
dr. Bogomir Kovač
-
Grška dolžniška drama postaja zadnje mesece politično-ekonomska igra, ki se dramatično približuje končnemu izidu. Po štirih mesecih je Grčija dokončno na kolenih, država je nesolventna. Evropska komisija (EK) pričakuje odstop vlade in nove volitve, Grki se pripravljajo na referendum, tudi na izsiljen izstop iz evroobmočja. Vmes je še nekaj ekonomskih rešitev, toda v ospredju so politična sporočila. Slovita trojka dokazuje, kakšne so posledice, če se upirate EU in kapitalu. Hkrati pa je Ciprasova vlada nastavila ogledalo stari korumpirani oblasti. Na eni strani imamo dokaz, kako EU ne more preživeti, na drugi, kam nas lahko zapeljejo domači politiki. Oboje je enako strašljivo.
-
DUTB naj bi prejšnji teden z vratolomno poslovno akcijo pretvorila svoje terjatve v kapitalske deleže v 41 slovenskih hotelih. Čez noč naj bi država prek svoje »slabe banke« postala lastnica tretjine hotelskih zmogljivosti, podržavljanje kot pot v novi privatizacijski pok. Tako naj bi na ravni celotne panoge zaprli dosedanjo lastniško, upravljavsko in menedžersko predstečajno agonijo treh nosilnih holdinških stebrov slovenskega turizma. Poslovni »blitzkrieg« je inovativna, toda tvegana strateška odločitev. Pravno, ekonomsko in poslovno, predvsem pa politično. DUTB je razkrila svojo ekonomsko farizejstvo, Cerarjeva vlada pa je znova stopila na tanek led, tokrat morda usoden za oba.
-
Prodaja in privatizacija Telekoma se po desetih letih bližata epilogu, v domala filmski zgodbi političnih zablod in ekonomskih nerodnosti. Ni pomembno, zakaj, kako in komu prodajati, važno je, kaj komu koristi in kdo ne bo odgovoren. Posli podjetja, razvoj države, intelektualni in finančni kapital so drugotnega pomena. Privatiziramo, kar še imamo vrednega, za pametne rešitve je že prepozno. Zato prevladujejo politični molk, ekonomska cenzura, zarota prepričanja, da to zgodbo čim prej končamo, ker ni drugih alternativ.
-
Vladna klasifikacija in strategija upravljanja naložb je po nekaj mesecih usklajevanj pred parlamentarnim rešetom. Toda dolgo pričakovana ekonomska ponudba vlade glede razvrščanja naložb je doživela buren politični odziv. Za nekatere je to ustavitev pričakovane privatizacije, za druge smiselna racionalizacija. Dejansko je vlada postavila strokovna merila naložb, toda njihova interpretacija je spolitizirana in nekonsistentna. Predvsem pa so vsi pozabili, da gre za upravljanje in ne privatizacijo, da je temeljni skrbnik teh poslov SDH in ne vlada, da je ključni problem, EU in Slovenije, kakšno državo sploh želimo imeti.
-
Vlada je konec prejšnjega meseca predala Evropski komisiji v Bruslju oba ključna dokumenta, program stabilnosti (PS) in nacionalni reformni program (NRP). Oba dokumenta sta sestavni del evropske koordinacije fiskalnih in razvojnih politik. Navzven omogočata evropsko presojo vladne politike glede na dane zaveze, navznoter dajeta okvir za pripravo jesenskega proračuna. Toda bruseljske presoje in priporočila so razvodeneli, zato je pomembnejša domača presoja Cerarjeve vlade. In tu je sporočilo jasno. Vse je podrejeno političnemu preživetju vlade, manj ekonomskemu preboju države. Zato v obeh dokumentih ni pravih razvojnih ambicij, ni fokusiranih ukrepov, ni radikalnejšega menedžmenta sprememb. Politična ekonomija te vlade je fenomen »kuhane žabe«.
-
Praznovanje sedemdesete obletnice zmage nad nacizmom postaja skoncentrirana zgodovinska učna ura. Na eni strani oživljanje vojnega revizionizma in relativizacija nacifašizma, na drugi obrat k hladni vojni, s cinično strateško vlogo ZDA in agresivno Putinovo Rusijo. Povojnega obdobja socialnega, političnega in vojaškega miru v sedanji EU je konec. EU se ekonomsko sesuva v Grčiji, politično se lomi od Balkana do Ukrajine. Moskovska vojaška parada, z vsemi političnimi protislovji, zgolj kaže, kako in kam se leta 2015 pogrezata evropska demokracija in blaginja.
