dr. Bogomir Kovač

dr. Bogomir Kovač

  • Drama ekonomskega absurda

    Sloviti A. Einstein je nekoč izjavil, da bi v eni uri, ki bi jo imel na voljo za rešitev planeta, 59 minut porabil za definiranje problema in zadnjo minuto za njegovo reševanje. Zdi se, da tovrstne fizikalne modrosti v politični ekonomiji ne veljajo. Ob sedanji krizi večino časa porabimo za uresničevanje slabih rešitev in očitno le kratek čas za premislek, kam nas vodijo. Rezultat je jasen. Velika recesija že četrto leto opleta z repom, mi pa tavamo med slepimi in sleparskimi vladami ter brezglavimi menedžerji.

  • Tragedija skupnega

    Evropska bančna unija je bila najpomembnejša tema zadnjega evropskega političnega vrha v Bruslju. Vodilni politiki so obravnavali Van Rompuyevo vmesno poročilo o povezovanju fiskalne in bančne unije. Junijski načrt je temelj bančne unije videl v celovitem bančnem nadzoru, skupnih depozitnih poroštvih in posebnem mehanizmu za reševanje bank. Toda jeseni je imela Merklova drugačna stališča kot Hollande, Van Rompuy in Barroso sta spet predstavljala nekaj tretjega. Bančna unija namesto Arhimedove točke reševanja EU postaja bolj njena Ahilova peta.

  • Nobelovci

    Nobelova nagrada za ekonomijo je letos razveselila dva avtorja, profesorja Lloyda Shapleyja z UCLA in Alvina Rotha s Harvarda. Nagrajena sta za teoretski prispevek na področju teorije stabilnih alokacij in tržnega dizajniranja. Tej suhoparni javni obrazložitvi so potem dodali še nekaj preprostih primerov, ki so izzveneli precej eksotično. Dejansko pa Shapley velja za enega utemeljitev teorije iger, Roth pa je eden osrednjih ustvarjalcev sodobne teorije oblikovanja trgov. Letošnje skrito sporočilo švedske Kraljeve akademije je zato nekoliko zapleteno. Trgi so specifične družbene institucije, ki potrebujejo aktivno redizajniranje in kooperativno povezovanje različnih akterjev. Šele tedaj lahko postanejo naše orodje in ne čudežni »deus ex machina«.

  • Konec pravljice

    Politična razprava o proračunu 2013–2014 velja za osrednje obdobje Janševe vlade. Zato je nekakšna politično-ekonomska prelomnica njenega delovanja in obstoja. Vladna zgodba je razmeroma preprosta. Zagovarja ciljni maastrichtski primanjkljaj, stavi na nov krog omejevanja javnega sektorja, ekonomiko recesije pa razume kot nujno prehodno obdobje. Fiskalna konsolidacija je še vedno ključ do želenih strukturnih reform. Toda vlada dejansko ponavlja stare napake svoje ekonomske politike in nadaljuje pot svojega poraznega kriznega menedžmenta.

  • Odpor javnosti je. Pa ostalo?

    Minuli teden so v večernih TV-poročilih predvajali vse, kar moramo vedeti o svoji prihodnosti. Najprej smo videli sago o domnevnih poslovnih malverzacijah Z. Jankovića in njegov zagovor etike političnega biznisa. Potem je J. Janša iz palače ZN pred slovitim zelenim marmorjem govoril o človekovih pravicah in pojasnjeval redefinicijo genocida. Takoj zatem so nam razložili, da je fiskalna konsolidacija nujna, da moramo sanirati banke, izvesti pokojninsko reformo in reformo trga dela ter poskrbeti za privatizacijo. Vse to je baje boleče, toda neizbežno. Zato moramo razgraditi državo blaginje in povečati svoje obveznosti do davkoplačevalcev. Nato sledi obvezni del o racionalizaciji izobraževanja, zdravstva in socialne varnosti. Na koncu vedno kakšen zaneseni obraz ministra pove, da bomo prijeli in kaznovali odgovorne. Da, Slovenija je politično padla na glavo in se ekonomsko bliskovito sesedla vase. V jeziku politične filozofije in ekonomije temu pravimo »neoliberalni obrat«.

