dr. Bogomir Kovač

dr. Bogomir Kovač

  • Politični potomci Kakancev

    Obletnicam leta 2018 ni videti konca, njihovim mitom in realnim opozorilom pa tudi ne. Stoletnica razpada velike habsburške monarhije (1918), pa osemdesetletnica avstrijskega »anšlusa« in prvega rasnega merjenja Slovencev pozno poleti leta 1938 nedvomno sodi mednje. Slovenci smo stoletja preživeli pod Habsburžani, nacizem je kasneje ogrozil naš obstoj, oboje nas je usodno zaznamovalo. Versajska Evropa je po razpadu monarhije razkosala slovensko skupnost, bili smo del poražencev centralnih sil. Izgubili smo tretjino narodnega ozemlja in ljudi. Manjši del tega je po letu 1945 povrnila Titova Jugoslavija. Zato sta spregled in molk tako nenavadna in hkrati povedna.

  • Neznosna lahkotnost vladanja

    Privatizacija NLB je za Cerarjevo vlado in slovensko politiko domala končan posel. Evropska zaveza o prodaji je politično potrjena, parlament bo zakon o zaščiti NLB potrdil julija. Politiki se bodo znebili banke, ki nosi izvirni greh finančne osamosvojitve, stranpoti prve in druge sanacije bank, pa tudi vse zablode mlade države. Cerarjeva vlada je zgolj zapečatila usodo NLB, ki so jo tlakovali mnogi. Njen prozorni politični manever prelaganja prodaje je prinesel zgolj oportunitetne stroške. NLB smo zavozili sami, pravih in pravočasnih ugovorov proti ravnanju EK in ECB nismo dali. Možne alternativne rešitve so padale druga za drugo. Vse skupaj je klavrna pravna in ekonomska podoba te države, mešanica ekonomskega neznanja in politične poniglavosti.

  • Geopolitika z drugimi sredstvi

    Nogometno svetovno prvenstvo v Rusiji ni zgolj športni, temveč tudi politični in poslovni dogodek leta. Šport je industrija evforičnih nacionalnih strasti in čustev, pa tudi velikih mednarodnih poslov in geopolitičnih interesov. Nogomet je najpomembnejši svetovni šport, Fifa najbogatejša športna organizacija. V njem se zrcalijo vsa razvojna potentnost sodobnega sveta in tudi vsa protislovja, od neenakosti do korupcije in utaje davkov. Putinova Rusija z nogometnim prvenstvom v pravem trenutku dokazuje svojo globalno vlogo in moč, za vsako ceno in mednarodnim sankcijam navkljub. Spektakularnost nogometa je zgolj mimikrija sveta, ki tone v tragedijo skupnega.

  • EU se seseda vase

    Politična kriza v Nemčiji je postala ogledalo EU, problem migracij ogroža njeno politično stabilnost. Migracije niso zunanji problem EU, temveč notranjepolitično vprašanje članic. Politični nacionalizem je postal kontrapunkt ekonomskemu globalizmu, politični populizem je upor proti ekonomskemu elitizmu. Finančna in ekonomska kriza sta sprožili politično vprašanje krivca, politična nomenklatura pa je frustracije ljudi usmerila v migrante in begunce. Postali so temelj političnih volilnih preigravanj, središče negotovosti na trgu dela, grožnja slavni evropski krščanski identiteti. Podobe so lažne, temeljev EU ne ogrožajo »drugi«, temveč sami Evropejci. Sklepi zadnjega vrha EU prinašajo zgolj gnile politične kompromise in slabe rešitve. EU se seseda vase, vsak dan je je manj.

  • Dve plati iste medalje

    Sredi junija 2018 EU pretresajo tri teme, begunci in migracije, zunanja politika in varnostna vprašanja ter ekonomske in finančne reforme. Srečanje evropskega vrha konec meseca napoveduje še eno dilemo. Emmanuel Macron vse bolj postaja evropska Angela Merkel. Politični ključ preživetja EU so migracije, njeno ekonomsko usodo določa evro. Politična vprašanja jedrni državi EU razdvajajo manj kot ekonomska. Reforma evroobmočja je še vedno nerešljiv notranjepolitični problem. Dosedanji popravki EMU še vedno niso našli poti med fiskalno disciplino in finančnimi tveganji. Toda kdo prevzema politično odgovornost, kdo nosi ekonomska tveganja? To je dilema političnoekonomske unije, ki jo povzroča evro in ki ruši EU od znotraj. Večina ljudi v EU želi dvoje, novo politično vodstvo in evro, toda kako združiti in ohraniti oboje?