-
Privatizacija, fiskalna konsolidacija, razvojna stagnacija. To so skupna sporočila, ki jih ponujajo sedanja prodaja Laškega in Telekoma, pa vladni nacionalni razvojni program in nedavno letno srečanje MDS. Človeške družbe so doživele tako revolucionarne prevrate, pa čase hitrega razvoja in zastoja, tudi stagnacije. Privatizacija je iskanje dobrih kapitalistov, fiskalna konsolidacija pomeni zategovanje države blaginje, razvojna stagnacija kaže, da kapitalizem izgublja svojo dinamiko. Vse troje nam okoli 1. maja vedno znova pred dveri vrača stari duh Filadelfije, tisti večni trk socialne pravičnosti s totalnim trgom.
-
Grčija in EU doživljata nov politično-ekonomski klimaks. Iskanje političnih rešitev grške dolžniške krize zahteva čas, ekonomske težave z likvidnostjo in solventnostjo države potrebujejo takojšnje ukrepanje. Na eni strani zabrisana »trojka«, EK, ECB, MDS, vztraja pri izpolnjevanju ekonomskih obveznosti, na drugi grška vlada brani politična pričakovanja grškega prebivalstva. To je bitka za politično-ekonomske interpretacije, finančne legalnosti nasproti politične legitimnosti, gre za moralno vprašanje preživetja EU in meje dostojanstva grškega prebivalstva. Grčija je pred politično-ekonomskim »bankrotom«. Moralna dilema Ciprasove vlade je zgolj v tem, ali naj ekonomsko bankrotira do EU in MDS ali pa politično bankrotira pred lastnim prebivalstvom.
-
Petindvajsetletnica prvih svobodnih večstrankarskih volitev po letu 1945 velja za eno zveličavnejših. Združevala je dolgoletne težnje po državni osamosvojitvi, politični demokratizaciji in ekonomiki evropskega kapitalizma. Ta trojna formula ji je dajala potrebno politično legitimnost in kasnejši ekonomski zalet. Nova država je bila pomladi 1990 v središču postkomunističnih evropskih dogajanj, od tod dalje je njena podoba bledela, danes je v EU neprepoznavna. Sprva uspešna tranzicija pa je izgubila zalet. Od kreativne destrukcije socializma smo zadnjih deset let postali zgolj posnemovalci neoliberalnih reform. Namesto čarobnosti trojne formule smo postali njena karikatura.
-
Plačni sistemi v šolstvu, nagrajevanje zlasti v visokem šolstvu, fenomenologija ekscesnih honorarjev in vsa hipokrizija ob tem so dokaz, kakšno kaotičnost povzroča neregulirana tržna dejavnost. Ko pod bremeni tržnih blodenj klecneta cerkev in univerza, dve tradicionalno trdni in avtonomni instituciji, dobimo dokaz bolne, razpadajoče družbe. Načini razkritij »Supervizorja« so bili enako problematični kot sama odkritja, podobno velja za odzive akademske skupnosti, ne gre toliko za posameznike, anomalije so sistemske, vzroki pa globlji, kot se zdi. Toda ali smo dojeli krizno lekcijo, se bo zaradi tega karkoli spremenilo?
-
Sredi tega meseca, 18. marca 2015, so na prostoru nekdanje Grossmarkthalle v Frankfurtu odprli veličastno novo palačo Evropske centralne banke. Priložnost za refleksijo o evru, središčnem temelju evropskega povezovanja in hkrati njegovi največji grožnji. Očitno evro sijajno pojasnjuje usodno razliko med ekonomiko in politiko evropskega združevanja. Zanesen govor Draghija v preddverju spremlja aretacija 350 demonstrantov na ulicah okoli ECB. Nova stavba združuje staro in novo, poudarja staro »neodvisnost« in novo »transparentnost« ECB. Toda evroobmočje ni politična unija, evro nima prave identitete, ECB ni polnokrvna centralna banka. Hkrati pa politično vse bolj pooseblja ekonomski diktat in demokratični primanjkljaj EU. Tako v Frankfurtu, prek Banke Slovenije pa tudi v Ljubljani. In to je problem.
