
dr. Bogomir Kovač
-
Hrvaški političnoekonomski triler z Agrokorjem je oktobra prinesel pomemben zasuk. Revizijsko poročilo je razkrilo desetletno razsežnost Todorićevih poslovnih malverzacij. Sabor je končno dobil preiskovalno komisijo o politični odgovornosti. Policija je zaradi gospodarskega kriminala zajela ducat odgovornih Agrokorjevih menedžerjev. Globina in obseg škandala sta za Hrvaško neprimerljiva, Todorić in Agrokor nista anomalija, temveč sistem, normala delovanja tranzicijskega kapitalizma. Slovenski Mercator je navidezna žrtev, dejansko pa ga krasijo podobne poslovne in politične zmote. Zato poti njegovega »reševanja« ostajajo v Ljubljani podobno zmedene kot v Zagrebu.
-
Letošnja Nobelova nagrada za ekonomijo je šla v roke ameriškega ekonomista Richarda Thalerja, uglednega, tudi popularnega predstavnika vedenjske ekonomije in kritičnega izpraševalca temeljev ekonomske vednosti. Thalerja ni bilo med letošnjimi favoriti, prihaja iz chicaške valilnice nobelovcev, ukvarja se z nepravilnim vedenjem ljudi v tržni družbi. Ekonomija temelji na predpostavki racionalnega obnašanja. Thaler je pokazal, da je sloviti »homo economicus« najprej človek in šele potem racionalni ekonomist. Zato je edina racionalnost ekonomije v priznanju njene iracionalnosti. In nagrada raziskovalcu nepravilnega ekonomskega vedenja ljudi je tokrat še posebej pravilna, čeprav zunaj nekaterih ustaljenih pravil.
-
Nedeljski katalonski referendum glede nacionalne suverenosti in odcepitve je odprl veliko kompleksnih vprašanj, ponudil pa vrsto enostranskih odgovorov. Zahteve Kataloncev so stare in politično legitimne, njihova legalnost pa je bolj zapletena, tako notranjepolitično kot tudi mednarodno. V obeh primerih mora politična ekonomija odcepitve ali večje avtonomije voditi do demokratičnih pogajanj in iskanja možnih kompromisov namesto nasilja in izključevanja. V nedeljo so na izpitu padle politične elite v Barceloni in Madridu, pa tudi v Bruslju. Neznosen jezik odcepitve bi morali že zdavnaj nadomestiti z metaforo pametne razveze. Španija se je znašla v usodni politični krizi, z njo pa znova tudi EU.
-
Nemške volitve zadevajo vse, vsa EU je čakala na rešitev političnoekonomskega rebusa svoje središčne države. Zmaga Merklove je edina stalnica, vse drugo se je dramatično spremenilo. In cena je visoka. Največ sta izgubili vodilni stranki centra, CDU/CSU in SPD, največ je pridobila skrajno desna populistična stranka AfD. Nemški povojni političnoekonomski model razpada, politični prostor se diferencira, postaja vse bolj populističen, tudi fašistoiden. Nemčija po volitvah je politično manj stabilna, ekonomsko ranljivejša, evropsko manj predvidljiva, bolj bo zazrta vase kot navzven. Nemška političnoekonomska hegemonija po volitvah postaja še večji evropski problem.
-
EU in ZDA doživljajo v zadnjih desetih letih dramatične spremembe na področju dela in zaposlovanja, zajemanja in vrednotenja blaginje. Slaba tretjina ljudi ima začasne zaposlitve in mini službe, narašča negotovo delo prek spleta, ostaja neplačano gospodinjsko delo. Prihodnost delovne družbe se izmika, z njo pa tudi socialna država. Trgi so brez prave moči. Ne zmorejo uravnavati področja dela in narave, pri denarju in financah pa delujejo ekscesno. Ideologija učinkovitega trga je farsa. Tržna družba tiči v slepi ulici, ki se ovija v novo neoliberalno patriarhalnost.
