
dr. Bogomir Kovač
-
Vizija Slovenije 2050 je pred dnevi, kot prvi osnutek, doživela vladno obravnavo. Pomeni izhodišče za strategijo razvoja države do leta 2030 in kasnejši akcijski načrt sprememb. Obsedenost s strategijami je v Sloveniji obratno sorazmerna z učinkovitostjo strateškega menedžmenta in vodenjem sprememb. V petindvajsetih letih se nismo naučili niti dobro načrtovati, še manj izpeljevati svojih načrtov, v poplavi strateških dokumentov smo povsem izgubljeni. Strategije vseh vrst celo povzročajo družbeno entropijo, namesto da bi jo zmanjševale. Cerarjeva vlada nadaljuje logiko teh neumnosti.
-
Slovenija stopa v petindvajseto leto svoje državnosti, pomenljivih obletnic je bilo nekaj lani, še več jih bo letos. Dovolj za trezno inventuro politično-ekonomskega razvoja, premalo za presojo, kam in kako naprej. Od romantične plebiscitarne predstave, da bomo delali, kar bomo hoteli, smo prispeli do znanega brezpotja, kjer drugi vse bolj odločajo o nas. Slovenija je danes kot mlada država brez prave politične identitete, ekonomske razvojne strategije, z nedoraslimi in nesposobnimi voditelji, simbolno in realno obdana z žično ograjo na jugovzhodu, z razpadajočo EU na severozahodu. Kje smo zavozili in kaj smo naredili prav? Kako smo izgubili kompas in kdo je za to najbolj odgovoren?
-
Političnoekonomska napoved novega leta 2016 ni posebno rožnata, pa tudi ne dramatična. Tveganja za novo gospodarsko recesijo naraščajo, politični konflikti se povečujejo, svetovna politična in gospodarska ureditev se maje. Zato bo več političnoekonomskega pesimizma, zaupanja v prave rešitve pa manj. To bo leto, kjer se ekonomska gonilna kolesa spreminjajo. Kitajska ni več motor globalne rasti, ZDA začenjajo zasuk v monetarni politiki, EU z evrom ostaja problem. Deflacija, brezposelnost in nižja rast bodo krojile našo ekonomsko usodo.
-
Evropska komisija skuša begunsko krizo in schengensko območje rešiti z ustanovitvijo nove mejne in obalne straže, drugačnimi pravili in močnejšo agencijo Frontex. Svoje rešitve razglaša kot novo poglobitev EU, dejansko pa usodno posega na ključno področje suverenosti držav. Več EU pomeni manj svobode in avtonomije za državljane članic. Slovenska vlada se že dolgo dojema kot pravi branik schengenske meje. Žična mejna ograda ni zamejitev drugih, temveč predvsem omejitev za nas. Pomeni paradoksalno samookupacijo države, ki ni zgolj simbolna, temveč tudi pravna, ekonomska in kulturna tragedija. Emil Zola je leta 1898 obtožil francosko vlado v aferi Dreyfus. Njegov »J’acusse …!« je treba ponoviti, tukaj in zdaj.
-
Pariški sporazum o podnebnih spremembah (COP21), enaindvajseti po brazilskem Riu 1992, je leseno železo. Prinaša veliko starih okoljskih obljub in politične retorike, pa malo pravno zavezujočih in ekonomsko sprejemljivih rešitev. Konferenca je razširila prostor sodelovanja, ohranja prizadevanja glede rasti globalne temperature, skrbi za sistematično prilagajanje želeni nizkoogljični družbi. Toda trije stebri sporazuma so kljub temu nova politična prevara in ekonomska utvara, ki dejansko ne more preprečiti prihajajočih ekoloških katastrof. Politične namere ne morejo uspeti brez ekonomskih mehanizmov, potrebnega financiranja, večje razvojne solidarnosti med bogatimi in revnimi. Vse to je ostalo v Parizu na pol poti. Ljudje smo spremenili planet Zemljo očitno hitreje kot samega sebe.
