dr. Bogomir Kovač

dr. Bogomir Kovač

  • Zima našega nezadovoljstva

    Avgust je za EU mesec navideznega premirja. Politiki so na počitnicah, finančni trgi opozorilno pritiskajo na obrestne mere obveznic, ljudje pa so v poletni vročini nekako pozabili na najhujše. Toda politične razpoke so vedno globlje, ni konkretnih rešitev, odloženi problemi pa se poglabljajo. Septembra bodo v Bruslju spet odločali o Grčiji, pred nami je usodna pomoč Španiji in Italiji, Francija nasprotuje nemški viziji politične unije, Nemčija je glede EU politično vse bolj razklana … Avgustovski mir napoveduje septembrski vihar in težavno jesen.

  • Pred ogledalom

    Agencija Moody’s ne zamudi dneva, da ne bi znižala dodatne bonitetne ocene za Slovenijo, zlasti za njene banke, obeti pa so slabi tudi za jesenski čas. Slovenija je po petih letih od najbolj perspektivne tranzicijske države nazadovala v problematično skupino držav evroskupine (PIIGS-S). Bonitetne hiše so sicer izkrivljeno ogledalo, toda podobe v njem so vendarle sila realne. Vplivni finančni mediji že nekaj tednov špekulirajo o nuji, da Slovenija jeseni zaprosi za evropsko finančno pomoč. Slovenija glede tega za EU sicer ni problematična, težave so bolj politične. Zagotovo se nam ob morebitni tuji pomoči obetata padec vlade in nova politična kriza.

  • Duh olimpizma v letu 2012

    Very British. Zelo veličastno, inteligentno, pa hkrati tako britansko in posebno je izzvenela Boylova otvoritev olimpijskih iger 2012 v Londonu. Videli smo, kako je Britanija skozi stoletja idejno, politično in ekonomsko gnetla sodobni svet, od začetkov kapitalizma do sodobne pop kulture, od socialnih pravic do odprte družbe, ki jo razpirajo mladi, ljudje s posebnimi potrebami in etnične skupine. Londonskih olimpijskih iger se vedno drži tudi nekaj zgodovinskih prelomnic. Davnega leta 1908 so postavili prve moderne organizacijske prijeme, leta 1948 so slavili mir, leta 2012 ponujajo sredi recesije novo razvojno upanje, londonski olimpijski model.

  • Slab politični poker

    Politična kriza, ki jo je skušal pretekli teden povzročiti Janez Janša, se je iztekla po pričakovanjih. Morebitno glasovanje o zaupnici vlade, ki bi ga vezali na sprejem zlatega fiskalnega pravila, je bil preprosto slab politični poker. Nihče ni prav verjel v premierovo blefiranje in še manj v usodnost končnega izida. Sklep političnega vrha, da bodo odločali o fiskalnem pravilu, holdingu in načinu sanacije bank v septembru, pomeni dvoje. Frontalni umik je najprej nesporen poraz vlade, hkrati pa resen opomin tudi opoziciji. Vlada ne obvladuje kriznih razmer, opozicija menca pred lastnimi odločitvami, Slovenija pa tone.

  • Slovenski državni holding

    Državni investicijski holding je v teh dneh dodobra razburil politično in ekonomsko javnost. Državna lastnina je v postsocialistični Sloveniji fetiš. Njegovi častilci in kritiki so se vsaj zadnja leta razvrščali na čudaški ideološki ločnici zagovornikov »nacionalnega interesa« in »neoliberalizma«. Politika in biznis sta lastnino vedno dojemala kot plen, v mešanici političnih strasti in ekonomskega pohlepa pa ni prostora niti za učinkovitost niti za etiko. Zato je tudi slovenski državni holding (SDH) preprosto zgolj novo poglavje stare zgodbe.

