dr. Bogomir Kovač

dr. Bogomir Kovač

  • Turizem?

    Predzadnja avgustovska kolumna je že po tradiciji namenjena turizmu, malo zaradi počitniške nostalgije, predvsem pa zaradi vpliva turizma na gospodarsko rast držav in blaginjo ljudi. Turistična industrija v zadnjih letih deluje antirecesijsko, ljudje tudi v kriznih časih očitno najdejo uteho v potovanjih. Svetovna turistična organizacija (UNWTO) letošnji svetovni dan turizma v septembru posveča turističnemu biznisu kot veznemu členu med skupnostmi. Turistična globalizacija nenadoma stavi na sodelovanje lokalnih deležnikov, turistična »inkluzivnost« kaže trend reševanja krize kapitalizma.

  • Kapital v XXI. stoletju

    Denimo, da se sredi počitniških dni sprašujete, kaj pametnega prebirati, in ste hkrati v dobri intelektualni kondiciji. Če izpolnjujete oba pogoja, potem je 950 strani obsegajoča knjiga francoskega ekonomista Thomasa Pikettyja »Kapital v XXI. stoletju« prava izbira. Gre za knjigo, ki je političnoekonomsko javnost spravila v delirij zaradi obsežne analize dohodkovnih neenakosti in kritike kapitalizma. Piketty želi postati Marx našega stoletja.

  • Cerarjeva dilema

    Slovenija in njeni makroekonomski podatki že leto in pol kažejo šibko gospodarsko okrevanje. Podobno je z drugimi državami iz evrske skupine EU, MDS pa tudi za ZDA napoveduje znižanje potencialne rasti. Razviti svet kapitalističnega centra očitno doživlja dolgo obdobje stagnacije, za njim je izgubljeno desetletje razvoja. To je za majhna odprta gospodarstva še posebna težava. Nova slovenska oblast bo torej morala zelo dobro premisliti, kako prestopiti Rubikon makroekonomskih in razvojnih politik. Zato mora koalicijska pogodba temeljiti na veliko jasnejši ekonomski ideologiji in konkretnejših razvojnih projektih kot dosedanji politični papirji.

  • Znotraj ideologij

    Sestava nove koalicije kot običajno postaja banalna politična trgovina. Stranke postavljajo pogoje, se sklicujejo na programe, kupčujejo z ministrskimi mesti. Kakšno ekonomsko politiko, sistemske spremembe in slovite strukturne spremembe si lahko obetamo od nove vlade? To postaja temeljni kamen za Cerarjeve obljube o zasuku in pričakovanja volivcev, da se nam obetajo novi časi z drugačnimi voditelji. Želijo si družbe spoštovanja, namesto trde, brutalne in egoistične tržne družbe. Očitno je dilem več kot odgovorov in dobro bi bilo, da jih vsaj nekaj osvetlimo.

  • Saga o LB in NLB

    Sodba velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki je Sloveniji naložilo poplačilo obveznosti do varčevalcev Ljubljanske banke (LB), pomeni troje. Prvič, da so politiki in bančne oblasti v Sloveniji nagnjeni k politični poniglavosti. Drugič, da je saga o LB in NLB dejansko zgodba o vzponu in padcu nove države. In tretjič, da se političnoekonomska logika »izbrisov« vedno znova ponavlja. Sodbe ESČP so dejansko obsodba osamosvojitvenega nacionalizma in čudaškega razumevanja človekovih pravic, pa tudi svobode in morale. Dobili smo nesporen dokaz za enega največjih poosamosvojitvenih porazov slovenske politike.

  • Dobre novice

    Letošnje predčasne poletne volitve so pokazale dvoje. Slovenska država in volivci so navkljub izjemnim in izrednim razmeram izpeljali povsem normalne in legitimne volitve. Hkrati pa smo doživeli dramatične zasuke na političnem zemljevidu Slovenije. Tu je velika zmaga leve sredine nad desnim polom »pomladnih strank«, domala neprimerljiv politični vzpon Mira Cerarja, pa tudi usodni padec večine parlamentarnih strank. Politična pričakovanja so velika, njihovo izpolnjevanje težje kot kadarkoli. In tu tiči temeljna dilema nove vlade in mandatarja Cerarja.