-
Pred senatom evropskega sodišča v Luksemburgu je te dni potekala ustna obravnava zaradi razlastitve imetnikov obveznic in delnic pri sanaciji slovenskih bank konec leta 2013. Navidezno gre za pravno presojo, ali so mnenja evropske komisije zavezujoč pravni vir za Slovenijo. Dejansko pa v ozadju politični okvir delovanja EU. Evrski sistem in schengenska meja sta primer na pol zgrajenih institucij, politična unija kot rešitev vseh kriz EU pa je danes nevarna utopija. Problem »izbrisa« decembra 2013 tiči v nerazumevanju subsidiarnosti, politične suverenosti in reprezentativnosti moči politikov, ki odločajo. Škandal z izbrisom je priložnost za kritično dojemanje EU in presojo odgovornosti naših odločevalcev.
-
Mala davčna reforma, kot so jo ljubkovalno poimenovali, je nov političnoekonomski polom Cerarjeve vlade in finančnega ministra. Politično je bila zastavljena diletantsko, ekonomsko ni imela prave vsebine. Bila je premajhna, da bi bila reformna, umrla je, preden so jo spočeli. Bila je del fiskalne shizofrenije sodobnega neoliberalnega totalitarizma. Temeljila je na kulturi nevprašljivosti, spornih prednostnih nalog ekonomske politike in večne zaletavosti ukrepov. Zato je ta vlada brez kritične ekonomske refleksije obsojena na politično samodestrukcijo. Toda mandat je dobila, ker je Cerar obljubljal normalnost, Mramor pa strokovnost. Prvi se je izgubil v begunski krizi, drugi v bruseljskih labirintih.
-
Teroristični napad v Parizu 13. 11. 2015 postaja francoska podoba ameriškega leta 2001. Zločin je storjen, sočutje in solidarnost z žrtvami sta nedvoumna, mi vsi smo Parižani, »nous sommes tous les parisiens«. Toda brezkompromisna podpora žrtvam ne pomeni, da francoska vlada ravna prav. Holland je v nekaj urah razglasil izredno stanje, napovedal spopad z ISIS, v vojno norijo proti terorizmu želi Francija potegniti celotno EU. Toda pariški pokol so opravili francoski državljani, njihov terorizem je odgovor na vlogo Francije v svetu, na brezizhodnost mladih doma. EU je sredi ekonomske recesije, novih političnih cepitev in mejnih delitev. Nemčija je z evrom pokopala njeno ekonomiko, Francija očitno njen mirovni politični projekt, za nameček Bolgarija, Madžarska in Slovenija na balkanski periferiji z obmejno rezilno žico simbolizirajo konec svobodne Evrope. Kakšen noro krasen svet!
-
Do usodnega pariškega srečanja ZN o podnebnih spremembah, COP 21, sta še dva tedna. Pariz 2015 je po Kjotu leta 1997 nov veliki poizkus mednarodne skupnosti, kako ustaviti dramatične podnebne spremembe. V Sloveniji je v teh dneh izšla nova knjiga Naomi Klein s pomenljivim naslovom: »To vse spremeni, kapitalizem proti podnebju«. Zajezitev podnebnih sprememb pomeni drugačno zastavitev vsega, kar smo počeli doslej. Toda razmeroma hitro, ustvarjalno in mirno spremeniti način življenja, način produkcije in potrošnje sedanjega »bogastva narodov«, je za zdaj politična utopija. Pariško srečanje bo zato samo nadgradilo dosedanjo razvojno zanko. Če moramo spremeniti vse, se ne bo ničesar spremenilo.