  • Je mogoče ustaviti Trumpa?

    Trgovinska vojna med ZDA in preostalim svetom dobiva vse bolj jasne in dramatične oblike. Nepredvidljiva Trumpova zunanjepolitična politika ruši zadnje temelje mednarodne ekonomske ureditve in urejenega multilaterizma. Spopad političnoekonomskih interesov med ZDA, Kitajsko, EU in Japonsko je neizbežen. Svet se je po sedanji veliki gospodarski krizi spremenil, hiperglobalizacija je dosegla svoje meje. Toda kaotične ekonomske spremembe povečujejo politična tveganja, odzivi so na obeh straneh nepredvidljivi. Trumpovi ukrepi so enostranski, ZDA načrtno razbijajo mednarodni konsenz, gre za zadnjo bitko padajoče ameriške premoči. Trumpova neortodoksna sestavljenka ne dopušča treznih premislekov in odgovorov. Zato je vsaka sedanja politična zmaga bližje prihodnjemu ekonomskemu porazu. Zveni sila domače.

  • Janša, čakajoč na Godota

    Izidi junijskih volitev 2018 niso nobeno presenečenje. Dobili smo volitve političnih strankarskih poražencev, edino zmagovito sporočilo je večinska zavrnitev desnega političnega populizma. SDS kot relativna zmagovalka očitno ne more sestaviti vlade, LMŠ bo imela težave s pisano koalicijo, nove volitve so izgubljena alternativa. Povolilnim kombinacijam ni videti konca, sprememb na političnem trgu mnogi niso dojeli. Paradoks teh volitev je jasen, noben relativni zmagovalec ne more slaviti in si enostavno prisvojiti oblasti. Toda to ni povolilna tragedija skupnega, temveč politična odrešitev.

  • Plastika

    Svetovni dan varstva okolja je letos posvečen globalnemu onesnaženju s plastiko. Toda svetovni dan okolja (5. junij) in svetovni dan oceanov (8. junij) sta letos povezana na nenavaden način. Onesnaženje s plastičnimi odpadki je ravno v morju doseglo dramatične razsežnosti. Leta 2050 bo tod več plastike kot rib. Plastika je ključen del stare ogljične družbe, sodobne industrializacije in urbanizacije. Usodnost njenega onesnaženja je primerljiva s podnebnimi spremembami. Posega v vse pore naravnih sistemov in povzroča obstoju živih bitij nevidno škodo. Plastika je preprosto tihi ubijalec planeta. Ekonomika te plastične dobe je grozljiva, žal ostaja brez prave politične pozornosti. Tudi Slovenija se duši pod tonami neprevzete komunalne embalaže, morje jo je pred mesecem dni naplavilo na obale. Praznovanje je lahko prisrčno, če je domače.

  • Iz votlega v prazno

    Slovenska politična predvolilna aritmetika v supervolilnem letu 2018 kaže evropski obraz, negotovi izidi, težavna povolilna kombinatorika, votla vsebina. Politični prostor se je razcepil na levi sredini in skoncentriral na desnici. Volilnega čudeža SMC pred štirimi leti ni mogoče ponoviti, zato je povolilnih političnih kombinacij veliko. Nihče ni ponudil oprijemljivega razvojnega zasuka države, doma in v svetu, na ekonomskem in političnem področju. Predvolilni čas je prinesel zgolj obilje novih političnih manipulacij, brez pravih ekonomskih temeljev in vzvodov. Beda ekonomskih obljub politično izpraznjenih elit, iz sedanjega votlega v novo prazno. Toda to je čar demokracije in svobode izbire.

  • Balkanska zanka

    Sofijsko srečanje voditeljev članic EU je brez posebnega navdušenja, z diplomatsko rutino potrdilo evropsko perspektivo in projekt širitve na Zahodni Balkan. Hkrati pa so osrednjo pozornost in skrb zbudile ameriške sankcije proti Iranu in carine na izvoz iz EU. EU je sredi nove igre med političnimi imperiji, ne da bi sama želela postati geostrateška sila. Nemško vprašanje je oblikovalo njen položaj v 20. stoletju, balkansko pa bo nanj vplivalo v tem stoletju. Balkan vsebuje vse, česar EU doslej ni razumela pri sebi. Zato je evropska širitev na Balkan zalogaj, kjer se balkanska tragedija lahko spremeni v evropsko farso.