  • Alarm

    Slovenija je pred dvema izjemno pomembnima zakonskima rešitvama: o državnem holdingu za upravljanje državnih naložb in „slabi banki“ za krepitev stabilnosti bančnega sistema. Oba zakonska predloga sta nastajala v poletni politični poletni ihti, prinašata novo birokratizacijo postopkov, predvsem pa centralizacijo in koncentracijo moči ter večjo politizacijo odločanja. Značilnost Pahorjeve administracije je bila, da je ukrepala premalo in prepozno, Janševa vlada pa ponuja nedomišljene in prehitre spremembe. To je dejansko konec slovenskega gradualizma, ki nam je do leta 2005 nedvomno prinesel več koristi kot škode. Janša ponuja model „velikega poka“, kjer je ekonomsko reševanje države politično sredstvo za utrditev oblasti in prerazdelitev plena. Predlagana sanacija bančnega sistema je nov dokaz teh namer.

  • Politizacija bank

    Avtopsija krivcev za finančni zlom, ki je začel svoj vrtoglavi ples pred več kot petimi leti, zajema domala vse člene tržne družbe. Odgovorni so tako rekoč vsi, ki so sodelovali v prevladujočem finančnem biznisu, in podobno so tudi žrtve vsi uporabniki njegovih storitev. V tej kaotični igri nihče več ne zaupa nikomur. Strah postaja gibalo sprememb, finančni trgi in dolžniška ekonomija so pri tem preprosto zastali. Če ne deluje kreditna ekonomika, tržno gospodarstvo in njegova ideologija pristaneta v kameni dobi. Ničelna rast, porabite toliko, kolikor imate, žanjete, kar ste sejali. Sedanja gonja proti bankam in zlata pravila zadolževanja so na tej poti. Iskanje dežurnih krivcev je morda priročno orodje, toda hkrati lažna uteha. Napake so, žal, sistemske. In če jih želimo vsaj omiliti, jih moramo najprej razumeti, da bi lahko ravnali drugače. Pravno, poslovno in moralno.

  • Ponudba Maria Draghija

    ECB je v začetku septembra vendarle prestopila pričakovani političnoekonomski rubikon. Draghijev reševalni načrt za odpravo evropske finančne krize pomeni troje. Razpad evroobmočja in opustitev evra nista in ne moreta biti evropska alternativa. Monetarni vzvodi za odpravo krize so ekonomsko najbolj logični in politično najmanj oportuni. Politična koncentracija moči ECB slabi Berlin in povečuje vpliv Pariza in Rima. Toda Draghijev političnoekonomski poker nosi s seboj tudi tveganja. ECB prevzema politično odgovornost za reševanje EU, nevarno se zožujeta nemški manevrski prostor in vpliv, hkrati pa odkupi obveznic problematičnih držav in lajšanje stroškov zadolževanja ne bodo dovolj za rešitev evra.

  • Skrivnost razodetja

    Gospodarska recesija se v Sloveniji poglablja, BDP pada že tretje četrtletje zapored. Takšen rezultat je sestavni del negativnega gibanja našega ekonomskega cikla in napačne ekonomske politike zadnjih deset let. Sedanja vladna fiskalna konsolidacija in njeni varčevalni ukrepi bodo dodali svoj negativni vpliv šele v drugi polovici letošnjega leta. Dvojni negativni učinek recesije in finančne destabilizacije nas torej šele čaka. Osrednji problemi so nerazumevanje ekonomike povpraševanja, premajhno investicijsko trošenje države in slabo vodenje ekonomskih politik, ki jih še imamo. Vlada bo morala radikalno spremeniti svoj ekonomski pristop in javno komuniciranje. Očitno ekonomska nekompetentnost Janševe vlade postaja osrednja grožnja njenega političnega preživetja.

