
dr. Bogomir Kovač
-
Numerološko je številka 2013 protislovna, merodajno skupno število 33 pa skrivnostno. Za nekatere pomeni »13« dobro leto, za druge popolni polom, vsem pa je skupno, da praznoverje pridobiva moč nad racionalnim vodenjem sprememb. In kaže, da bo to osrednje vodilo letošnjega leta. V letu 2013 se bodo krepile desne in leve politično-ekonomske ideologije. Tu svečeniki in mistiki vseh vrst vedno pridobivajo, politiki pa izgubljajo. Ekonomska kriza v centru svetovnega kapitalizma stopa v šesto leto in nima niti pravih niti hitrih rešitev. EU ostaja osrednja globalna težava, zlasti s fiskalno in socialno krizo države. Slovenija bo leta 2013 njena kaotična članica, brez potrebnega zaupanja in upanja, da najde dobre rešitve.
-
Gospodarska kriza postaja v Sloveniji vse bolj tudi politična. V demokratičnem uporu državljanov lahko vidimo upor proti strankokraciji kot obliki sedanje demokracije, vse bolj pa stopa v ospredje tudi iskanje politično-ekonomskih alternativ. Oboje smo v osemdesetih letih že videli in doživeli. To je bil čas, ko je nova desnica oblikovala zmagovito neoliberalno doktrino in prakso neokonservativizma. Nova in stara levica sta se pri tem povsem izgubili. Toda desna alternativa po tridesetih letih končuje v usodni krizi. EU je njeno središče. Tu je polom neoliberalnega kapitalizma najbolj očiten, prav tako tudi ponujena zdravila, podobna tistim iz osemdesetih let. Vrnitev v prihodnost? Da, toda z napačnega konca. In na to nas opozarjajo prebujeni državljani.
-
Nedavni odstop vodstva AUKN je prav tako pričakovana kot tudi načrtovana poteza Janševe vlade. Postopen odvzem pristojnosti, vrsta kadrovskih zamenjav in na koncu odstopi in razpad celotnega institucionalnega sistema AUKN so samo druga stran želene in načrtovane privatizacije. Podoben institucionalni manever je vlada opravila pri fiskalnem svetu. Dve pomembni instituciji države v kritičnem trenutku njene krize ne delujeta, njuna ekonomska demontaža in politično licemerstvo pa sta dober zgled moralne perverznosti. Reči so toliko bolj presenetljive, ker vodi finančno ministrstvo profesor institucionalne ekonomije.
-
Politično-ekonomska kriza v Sloveniji očitno dobiva nove oblike in razsežnosti. Skupni imenovalec ima tako v dolžini in globini ekonomske krize kot tudi v dosedanjih neuspešnih političnih odgovorih in nesposobnosti obstoječih elit. Poulične demonstracije in tudi spopadi s policijo so mešanica odpora proti sistemu, želenih pritiskov glede sprememb, pa tudi manipulacij skupin izgrednikov, ki razkrivajo nevrotično stanje sedanje družbe. Scenariji reševanja postajajo danes podobni tistim iz leta 2011, tudi akterji so isti. Razlika je samo v resnosti ekonomskih razmer in izčrpanosti političnih alternativ.
-
Labirinti vroče novembrske razprave v Bruslju o »evropskem proračunu« v obdobju 2014–2020 so kajpada klasični ekonomski koncentrat političnih razmerij moči in interesov. Toda spori o ekonomski prerazdelitvi evropskih sredstev so edina primerljiva podoba, ki jo srečamo pri sprejemanju proračunov držav članic. Vse preostalo je drugačno. Proračun EU je tako po imenu kot po obsegu in strukturi povsem netipična institucija in fiskalni instrument. V sedanji krizi EU je zato bolj relikvija dosedanjega združevanja kot trden element želene fiskalne unije.