  • Strah pred razpadom

    Razprava o proračunu EU za naslednje finančno obdobje (2021– 2027) je politično eksplozivna mešanica domala nerešljivih ekonomskih zadreg. Tiči v močvirju ekonomskih omejitev zaradi izstopa VB, pa novih razvojnih in varnostnih prioritet in nujnih prerazdelitev sredstev med sedanjimi porabniki. Proračun hkrati dokazuje, da EU ni sposobna pametnega dogovora o svoji prihodnosti. Dobili naj bi sodobnejši, preglednejši in učinkovitejši proračun kot v preteklosti, toda dejansko ohranjamo vse stare napake. Politične možnosti za ekonomski zasuk proračuna so majhne, najverjetneje gre za zadnji proračun EU v takšni obliki.

  • Lagati sebi

    Volilna tekma mesec dni pred slovenskimi parlamentarnimi volitvami 2018 že kaže svoj sprevrženi obraz. Razdrobljenost in nepovezanost strank vodita v mrtvi tek štirih raznorodnih strank. Prevladujoči predvolilni populizem kaže ekonomsko nekonsistentnost programov in politično izpraznjenost debat. Pred štirimi leti je Cerar slavil neponovljivo zmago brez vizije in programa, letos si bodo zmagovalci delili povolilno operativno praznino. Za Slovenijo tiči izgubljeno razvojno desetletje, toda nihče ne ponuja strateških prebojev. Zdravstvo in varnost zanimata ljudi, ekonomija ni vodilna strankarska agenda, EU in sosedske politike so politična mimikrija. Politike zanima oblastni oportunizem. Za njihov svet je pomembno, koga poznaš in ne kaj znaš, če obrnemo Toninov novorek. Najbolj bomo to lahko videli na področju zunanje politike in migracij.

  • Čas za Marxa

    Dvestota obletnica Marxovega rojstva maja 2018 je primerna prigoda za svojevrstno »vrnitev k Marxu«, ki velja za večno popotnico marksizma. Obletnicam lani in letos ni videti konca. Leta 2017 je minilo 150 let od prve izdaje Kapitala, februarja 2018 smo zaznamovali 170. obletnico izida Komunističnega manifesta, leta 2017 je bila stoletnica ruskih revolucij, 50 let nas loči od prevratniškega leta 1968, slabih 30 od zloma evropskega socializma. Vse je zaznamovala Marxova teoretična in politična dediščina. Toda osrednja dilema ni, ali smo za Marxa ali proti njemu, temveč zakaj lahko shajamo brez njega. Kapitalizem tiči v sistemski krizi, neenakost je osrednji družbeni problem, prekariat se zdi novi proletariat, potrebujemo celovit in angažiran način obvladovanja družbenih sprememb. Marxa ta vprašanja ne morejo obiti.

  • Postaja nevarno

    Spomladansko srečanje Mednarodnega denarnega sklada (MDS) in Svetovne banke (SB) v Washingtonu deset let po izbruhu krize seje dobre novice, pa tudi resna opozorila. Desetletna učna ura je prinesla nekaj usodnih spoznanj. Velika kriza 2009–2013 je sistemska in zahteva globalne rešitve. Rast v razvitih državah je danes dobra, toda zadolženost držav je največja po drugi svetovni vojni. EU se je zadnja tri leta postopno izvila iz ekonomske krize, toda ta se je prelevila v politično, ki udarja nazaj. Nižja gospodarska rast, večja socialna neenakost in anksioznost sistemskih rešitev tlakujejo pot avtokratičnim, nacionalističnim in desnim političnim rešitvam. Vse je ekonomsko drugače, le politično pa diši po starem.

  • Če želite mir, se pripravljajte na vojno

    Trgovinske vojne, gospodarske sankcije in napad na Svetovno trgovinsko organizacijo (STO) so postale del Trumpove predvolilne retorike in ameriške realne politike. Ekonomski spopad z EU bo ostal v povojih, trgovinska vojna s Kitajsko ima geostrateški politični pomen, gospodarske sankcije proti Rusiji želijo zlomiti njeno vojaško moč. ZDA so danes največja grožnja globalni ekonomski ureditvi in svetovni miroljubni koeksistenci. EU tukaj skoraj nima več izhoda. Če želi mir, se mora pripraviti na globalno vojno. Kredibilna obrambna unija in razpustitev zveze Nato postajata realna politična alternativa.