  • Padle kulise

    Pri reševanju iz sedanje evropske krize je ekonomistom očitno prekipelo, odprta pisma v uglednih svetovnih časopisih se vrstijo vsevprek. Krugman in Layard sta v NYT ponudila Manifest za ekonomski razum, velika skupina nemških ekonomistov je v FAZ objavila javna opozorila glede bruseljskih namer z bančno unijo. Opozorila so pomembna tudi za nas. Vlada ima zgrešen pogled na naravo fiskalne krize, prav tako skupaj z BS slabo rešuje težave bančnega sistema. Ekonomisti ji svetujejo eno, sama ravna drugače. Nimamo še javnih manifestov, imamo pa na polovici mandata razpadel vladni fiskalni svet.

  • Mednarodni polom Janševe vlade

    Največja in najvplivnejša slovenska banka je konec junija doživela nov reševalni epilog. Pri zadnji dokapitalizaciji NLB je finančno ministrstvo zgrešilo vse, kar je mogoče. Najprej je povsem naivno spregledalo potrebne roke in realne interese potencialnih vlagateljev. Sledila je tragikomedija korporativnega upravljanja na sami skupščini. Neto finančni učinek kapitalskih transakcij pomeni kupovanje časa in ne poslovne oživitve banke. Gre za prvi pravi mednarodni polom Janševe vlade. Slovenija je v tej bančni krizi postala resna kandidatka za evropsko pomoč.

  • Cena preživetja EU

    Evropski politični vrh konec junija naj bi ponudil težko pričakovano rešitev za evropske težave. Po usodnem 17. juniju 2010, ko so politiki zmagoslavno potrdili strategijo reševanja evropske krize, je vse videti veliko slabše. Zadolženost držav se poglablja, kriza se širi na banke, število držav, ki računajo na evropsko pomoč, se povečuje, pada zaupanje v evro, stresa se celotna zgradba EU. Evropska protikrizna politika je doživela popoln neuspeh. Politiki so kupovali čas in nevede zapravili skupen evropski projekt in zaupanje ljudi. Cena preživetja EU je zato vsak dan višja, in ko bo padel zadnji ekonomski plačnik, bo te politične blasfemičnosti konec.

  • Baltski trojček

    Baltski trojček je v evropski finančni kakofoniji postal ena redkih pozitivnih zgodb. Estonija, Litva in Latvija v sedanji recesiji presenetljivo hitro okrevajo. Za ECB in Barrosove komisarje je to dokaz, da politika fiskalne konsolidacije deluje. Krugmanova Estonska rapsodija kajpada govori nasprotno. Baltske države so bile v krizi po letu 2008 najbolj prizadete, sedanje okrevanje pa je protislovno in nedokončano. Toda zgodba je bolj večplastna, kot jo prikazujeta obe strani. Dokazuje predvsem manipulativno naravo politične ekonomije in usodno kompleksnost mogočega izhoda iz krize.

  • Zablode

    Banke vse bolj postajajo evropska mora. Shizofreni odnos med zadolženostjo držav in solventnostjo bančnega sistema dokazuje protislovja fiskalnega in monetarnega sistema, predvsem pa zablode korporativnega upravljanja. Grčija je primer, kako je nesolventna država potopila banke, v Španiji so banke ogrozile fiskalni položaj države, Slovenija pa z NLB in NKBM postaja primer popolnega poloma korporativnega upravljanja. Janševa vlada je v NKBM demonstrirala, kako ne upravljati, v NLB pa je spet uprizorila neverjetno predstavo o njeni dokapitalizaciji in prodaji. Težko je v treh zaporednih vladah najti kakršnokoli racionalno razlago za toliko strokovnega neznanja, upravljavske nesposobnosti in politične ignorance.

  • Nazaj k bistvu

    EU se vse bolj pogreza sama vase. Kriza je očitno večplastna, krizni požari vse večji, protikrizni ukrepi pa vse manj učinkoviti. Večina sedanjih rešitev vodi k večji evropski ekonomski integraciji, monetarno unijo nadgrajuje fiskalna in sedaj tudi bančna. Hkrati pa je EU pred realno alternativo, da sestopi v predmaastrichtsko obdobje, v skupnost držav s svojimi valutami, skupnim trgom in carinsko unijo. Prve rešitve si želi, drugačna alternativa postaja vse bolj realna. Prehod med obema pa lahko povzroči politični pretres, ki bi zamajal celotno svetovno gospodarsko ureditev.