-
Podnebne spremembe in hurikana Harvey in Irma sta v kratkem času opustošila obale ZDA in Karibe. Podnebne katastrofe so stalnica našega planeta, negativni antropogeni vplivi industrializacije jih v zadnjih stoletjih samo stopnjujejo. Neregulirani trgi in premalo premišljena urbanizacija niso pravi odgovor, šibak javni sektor in prevladujoči zasebni interesi kapitalskih lobijev zadnja desetletja stopnjujejo tveganja in škode. ZDA so v zadnjih letih in mesecih dober primer teh zablod. Prevladujoči strategiji blaženja ali pa prilagajanja podnebnim spremembam nista dovolj. Podnebne spremembe zahtevajo politično-ekonomske in ne obratno, ekološka zgodovina Zemlje je zgolj druga stran civilizacijske. Neoliberalni kapitalizem je s svojim reguliranim tržnim kaosom trčil ob naravni zid. Ne bo ga zlomila ekonomija, temveč ekologija.
-
Dveletno poročilo OECD o Sloveniji ne prinaša nobenih pretresljivih novosti. Gospodarska slika Slovenije je spodbudna, v razmerah evrskega prostora je rast rekordna, ostaja pa standarden nabor priporočil glede potrebnih reform in menedžmenta sprememb. Slovenija velja za majhno odprto gospodarstvo z učinkom hitrih odbojev, OECD pa skrbijo pogoji za dolgoročno vzdržno gospodarsko rast. Priporočila so že nekaj let standardna in ostajajo v okvirih prevladujoče makroekonomske in razvojne doktrine sproščanja trgov, varčevanja in globalizacije. Stare škatle ekonomskega orodja za nove čase. Nasveti OECD zato ne škodijo, koristijo pa tudi ne.
-
Letošnji pozitivni turistični rezultati polnijo časopisne strani povsod po Evropi. Turistična dejavnost prinaša potreben poslovni optimizem, potovanja povezujejo ljudi ne glede na politične cepitve in nevarnosti. Turizem je očitno način sodobnega življenja, robusten gospodarski sektor, ki je najhitreje izšel iz krize po letu 2009. Nobena druga dejavnost ne povezuje tako neposredno ljudi, tržne dobičke in naravne danosti planeta. ZN so trajnostni razvoj razglasili za letošnjo temeljno turistično usmeritev, zaradi ekoloških pritiskov in ekonomskih možnosti. Turizem je poslovna priložnost in hkrati nevarnost, prinaša pozitivne in negativne plati razvoja. Slovenija je sredi teh dilem, z večnim iskanjem pravega razvojnega modela in konkurenčnih prednosti onstran lastnih omejitev.
-
Letošnje leto, skoraj vsak mesec, nas spominja na desetletnico finančne krize, ki je hitro postala globalna in najdlje trajajoča gospodarska kriza po letu 1929. V tem izgubljenem desetletju se je marsikaj spremenilo. Imamo jasnejše predstave, kaj jo je povzročilo, vemo, zakaj se ji nismo mogli izogniti, pa tudi kako to, da je bilo malo učinkovitih protikriznih politik. EU je bila pri tem še posebej prizadeta. Velika recesija razvitega sveta (2008–2012) se je prevesila v veliko politično krizo, vojne postajajo realna grožnja. Liberalna demokracija je že dolgo farsa, država se je podredila tiraniji trga, splošno socialno amnezijo spremlja umiranje kritične zavesti.
-
Grčija je sredi julija 2017 dobila tretjo tranšo finančne pomoči, politično diskretno, z že preigranim ekonomskim scenarijem pogajanj. Grška dolžniška kriza nikogar več ne zanima, lekcija levičarski grški vladi ni več potrebna. Navidezno so vsi zadovoljni. Grki prejemajo pomoč za poslušnost, razglašena »trojka« za pravilnost odločitev, toda najdražja reševalna finančna operacija EU je po slabih osmih letih popoln fiasko. Vse je skrbno odmerjeno in prikrito. Boljša ekonomska slika države, vstop na finančne trge, nemške jesenske volitve … Toda grška finančna tragedija je zgolj druga stran evropske, »brexit« bo oddaljeno merilo »grexita«.