  • Novi Bretton Woods

    Pred sedemdesetimi leti je v majhnem ameriškem mestu Bretton Woods v zvezni državi New Hampshire blizu kanadske meje potekala mednarodna konferenca o povojni gospodarski ureditvi sveta. Brettonwoodski sporazum velja za enega najdramatičnejših in najvplivnejših dogodkov v XX. stoletju. Vzpostavil je monetarne in institucionalne možnosti za politični mir in ekonomsko stabilnost, gospodarsko rast in zmanjšanje razvojnih neenakosti. Toda v njem se vseskozi lomijo različne političnoekonomske dileme, zato bi za izhod iz sedanje krize potrebovali novi Bretton Woods. V slovenski predvolilni vročici so to obrobne teme, ki za lokalno politično srenjo nimajo nikakršnega pomena. Tudi zato smo tu, kjer smo.

  • Upanje

    Letošnje parlamentarne volitve so dokaz, da se politična kriza v Sloveniji poglablja. V slabem mesecu vsiljene politične volilne drame smo doživeli malo novega. Četrta koalicijska vlada v petih letih bo jeseni ohranila novo staro neoliberalno usmeritev, ki jo usmerjajo priporočila EK. Volitve prinašajo malo novega po vsebini, več sprememb je pri pozicioniranju strank. Cerarju se kot novincu nasmiha zmaga, leve koalicije so bolj zavezujoče kot prej, Janša je izvrstno unovčil svoj zapor, RKC pa je ponovno razbila ambicije NSi in SLS. Toda za množično nezadovoljstvo ljudi so ti politični odgovori premalo. Poskus preurejanja politične podobe Slovenije z ZL in Pirati za zdaj ne uspeva.

  • Privatizacija

    Finančna kriza je spremenila ideološke zemljevide, neoliberalne vlade z desne in leve se vedno bolj srečujejo z lastnimi nasprotji. Nikjer ni to bolj jasno kot na podjetniški ravni. Slovenija se pravkar trudi s privatizacijo podjetij in finančno sanacijo prezadolženega gospodarstva in države. Oboje še vedno poteka v sozvočju z zapriseženo neoliberalno ideologijo, vse ima pridih poslovnih skrivnosti in nejasnih odločitev. Cimos, Helios, Lektrika in kajpada večni Mercator so primeri, ko na sceno stopijo bančni ekonomisti in finančni odločevalci, antagonizem med biznisom in državo pa se nadaljuje.

  • Postdemokracija

    V politični ekonomiji tržne družbe obstaja temeljno vprašanje. Ali lahko politična demokracija reši ekonomske in finančne krize? Demokratični volilni sistemi s svobodo izbire omogočajo, da ljudstvo določi prave in sposobne voditelje, protikrizne menedžerje. Toda v krizi so danes tudi institucije politične države in njihova legitimnost. V svetu postdemokracije vladajo politične in poslovne elite, formalni demokratični mehanizmi so odpovedali. Evropske in nove slovenske volitve so izvrsten primer krize demokracije. Zato je majhna verjetnost, da bodo v EU in Sloveniji prinesle ekonomsko odrešitev.

  • Nogomet

    Svetovno prvenstvo v nogometu bo naslednji mesec obvladovalo svet. Nogomet je vodilni svetovni šport in Brazilija velja za državo, kjer se nogomet ne igra, temveč je postal metafora za način življenja in razvojni preboj, temelj nacionalne identitete. Toda hkrati nogomet nosi s seboj vso umazanijo svetovnega biznisa, FIFA je simbol športne korupcije, velika prvenstva tudi v Braziliji postajajo trojanski konj neoliberalnega obvladovanja sveta. V tem kaosu interesov je nogomet zgolj kulisa napetih športnih užitkov, svojevrstna podoba protislovij sodobnega sveta.

  • Sanjska dežela?

    Drugi stečaj Mure je zgodba, ki si zasluži posebno pozornost. Ne zgolj zaradi žalostne usode ljudi za šivalnimi stroji, temveč zaradi zmotnih poti, ki so slovensko gospodarstvo in družbo pahnile na rob preživetja. Reševanje Mure je preprosto epopeja naše tranzicijske nesposobnosti, tragičen nesporazum, kako reševati panoge, podjetja in zaposlene. In učna ura, da najverjetneje tudi sedanja privatizacija slovenske industrije, ki naj bi jo po usmeritvah EU na novo uprizarjala DUTB in SDH, vodi v podoben razvojni potop.

  • Trk civilizacij šele prihaja

    Evropske volitve so z nenavadno zgodovinsko povezanostjo potekale hkrati z ukrajinskimi. V obeh primerih volitve niso prinesle politične odrešitve, temveč se pravi problemi šele začenjajo. Gladka zmaga oligarha Porošenka ni presenečenje, toda z njim se ukrajinska političnoekonomska drama zgolj poglablja. Težava je v tem, da se njegovo volilno geslo »Živeti po novem« očitno spreminja v epilog, kako umreti po starem. Predčasne volitve niso prinesle miru, temveč državljansko vojno, rusko-ukrajinski konflikt se povečuje, Ukrajina postaja nevarna grožnja globalnega miru.