-
Premier Cerar je na nedavnem evropskem vrhu glede balkanske begunske krize poudaril, da EU grozi razpad, če ne bo hitre in učinkovite rešitve. V hipu sta podalpska Slovenija in brezbarvni predsednik vlade postala svetovna medijska atrakcija. Zaman, Cerar se je od tod dalje samo še opravičeval, da ni mislil tako, kar je rekel, zato je zanj propad EU zgolj povod, kako jo rešiti. Toda zaplet je globlji. Cerar ima prav, kadar misli, da se moti. Seveda se tudi moti, ko misli, da ima prav. V tem narobe svetu je domislek o razpadu EU točen, mnenje o odličnosti slovenskega ravnanja z begunci pa globoko napačen. Toda ostanimo pri prvem.
-
Agenda gospodarske rasti ostaja v Sloveniji osrednji politično-ekonomski problem. Pomeni temelj političnih spopadov namesto možnosti za razvojni preboj države. Vlada si z njo kupuje prostor za fiskalno konsolidacijo, sindikati zahtevajo konec varčevanja pri plačah, delodajalci nižje davke in nove reforme. Za desno opozicijo je rast iluzija, ker država pada na vseh lestvicah uspešnosti. Ekonomskim zablodam in politični histeriji tudi v tem primeru ni videti konca.
-
Agonija političnih in ekonomskih migrantov postaja vse bolj nevzdržna in dramatična, sposobnost spoprijeti se z njo enako neučinkovita. Slovenija je podobno kot vse države pred njo v tej komaj dojemljivi begunski verigi s svojo pripravljenostjo in ukrepi pogorela. EU razpada, humanitarna katastrofa z begunci je do kraja razgalila njen politični cinizem in birokratsko nesposobnost. Finančna in dolžniška kriza je povzročila ekonomski razpad, begunska je zamajala njene politične in moralne temelje. Slovenija je aktivni člen te klasične tragedije skupnega. Orbanove žične ograje, vojska na mejah, ksenofobija in zavračanje ljudi vse bolj postajajo tudi naša realnost.
-
Angus Deaton, škotski ekonomist na prestižni ameriški univerzi Princeton, je dobitnik letošnje Nobelove nagrade za ekonomijo. Izbor je izvrsten in razmeroma pričakovan. Deaton je že nekaj let veljal za potencialnega nagrajenca, velja za osrednjega teoretika ekonomike potrošnje, natančnega preučevalca neenakosti in revščine, široko razgledanega razvojnega ekonomista. Vsa tri področja so danes ključna za presojo izhodov iz krize, Deaton pri tem združuje tako abstraktno kot empirično analizo, kritičen je do slepega pozitivizma, pa tudi do pogosto ideološkega normativizma. Teoretsko nekonvencionalen, metodološko in empirično izredno natančen kritik ekonomske teorije in njene uporabe. Natančnost in poštenost sta njegovi temeljni vrlini.
-
Volkswagnova afera z dizelskimi motorji ni zgolj poslovni škandal, temveč sindrom sodobnega korporativnega sveta. Razkriva moralno naravo sodobnega biznisa, usodne protislovne zanke političnega kapitalizma, sodobne zagate trajnostnega razvoja. Nastal je v središču vodilne industrije sveta, največjega svetovnega proizvajalca avtomobilov, znotraj nemškega industrijskega čudeža. Zato nosi v sebi hkrati toliko protislovnih sporočil, od zablod tehnološkega razvoja, cinizma okoljskih in socialnih standardov do banalnosti poslovnih in političnih prevar.
-
Nemčija in njena voditeljica Merklova sta v zadnjih mesecih dramatično spreminjali svojo javno podobo. Pri reševanju grške dolžniške krize sta imeli demonski obraz, pri begunski krizi sta si nadela angelskega. V grški drami je Nemčija brezkompromisni ekonomski diktator, pri begunski postaja spravljiva človekoljubna država. Skupna imenovalca obeh ostajata racionalna preračunljivost in sprenevedanje. Nemčiji se oboje ekonomsko izplača, obakrat so nemške politične rešitve zgolj kupovale čas pred razpadom sistema, ki mu danes še pravimo EU. Grčija in begunci, denar in ljudje, oboji dokazujejo, da nemški način reševanja evropskih kriz vodi v kaos in razpad sistema.