-
Dobro leto po usodnem britanskem referendumu o izstopu iz EU ostajata London in Bruselj zavita v meglo. Pogajanja so se začela, nobena stran pa nima jasnih stališč, kako izpeljati ločitev in do kdaj. Možnosti niso velike. Novega referenduma ne bo, Westminster je po letošnjih predčasnih volitvah brez prave moči. Med različnimi »brexiti« je kaotični izstop trenutno še najrealnejša podoba razmer. Britanci so nedvomno v slabšem položaju kot pred letom dni, EU se zdi po vrsti porazov populističnih strank močnejša. Toda politična kriza se na obeh straneh stopnjuje, zato so vse izbire za zdaj slabe.
-
Julijsko srečanje na vrhu ECB ni ponudilo nobenih sprememb, obrestne mere ostajajo nizke, nestandardna monetizacija jedrne EU ostaja nespremenjena. Večina evrskih držav okreva po veliki recesiji, toda gospodarske rasti ne spremlja pričakovana inflacija. Za običajne državljane je rast brez dviga cen dobra novica. Toda za ekonomiste in centralne bankirje so razmere nenormalne. Cene bi morale slediti monetarnemu oživljanju gospodarstva, ciljna dvoodstotna inflacija je merilo uspešnosti ECB. Problem »izgubljene inflacije« ogroža kredibilnost ECB, prinaša pa tudi druga ekonomska neravnotežja, stopnjuje politična tveganja EU. Draghijeve poteze so zato nevarnejša in zapletenejša igra, kot se zdi. Zakaj?
-
Slovenska vlada ima sredi leta 2017 na tnalu tri različne probleme, ki zadevajo razmerje med Ljubljano in Brusljem. Najprej gre za večno vprašanje NLB, zapletlo se je s teranom in zdaj je tu še arbitraža. Primeri so različni, slovenski pristop pa protisloven. Glede NLB se nismo niti pogajali, zaradi terana bomo evropsko komisijo tožili, pri arbitraži pričakujemo pomoč. Naše zahteve in pričakovanja so različni, politične ambicije in ostrina pa so obratno sorazmerne s pomembnostjo zadev. V razmerju do Bruslja več velja simbolni (teran) kot ekonomski kapital (NLB), bolje dojemamo lokalne kot meddržavne probleme (arbitraža), močneje reagiramo na politične kot ekonomske probleme. Slovenska politična elita deluje v diplomaciji provincialno, njen nacionalizem je primitiven, ekonomsko kaotičen.
-
Razprava o povišanju plač in novem plačnem modelu za javni in zasebni sektor bo jeseni burila politične duhove, tudi med kandidati za predsedniške volitve. Zadeva namreč vse zaposlene, odpira ključna vprašanja trga dela in njegovih političnih zadreg. Sindikati zahtevajo povišanje plač, delodajalci temu nasprotujejo, vlada ponuja anemično zakonodajo. Prvi se sklicujejo na gospodarsko rast, drugi na konkurenčnost, vlada na korekcijo trga dela. Vsi ostajajo na svojih bregovih, kultura zapovedane stabilnosti pa se celo v EU tu preveša k politiki sprememb. Konsenz o povečanju realnih plač raste, manj pa dogovor o porazdelitvi stroškov krize in politični odgovornosti za zavoženo desetletje.
-
Letno srečanje G20 v Hamburgu je bilo posvečeno reševanju globalnih tem in kot vedno srečanju najvplivnejših državnikov sveta. Mreža GX pomeni strukturalno, proceduralno in procesno alternativo povojni arhitekturi globalne ureditve, G20 velja za osrednji novodobni institucionalni forum upravljanja sveta. Letošnji je bil razpet med vrsto ključnih tem in izzivov sodobnega sveta, globalizacija je ključna za povezljivost in sodelovanje, trajnostni razvoj in odgovornost za konkretne korake. Za nas je Hamburg vpet med dva druga multilateralna dogodka, geopolitično pobudo treh morij v Varšavi in evropskim regionalnim vrhom za Zahodni Balkan v Trstu. Na teh brezpotjih sta se bolj mimogrede v Ljubljani kajpada srečala tudi Cerar in Plenković.