  • Brati Tolstoja

    Evropske volitve 2014 obljubljajo drugačnost, dejansko ne pomenijo nobenega pravega politično-ekonomskega zasuka. Ekonomska recesija ni premagana, institucionalne pomanjkljivosti niso odpravljene, politična kriza še vedno traja. Demokratični primanjkljaj je tu logična posledica neliberalne ekonomske agende. Ekonomska divergenca se je s krizo poglobila, EU grozi postopno politično umiranje, razpad EU je danes bližje kot njena reintegracija. Volitve 2014 so prvi korak k možni rešitvi ali propadu sedanjega projekta. Politični čas se izteka in ekonomski kozmetični popravki ne bodo dovolj. Za zdaj EU lahko reši zgolj čudež ekonomske rasti, ki bi znova prekril politične razpoke in skrivnost evropske združevalne ideje.

  • Ekonomika vsakdanjega življenja

    Pred dnevi je v svojem triinosemdesetem letu umrl eden izmed najvplivnejših ekonomistov 20. stoletja, Gary S. Becker (1930–2014), profesor ekonomije in sociologije, Nobelov nagrajenec za ekonomijo leta 1992. Becker je ekonomski način razmišljanja prenesel na vsa področja vsakdanjega življenja in s svojim pristopom ter sklepi šokiral tako ekonomiste kot druge družboslovce. Postal je eden najzaslužnejših za interdisciplinarno naravnanost in uporabnost ekonomske vede, eden osrednjih chicaških apostolov ekonomskega liberalizma in imperialne vloge ekonomije med družbenimi vedami. Becker pa je hkrati izvrsten dokaz, kako problematični in usodni so lahko ekonomistična logika in želeni ekonomski učinki svobodnega trga. Spomin nanj je hkrati tudi potreben opomin.

  • Četrta vlada?

    Slovenija bo v petih letih krize dobila četrto vlado. To je najboljši dokaz gnilobe slovenskega političnega trga, slabega vodenja in nesposobnosti menedžiranja, od državne administracije do podjetij. Nove volitve ne prinašajo odrešitve, temveč zgolj novo prerazdelitev kart. Za preseganje krize domačijske politične demokracije in zagat razvojnega ekonomskega modela potrebujemo več kot zgolj nov in čim hitrejši predvolilni direndaj. Zato ni problem, kdaj na volitve, temveč kako, koga in kaj voliti. V prehodnem obdobju potrebujemo predvsem jasna določila, kako naj deluje vlada z omejenimi pooblastili.

  • Brezplačno kosilo?

    Sredi sedemdesetih je Milton Friedman v enem od svojih pronicljivih političnih pamfletov oživel staro metaforo, da v tržni ekonomiji ni zastonjkarskega kosila. Preprosto, svobodna izbira stane, koristi za ene so vedno oportunitetni stroški za druge, v tržni družbi ima večino reči svojo ceno. To velja za PIMCO, pri katerem smo se pred meseci skrivnostno zadolžili, pa tudi za Jankovića, ki se poteguje za predsedniški položaj PS, ali pa evropske parlamentarne volitve. Seveda vemo, da tam, kjer vsak skuša maksimirati svojo korist, ni mogoče doseči skupne družbene blaginje. Tragedija skupnega je naravno stanje tržne izbire, demokracija tu preprosto ne privede do optimalnega rezultata. Če ni samoomejevanja ljudi in dogovora, smo vsi na slabšem.

  • V močvirju tveganj

    Nenavaden zaplet z imenovanjem bivšega člana KPK za direktorja Centra za skladnost poslovanja v NLB dokazuje vsaj troje. Najprej, da imamo v Sloveniji očitno vedno večje težave z razumevanjem institucij, kar je temeljni vzrok za našo politično-ekonomsko krizo. Drugič, da sta ravnanje slovenskega parlamenta in politični cirkus glede kadrovanja v NLB povsem nesprejemljiva z vidika temeljnih principov korporativnega upravljanja. Hkrati pa je kadrovsko ravnanje uprave NLB sila ponovno nespretno, Rok Praprotnik pa je očitno v dobri maniri grške drame uprizoril dokončen simbolni samomor KPK. Česa boljšega ne bi zmogli načrtovati niti fanatični scenaristi SDS.