-
Vlada je nedavno predstavila tri dolgo pričakovane strateške dokumente o upravljanju državnih kapitalskih naložb. Predstavitev je sovpadala s propadom vladnega predloga petih nadzornikov SDH. Za nameček je nedavno Gospodarska zbornica gostila posvet o privatizaciji, kjer so osrednji akterji sijajno demonstrirali nerazumevanje korporativnega upravljanja. Zgodba ne more biti bolj povedna. Imamo prazne in zmedene strategije, povsem zgrešeno politiko kadrovanja in večne manipulacije s podatki in interpretacijami. Leviatan v biznisu je še vedno ekonomska skrivnost, državni kapitalizem 21. stoletja pa strašljiva politična anatema.
-
Kvantitativno sproščanje (QE) je nov, toda zapoznel in hkrati sporen ukrep ECB, s katerim skušajo centralni bankirji reševati evroobmočje in samo EU. Evrsko območje trpi zaradi temeljnih protislovij. ECB ne more delovati kot normalna centralna banka (CB), evropska komisija (EK) ni prava vlada EU. ECB je brez političnega suverena, EK brez monetizacije fiskalnih transferjev. Zato tudi nova mešanica monetarne in fiskalne politike ne more rešiti dveh želenih ciljev, zvišanja inflacije in povečanja gospodarske rasti. EU je v usodno likvidnostno zanko ujela Grčijo, hkrati pa sama tiči v nevarni likvidnosti pasti. ECB s QE še vedno bolj rešuje »finančne trge«, kot spodbuja želeno ekonomiko povpraševanja.
-
Takoj ko so mnenjske ankete postavile Mira Cerarja za favorita volitev v državni zbor, je postalo jasno, da bodo volitve 13. julija. Politični konformizem ustavnih sodnikov je porok za to. Ali je Cerarjevo vodstvo res presenečenje?
-
Grško-evropski sporazum je v značilnem dramatičnem bruseljskem finalu ponudil prazno rešitev in doživel pričakovano politično potrditev. Grčija je dobila štirimesečno finančno premostitev, privolila pa v podaljšek dosedanjega reševalnega programa. Navidezno v tej igri ni zmagovalca in poraženca, vsi so si kupili zgolj čas za nov dogovor. Grška reformna agenda pristaja na temeljna fiskalna in monetarna pravila, toda hkrati vendarle izkorišča manevrski prostor za drugačno interpretacijo ukrepov. Grki niso ponudili nobenih jasnih in kvantificiranih določil, hkrati pa so se EK, ECB in MDS sprijaznili s ponudbo. Zdi se, da sta Cipras in Varufakis žrtvovala veliko, toda navidezni poraz je vendarle njuna etapna zmaga. Zakaj?
-
Sanacija bank doma in reševanje grške krize v tujini sta navidezno vsaksebi, toda dejansko imata skupno usodo. Na eni strani sta del skupne finančne in bančne krize ter ekonomsko spornega delovanja evropskih institucij, na drugi potrjujeta katastrofalne politične odzive nacionalnih vodstev. Problem ni toliko pravni in ekonomski, temveč politični in moralni. Zadeva problem ekonomske suverenosti in politične odgovornosti, nihilizem vlad in bankirjev meji na nevednost in strašljivo banalnost zla, ki ga širijo. In tu so slovenske trojke, ki jih zadnja tri leta poosebljajo trije premieri in finančni ministri, pa dva guvernerja in še kopica drugih padlih na izpitu vodenja države.
-
Nad EU, evropsko birokracijo v Bruslju in centralne bankirje v Frankfurtu se zgrinjajo temni oblaki. Ekonomski, politični in vojaški. Sekularna stagnacija, problem dolgoročne nizke rasti, deflacije in zadolženosti nakazuje polom evroobmočja, politična zmaga levice v Grčiji grozi s političnim obratom nove EU, ZDA ji pripravljajo vojni ples v Ukrajini. V EU vlada vedno večji politično-ekonomski kaos. Nemčija vztraja, ECB se spreneveda, ZDA, EU in Rusija igrajo umazano in nevarno strateško igro med vojno in mirom. Do kod so evropski državniki pripravljeni iti v svojih zakulisnih igrah, do kod sežejo interesne skupine kapitala in cenene recepture EK ter ECB, kako delujejo lokalni politični kolaboranti, kje se lahko konča državni kriminal? Ogroženi so suverenost držav, odgovornost trga, pravo in pravičnost.