  • Orbán, naš najboljši sosed

    Migracije in begunci krojijo volilni politični zemljevid Evrope, Orbánova zmagovita avtokratska populistična formula v osrčju EU deluje kot neodložljiv fašistični napoj. Ustavite migracije in begunce, ubranite državo, povežite domovino v imenu krščanske civilizacije in vrednot EU. Varnost je več kot blaginja, neodvisnost je pomembnejša od skupnosti, sovraštvo in strah sta temeljni družbeni cement. Toda migracije so realnost, zaradi demografskih zagat in potreb trga dela. Begunci so razdelili EU bolj kot finančna kriza, lažje bo rešiti problem evra kot migracij. Migracije širijo EU demografsko in ne teritorialno, ti ljudje, otroci, mladi in starejši, so ne glede na način integracije pravi virtualni državljani EU.

  • Na bojišču

    EU v letu 2018 išče srednjeročne rešitve na monetarnem in fiskalnem področju, v letu dni se bodo zamenjala vodstva evropske komisije in Evropske centralne banke. Katere ekonomske spremembe so politično sprejemljive, kdo bo na čelu dveh najpomembnejših in usodnih evropskih institucij? Za preživetje EU bo naslednjih nekaj let ključnih. Evroobmočje sicer ekonomsko oživlja, toda EU nima dobrih institucionalnih rešitev, preveč je pravil, premalo tržne logike. Proračun je preskromen za nove varnostne, razvojne in politične cilje, monetarni in bančni sistem se izgubljata v političnih preigravanjih. Voditelji in EU korak za korakom izgubljajo potrebno politično legitimnost, EU ekonomsko razpada, ne da bi to opazili.

  • Prodajmo banko, zaprimo državo in pojdimo pred Dunaj

    Dopolnitev ustavnega zakona o NLB pomeni nov brezupen korak slovenske politike pri reševanju tega meddržavnega gordijskega vozla. Sporne so tako njegova ustavnopravna vsebina kot tudi političnoekonomske, pravne in poslovne posledice. Ekonomska vojna in plenjenje premoženja na obeh straneh Slovenijo in Hrvaško samo oddaljujeta od končne možne rešitve, mednarodno pravni zapleti se povečujejo, oportunitetni in dejanski stroški možnih rešitev pa tudi. Ves sedanji zastavek in dolga zgodovina reševanja NLB od leta 1991 je seveda mednarodnopravno sporna, ekonomsko napačna in politično škodljiva. Dokazuje našo politično nezrelost in strokovno šibkost, zato bi zahtevala popolno revizijo in spremembo dosedanje strategije ukrepanja. Toda ne s političnimi krjavlji, ki so zaplete povzročili, ali novimi, ki bodo zaradi neukosti neumnosti samo poglabljali.

  • Stroga kalkulacija

    Presenetljiv odstop Cerarjeve vlade dobre tri mesece pred običajnimi volitvami je eno njegovih redkih jasnih političnih sporočil. V Sloveniji imamo spet politično gledališče, od dvanajstih vlad doslej sta svoj mandat končali zgolj dve, Cerar je tretji predsednik, ki odstopa. To razkriva permanentno politično nestabilnost te države. Vladni odstop ne bo imel makroekonomskih učinkov, tudi političnih kart ne bo premešal. Slovenija je s Cerarjem sicer dobila političnega strpneža, toda šibkega ekonomskega reformatorja, njegove voditeljske kompetence so ostale pod pričakovanji. Glede na izide prejšnjih volitev bo obveljal za osrednjega poraženca novih. Častivredna slovenska državna kokoš se tako znova spreminja v obskurni politični kokošnjak.

  • Kakršna država, takšna strategija

    Strategija razvoja Slovenije 2030 je nov krovni dokument, ki ga je vlada sprejela decembra 2017, po izgubljenem desetletju razvoja, pol leta pred volitvami. Ponavljajo se stare napake našega strateškega načrtovanja. Ne odgovarja na dejanska razvojna vprašanja države, deluje kot seznam želja in ciljev, ostaja brez potrebne politične legitimnosti. Strategijo bo uresničevalo več vlad, vrsto problemov bomo reševali več let zapored. Zato morajo biti strategije odprte in zadevajoče, pokrivati morajo dolgoročne in najpomembnejše projekte razvoja, tudi stabilnosti in varnosti države. Strategija razvoja Slovenije 2030 je ogledalo naše strokovne nesposobnosti, legalizacija sistema neodločanja, način razvoja, da se nič ne spremeni. Kakršna država, takšna strategija.