-
Razumevanje makroekonomskih agregatov dobiva v sedanji krizi nove razsežnosti. V teoriji o mikrotemeljih makroekonomije govorimo že desetletja. Toda eno je teoretski kvas, drugo pa je konkretno razumevanje vplivov podjetij na gospodarsko stanje v državi. Applov iPhone naj bi s poslovno verigo prispeval pol odstotne točke k rasti ameriškega BDP-ja v zadnji četrtini leta. Velja tudi nasprotno. In to je naš problem z Elanom, bankami, gradbeništvom, stanovanji ... Vlade puščajo propadati cele panoge in podjetja, nihče si ne želi mazati rok s konkretnimi posli. Ponavljamo staro neoliberalno mantro, da vse rešuje trg in da so za poslovne polome odgovorni lastniki in menedžerji podjetij. Toda vse skupaj je predvsem mešanica neznanja, nesposobnosti in politične poniglavosti.
-
Velika recesija prinaša renesanso industrijske politike na ravni EU in njenih članic, pomembna postaja tudi v ZDA in drugod. Danes z njo dejansko razumemo vse oblike spodbujanja in usmerjanja gospodarske rasti in konkurenčnosti. Toda kako spodbuditi rast brez posebnega zadolževanja? Logika je preprosta. Namesto večne fiskalne konsolidacije z začaranim krogom varčevanja potrebujemo zasuk h konkurenčnosti in rasti, zaposlenosti in povečanju blaginje. To je tudi edina pot, kako lahko rešimo fiskalno in dolžniško krizo. Tega zasuka nihče ne jemlje dovolj resno. Slovenija je jeseni dobila vladni program ukrepov za spodbujanje rasti, pa tudi predlog nove industrijske politike. Toda spet gre za splošna načela in usmeritve, brez konkretnih sprememb in zavezujočih projektov. Implementacijski deficiti so večja nevarnost kot proračunski. In tu EU greši podobno kot Janševa vlada.
-
Obamov tweet »Še štiri leta!« je po novi volilni zmagi ameriških predsedniških volitev v hipu postal najpopularnejše sporočilo, ki je obšlo svet. Ameriške volitve so se končale s precej bolj prepričljivo prednostjo sedanjega predsednika, kot so napovedovali. Zmago so Obami prinesli predvsem visoka volilna udeležba, nesporno boljši predvolilni program in razmeroma uspešno ameriško gospodarsko okrevanje. Zanimivo naključje, da prav v tem času doživlja pomembne politične spremembe tudi Kitajska, druga najpomembnejša svetovna država. In ne nazadnje so se v tem volilnem valu znašle tudi slovenske predsedniške volitve, ki so v teh politično-ekonomskih razmerah pomembnejše kot v preteklosti.
-
Sloviti A. Einstein je nekoč izjavil, da bi v eni uri, ki bi jo imel na voljo za rešitev planeta, 59 minut porabil za definiranje problema in zadnjo minuto za njegovo reševanje. Zdi se, da tovrstne fizikalne modrosti v politični ekonomiji ne veljajo. Ob sedanji krizi večino časa porabimo za uresničevanje slabih rešitev in očitno le kratek čas za premislek, kam nas vodijo. Rezultat je jasen. Velika recesija že četrto leto opleta z repom, mi pa tavamo med slepimi in sleparskimi vladami ter brezglavimi menedžerji.
-
Evropska bančna unija je bila najpomembnejša tema zadnjega evropskega političnega vrha v Bruslju. Vodilni politiki so obravnavali Van Rompuyevo vmesno poročilo o povezovanju fiskalne in bančne unije. Junijski načrt je temelj bančne unije videl v celovitem bančnem nadzoru, skupnih depozitnih poroštvih in posebnem mehanizmu za reševanje bank. Toda jeseni je imela Merklova drugačna stališča kot Hollande, Van Rompuy in Barroso sta spet predstavljala nekaj tretjega. Bančna unija namesto Arhimedove točke reševanja EU postaja bolj njena Ahilova peta.