  • Odrešitev, ki to ni

    Zlato fiskalno pravilo je očitno Arhimedova točka slovenske politike. Postaja ločnica politične odgovornosti za ekonomski polom države ali pa skrivnostno vodilo k njeni odrešitvi, navznoter pomeni sprejetje ali zavračanje Janševe politike, navzven naj bi potrjevalo kredibilnost države in politično sledenje nemškim pravilom igre. Sprejem fiskalnega pravila je torej nekakšna točka političnega prevoja, kjer so jeseni možne tri alternative, vsaka pa ima svoje prednosti in slabosti. Nadaljevanje sedanje Janševe vlade navkljub katastrofalno nizki javni podpori; nezaupnica in zamenjava vlade z novo kombinacijo vladajoče koalicije ali pa nove predčasne volitve.

  • Med Petrom Klepcem in spečim Matjažem

    Avgustovski termin že nekaj let zapored zapolnjuje turistična kolumna. Nekaj razlogov najdemo v labirintih iztekajočih se počitnic, večino pa v pomenu turistične industrije. Turizem letos tretje leto zapored dokazuje, da lahko uspešno kljubuje kriznim razmeram, zlasti v EU. Robustnost njegove rasti temelji na občutljivosti turističnega povpraševanja, ki ohranja vrednote svobode gibanja in blaginje prostega časa. Hkrati dokazuje sposobnost prilagajanja turistične ponudbe. Ljudje preprosto potujejo več in ceneje. To je pomembno sporočilo tudi drugim poslovnim sektorjem in političnim določevalcem. Slovenija je letos dobila novo turistično strategijo, ostaja pa s starimi tegobami in nižjo državno turistično podporo. Turizem je tudi za to vlado še vedno prezrta priložnost.

  • Zima našega nezadovoljstva

    Avgust je za EU mesec navideznega premirja. Politiki so na počitnicah, finančni trgi opozorilno pritiskajo na obrestne mere obveznic, ljudje pa so v poletni vročini nekako pozabili na najhujše. Toda politične razpoke so vedno globlje, ni konkretnih rešitev, odloženi problemi pa se poglabljajo. Septembra bodo v Bruslju spet odločali o Grčiji, pred nami je usodna pomoč Španiji in Italiji, Francija nasprotuje nemški viziji politične unije, Nemčija je glede EU politično vse bolj razklana … Avgustovski mir napoveduje septembrski vihar in težavno jesen.

  • Pred ogledalom

    Agencija Moody’s ne zamudi dneva, da ne bi znižala dodatne bonitetne ocene za Slovenijo, zlasti za njene banke, obeti pa so slabi tudi za jesenski čas. Slovenija je po petih letih od najbolj perspektivne tranzicijske države nazadovala v problematično skupino držav evroskupine (PIIGS-S). Bonitetne hiše so sicer izkrivljeno ogledalo, toda podobe v njem so vendarle sila realne. Vplivni finančni mediji že nekaj tednov špekulirajo o nuji, da Slovenija jeseni zaprosi za evropsko finančno pomoč. Slovenija glede tega za EU sicer ni problematična, težave so bolj politične. Zagotovo se nam ob morebitni tuji pomoči obetata padec vlade in nova politična kriza.

  • Duh olimpizma v letu 2012

    Very British. Zelo veličastno, inteligentno, pa hkrati tako britansko in posebno je izzvenela Boylova otvoritev olimpijskih iger 2012 v Londonu. Videli smo, kako je Britanija skozi stoletja idejno, politično in ekonomsko gnetla sodobni svet, od začetkov kapitalizma do sodobne pop kulture, od socialnih pravic do odprte družbe, ki jo razpirajo mladi, ljudje s posebnimi potrebami in etnične skupine. Londonskih olimpijskih iger se vedno drži tudi nekaj zgodovinskih prelomnic. Davnega leta 1908 so postavili prve moderne organizacijske prijeme, leta 1948 so slavili mir, leta 2012 ponujajo sredi recesije novo razvojno upanje, londonski olimpijski model.