  • Kje je kamen modrosti?

    Problem gospodarske rasti postaja osrednja tegoba evropske in tudi slovenske politično-ekonomske agende. Napovedi OECD so dramatične. Slovenija je kot majhno izvozno gospodarstvo tudi v drugi recesiji med najbolj prizadetimi, njena rast naj bi padla za dva odstotka. Toda vlada še vedno osrednjo pozornost namenja fiskalni konsolidaciji in ne rasti. Več kot očitno je neskladje med predlogi ekspanzivnega proračunskega varčevanja in rešitvami politike rasti. Očitno ne razume, da je osrednji problem spodbujanje rasti in ne omejevanje zadolževanja.

  • Prva ocena

    Sto dni Janševe vlade je dovolj za prvo tradicionalno oceno njenega dela. Nesporno smo dobili vlado, ki je veliko aktivnejša od prejšnje. Njena največja operativna dosežka sta varčevalni proračun in spoštovanje temeljnih fiskalnih zavez do EU, toda to sta hkrati tudi vladni največji strateški napaki. Slovensko javnost je skušala prepričati z nujnostjo in brezizhodnostjo ekonomskih sprememb, dejansko pa je pozabila, da ti ukrepi spodkopavajo socialne in politične temelje njene legitimnosti. Politična hitrost sprememb v prvih stotih dneh se je pokazala kot nevarna in nepotrebna ekonomska improvizacija. Vlada ima politični pogum, toda njeni ukrepi vodijo v ekonomske težave. Če ni znala pravočasno razbrati domačih opozoril, bo morala pač upoštevati tuje, ki jih je ta teden poslal OECD.

  • Zbogom, Grki?

    Grška politična kriza je dokaz, da sedanji način reševanja evropske ekonomske in finančne krize ne deluje. Volivci preprosto vidijo več kot politiki in razumejo svet drugače, kot ga očitno razlagajo ekonomisti in poslovneži. Izstop Grčije iz evroobmočja ali celo EU ni več anatema, temveč postaja predmet normalnih ekonomskih presoj in iskanja možnih političnih poti. Podobno, kot bo v sedanjih razmerah že letos povsem legitimno vprašanje, kaj početi z evrom, EMU in celotnim evropskim projektom. Grčija je preprosto prvi in morda tudi končni dokaz usodnih institucionalnih pomanjkljivosti EU in zgrešenosti sedanje politično-ekonomske logike njenega delovanja, ki jo na evropski ravni danes pooseblja Merklova.

  • Hollandova smer

    Francoske predsedniške volitve in zmaga socialista Françoisa Hollanda sta dokaz, da sedanje reševanje krize v EU potrebuje resen zasuk. Podobno sporočilo je na super evropsko volilno nedeljo petih držav prišlo tudi iz Aten, nacisti in komunisti so v parlamentu. Kdor ne verjame ekonomskim argumentom, lahko sedaj poseže po političnih dokazih. V dobrem letu je v evroobmočju padlo deset vlad od sedemnajstih, politični prostor se radikalizira z desne in leve strani, sredina izgublja ekonomski kompas in politično moč. Dosedanji model ostre fiskalne konsolidacije in finančne obrambe evra po dveh letih ne daje niti ekonomskih niti političnih rezultatov. Hollande je za sedaj simbolni znanilec sprememb v evropskem centru, Grčija bo letos najverjetneje zapustila evroobmočje. Leto 2012 bo prelomno, toda ali bo prelom mogoče obrniti v pravo smer?