-
Letošnji bruseljski ekonomski forum (BEF 2017) na začetku junija so posvetili utrjevanju monetarne in ekonomske unije. Toda EU v letu 2017 pretresajo predvsem politična vprašanja, volilna aritmetika članic določa evropske rešitve, v igri ni doseganje »več« temveč »boljše« EU. Politični in socialni mir sicer ostajata njeni največji vrednoti, toda brez gospodarske rasti, nove institucionalne arhitekture in drugačnih politik EU ne more naprej. Problem evra in optimalnega denarnega območja je dejansko vprašanje optimalnega političnega prostora in njegovega delovanja. Njegova ekonomska trilema tiči v jedru še vedno prevladujoče neoliberalne agende.
-
Vlada, delodajalci in sindikati so pred tedni sklenili, da se bodo konec junija politično dogovorili in pospravili malo reformo trga dela. Mala reforma naj bi pokrila sveženj ukrepov proti prekarizaciji, za večjo socialno in pravno varnost, kot ga napoveduje vladni dokument »Za dostojno delo« (2016). Vnovičen popravek treh zakonov je za reformo preozek, za prave spremembe ga je premalo. Cerarjeva vlada očitno na ključnem delu strukturnih reform ni zmogla preseči napačnih zastavkov zadnje reforme leta 2013. In tu je zmeda tudi na evropski ravni. Mitologiji deregulacije in večje prožnosti trga dela ni videti konca. Prinesla je zgolj socialno neenakost in politično polarizacijo, ne pa povečanja rasti in zaposlenosti.
-
Plačna politika in reforme trga dela ostajajo tudi v zadnjem letu Cerarjeve vlade nevralgična točka, politična histerija se širi na vse strani, racionalnih potez je malo. Trg dela in plačna politika sta že deset let problem, ki ga očitno ne zmore rešiti nobena vlada. V ozadju so strukturne spremembe, pa neenakost delitve med kapitalom in delom, tudi protikrizna ekonomika. Plače pomenijo hkrati strošek in potrošnjo, so del konkurenčnosti in socialne pravičnosti, določajo politično težo predvsem srednjega razreda. Pogajanja o odpravi plačnih anomalij, vlogi minimalne plače in načinov zaposlovanja so del večne politične igre med nosilci kapitala in dela. Vprašanje pa je preprosto. Kdo bo plačal zapitek te ekonomske krize, kdaj, komu in kako porazdeliti koristi višje rasti in izboljšanja gospodarskih razmer?
-
Zapletom z brexitom ni videti konca. Predčasne britanske volitve so politično destabilizirale Veliko Britanijo (VB), EU sploh nima domišljenih izstopnih postopkov. Pogajalski kaos nevarno narašča. Nesposobnost in aroganca političnih elit na vseh straneh sta osupljivi in spominjata na dramatična obdobja pred in med obema svetovnima vojnama v Evropi. VB ni bila posebno priljubljena članica EU, toda nikoli problematična ali škodljiva kot nekatere vplivne sosede (Francija, Nemčija). Ohranila je evroskeptično držo, nasprotovala politični federalizaciji EU, rada se je sklicevala na svoj mednarodni položaj in odnose z ZDA. Trilema brexita pa je jasna. Ni mogoče hkrati ujeti političnih ambicij izstopa, ekonomskih prednosti EU in pravočasno končati pogajanj.
-
Na tankem ledu podnebnih sprememb
Napoved ameriškega odstopa od pariškega podnebnega sporazuma v začetku junija postaja simbolna podoba nove Trumpove politike. ZDA se javno odrekajo multilateralni svetovni ureditvi, ameriške interese postavljajo nad druge, oboroževanje je pomembnejše od ekologije. Trump s tem uresničuje del svoje volilne agende, vse bolj postaja simptom ekonomske privatizacije politike. Pariški podnebni sporazum velja za najvišji dosežek multilateralnega dogovarjanja v okviru ZN, dejansko pa je prazen politični akt, brez pravnih in ekonomskih vzvodov, z minimalnim ekološkim učinkom. Toda Trumpova alternativa ni rešitev za nobeno od njegovih dilem.