  • Fantastov ne manjka

    Z izjemno visoko gospodarsko rastjo, veliko nižjo brezposelnostjo, majhno inflacijo in lani prvič preseženo predkrizno ravnijo BDP se Slovenija uvršča na sam vrh v evroskupini. Država je trdno v sedlu gospodarskega okrevanja. Cerarjeva vlada prvič po letu 2008 normalno končuje politični mandat. Politična stabilizacija je nesporen dosežek te koalicije. Slovensko gospodarstvo je v petem letu rasti, v zgornjem in hkrati zadnjem delu cikličnega vzpona. Toda kdo bo v volilnem letu pobral politične koristi te makroekonomske dinamike? Kako naj si deležniki, zlasti srednji sloj, pravočasno in pravično razdelijo koristi gospodarskega razvoja? Kaj lahko naslednja vlada stori ob zasuku ekonomskega cikla, novem finančnem poku, ki sledi?

  • Balkanizacija EU

    Churchill je nekoč cinično pripomnil, da Balkan proizvaja več zgodovine, kot so je sposobni na Zahodu potrošiti. Zgodovina se očitno ponavlja. EU je februarja 2018 predstavila novo strategijo za Zahodni Balkan, predsednik evropske komisije Juncker jo osebno predstavlja na enotedenski balkanski turneji. Balkan je že dolgo mehak trebuh Evrope, območje vojn in geostrateških iger, političnih sprenevedanj in ekonomskih porazov. Desetletje in pol je veljal za pozabljen del širjenja EU, zato silovit politični obrat vzbuja več nejevere kot upanja. EU lahko uspe, če bo ponudila nove priključitvene recepte, ločena pristopna pogajanja so tod nesmisel. Zahodni Balkan je mogoče reševati kot celoto. Žal smo za zdaj bližje balkanizaciji EU kot evropeizaciji Balkana.

  • Brezno globalne vojne

    Münchenska varnostna konferenca vzbuja skrb in strah. Število vojnih žarišč narašča, spopadi velikih sil so si vse bližji, oboroževalna tekma in grožnje se stopnjujejo. Svet visi nad breznom globalne vojne, ki je vse bližja in jasnejša. Velike političnoekonomske krize se vedno iztečejo v vojaških spopadih, dolgi ekonomski cikli so žal samo druga stran vojnih. Za ZDA je varnost globalno blago, zato višajo ceno svoje hegemonije. Nato se večno zapleta z Rusi, Kitajci manipulirajo v Aziji, EU deluje zmedeno. Britanci se umikajo, Francozi in Nemci stavijo na nov zametek evropske vojske (PESCO), nacionalne armade pa niso usposobljene za obrambo lastnih držav.

  • Nevarna igra

    Trumponomika po letu dni doživlja prve težke trenutke. Procesni zapleti s sprejemanjem zveznega vladnega proračuna za obdobje 2018/2019 so že drugič po novem letu zatresli ZDA, nekaj zaradi ekonomskih zablod, pa tudi ostrih političnih trkov. Koktajl zrelega ekonomskega cikla, povečanja proračuna in zadolženosti, zasuka monetarne politike, pa novega ameriškega protekcionizma in oživljanja ameriške hegemonije je v rokah neizkušene administracije in nepredvidljivega Trumpa. Trumponomika je protisloven, toda velik političnoekonomski eksperiment. ZDA z njo igrajo nevarno igro, ekonomsko, politično in geostrateško. Toda Trump ni vzrok teh težav, temveč njihova posledica.

  • Srečanje na Brdu

    Mednarodna konferenca o poglabljanju monetarne unije na Brdu, v organizaciji EFUL, je del polletne vseevropske razprave. Izbira gostov in usmeritev sta bili bolj nemški kot francoski. Slovensko sporočilo je bilo pomembno. Ekonomska kriza in tudi sedanje rešitve imajo na evropski periferiji drugačen pomen in učinke kot v centru. In to je primarno politično in ne ekonomsko vprašanje. EU se zdi deset let po izbruhu krize ekonomsko trdna, toda politično je votla in razcepljena bolj kot prej. Nova bančna unija bo očitno edina evropska reforma Junckerjeve administracije. Toda golo poglabljanje EMU ponavlja stare napake, širi ekonomsko asimetrijo, povečuje politične delitve. Slovenija ekonomsko lahko postane jedrna članica, politično pa bo vedno ostala periferna. Premalo artikuliran odnos do ekonomskih reform EU je zgolj druga stran naše politične izgubljenosti. Novo odkritje Beneluksa, kajpada zaradi arbitraže, to samo potrjuje. Zato ostaja Brdo dober strel v prazno.