  • Slab politični poker

    Politična kriza, ki jo je skušal pretekli teden povzročiti Janez Janša, se je iztekla po pričakovanjih. Morebitno glasovanje o zaupnici vlade, ki bi ga vezali na sprejem zlatega fiskalnega pravila, je bil preprosto slab politični poker. Nihče ni prav verjel v premierovo blefiranje in še manj v usodnost končnega izida. Sklep političnega vrha, da bodo odločali o fiskalnem pravilu, holdingu in načinu sanacije bank v septembru, pomeni dvoje. Frontalni umik je najprej nesporen poraz vlade, hkrati pa resen opomin tudi opoziciji. Vlada ne obvladuje kriznih razmer, opozicija menca pred lastnimi odločitvami, Slovenija pa tone.

  • Slovenski državni holding

    Državni investicijski holding je v teh dneh dodobra razburil politično in ekonomsko javnost. Državna lastnina je v postsocialistični Sloveniji fetiš. Njegovi častilci in kritiki so se vsaj zadnja leta razvrščali na čudaški ideološki ločnici zagovornikov »nacionalnega interesa« in »neoliberalizma«. Politika in biznis sta lastnino vedno dojemala kot plen, v mešanici političnih strasti in ekonomskega pohlepa pa ni prostora niti za učinkovitost niti za etiko. Zato je tudi slovenski državni holding (SDH) preprosto zgolj novo poglavje stare zgodbe.

  • Padle kulise

    Pri reševanju iz sedanje evropske krize je ekonomistom očitno prekipelo, odprta pisma v uglednih svetovnih časopisih se vrstijo vsevprek. Krugman in Layard sta v NYT ponudila Manifest za ekonomski razum, velika skupina nemških ekonomistov je v FAZ objavila javna opozorila glede bruseljskih namer z bančno unijo. Opozorila so pomembna tudi za nas. Vlada ima zgrešen pogled na naravo fiskalne krize, prav tako skupaj z BS slabo rešuje težave bančnega sistema. Ekonomisti ji svetujejo eno, sama ravna drugače. Nimamo še javnih manifestov, imamo pa na polovici mandata razpadel vladni fiskalni svet.

  • Mednarodni polom Janševe vlade

    Največja in najvplivnejša slovenska banka je konec junija doživela nov reševalni epilog. Pri zadnji dokapitalizaciji NLB je finančno ministrstvo zgrešilo vse, kar je mogoče. Najprej je povsem naivno spregledalo potrebne roke in realne interese potencialnih vlagateljev. Sledila je tragikomedija korporativnega upravljanja na sami skupščini. Neto finančni učinek kapitalskih transakcij pomeni kupovanje časa in ne poslovne oživitve banke. Gre za prvi pravi mednarodni polom Janševe vlade. Slovenija je v tej bančni krizi postala resna kandidatka za evropsko pomoč.

  • Cena preživetja EU

    Evropski politični vrh konec junija naj bi ponudil težko pričakovano rešitev za evropske težave. Po usodnem 17. juniju 2010, ko so politiki zmagoslavno potrdili strategijo reševanja evropske krize, je vse videti veliko slabše. Zadolženost držav se poglablja, kriza se širi na banke, število držav, ki računajo na evropsko pomoč, se povečuje, pada zaupanje v evro, stresa se celotna zgradba EU. Evropska protikrizna politika je doživela popoln neuspeh. Politiki so kupovali čas in nevede zapravili skupen evropski projekt in zaupanje ljudi. Cena preživetja EU je zato vsak dan višja, in ko bo padel zadnji ekonomski plačnik, bo te politične blasfemičnosti konec.

  • Baltski trojček

    Baltski trojček je v evropski finančni kakofoniji postal ena redkih pozitivnih zgodb. Estonija, Litva in Latvija v sedanji recesiji presenetljivo hitro okrevajo. Za ECB in Barrosove komisarje je to dokaz, da politika fiskalne konsolidacije deluje. Krugmanova Estonska rapsodija kajpada govori nasprotno. Baltske države so bile v krizi po letu 2008 najbolj prizadete, sedanje okrevanje pa je protislovno in nedokončano. Toda zgodba je bolj večplastna, kot jo prikazujeta obe strani. Dokazuje predvsem manipulativno naravo politične ekonomije in usodno kompleksnost mogočega izhoda iz krize.