-
Kitajska je lani postala največje gospodarstvo sveta, mnogi so 21. stoletje razglasili za kitajsko. Toda država z najhitrejšo globalno gospodarsko rastjo je konec avgusta doživela spektakularen borzni zlom. Dosedanji impresivni ekonomski rezultati so pokazali, da Kitajska potrebuje drugačno politično-ekonomsko normalo. Kitajska kot institucionalna zmes ekonomskega neoliberalizma in komunističnih oblasti je nov dokaz inherentne nestabilnosti finančnega kapitalizma, pa tudi usodnih zmot dolžniške ekonomije.
-
Begunska kriza na evropskih tleh postaja vedno bolj dramatična, hkrati pa so odgovori EU kot pri finančni in dolžniški krizi kaotični in zavajajoči. Podobno kakor nismo znali usmerjati tokov finančnega kapitala, smo sedaj nemočni pri razumevanju in kriznem menedžiranju človeškega. Samodejnost trga kapitala in trga dela je pri obeh krizah odpovedala na enak, katastrofalen način. EU in posamezne države za sedaj nimajo niti kratkoročne niti dolgoročne rešitve, ne za ekonomske migrante ne za politične begunce. Tudi Nemčija improvizira, Slovenija pa je pri prvih zajetih beguncih na madžarski meji pokazala svoj stari birokratski, neprijazni, izprijeni obraz. Začenja se boj z migracijskimi strahovi in stereotipi, za več razuma in več humanosti.
-
Slovenska gospodarska rast je zadnje leto in pol v evropskem merilu nadpovprečna, brezposelnost pada, tudi mladih, povrnilo se je domače in tuje poslovno zaupanje. Toda vlado in Banko Slovenije uspehi skrbijo. Vztrajata pri dosedanji politiki fiskalne konsolidacije, logiki varčevanja, zahtevata privatizacijo in omejevanje plač. Preprosto, domačo potrošnjo moramo prilagoditi nižjemu obsegu BDP-ja. Toda ali sta nadpovprečna rast rezultat sedanje ekonomske politike ali izsiljenega odstopanja od nje? Mramor in Jazbec sta profesorja, toda njuni zavajajoči teoretski argumenti so bolj ideološke kot strokovne narave. Prevladuje logika ekonomike ponudbe pred povpraševanjem. S to popotnico pa ni mogoče niti razumeti niti graditi trajnejše rasti in zaposlenosti.
-
Zahodni Balkan je spet v središču evropske politike. Tod poteka osrednji kopenski tok ilegalnih beguncev v EU, tukaj že vrsto let EU dokazuje svojo razvojno impotentnost, hkrati postaja, podobno kot Ukrajina, vse bolj nevarno torišče trka velikih sil. Dunajsko srečanje, po lanskem Berlinu, konec avgusta ni prineslo nobenih odrešujočih rešitev. Balkan je slepa pega evropskih integracij, ker se je EU prej »balkanizirala«, kot pa ji ga je uspelo »evropeizirati«. Zahodni Balkan je razbito ogledalo EU, njena širitev je postalo lažno politično upanje.
-
Konec avgusta običajno kramljamo in analiziramo turistično gospodarstvo. Turistični dejavnosti smo naklonjeni, ker nam zapolnjuje prosti čas in povečuje občutek blaginje. Ekonomisti turistično industrijo uvrščajo med panoge, ki zadnja leta najbolje kljubujejo krizi. Politiki imajo turizem radi zaradi široke volilne podpore in narodnogospodarskih učinkov. Slovenski turizem je letos doživel spremembe predvsem pri vodenju državnih agencij, manj jih je v turističnem gospodarstvu. Predvsem pa je turizem letos poleti, zlasti v Sredozemlju, doživel drugačno izkušnjo. Turistične premike so zamenjali politični migranti, lepoto turističnih izzivov tragična usoda ljudi, ki bežijo pred vojnim nasiljem in ekonomskim propadom.