  • Čakanje se ne izplača

    Pred dobrim tednom so imeli na nacionalni televiziji velike povolilne intervjuje Janša, Janković in Pahor. Namesto odrešitve so povzročili še večjo zaskrbljenost. Janša je vsevprek slikal zunanje in notranje grožnje krize, da bi prikril politično polomijo svojih ukrepov. Janković je sicer ponujal najustreznejšo ekonomsko strategijo, toda z zmedeno opozicijsko politično presojo. Pahor pa je kot vedno predvsem nastopal, brez prave vsebine in s pogosto napačnimi sklepi. Politično soočanje je bila plehka napoved prihodnjega političnega spopada.

  • V pasti sladkovodnih ekonomistov

    Med ekonomisti z obeh strani Atlantika že dobro leto in pol poteka živahna razprava, ali sta sedanja fiskalna politika in hitro zniževanje proračunskih primanjkljajev ustrezna ali slaba rešitev. Slovensko govorjenje nima posebne teoretske širine, prevladujejo politični argumenti in različne ekonomske ideologije. Tudi finančni minister kot akademski ekonomist za zdaj ni postregel z resnejšo fiskalno in razvojno vizijo. Zagotovo doktrina javnofinančnega šoka nadomešča stari gradualizem in preprosto fiskalno korekcijo. Toda ali lahko s tem dosežemo potrebno stabilizacijo razmer in razvojni zasuk? Odgovor je žal negativen.

  • Učna ura

    Proračunska ura je začela za slovensko vlado biti plat zvona. Za parlamentarno proceduro je pripravljen proračunski rebalans, brezizhodna pogajanja s sindikati potekajo naprej, prihaja nadzorna misija Evropske komisije, v ozadju je že splošna stavka javnega sektorja in morda celo referendum. Politična podpora Janševi vladi je po slabih stotih dneh na ravni Pahorjeve, ko je sedanja oblast zahtevala njen odstop zaradi nelegitimnosti. V političnoekonomskem pat položaju vlada prodaja ideologijo demoniziranja realnosti in politiko ekonomske brezizhodnosti.

  • Spet misliti utopijo

    Nekaj mesecev po izrednih volitvah je politični zemljevid Slovenije zakoličen v znanih okvirih. Janševa koalicija je sredi ostre fiskalne konsolidacije, ki ni zgolj ekonomsko-tehnično opravilo, temveč predvsem politični projekt evropske desnice. Leva sredina je po relativni zmagi izgubila parlamentarno večino in vlado. Poražena je na referendumu o družinskem zakoniku, nekdanje vodilno jedro (LDS) je klinično mrtvo, boj za prevlado med PS in SD je ohromilo njeno sedanje delovanje. Krizni čas in reševanje krize bi morala delati za levico, toda levica je sama že zdavnaj pred tem zabredla v krizo idej, dela in zmedene identitete svojih voditeljev. Alternativa za sedaj ni združevanje, treba bo najti pravo alternativo. Za začetek bi to lahko bila prva prava vlada v senci.

  • Brez ekonomske kredibilnosti

    Vladna priprava za letošnji rebalans proračuna je pokazala prve jasne obrise njene nove političnoekonomske strategije. Fiskalna konsolidacija je njena kratkoročna prioriteta, ki jo narekujejo zahteve EU, koncentrirana politična moč in šibkost opozicije. Pahorjevi vladi ni uspelo zagotoviti vzdržnosti javnih financ, ker ji je zmanjkalo politične legitimnosti, Janševa se loteva radikalne konsolidacije, vendar brez potrebne ekonomske kredibilnosti. Hipoteza o ekspanzivni fiskalni konsolidaciji je namreč ekonomsko protislovna. Streže bolj ciljem vladajočih političnih in poslovnih elit, v ospredju je sporna ekonomska ideologija washingtonskega konsenza. Proračunska razprava dobiva hkrati razsežnosti vojaške operacije, kjer štejejo skrivnostnost priprav, bliskovitost akcije in načrtovano presenečenje nasprotnikov. Napad na javni sektor in socialno državo je pri tem logična izbira. Toda vladni politični račun je ekonomsko skrajno tvegan.