-
Ekološka katastrofa v vrhniškem Kemisu je razkrila troje dejstev. Slovenija kot država na ekološke nesreče ni pripravljena, sistematično jih podcenjuje, kriznega menedžmenta ne obvlada. Zato so nestrokovnost, birokratska togost in prelaganje odgovornosti temelj naših odzivov. Ključna zgodba ob ekoloških tragedijah je pošteno, hitro in kakovostno informiranje. Samo tako se lahko gradi potrebno zaupanje, ki zmanjša učinke tragedije skupnega. Kemis je slovenski Bhopal. Na srečo ni neposrednih žrtev, toda posredno bodo negativni vplivi toksinov še desetletja vplivali na rastline, živali in ljudi.
-
Obramba lastne ekonomske identitete
Evropska komisija (EK) je v postopku evropskega semestra 2017 objavila priporočila glede proračunskih in reformnih ukrepov za svoje članice, tudi za Slovenijo. EU je v petem letu postopnega okrevanja, ki je zajelo vse članice, toda izboljšave so skromne, sistemske negotovosti so visoke. Slovenija ima nadpovprečno gospodarsko rast, toda še vedno spada v srednjo skupino držav s fiskalnimi tveganji. Fiskalna priporočila zato ostajajo enako zavezujoča, podobno standardni so nasveti glede strukturnih reform. Nič novega torej, verodostojnost njene ekonomske analize je že dolgo problematična, toda svojih receptov za vzdržno rast in reforme tudi Cerarjeva vlada nima. Želene makroekonomske spremembe ne rešujejo političnih zadreg, ne na ravni EU ne v Sloveniji.
-
Zadnji krog privatizacije NLB?
Privatizacija NLB s svojo opotekajočo se zgodovino teče morda svoj zadnji krog, privatizacija v EU tudi. Obe imata goreče zagovornike in nasprotnike, obe sodita na področje politično-ekonomskih paradoksov. Razkrivata iracionalnosti političnega odločanja na račun ekonomskih tveganj in škod. V ospredju so stare dileme prodaje in večnih evropskih zavez, manj govorimo o pogojih prodaje in izkupičku, fiskalnih učinkih in drugih oportunitetnih stroških. Prodaja bank in podjetij je za zdaj ekonomsko bolj podobna razprodaji, hitenje je bolj politična kot ekonomska nuja. Privatizacija je preprosto najprej posel, ki predpostavlja določeno politiko. To pomeni, da vemo, kaj kdaj komu prodajamo, kako in po čem. In kajpada, zakaj.
-
Politični populizem je tihi zmagovalec evropskih volitev, kljub porazom Hoferja, Wildersa in Le Penove v zadnjih šestih mesecih, brexit in Trump lani potrjujeta njegov vzpon. Zahodni svet se utaplja v političnem kaosu, liberalna demokracija in tržna ureditev razpadata, vsake nove volitve ogrožajo projekt EU. Populizem je očitno odgovor na negotovost sodobne politične in ekonomske krize, tako z leve kot desne. Pomeni bolj družbeno patologijo kot zdravilo, odvisen je od politikov in manj od politik. Populistični prijemi so enako nevarni kot izpraznjena politika sredinske normale. Ksenofobni radikalizem in neoliberalni formalizem nimata odgovorov za ključne probleme sedanjega časa. Zato ni EU ob zmagah »pravih« nič bližje reševanju evra, schengenskih meja, prekarnosti dela in regulaciji kapitala.
-
Drugi krog francoskih predsedniških volitev očitno dokazuje novo politično normalo evropske demokracije. Namesto tradicionalne strankokracije politično usodo krojijo politična periferija in novinci, osrednja prelomnica delitve med Macronom in Le Penovo je odnos do EU. Oba prodajata »revolucijo« v notranji politiki, oba si navzven želita veliko in vplivno Francijo. Temeljna razlika je v temeljnem okviru sprememb, Macron jih vidi v okviru EU, Le Penova v frexitu. Toda politični sistem pete republike je zapleten, politični obrati in čudaške kohabitacije so tradicija in ne posebnost. Niti Macron niti Le Penova ne moreta zmagati na junijskih parlamentarnih volitvah, zato bo usoda Francije paradoksalno ohranila »sindrom Hollanda«, opotekajočega se velikega igralca v šibki EU.