-
Nobelova nagrada za ekonomijo je letos razveselila dva avtorja, profesorja Lloyda Shapleyja z UCLA in Alvina Rotha s Harvarda. Nagrajena sta za teoretski prispevek na področju teorije stabilnih alokacij in tržnega dizajniranja. Tej suhoparni javni obrazložitvi so potem dodali še nekaj preprostih primerov, ki so izzveneli precej eksotično. Dejansko pa Shapley velja za enega utemeljitev teorije iger, Roth pa je eden osrednjih ustvarjalcev sodobne teorije oblikovanja trgov. Letošnje skrito sporočilo švedske Kraljeve akademije je zato nekoliko zapleteno. Trgi so specifične družbene institucije, ki potrebujejo aktivno redizajniranje in kooperativno povezovanje različnih akterjev. Šele tedaj lahko postanejo naše orodje in ne čudežni »deus ex machina«.
-
Politična razprava o proračunu 2013–2014 velja za osrednje obdobje Janševe vlade. Zato je nekakšna politično-ekonomska prelomnica njenega delovanja in obstoja. Vladna zgodba je razmeroma preprosta. Zagovarja ciljni maastrichtski primanjkljaj, stavi na nov krog omejevanja javnega sektorja, ekonomiko recesije pa razume kot nujno prehodno obdobje. Fiskalna konsolidacija je še vedno ključ do želenih strukturnih reform. Toda vlada dejansko ponavlja stare napake svoje ekonomske politike in nadaljuje pot svojega poraznega kriznega menedžmenta.
-
Minuli teden so v večernih TV-poročilih predvajali vse, kar moramo vedeti o svoji prihodnosti. Najprej smo videli sago o domnevnih poslovnih malverzacijah Z. Jankovića in njegov zagovor etike političnega biznisa. Potem je J. Janša iz palače ZN pred slovitim zelenim marmorjem govoril o človekovih pravicah in pojasnjeval redefinicijo genocida. Takoj zatem so nam razložili, da je fiskalna konsolidacija nujna, da moramo sanirati banke, izvesti pokojninsko reformo in reformo trga dela ter poskrbeti za privatizacijo. Vse to je baje boleče, toda neizbežno. Zato moramo razgraditi državo blaginje in povečati svoje obveznosti do davkoplačevalcev. Nato sledi obvezni del o racionalizaciji izobraževanja, zdravstva in socialne varnosti. Na koncu vedno kakšen zaneseni obraz ministra pove, da bomo prijeli in kaznovali odgovorne. Da, Slovenija je politično padla na glavo in se ekonomsko bliskovito sesedla vase. V jeziku politične filozofije in ekonomije temu pravimo »neoliberalni obrat«.
-
Slovenija je pred dvema izjemno pomembnima zakonskima rešitvama: o državnem holdingu za upravljanje državnih naložb in „slabi banki“ za krepitev stabilnosti bančnega sistema. Oba zakonska predloga sta nastajala v poletni politični poletni ihti, prinašata novo birokratizacijo postopkov, predvsem pa centralizacijo in koncentracijo moči ter večjo politizacijo odločanja. Značilnost Pahorjeve administracije je bila, da je ukrepala premalo in prepozno, Janševa vlada pa ponuja nedomišljene in prehitre spremembe. To je dejansko konec slovenskega gradualizma, ki nam je do leta 2005 nedvomno prinesel več koristi kot škode. Janša ponuja model „velikega poka“, kjer je ekonomsko reševanje države politično sredstvo za utrditev oblasti in prerazdelitev plena. Predlagana sanacija bančnega sistema je nov dokaz teh namer.