-
Bitka za Grčijo, to simbolno državo evropske civilizacije, se je spet začela. Prve poteze nove levičarske grške vlade za mnoge delujejo šokantno, nekonvencionalno, simpatično. Cipras in Varufakis rešujeta Grčijo, dejansko pa odpirata alternativo druge Evrope, drugačne EU. To ni čas za politično moraliziranje o dolgovih, niti za politično-ekonomske mitologije varčevalne politike, v igri so mir, primanjkljaj demokracije, ekonomsko preživetje EU. Grčija je dokaz institucionalnih zablod evra, erozije politične integracije, hipokrizije evropskih političnih in poslovnih elit. Reševanje grške dolžniške krize postaja ključ, spopad Merklove in Ciprasa, Schaubla in Varufakisa temelj. Kaj mora dokazati Grčija, kaj mora razumeti Nemčija, kaj lahko storimo mi?
-
Slovito vsakoletno srečanje političnih, poslovnih in akademskih elit v Davosu je letos potekalo že petinštiridesetič. Osrednja letošnja tema srečanja je bila namenjena iskanju novih globalnih okvirov razvoja, večnemu izboljšanju sveta, toda prvič je med tveganji prevladalo ogrožanje miru, vojne in ekološke kataklizme so bližje kot kadarkoli. Zato je med desetimi sistematičnimi večletnimi študijami davoških srečanj največ pozornosti zbudila razprava o naraščajočih globalnih tveganjih, o družbi tveganj. Pokojni nemški sociolog Ulrich Beck bi lahko bil tri tedne po svoji smrti duhovni pokrovitelj srečanja.
-
Krizna politika EU že dolgo časa vse bolj dobiva avtoritarno naravo. To postaja še bolj jasno pri sedanji protiteroristični politični agendi in prihajajočih volitvah v Grčiji. Kot da imamo opraviti s slovitim Arrowovim teoremom nemogočega, kjer ekonomske tržne rešitve spremljajo vsiljene politične izbire. Kriza politične legitimnosti postaja ključna ovira za ekonomsko reševanje EU. Nova slovenska vlada je tu povsem izgubljena. Nima jasne ekonomske politike navznoter in strateških usmeritev do EU. Privatizacijske dileme ponovno cepijo koalicijo, na možnem pogorišču se Cerarjevi poigravajo z idejo velike koalicije. Obeta se burno politično-ekonomsko leto.
-
Grčijo čez dobrih štirinajst dni čakajo izredne parlamentarne volitve. Finančna in ekonomska kriza ter načini njenega evropskega reševanja so tu najbolj jasno pokazali na stranpoti socialne in politične krize. Grška dolžniška drama že drugič pretresa EU, postaja dokaz, da sta največja nevarnost evropske demokracije in državljanske svobode tržni neoliberalizem ter brezkompromisna obramba evra. Grške volitve, zlasti z morebitno zmago levičarske Sirize, odpirajo temeljna vprašanja preživetja evropskega projekta.
-
Privatizacija teče v Sloveniji tretji krog, v veliki meri zadnji, zato je tako usodna. Hkrati ekonomska recesija, politična nestabilnost in kriza kulturne identitete države po dobrih dvajsetih letih ogrožajo normalizacijo tržne družbe. Neliberalna agenda pri tem deluje kot nekdaj komunistična, radikalno so zamenjani zgolj temelji. Tam so enostransko slavili družbeno (državno) lastnino, tukaj zasebno. Obe v svojem revolucionarnem zanosu nista gradili na pravnem redu in nimata politične legitimnosti, zato sta dolgoročno ekonomsko nevzdržni.
-
Novoletne napovedi so za politične ekonomiste skoraj obredno opravilo. Leto 2015 prinaša še posebne skušnjave. Namesto pričakovanega ekonomskega zasuka in politične stabilizacije bo pred nami vihravo leto novih ekonomskih, političnih in kulturnih delitev. Vojna žarišča in politično-ekonomske napetosti med velikimi so vse ostrejši. Svetovna gospodarska ureditev je kot politična hiša iz kart, vsak hip se lahko sesuje, v tej igri imajo ZDA ključno dramaturško vlogo. In leto 2015 je tu v marsičem prelomno, za naftni biznis, Rusijo, tudi EU … Pariz bo gostil podnebno konferenco ZN, Milano svetovni Expo, ljudje bodo več potovali, svetovni biznis še vedno obeta mir in blaginjo. Toda drame političnih intervencij ni mogoče ustaviti, ekonomskega kaosa tudi ne prikriti. To bo pritlehno leto, nevarno zaradi upanja in tvegano zaradi brezupa, da je mogoče karkoli spremeniti.