-
Dan Zemlje, 22. april 2017, je minil tiše, kot bi smel in moral. Velja za najširše svetovno civilno gibanje, še vedno temelji na idealizmu, uporu in sejanju nove družbene zavesti od spodaj navzgor. Manj gre za institucionalizirano, politično organiziranje, za racionalizacijo družbenega radikalizma, v njem je več defetizma in defenzivnosti kot na začetku poti. Sedanja ekološka, socialna in ekonomska kriza so tri obličja naše ujetosti na planetu, posledica industrijskega modela razvoja sodobnega kapitalizma. Grozi nam civilizacijska kriza, kriznega menedžmenta pa nismo sposobni dojeti in še manj uresničiti.
-
EU postaja ob svoji šestdesetletnici očitna žrtev lastnega uspeha. Njena institucionalna struktura in geografska širitev, število držav in prebivalstva so impozantni, njena nesposobnost spopadanja s krizami pa dramatična. Zapletlo se je na vozlišču njene poti, pri hkratni širitvi in poglabljanju unije, pri skupnem denarju in različnih nacionalnih politikah. Nenadoma so v ospredju vprašanja pravice izstopa in možnosti ugovora, imamo trk politične centralizacije EU in nacionalnih suverenosti članic. Očitno so zadrege posledica zlorabe ključnega načela subsidiarnosti, potrebujemo nekakšen nov Maastricht 2.0, toda zunaj sedanjih nemških zamisli. Izguba suverenosti članic je očitno končala v krizi identitete EU, ekonomska integracija ni pripeljala do politične harmonizacije. Esenca Evrope je različnost, zato demokratični primanjkljaj EU končuje v nedrjih nacionalne suverenosti.
-
Evropske politične igre na schengenski meji so v hipu povzročile pričakovani prometni kaos, pravno zmedo in ponovni politični zdrs bruseljske in domače birokracije. Razmeroma prost pretok blaga in ljudi prek meja je preprosto nuja, ki je ni mogoče zamejiti. Mobilnost blaga in ljudi je ena ključnih postavk tržne konkurenčnosti in demokratičnih pravic, eden temeljnih vzvodov legitimnosti sedanje EU. Novi režim nadzora na zunanjih mejah EU ne rešuje ničesar, ne problema terorizma in tudi ne omejevanja migracij. Povzroča pa političnoekonomsko škodo in nesorazmerno prizadene zunanje članice EU. Slovenija je bila 7. 4. 2017 dokaz, kako sedanja EU ne more delovati, ne tu ne kje drugje.
-
Poslovni sistem Agrokor prihaja iz sosednje države Hrvaške, s Slovenijo ga vežeta poslovna usoda Mercatorja in skupni trg. Todorićev koncern predstavlja koncentrirano zgodbo hrvaške postsocialistične politične tranzicije, tovarišijskega kapitalizma in grešnega modela dolžniške rasti podjetja. Reševanje Agrokorja je prav toliko geostrateško, nacionalno politično kot tudi poslovno vprašanje. Tudi tukaj razkriva političnoekonomski algoritem sodobnega kapitalizma. Pred tridesetimi leti so podobne zablode socializma naplavile afero Agrokomerc v bosansko-hrvaškem zaledju. Kot pravi Krleževa metafora Karađorđevićeve konjušnice, lahko menjamo konje, politična logika hleva in ekonomskega govna pa ostaja.
-
Ekonomija kot moralna opredelitev
Kolumne so priložnost, da se občasno posebej oddolžimo ekonomski vedi, enkrat na leto s popisi dosežkov Nobelovih nagrajencev, občasno ob smrti tega ali onega pomembnega ekonomista z nekrologom. Profesor Kenneth Arrow je žal sredi februarja pri svojih petindevetdesetih letih izpolnil oba kriterija. Velja za najmlajšega Nobelovega nagrajenca, njegovi prispevki na področju teorije družbene izbire, teorije splošnega ravnotežja, ekonomike blaginje, zdravstva in informacij, pa tudi rasti in upravljanja sistemov, ga uvrščajo ob Keynesu in Samuelsonu med sveto trojico ekonomskega panteona v 20. stoletju.