-
Avtopsija krivcev za finančni zlom, ki je začel svoj vrtoglavi ples pred več kot petimi leti, zajema domala vse člene tržne družbe. Odgovorni so tako rekoč vsi, ki so sodelovali v prevladujočem finančnem biznisu, in podobno so tudi žrtve vsi uporabniki njegovih storitev. V tej kaotični igri nihče več ne zaupa nikomur. Strah postaja gibalo sprememb, finančni trgi in dolžniška ekonomija so pri tem preprosto zastali. Če ne deluje kreditna ekonomika, tržno gospodarstvo in njegova ideologija pristaneta v kameni dobi. Ničelna rast, porabite toliko, kolikor imate, žanjete, kar ste sejali. Sedanja gonja proti bankam in zlata pravila zadolževanja so na tej poti. Iskanje dežurnih krivcev je morda priročno orodje, toda hkrati lažna uteha. Napake so, žal, sistemske. In če jih želimo vsaj omiliti, jih moramo najprej razumeti, da bi lahko ravnali drugače. Pravno, poslovno in moralno.
-
ECB je v začetku septembra vendarle prestopila pričakovani političnoekonomski rubikon. Draghijev reševalni načrt za odpravo evropske finančne krize pomeni troje. Razpad evroobmočja in opustitev evra nista in ne moreta biti evropska alternativa. Monetarni vzvodi za odpravo krize so ekonomsko najbolj logični in politično najmanj oportuni. Politična koncentracija moči ECB slabi Berlin in povečuje vpliv Pariza in Rima. Toda Draghijev političnoekonomski poker nosi s seboj tudi tveganja. ECB prevzema politično odgovornost za reševanje EU, nevarno se zožujeta nemški manevrski prostor in vpliv, hkrati pa odkupi obveznic problematičnih držav in lajšanje stroškov zadolževanja ne bodo dovolj za rešitev evra.
-
Gospodarska recesija se v Sloveniji poglablja, BDP pada že tretje četrtletje zapored. Takšen rezultat je sestavni del negativnega gibanja našega ekonomskega cikla in napačne ekonomske politike zadnjih deset let. Sedanja vladna fiskalna konsolidacija in njeni varčevalni ukrepi bodo dodali svoj negativni vpliv šele v drugi polovici letošnjega leta. Dvojni negativni učinek recesije in finančne destabilizacije nas torej šele čaka. Osrednji problemi so nerazumevanje ekonomike povpraševanja, premajhno investicijsko trošenje države in slabo vodenje ekonomskih politik, ki jih še imamo. Vlada bo morala radikalno spremeniti svoj ekonomski pristop in javno komuniciranje. Očitno ekonomska nekompetentnost Janševe vlade postaja osrednja grožnja njenega političnega preživetja.
-
Zlato fiskalno pravilo je očitno Arhimedova točka slovenske politike. Postaja ločnica politične odgovornosti za ekonomski polom države ali pa skrivnostno vodilo k njeni odrešitvi, navznoter pomeni sprejetje ali zavračanje Janševe politike, navzven naj bi potrjevalo kredibilnost države in politično sledenje nemškim pravilom igre. Sprejem fiskalnega pravila je torej nekakšna točka političnega prevoja, kjer so jeseni možne tri alternative, vsaka pa ima svoje prednosti in slabosti. Nadaljevanje sedanje Janševe vlade navkljub katastrofalno nizki javni podpori; nezaupnica in zamenjava vlade z novo kombinacijo vladajoče koalicije ali pa nove predčasne volitve.
-
Med Petrom Klepcem in spečim Matjažem
Avgustovski termin že nekaj let zapored zapolnjuje turistična kolumna. Nekaj razlogov najdemo v labirintih iztekajočih se počitnic, večino pa v pomenu turistične industrije. Turizem letos tretje leto zapored dokazuje, da lahko uspešno kljubuje kriznim razmeram, zlasti v EU. Robustnost njegove rasti temelji na občutljivosti turističnega povpraševanja, ki ohranja vrednote svobode gibanja in blaginje prostega časa. Hkrati dokazuje sposobnost prilagajanja turistične ponudbe. Ljudje preprosto potujejo več in ceneje. To je pomembno sporočilo tudi drugim poslovnim sektorjem in političnim določevalcem. Slovenija je letos dobila novo turistično strategijo, ostaja pa s starimi tegobami in nižjo državno turistično podporo. Turizem je tudi za to vlado še vedno prezrta priložnost.