  • Zablode

    Banke vse bolj postajajo evropska mora. Shizofreni odnos med zadolženostjo držav in solventnostjo bančnega sistema dokazuje protislovja fiskalnega in monetarnega sistema, predvsem pa zablode korporativnega upravljanja. Grčija je primer, kako je nesolventna država potopila banke, v Španiji so banke ogrozile fiskalni položaj države, Slovenija pa z NLB in NKBM postaja primer popolnega poloma korporativnega upravljanja. Janševa vlada je v NKBM demonstrirala, kako ne upravljati, v NLB pa je spet uprizorila neverjetno predstavo o njeni dokapitalizaciji in prodaji. Težko je v treh zaporednih vladah najti kakršnokoli racionalno razlago za toliko strokovnega neznanja, upravljavske nesposobnosti in politične ignorance.

  • Nazaj k bistvu

    EU se vse bolj pogreza sama vase. Kriza je očitno večplastna, krizni požari vse večji, protikrizni ukrepi pa vse manj učinkoviti. Večina sedanjih rešitev vodi k večji evropski ekonomski integraciji, monetarno unijo nadgrajuje fiskalna in sedaj tudi bančna. Hkrati pa je EU pred realno alternativo, da sestopi v predmaastrichtsko obdobje, v skupnost držav s svojimi valutami, skupnim trgom in carinsko unijo. Prve rešitve si želi, drugačna alternativa postaja vse bolj realna. Prehod med obema pa lahko povzroči politični pretres, ki bi zamajal celotno svetovno gospodarsko ureditev.

  • Kje je kamen modrosti?

    Problem gospodarske rasti postaja osrednja tegoba evropske in tudi slovenske politično-ekonomske agende. Napovedi OECD so dramatične. Slovenija je kot majhno izvozno gospodarstvo tudi v drugi recesiji med najbolj prizadetimi, njena rast naj bi padla za dva odstotka. Toda vlada še vedno osrednjo pozornost namenja fiskalni konsolidaciji in ne rasti. Več kot očitno je neskladje med predlogi ekspanzivnega proračunskega varčevanja in rešitvami politike rasti. Očitno ne razume, da je osrednji problem spodbujanje rasti in ne omejevanje zadolževanja.

  • Prva ocena

    Sto dni Janševe vlade je dovolj za prvo tradicionalno oceno njenega dela. Nesporno smo dobili vlado, ki je veliko aktivnejša od prejšnje. Njena največja operativna dosežka sta varčevalni proračun in spoštovanje temeljnih fiskalnih zavez do EU, toda to sta hkrati tudi vladni največji strateški napaki. Slovensko javnost je skušala prepričati z nujnostjo in brezizhodnostjo ekonomskih sprememb, dejansko pa je pozabila, da ti ukrepi spodkopavajo socialne in politične temelje njene legitimnosti. Politična hitrost sprememb v prvih stotih dneh se je pokazala kot nevarna in nepotrebna ekonomska improvizacija. Vlada ima politični pogum, toda njeni ukrepi vodijo v ekonomske težave. Če ni znala pravočasno razbrati domačih opozoril, bo morala pač upoštevati tuje, ki jih je ta teden poslal OECD.

  • Zbogom, Grki?

    Grška politična kriza je dokaz, da sedanji način reševanja evropske ekonomske in finančne krize ne deluje. Volivci preprosto vidijo več kot politiki in razumejo svet drugače, kot ga očitno razlagajo ekonomisti in poslovneži. Izstop Grčije iz evroobmočja ali celo EU ni več anatema, temveč postaja predmet normalnih ekonomskih presoj in iskanja možnih političnih poti. Podobno, kot bo v sedanjih razmerah že letos povsem legitimno vprašanje, kaj početi z evrom, EMU in celotnim evropskim projektom. Grčija je preprosto prvi in morda tudi končni dokaz usodnih institucionalnih pomanjkljivosti EU in zgrešenosti sedanje politično-ekonomske logike njenega delovanja, ki jo na evropski ravni danes pooseblja Merklova.