  • Obvladovanje neumnosti

    Vlada je teh dneh javnosti predstavila Nacionalni reformni program (NRP), v nekaj dneh naj bi temu sledil Program stabilnosti (PS). To sta osrednja dokumenta vsakoletnega razvojnega in fiskalnega načrtovanja ter usklajevanja članic v okviru EU. NRP razkriva vse zadrege domače in evropske ekonomske politike. Po svoji vsebini, usmeritvah in obsegu je slabši od lanskega, čeprav je slovensko gospodarstvo v boljši kondiciji kot lani v tem času. Dokaz več, da je kriza v Sloveniji bolj politična kot ekonomska, bolj socialna kot razvojna.

  • Poziv k streznitvi

    Pričakovana razveljavitev davka na nepremičnine in nekaterih določb zakona o množičnem vrednotenju je vlado in državo spet spravila v politično-ekonomski delirij. Vlada je s tem zakonom ekonomsko nerazumno tvegala in politično izgubila. Zaletavo pa se je v dneh po objavi lotila tudi reševanja novega problema. Nepremičninski zakon preprosto ne more in ne sme zamajati fiskalne konsolidacije države. Odločitev ustavnega sodišča je zato treba razumeti kot poziv k streznitvi, korak k normalizaciji politično-ekonomskih razmer. Potrebujemo manj neznosne politične improvizacije in več težnje k normalnosti vsakdanjega življenja, vključno s politikami in reakcijami politikov.

  • Komaj pozitivno

    Leto dni nove vlade Alenke Bratušek ne prinaša nobenih posebnih olajšanj. Še vedno je največji dosežek te vlade, da je vsaj formalno presekala s političnoekonomskimi zablodami Janševe administracije. Toda hkrati je njena največja slabost, da je vsebinsko to storila površno in nesistematično. Nova vlada podaljšuje usodno politično krizo države z drugačnimi sredstvi, hkrati pa za morebitni ekonomski zasuk nima trdnih temeljev. Nekoordiniranost ekonomskih politik, institucionalna nestabilnost in povsem zmedena kadrovska politika so tri osrednje napake te vladne ekipe.

  • Priložnost je

    Robert Dahl, nedavno umrli ugledni politolog, je dokazoval, da v demokraciji vsi državljani štejejo enako. Toda hkrati so bogati in močni vplivnejši od revnih in šibkih, zato dejansko vladajo. Ekonomska neenakost postaja tako ključ do politične neenakosti. Ekonomska neenakost se zadnjih trideset let povečuje. V sedanji krizi postaja osrednja politična tema in izziv političnih elit z leve in desne. Toda ali smo razumeli njen politično-ekonomski potencial?

  • Civilizacijski trk

    Reševanje politične krize v Ukrajini ni mogoče brez pomembnih ekonomskih sprememb. Te zadevajo tako obrat v razvoju ukrajinskega gospodarstva, mednarodnih trgovinskih sporazumov med Ukrajino in drugimi globalnimi partnerji kot tudi drugačne oblike antikrizne pomoči, ki se danes uporabljajo. Vojaška in politična moč sta se vedno povezovali z ekonomsko. Zato so v preteklosti vojne pomenile pot do ekonomske prevlade, danes pa želimo z ekonomskimi sredstvi doseči mir. V Ukrajini so na to pozabili vsi vpleteni deležniki. Prav ekonomske rešitve v tej krizi prinašajo najmanj tveganj in največ koristi. Hkrati pa je v tej veliki recesiji (2008–2013) nevarnost velike vojne večja kot kadarkoli. In Ukrajina ima vse možnosti za njeno sprožitev.

  • Odboj

    Evropska komisija je v tradicionalni zimski letni napovedi objavila svoje videnje letošnjih makroekonomskih razmer. EU se ekonomsko postopoma izvija iz recesije, toda ocene so zaradi letošnjih evropskih volitev razmeroma optimistične. Slovenija je še vedno skupaj s Ciprom edina članica z negativno gospodarsko rastjo, čeprav zadnji statistični podatki po dveh letih prvič napovedujejo odločnejši pozitivni obrat. Odboj je ekonomsko povsod pozitiven, predvsem pa politično pričakovan. Toda nizka in tvegana rast, visoka brezposelnost in nevarnost deflacije, predvsem pa težave z bankami in dolgovi ostajajo. Evroskupina in Slovenija sta še daleč od dobrih in trajnih rešitev, zato je sejanje optimizma prej bolezen kot zdravilo.