-
Avgust je za EU mesec navideznega premirja. Politiki so na počitnicah, finančni trgi opozorilno pritiskajo na obrestne mere obveznic, ljudje pa so v poletni vročini nekako pozabili na najhujše. Toda politične razpoke so vedno globlje, ni konkretnih rešitev, odloženi problemi pa se poglabljajo. Septembra bodo v Bruslju spet odločali o Grčiji, pred nami je usodna pomoč Španiji in Italiji, Francija nasprotuje nemški viziji politične unije, Nemčija je glede EU politično vse bolj razklana … Avgustovski mir napoveduje septembrski vihar in težavno jesen.
-
Agencija Moody’s ne zamudi dneva, da ne bi znižala dodatne bonitetne ocene za Slovenijo, zlasti za njene banke, obeti pa so slabi tudi za jesenski čas. Slovenija je po petih letih od najbolj perspektivne tranzicijske države nazadovala v problematično skupino držav evroskupine (PIIGS-S). Bonitetne hiše so sicer izkrivljeno ogledalo, toda podobe v njem so vendarle sila realne. Vplivni finančni mediji že nekaj tednov špekulirajo o nuji, da Slovenija jeseni zaprosi za evropsko finančno pomoč. Slovenija glede tega za EU sicer ni problematična, težave so bolj politične. Zagotovo se nam ob morebitni tuji pomoči obetata padec vlade in nova politična kriza.
-
Very British. Zelo veličastno, inteligentno, pa hkrati tako britansko in posebno je izzvenela Boylova otvoritev olimpijskih iger 2012 v Londonu. Videli smo, kako je Britanija skozi stoletja idejno, politično in ekonomsko gnetla sodobni svet, od začetkov kapitalizma do sodobne pop kulture, od socialnih pravic do odprte družbe, ki jo razpirajo mladi, ljudje s posebnimi potrebami in etnične skupine. Londonskih olimpijskih iger se vedno drži tudi nekaj zgodovinskih prelomnic. Davnega leta 1908 so postavili prve moderne organizacijske prijeme, leta 1948 so slavili mir, leta 2012 ponujajo sredi recesije novo razvojno upanje, londonski olimpijski model.
-
Politična kriza, ki jo je skušal pretekli teden povzročiti Janez Janša, se je iztekla po pričakovanjih. Morebitno glasovanje o zaupnici vlade, ki bi ga vezali na sprejem zlatega fiskalnega pravila, je bil preprosto slab politični poker. Nihče ni prav verjel v premierovo blefiranje in še manj v usodnost končnega izida. Sklep političnega vrha, da bodo odločali o fiskalnem pravilu, holdingu in načinu sanacije bank v septembru, pomeni dvoje. Frontalni umik je najprej nesporen poraz vlade, hkrati pa resen opomin tudi opoziciji. Vlada ne obvladuje kriznih razmer, opozicija menca pred lastnimi odločitvami, Slovenija pa tone.
-
Državni investicijski holding je v teh dneh dodobra razburil politično in ekonomsko javnost. Državna lastnina je v postsocialistični Sloveniji fetiš. Njegovi častilci in kritiki so se vsaj zadnja leta razvrščali na čudaški ideološki ločnici zagovornikov »nacionalnega interesa« in »neoliberalizma«. Politika in biznis sta lastnino vedno dojemala kot plen, v mešanici političnih strasti in ekonomskega pohlepa pa ni prostora niti za učinkovitost niti za etiko. Zato je tudi slovenski državni holding (SDH) preprosto zgolj novo poglavje stare zgodbe.
-
Pri reševanju iz sedanje evropske krize je ekonomistom očitno prekipelo, odprta pisma v uglednih svetovnih časopisih se vrstijo vsevprek. Krugman in Layard sta v NYT ponudila Manifest za ekonomski razum, velika skupina nemških ekonomistov je v FAZ objavila javna opozorila glede bruseljskih namer z bančno unijo. Opozorila so pomembna tudi za nas. Vlada ima zgrešen pogled na naravo fiskalne krize, prav tako skupaj z BS slabo rešuje težave bančnega sistema. Ekonomisti ji svetujejo eno, sama ravna drugače. Nimamo še javnih manifestov, imamo pa na polovici mandata razpadel vladni fiskalni svet.