  • Luka Koper, farsa

    Luka Koper je spet v središču korporativnih, poslovnih in medčloveških zdrah, politizaciji družbe in deležnikov ni videti konca. Njena lanska šestdesetletnica je zgolj spomin, prednovoletna osma menjava uprave po letu 2005 pa vnovičen opomin nove polomije korporativnega upravljanja v državnih podjetjih. Zadnji protesti delavcev so pričakovani, sindikalne kravje kupčije končane. Problemi z IPS in lanska tragična nesreča njihovega delavca so razgalili vse deležnike, notranje in zunanje. Pokvarjenost in svetohlinstvo v Ljubljani in Kopru, mešanje interesov in mešetarjenje s prihodnostjo pristanišča so že zdavnaj porušili zaupanje deležnikov. To pa je cement korporativnega upravljanja, temelj strateškega razvoja družbe. Politična norost nenehnih menjav vodstev podjetij je očitna, poslovne in ekonomske posledice očitno manj. Toda Luka, Koper in Slovenija bodo te usodne improvizacije Cerarjeve administracije s pristaniščem, drugim tirom in slovensko logistiko občutili šele v prihodnosti.

  • Izgubljena legitimnost

    Letošnji januarski Svetovni gospodarski forum (WEF) v švicarskem Davosu izpostavlja skupno prihodnost v vedno bolj razdrobljenem svetu. Gre za iskanje rešitev v vedno bolj razdeljenem in nevarnem svetu, za sistematično iskanje izgubljene globalne liberalne političnoekonomske ureditve in mednarodnega sodelovanja. Politična demokracija pospešeno hira, ekonomija globalnega sodelovanja ne deluje, geostrateški konflikti ZDA in Kitajske so vse večji. Svet ni več povezan, temveč razdrobljen, vsaka od velikih držav želi biti »prva«. Trump ni rešitev, temveč simptom. Liberalni zahodni svet izgublja legitimnost, ker je izgubil socialni kompas. Ekonomski napredek zahteva socialno kohezijo, oboje zagotavlja mir. Paradoks davoškega kapitalizma je, da ta usodni trikotnik postaja del novega populizma davoške plutokracije. Zato WEF kljub intelektualni potenci postaja vedno bolj politično ekonomsko impotenten.

  • Kriptosvet

    Svet pretresa zlata mrzlica kriptovalut, digitalni denar je postal lani ena najbolj vznemirljivih poslovnih podjemov. Kriptovalute so za mnoge ključ revolucioniranja biznisa in bančništva, za druge še ena od tehnološko finančnih prevar. Funkcionalno niso pravi denar, čeprav povzročajo klasične denarne iluzije. Njihova vloga je tržno precenjena, hkrati pa imajo pomemben tehnološki potencial. Pri nas je lani »kriptovaluta« druga najbolj uporabljena besedna zveza, za »evropskimi prvaki«. Slovenija je eno najbolj dejavnih središč evropskega kriptosveta, lahko postane celo mala kripto Silicijeva dolina. Toda kaj nam ta digitalni čudež dejansko prinaša?

  • Višje plače?

    Slovenija stopa v novo dvojno volilno leto s težko primerljivim stavkovnim valom, začenja ga javni sektor, v obdobju konjunkture in ne krize. Gospodarska rast je očitno spodbudila verižne zahteve po višjih plačah. Političnoekonomski cikel poganja oportunistično vedenje vlade in drugih deležnikov pred političnimi volitvami. Vlada se je ujela v lastno past. Spregledala je političnoekonomski naboj javnega sektorja, zgrešila pri razvojni povezanosti plač, konkurenčnosti in rasti. Dejansko pa je plačna politika postala ključna avtonomna razvojna politika te države.

  • Pasje leto

    Prihajajoče leto 2018 ponuja nekaj novih ekonomskih upanj in hkrati stare politične negotovosti. Četrta industrijska revolucija in robustna globalna gospodarska rast ne prinašata pravih sistemskih sprememb. Obdobje miru in blaginje, integracij in odprtosti zamenjuje svet fragmentarnosti in naraščajočih konfliktov. Vodenje razdrobljenega sveta je vse bolj v rokah avtokratskih režimov in nepredvidljivih voditeljev v ZDA, na Kitajskem, Rusiji ... Svetovni red nezadržno razpada in leto 2018 nas poskuša prepričati, da je to vzdržna nova normala. Politične krize bodo letos krojile usodo morebitnega novega finančnega loma. Tveganja so večja, kot mislimo in si želimo.