  • Obrazi Sočija

    Veličastna kulisa zimskih 22. zimskih olimpijskih iger v Sočiju (ZOI) je za nami, začenja se veliko tišja, športno in človeško pristnejša paraolimpijada. Vrhunski šport in ves cirkus okoli njega sta že dolgo skoncentrirana politika in velik biznis. Olimpijada v Sočiju je nedvomno nosila pečat geostrateške afirmacije Rusije, najdražjega športnorazvojnega projekta doslej in pomeni hkrati politični vrhunec štirinajstletne Putinove vladavine. Učna ura Sočija je zato večplastna. Tudi za Slovenijo, ki je tu doživela izjemen in najbrž za dolgo neprimerljiv športni rezultat. Toda neskladje med športnimi uspehi in vlogo športa v državi je večje kot kadarkoli, uspešni športniki pa so povsem neznačilni predstavniki našega družbenega razvojnega modela.

  • Krizni gordijski vozel

    Finančna slika države je turobna in negotova. Konec leta 2013 je zaradi bančne sanacije javni dolg presegel 70 odstotkov, javnofinančni primanjkljaj je dosegel skoraj 15 odstotkov, zadolžitve pa še naprej potekajo po tekočem traku. Politiki na vsakem koraku prisegajo na transparentnost, toda razmere še nikoli niso bile manj jasne kot sedaj. Toda nestabilnost bančnega sistema, povezana z zadolženostjo držav in podjetij v evroobmočju, ostaja hkrati tudi osrednje tveganje evropskih integracij. Kakšno je torej politično in finančno sprejemljiva sanacija bank, države in podjetij, kako razdolžiti evroobmočje?

  • Gasilski zgled

    Dva tedna po katastrofalnem žledolomu, ki je prizadel Slovenijo, je jasno vsaj troje. Naravne nesreče so pogostejše, obsežnejše in nevarnejše kot kadarkoli, naša sistemska pripravljenost nanje pa je izjemno pomanjkljiva. Hkrati krizni menedžment razkriva pomembne slabosti upravljanja strategij, vodenja politik in uresničevanja protikriznih ukrepov. Odpravljamo posledice, slabo pa razumemo vzroke in preventivne korake. Tu ni razlik med obvladovanjem sedanje finančne in ekonomske krize ter naravnih katastrof. In na koncu učinkovitost reševanja naravnih nesreč za zdaj temelji predvsem na civilni družbi, podobno kot se tudi pri sanaciji finančne in ekonomske krize zanašamo na medgeneracijsko solidarnost davkoplačevalcev. Slovenija se v teh dramatičnih razmerah rešuje od spodaj navzgor in ne obratno.

  • Kaj pravzaprav želijo politiki?

    Slovenski državni holding (SDH) začenja svoj novi križevi pot parlamentarne potrditve kot živ dokaz institucionalne in politične zmede, predvsem pa notorične nesposobnosti slovenske politike glede razumevanja korporativnega upravljanja. Nov predlog zakona o državnem holdingu (ZSDH-1) ponuja neuravnotežene rešitve. Preveč normira, kako upravljati, in skoraj ničesar ne pove, kaj upravljamo. Je bolj nekakšna agencija za privatizacijo kot holding, ki reformira in razvija državni sektor. SDH je vedno znova nedonošen otrok nekakšnega izrednega stanja, napihnjena pravna forma brez ekonomske vsebine, z veliko etičnega besedičenja namesto vpeljave ekonomske demokracije.

  • Spet Davos

    Letošnje srečanje politične in poslovne elite v Davosu (WEF), štiriinštirideseto po vrsti, je potekalo pod skupnim nazivom Preoblikovanje sveta: posledice za družbo, politiko in podjetja. Ustanovitelj Svetovnega ekonomskega foruma profesor Klaus Schwab je pri tem opozoril, da je skupna zaveza WEF izboljšanje sveta. Toda njegova zadrega je bila očitna. Svet je najbolj spremenila finančna in ekonomska kriza, ki so jo v veliki meri povzročile prav davoške elite. In sedaj žanjemo njene socialne in politične posledice. Luč na koncu kriznega predora zato bolj spominja na prihajajoči vlak kot na odrešitev.

  • 1, 2, 3

    Parlamentarna demokracija na ravni EU se v volilnem letu prebuja, krizni menedžment v evroskupini po treh letih postaja tudi prvovrstni politični problem. Parlamentarna preiskava političnoekonomskega delovanja »trojke« (EK, ECB, MDS) postavlja v ospredje vprašanje legitimnosti, demokratičnega odločanja in nadzora, pa tudi ekonomskih ukrepov in socialnih posledic reševanja finančne in ekonomske krize. Trojka je nesporno največja političnoekonomska katastrofa, ki je doletela EU vse od njenega nastanka, še posebej v vseh štirih državah, kjer je delovala. Politični obračun z njo je sicer del predvolilne igre evropskih parlamentarcev, toda hkrati prvi poskus demokratičnih zahtev po delovanju in odgovornosti ekonomske vlade EU.