  • Naftna nevarnost

    Podražitev naftnih derivatov je premaknila prodajne cene bencina do novih psiholoških meja. Nafta postaja doma in na globalni ravni vse bolj pomembna stabilizacijska grožnja. Podobno kot pred petintridesetimi leti tlakuje pot morebitni stagflaciji, poglablja fiskalno krizo držav in otežuje reševanje dolžniške krize. Globalni naftni trgi rišejo podobo nove vrednostne normale, življenje ob stodolarski ceni za sod. Na tej ravni pa so energetska, politična in ekonomska tveganja izjemno visoka, na globalni, evropski in domači ravni.

  • Telesa brez duš

    Hobbesova Družbena pogodba se začenja z ugotovitvijo, da želi v njej preveriti, ali je v državljanskem redu mogoče zakonito in zanesljivo pravilo upravljanja, če vzamemo ljudi takšne, kakršni so, in zakone, kot bi lahko bili. Nekaj stoletij kasneje so dileme podobne in slovenski Leviatan se vali naokrog v različnih podobah. Ena od njih je nesrečna AUKN in problem korporativnega upravljanja, ki mu nikakor nismo kos. Vladna novela zakona o upravljanju kapitalskih naložb potrjuje pravilo, da se na področju korporativnega upravljanja nadaljuje neznosna institucionalna improvizacija kot tudi politična strast po obvladovanju korporativnega sveta. Oboje je strupena plev, ki ji očitno ni kos tudi novi finančni minister.

  • Usodni paradoks

    Zlato fiskalno pravilo je po marčnem sklepu Evropskega sveta dobilo zeleno luč za več kot enoletno pravno in politično pot odločanja članic EU. Fiskalni pakt začenja morda novo poglavje evropske politično-ekonomske integracije, zagotovo pa ne rešuje niti težav njene politične legitimnosti niti problemov trenutne dolžniške krize. Oboje pa je ključno za preživetje in razvoj sedanje EU. Zlato fiskalno pravilo pomeni danes nekakšno pravno zavezo politične odgovornosti glede trošenja in zadolževanja države. Sprejem evropskega fiskalnega pravila in njegovo umeščanje v ustavni in zakonski red RS bo prvovrstna domača politična naslada. Politiki bodo govorili o rečeh, ki jih ne razumejo najbolje, stroka pa lahko kaj reši, če bo iskala razumne rešitve glede odprtih procedur, prehodnih obdobij in ukrepov, ki krepijo robustnost javnih financ in njihovo trajnostno komponento.

  • Trenutek za drzne

    Nova vlada je socialne partnerje na prvem sestanku ekonomsko-socialnega sveta seznanila z načrtovanimi koraki fiskalne konsolidacije v letu 2012, želi si socialni pakt do leta 2017. Janševa namera je politično logična in sprejemljiva. Družbeno soglasje je pogoj za učinkovito reševanje razvojnih problemov. Tu se partnerji strinjajo, razlike tičijo v vprašanju, kako prerazdeliti stroške krize. Pomeni fiskalna konsolidacija manj socialno državo, bomo reševali banke na račun podjetij, bodo zapitek bogatih in brezbrižnih elit na koncu plačali delavci in upokojenci? Ključna ne bo zgolj kredibilnost ekonomskih rešitev, temveč raven političnega zaupanja, da je nova administracija drugačna od stare Janševe politike.

  • Začetek naših prihodnjih zadreg

    V prihodnjih dveh mesecih prihajajo v Slovenijo različne mednarodne ekonomske komisije, najprej iz EU in kasneje predstavniki MDS. Od tod vsesplošna varčevalna skrb, odločno ukrepanje in tudi velika hitrost pri pripravi rebalansa proračuna. S tem si nova vlada ne tlakuje samo notranje političnoekonomske poti, temveč utrjuje tudi svojo zunanjo podobo. Oboje je politično dobro in ekonomsko racionalno.

  • Drugačna Evropa?