-
Evropska dilema se je zadnje mesece skoncentrirala na dva možna izstopa iz EU, Grčije in Velike Britanije. Ali je nevarnejši prvi ali drugi, lahko EU preživi enega od njih ali celo oba? Grčija in Velika Britanija (VB) sta geografsko obrobje EU, toda pomembni simbolni nosilki dveh temeljnih evropskih političnih opredelitev. Grki simbolizirajo nastanek in demokratični civilizacijski naboj Evrope, Britanci njen institucionalni ustroj tržne družbe. Grexit in Brexit pomenita širitev ekonomskega evroskepticizma in krize legitimnosti. Toda Brexit je za EU nevarnejši kot Grexit. Zakaj?
-
Evropska monetarna unija ni bila nikoli prava rešitev za želeno evropsko integracijo. Grška kriza, ne glede na porazdelitev politično-ekonomske odgovornosti, to najbolje dokazuje. EU in Grčija sta si za visoko ceno kupili čas, da bi rešili nerešljivo. EU rešuje evrski projekt, Grčija svojo razvojno in dolžniško krizo. Politični projekt uvedbe evra je najprej razbil EU na dva dela, danes se cepi celo evroobmočje. Pretresajo ga tri medsebojno povezane krize, bančna, dolžniška in ekonomska. Ali so te krize rešljive pri sedanji politični ureditvi, lahko evro ekonomsko preživi, ali brez njega EU lahko obstaja?
-
Vlada se je letos drugič zadolžila, skupaj za 2,25 milijarde evrov, po še vedno izjemno ugodnih obrestnih merah, z visoko ročnostjo 20- in 10-letnih obveznic. To je napoved, da država začenja financirati proračunske potrebe za leto 2016. Za vlado bo ekonomika jesenskega proračunskega načrtovanja ključna političnoekonomska preizkušnja. Leto 2016 je za Cerarjevo vlado prelomno, smo sredi volilnega cikla. Tu bo morala pokazati na razvojni zasuk države, ki lahko volivce jeseni 2017 prepriča o kredibilnosti SMC. Cerarjeva politična prihodnost je v Mramorjevih rokah, njuno razmerje postaja tveganje te države. Ne leta 2017, temveč 2015.
-
Obisk Medvedjeva, predsednika vlade Ruske federacije, ob komemorativni slovesnosti pri Ruski kapelici, prinaša več vprašanj kot odgovorov. Slovenija tiči sredi diplomatskega škandala s Hrvaško, EU je dramatično razpeta med grško in ukrajinsko krizo, Rusija rešuje težave ekonomske blokade EU z bilateralnimi političnimi pobudami. Visoki ruski obisk je v nasprotju z evropsko politiko, toda pogodu slovenskemu gospodarstvu. V zapleteni geometriji politično-ekonomskih interesov slovenska politika dokazuje nekaj svoje suverenosti. Oporo in alibi ji dajejo pristnost prijateljstva običajnih ljudi, organizirana civilna družba in neverjetna simbolna moč kapelice pod Vršičem.
-
Državni zbor je na julijski seji soglasno sprejel novelo Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) o nepošteni poslovni praksi podjetij in sprememb v njihovih računovodskih izkazih. Politično so dosegli nenavadno soglasje, kar vzbuja sum, da ekonomsko česa niso razumeli. Ustanavljanje podjetij sodi med temeljna merila svobodne podjetniške iniciative, nove zahteve novele pa to zamejujejo. Zveni nenavadno. V času, ko neoliberalizem še vedno kroji protikrizno ekonomiko države, novela ZGD-ja spreminja domala Arhimedovo točko politike konkurenčnosti in podjetništva. Očitno gre bolj za politično hipokrizijo in ekonomsko nevednost kot za pravi političnoekonomski obrat, moraliziranje brez prave poslovne katarze. Za fantazmo sprememb brez pravih premikov.
