Zakaj pri nas večina ljudi podpira sredinske vlade? Saj počne Janša vse prav – precizno sledi receptom Orbána, Kurza, Salvinija in ostalih zmagovalcev, pa mu to nikakor ne prinese več kot 25 odstotkov glasov. In tudi nova skrajno desna stranka DOM deluje bolj kot bedna šala, ki je nobeden ne jemlje resno. Je mogoče, da v Sloveniji živijo pametnejši ljudje? Smo nekakšen otok normalnosti, zdravorazumska oaza sredi poblaznele Evrope? Čeprav bi še kako rad odgovoril, da smo zaradi svojih zgodovinskih okoliščin in nekaterih institucionalnih varovalk res cepljeni pred fašističnim populizmom, se žal ne morem popolnoma otresti misli, da se za našo normalnostjo vendarle skriva nekaj drugega.
-
29. 3. 2019 | Mladina 13 | Žive meje
Petnajsti marec 2019 je bil čisto normalen dan v tovarni rasizma. Uredništva propagandnih portalov so že imela pripravljene naslovnice s policijskimi statistikami o ilegalnih migrantih, njihovi tviter troli so že sestavljali prve jutranje kontemplacije o propadu Zahoda, na Nova24TV so že lektorirali kolumno o zaroti Sorosevih plačancev. Običajen dan pa je zmotila novica z Nove Zelandije, ki je nenadoma preplavila uredniške brskalnike. »Breaking: Desničarski skrajnež v Christchurchu postrelil 50 muslimanov«. V tovarni rasizma je zavladala tišina … Neugodna informacija je za sekundo ustavila tekoči trak – kot bi med kolesje strojev padel kak nezaželeni predmet, ki ga morajo inženirji previdno odstraniti. Sklicali so urgentni sestanek in živčno tehtali opcije, kako najbolje sprocesirati informacijo. Z uredništva so prišli šele pozno popoldne, vidno razdraženi in utrujeni. Stisnili so zobe in ob 16.42 je Nova24TV objavila članek: »Resnica, ki so vam jo mediji zamolčali: novozelandski terorist je bil socialist!« Navodila uredništva so bila jasna: »Če kdo kaj vpraša, strelec ni bil naš, ampak njihov. Jasno? Ajde, nazaj na delo … rabimo tri članke o islamskih posiljevalcih do večera!«
-
15. 3. 2019 | Mladina 11 | Žive meje
Kmalu po sestavi vlade, nekako v času, ko je Šarcu poskočila javnomnenjska priljubljenost, se je začelo šepetati. Najprej previdno in potihem. »Morda je on tisti …« Nato vse glasneje. »Poglejte ga, saj to mora biti on!« In zdaj, ko njegov disneyjevski nasmešek nekaj mesecev kasneje še kar kraljuje na vrhu lestvic, je konsenz neizpodbiten. Šarec je the one. Šarec je odrešenik. Šarec je Neo iz Matrice. Šarec je … novi Drnovšek!