  • Hollandova smer

    Francoske predsedniške volitve in zmaga socialista Françoisa Hollanda sta dokaz, da sedanje reševanje krize v EU potrebuje resen zasuk. Podobno sporočilo je na super evropsko volilno nedeljo petih držav prišlo tudi iz Aten, nacisti in komunisti so v parlamentu. Kdor ne verjame ekonomskim argumentom, lahko sedaj poseže po političnih dokazih. V dobrem letu je v evroobmočju padlo deset vlad od sedemnajstih, politični prostor se radikalizira z desne in leve strani, sredina izgublja ekonomski kompas in politično moč. Dosedanji model ostre fiskalne konsolidacije in finančne obrambe evra po dveh letih ne daje niti ekonomskih niti političnih rezultatov. Hollande je za sedaj simbolni znanilec sprememb v evropskem centru, Grčija bo letos najverjetneje zapustila evroobmočje. Leto 2012 bo prelomno, toda ali bo prelom mogoče obrniti v pravo smer?

  • Čakanje se ne izplača

    Pred dobrim tednom so imeli na nacionalni televiziji velike povolilne intervjuje Janša, Janković in Pahor. Namesto odrešitve so povzročili še večjo zaskrbljenost. Janša je vsevprek slikal zunanje in notranje grožnje krize, da bi prikril politično polomijo svojih ukrepov. Janković je sicer ponujal najustreznejšo ekonomsko strategijo, toda z zmedeno opozicijsko politično presojo. Pahor pa je kot vedno predvsem nastopal, brez prave vsebine in s pogosto napačnimi sklepi. Politično soočanje je bila plehka napoved prihodnjega političnega spopada.

  • V pasti sladkovodnih ekonomistov

    Med ekonomisti z obeh strani Atlantika že dobro leto in pol poteka živahna razprava, ali sta sedanja fiskalna politika in hitro zniževanje proračunskih primanjkljajev ustrezna ali slaba rešitev. Slovensko govorjenje nima posebne teoretske širine, prevladujejo politični argumenti in različne ekonomske ideologije. Tudi finančni minister kot akademski ekonomist za zdaj ni postregel z resnejšo fiskalno in razvojno vizijo. Zagotovo doktrina javnofinančnega šoka nadomešča stari gradualizem in preprosto fiskalno korekcijo. Toda ali lahko s tem dosežemo potrebno stabilizacijo razmer in razvojni zasuk? Odgovor je žal negativen.

  • Učna ura

    Proračunska ura je začela za slovensko vlado biti plat zvona. Za parlamentarno proceduro je pripravljen proračunski rebalans, brezizhodna pogajanja s sindikati potekajo naprej, prihaja nadzorna misija Evropske komisije, v ozadju je že splošna stavka javnega sektorja in morda celo referendum. Politična podpora Janševi vladi je po slabih stotih dneh na ravni Pahorjeve, ko je sedanja oblast zahtevala njen odstop zaradi nelegitimnosti. V političnoekonomskem pat položaju vlada prodaja ideologijo demoniziranja realnosti in politiko ekonomske brezizhodnosti.

  • Spet misliti utopijo

    Nekaj mesecev po izrednih volitvah je politični zemljevid Slovenije zakoličen v znanih okvirih. Janševa koalicija je sredi ostre fiskalne konsolidacije, ki ni zgolj ekonomsko-tehnično opravilo, temveč predvsem politični projekt evropske desnice. Leva sredina je po relativni zmagi izgubila parlamentarno večino in vlado. Poražena je na referendumu o družinskem zakoniku, nekdanje vodilno jedro (LDS) je klinično mrtvo, boj za prevlado med PS in SD je ohromilo njeno sedanje delovanje. Krizni čas in reševanje krize bi morala delati za levico, toda levica je sama že zdavnaj pred tem zabredla v krizo idej, dela in zmedene identitete svojih voditeljev. Alternativa za sedaj ni združevanje, treba bo najti pravo alternativo. Za začetek bi to lahko bila prva prava vlada v senci.