-
Grška kriza postopoma vedno natančneje riše podobo nove EU. Zadnji krog bruseljskega odločanja, teden po grškem referendumu, je prinesel pričakovan rezultat. Ciprasova vlada je klonila pred zahtevami »trojke«, hkrati si je izposlovala manever za preživetje države. Ne eno ne drugo se ne bo uresničilo. Cipras je v Grčiji politično mrtev, čeprav ekonomskega izhoda ni imel. EU je ponovila dosedanje ukrepe, ki pomenijo ekonomski pokop Grčije. Uresničil se je nemški scenarij. Grčijo dejansko želijo izključiti iz evroobmočja. Grški zlom je začetek razvoja nemškega evra, potrditev Nemčije kot dominantne politične sile EU.
-
Grško-evropski spor se nadaljuje. Grški referendum je kratkoročno zgolj utrdil Ciprasov politični položaj, ni pa prispeval k lažji ekonomski rešitvi. Grška dolžniška kriza je namreč ekonomsko rešljiva, če politična stališča spremeni »trojka« in ne obratno. Paradoks je očiten. Cipras je politični problem EU, toda Merklova z nemškimi stališči postaja vse bolj njeno ekonomsko breme. Politična igra z evrom je nemška zanka, nesposobnost generiranja gospodarske rasti je problem EU, neprilagodljivost je bolj evropska kot grška težava. Za ekonomsko reševanje Grčije so nujne politične spremembe EU. To pa je za sedaj nerešljiva zanka.
-
Grška drama je razbila evropsko ogledalo. Večmesečna ekonomska pogajanja med Grčijo in »trojko« so prekinjena, Grčija ima politični referendum, v vsakem primeru sledi načrtovani politično-ekonomski zlom države. Bruselj je politična pogajanja spremenil v ekonomsko vojno, Grki so precenili svoj politični položaj. Zastrašujoče je dvoje. Visoka tveganja evropskih politikov, da bi za vsako ceno zrušili novo levico, in nemoč drugih, da bi se temu uprli. Grčija je nekdaj Evropi dala ime, hkrati pa smo se vsi znašli pred barbarskim ogledalom nove EU. Evropski ekonomski diktat pomeni zlom njene demokracije, grška drama je druga stran propada sedanje EU.
-
Migracijska politika in begunci postajajo tragično ogledalo EU, ki pravkar zamenjuje svoje zidove. Pred tremi desetletji je padel berlinski zid v imenu upanja nove svobode in demokracije, obeta kapitala in razvoja. Danes v imenu istih idealov rastejo novi zidovi. Prisilno politično priseljevanje želi EU zamenjati za izbrano ekonomsko, ne gre ji za usode ljudi, temveč za interese kapitala. Migracije so problem demografske tranzicije in neenakosti, begunci so posledica vojn, nasilja in genocida. Število beguncev leta 2014 presega tisto iz druge svetovne vojne, dokaz več, da EU dejansko že tiči v vojni. Oboje je ogledalo naše politične izprijenosti in ekonomskega cinizma, žrtve nas preprosto označujejo za rablje. Dolgo 20. stoletje, obdobje skrajnosti in sprenevedanja, se nadaljuje.
-
Politični zapleti s prostocarinskimi sporazumi med ZDA, EU in Azijo dobivajo nove poudarke. Vse bolj je v ospredju trk vsemogočnih geostrateških interesov, poslovnih in vojaških, v ozadju se bije bitka za hierarhično prevlado držav ali globalnih korporacij. ZDA gredo v svojo zadnjo veliko bitko za prevlado politike Pax Americana. Sporazumi so dejansko poskus nove svetovne gospodarske ureditve po meri korporacij in kapitala, ne pa socialne države in trajnostnega razvoja. Multilateralna trgovinska liberalizacija je za zdaj preprečila trgovinske vojne, po novem tlakuje pot nevarni politiki regulacije. EU je tu v precepu, Slovenija se bo morala ponovno odločati med globalnim in nacionalnim interesom.