-
Junckerjev investicijski načrt konec tedna dobiva politično potrditev 28 voditeljev držav, kot nekakšno novo ekonomsko božično darilo politično upehani EU. Očitno dobivamo nov evropski trojček, virtuos omne trium perfectum, trikot fiskalne konsolidacije, strukturnih reform in projekt investicij. Namesto varčevanja imamo investicije, rast in zaposlenost sta osrednja politična cilja, kar je dobro. Toda investicijski načrt je za zdaj zbirka želja članic, s tveganim finančnim inženiringom evropske komisije. Hkrati Junckerjev investicijski projekt s svojo konkretno zastavitvijo razkriva usodno utopičnost reševanja sedanje EU.
-
Zakon o fiskalnem pravilu stopa v teh dneh na pot politične obravnave in strokovne presoje. Vlada z njim zapolnjuje svojo zakonsko vrzel glede vodenja načrtovane fiskalne politike. Toda institucionalno urejanje fiskalne konsolidacije je nasedlo na čereh evropske postkrizne fiskalne politike in domačih nedorečenosti. Zadrege so očitne, zato je zakon je kratek, pomanjkljiv in domala neuporaben.
-
Velika politična bitka med sindikati in vlado glede proračunskih rezov je končana. Mirovni socialni sporazum je tudi v tem primeru posledica politične zrelosti na obeh straneh, zato tu ni ne zmagovalcev in ne poražencev. Pomembneje pa je, zakaj je do socialne plačne bitke sploh prišlo, kaj so akterji s tem sporočili sebi, državi in tudi EU. Dobljena bitka je lahko izgubljena vojna, če ne bo dejanskih sprememb. Pri vladi z ekonomiko povpraševanja, pri sindikatih z upoštevanjem ekonomike ponudbe, pri EU z zasukom k socialni uniji. Za vse velja, da primarni problem reševanja te krize ni stvar ekonomskih politik, temveč politične ekonomije, vrednot in ne vrednosti.
-
Privatizacija dobiva v Sloveniji ireverzibilno naravo, kot poplave in druge naravne nesreče. Nima niti legitimne podpore niti ustreznih legalnih temeljev, ljudje ji nasprotujejo, privatizacijska pravila igre ne obstajajo. V zmešnjavi vladnih menjav, neustreznih institucionalnih rešitev in katastrofalnih kadrov-
-
Ekonomskopolitični okvir Cerarjeve administracije ostaja nespremenjen, kot bi prebirali in razpravljali o ekonomski politiki pred tremi ali štirimi leti. Podobne težave glede rasti, brezposelnosti, fiskalne konsolidacije, zadolženosti, fiskalnih in monetarnih evropskih zavez, domala enaki ekonomski argumenti in politično sporne smeri reševanja. Hkrati pa smo zamenjali tri vlade in očitno še vedno ne razumemo, kaj je problem in kje so rešitve. Ključna težava postaja politična stabilnost kot pogoj ekonomskih sprememb. Znašli smo se v krizi državne suverenosti, vodijo pa nas politični nevedneži.
-
Velike poplave postajajo letos in očitno tudi v prihodnje največja naravna in velika politično-ekonomska grožnja državi. Njihova pogostost, intenzivnost in usodnost so sorazmerne z našo nesposobnostjo celovitega upravljanja voda. Vojne ujme so posledica podnebnih sprememb, zgrešene urbanizacije in zanemarjanja urejanja vodotokov in poplavnih območij. Razmere so kritične, nesposobnost in neodgovornost nosilcev oblasti alarmantni. Škode in stroški zaradi poplav in slabih ukrepov daleč presegajo potrebna sredstva za protipoplavno zaščito. Vodni ekosistemi so naš izjemni naravni kapital in konkurenčna prednost, toda kot zanemarjena javna dobrina postajajo naša velika razvojna ovira.
-
Stresni testi evropskih bank so za nami, toda večjih pretresov niso prinesli. Nova mantra centralnih bankirjev je ekonomskotehnično vsaj tako zapletena, kot je politično prozaična. Stresni testi so najprej del formalne graditve nove evropske bančne unije, kjer ECB prevzema normalno vlogo regulatorja in nadzorovalca evrskega bančnega prostora. Hkrati pa dokazujejo, da politično ne prinašajo rešitve, ker ne preprečujejo niti ekonomske impotentnosti ECB niti političnih problemov evroobmočja. Dobili smo načrtovani ekonomski pretres bank za politično umiritev razmer.