-
Mednarodni polom Janševe vlade
Največja in najvplivnejša slovenska banka je konec junija doživela nov reševalni epilog. Pri zadnji dokapitalizaciji NLB je finančno ministrstvo zgrešilo vse, kar je mogoče. Najprej je povsem naivno spregledalo potrebne roke in realne interese potencialnih vlagateljev. Sledila je tragikomedija korporativnega upravljanja na sami skupščini. Neto finančni učinek kapitalskih transakcij pomeni kupovanje časa in ne poslovne oživitve banke. Gre za prvi pravi mednarodni polom Janševe vlade. Slovenija je v tej bančni krizi postala resna kandidatka za evropsko pomoč.
-
Evropski politični vrh konec junija naj bi ponudil težko pričakovano rešitev za evropske težave. Po usodnem 17. juniju 2010, ko so politiki zmagoslavno potrdili strategijo reševanja evropske krize, je vse videti veliko slabše. Zadolženost držav se poglablja, kriza se širi na banke, število držav, ki računajo na evropsko pomoč, se povečuje, pada zaupanje v evro, stresa se celotna zgradba EU. Evropska protikrizna politika je doživela popoln neuspeh. Politiki so kupovali čas in nevede zapravili skupen evropski projekt in zaupanje ljudi. Cena preživetja EU je zato vsak dan višja, in ko bo padel zadnji ekonomski plačnik, bo te politične blasfemičnosti konec.
-
Baltski trojček je v evropski finančni kakofoniji postal ena redkih pozitivnih zgodb. Estonija, Litva in Latvija v sedanji recesiji presenetljivo hitro okrevajo. Za ECB in Barrosove komisarje je to dokaz, da politika fiskalne konsolidacije deluje. Krugmanova Estonska rapsodija kajpada govori nasprotno. Baltske države so bile v krizi po letu 2008 najbolj prizadete, sedanje okrevanje pa je protislovno in nedokončano. Toda zgodba je bolj večplastna, kot jo prikazujeta obe strani. Dokazuje predvsem manipulativno naravo politične ekonomije in usodno kompleksnost mogočega izhoda iz krize.
-
Banke vse bolj postajajo evropska mora. Shizofreni odnos med zadolženostjo držav in solventnostjo bančnega sistema dokazuje protislovja fiskalnega in monetarnega sistema, predvsem pa zablode korporativnega upravljanja. Grčija je primer, kako je nesolventna država potopila banke, v Španiji so banke ogrozile fiskalni položaj države, Slovenija pa z NLB in NKBM postaja primer popolnega poloma korporativnega upravljanja. Janševa vlada je v NKBM demonstrirala, kako ne upravljati, v NLB pa je spet uprizorila neverjetno predstavo o njeni dokapitalizaciji in prodaji. Težko je v treh zaporednih vladah najti kakršnokoli racionalno razlago za toliko strokovnega neznanja, upravljavske nesposobnosti in politične ignorance.
-
EU se vse bolj pogreza sama vase. Kriza je očitno večplastna, krizni požari vse večji, protikrizni ukrepi pa vse manj učinkoviti. Večina sedanjih rešitev vodi k večji evropski ekonomski integraciji, monetarno unijo nadgrajuje fiskalna in sedaj tudi bančna. Hkrati pa je EU pred realno alternativo, da sestopi v predmaastrichtsko obdobje, v skupnost držav s svojimi valutami, skupnim trgom in carinsko unijo. Prve rešitve si želi, drugačna alternativa postaja vse bolj realna. Prehod med obema pa lahko povzroči politični pretres, ki bi zamajal celotno svetovno gospodarsko ureditev.