    Reševanje Grčije ostaja nočna mora evropske politike in mednarodnih finančnih ustanov. »Trojka« (EK, ECB in MDS) je sicer dobila delno potrditev programa prestrukturiranja in finančne konsolidacije, ki jo je zahtevala od grške vlade in parlamenta. Sedaj so grške zaveze jasnejše in obljube naj bi bile trdnejše glede fiskalnih ciljev, odprodaje premoženja in strukturnih reform.

  • Interesi v ospredju

    Slovenija po vseh povolilnih zapletih dobiva novo vlado, ki je taka kot vse dosedanje, brez posebnih presežkov in z nekaj pomanjkljivosti. Sestavljajo jo večinoma karierni politiki, pa tudi nekaj strokovnjakov s političnimi izkušnjami. Bolj politično kot strokovno uravnotežena ekipa je pred enim najtežjih politično-ekonomskih mandatov. Koalicijska pogodba sicer ponuja splošne usmeritve, toda težave tičijo v podrobnostih in konkretnih namerah. Prvi kamen spotike se je že pojavil pri zmanjševanju in novem razrezu ministrstev. Drugi prihaja z rebalansom proračuna in fiskalnimi poročili Bruslju, tretji zadeva konkretne poslovne in finančne odločitve, ki so že na mizi. Dejansko bo morala vlada izjemno hitro sprejeti letni načrt dela in verodostojen program reform. Tako kot obljubljajo politiki v svoji koalicijski pogodbi.

  • Vprašanje politične iskrenosti

    Svetovni gospodarski forum (WEF) v švicarskem Davosu je letos že sedmič po vrsti reševal problem globalne ekonomske krize. Če je bila leta 2007 kriza omejena na ameriški zlom hipotekarnih kreditov in nepremičninskega balona, gre letos za reševanje razvitega kapitalizma in prezadolženih držav v EU. Skoraj tri tisoč govorcev iz visoke politike, biznisa in znanosti, najbolj imenitnih doslej, je prvič povsem jasno v središče razprave postavilo problem neenakosti, zaposlenosti in rasti. Davos je tako spet ponudil skoncentrirano parado politikov, nesposobnih dogovora o globalnih rešitvah, skeptičnih menedžerjev, ki stežka pristajajo na nujne popravke kapitalizma, in negotovih strokovnjakov, z vrsto nasprotujočih si predlogov. Še ena »Gangsterska zabava v Davosu«, so na grafitu zapisali poulični protestniki.

  • Koga bo najbolj zadelo?

    EU preživlja nekakšno mirno obdobje pred viharjem. Finančni ministri so na začetku tega tedna z relativno lahkoto opravili s četrtim popravljenim predlogom nove Pogodbe za stabilnost, koordinacijo in upravljanje z ekonomsko in monetarno unijo. Sredi akutne dolžniške krize držav dobivamo proceduralni pravni akt s fiskalnimi pravili in nejasno izvedbo. Hkrati pa EU stoji pred novo recesijo, grška dolžniška kriza je še vedno tempirana bomba, bančni sistem je v težavah, trg državnih obveznic pred zlomom, bonitetne ocene evroskupine padajo … EU preprosto še vedno nima operativnega ekonomskega načrta za rešitev krize, vmes pa smo izgubili veliko političnega leska in potrebne legitimnosti.

  • Trenutek navdušenosti

    Slovenski strankarski politični vrh je na začetku tega tedna postregel s soglasno odločitvijo, kar je v slovenskem prostoru samo po sebi vrednota. V ustavo naj bi po najkrajšem možnem postopku zapisali »zlato pravilo« o največjem možnem zadolževanju države. Navdušenje politikov je bilo soglasno, saj je normativna ureditev fiskalnih pravil trenutno visoka politična moda tako v EU in celo v ZDA. Toda vsesplošna politična zanesenost je obratno sorazmerna z razumevanjem narave tržnega gospodarstva, vloge ekonomsko-političnih ciklov in regulacijsko sposobnostjo fiskalne politike. Sedanji predlog žal pomeni prej povečanje kot odpravljanje napak ekonomske politike.