
dr. Bogomir Kovač
-
Letošnja najprestižnejša nagrada v ekonomski znanosti pripada ameriškima profesorjema T. J. Sargentu in C. A. Simsu. Za mnoge je bilo to presenečenje. Toda nagrajenca veljata za izvrstna predstavnika prevladujoče makroekonomske paradigme in očitno po dobrih treh letih od izbruha krize v Stockholmu stavijo na trdo vrnitev k novi klasični ekonomski analizi. Oba ekonomista ponujata komplementarna spoznanja. Sargent dokazuje, kako ekonomske politike spreminjajo pričakovanja in vplivajo na realne ekonomske procese. Sims nasprotno razkriva, kako se nepričakovani šoki realnih sprememb postopoma odražajo v makroekonomskih spremenljivkah in dojemanju diskrecijskih ekonomskih ukrepov. Oba več kot izvrstno dokazujeta protislovno fantazmo sodobne makroekonomije. Fascinacija z metodologijo ter matematičnim modelskim pristopom je pogosto obratno sorazmerna z odrešujočimi rešitvami.
-
Politične razprave o usodi zahodnih gospodarstev, od ZDA, EU do Japonske, se zdijo vse bolj zmedene in neodločne. Sedaj svarila prihajajo od povsod in zdi se, da so iz dneva v dan bolj alarmantna. Težava je dvojna. Središče nestabilnosti je finančni sektor, ki ga desetletja poganja logika kreditne ekonomije centralnobančnega sistema in nenadzorovane globalne mreže špekulativnih zasebnih finančnih institucij. Na drugi strani nosilcem odločanja zmanjkuje normalnih orodij ekonomske politike za učinkovito anticiklično delovanje in skupno ravnotežje med možnim tržnim darvinizmom in želenim političnim intervencionizmom. Odprtih je preveč ekonomskih reči, da bi jih politično lahko obvladovali. Zadnja politična razprava o davku na finančne transakcije v evropskem parlamentu je zato sijajen dokaz te javne politične zmede in domala pavlovskih refleksov zasebnih finančnih institucij.
-
Politična kriza se je po padcu vlade navidezno umirila, napoved in izpeljava predčasnih volitev pa sta postali odrešujoča politično-ekonomska mantra vseh političnih strank in najrazličnejših gibanj. Vmes je prišlo tudi Moodyjevo znižanje bonitetne ocene države in bank, kar lahko razumemo kot merljive oportunitetne stroške mesece trajajočega političnega kaosa in slabih ekonomskih odločitev. Slovenski politični trg je tako postal nenavadno podoben finančnemu. Vsi v kratkem predvolilnem času špekulirajo in se nadejajo političnih dobitkov, čeprav vedo, da je igra do kraja tvegana, vodilni strankarski igralci pa so dokazano neuspešni.
-
Vsak septembrski teden prinaša novo zaostritev krize. IMF je v septembrskem ekonomskem pregledu svetovnega gospodarstva povsem odkrito napovedal novo recesijo, v Vroclavu so se evropski finančni ministri ponovno razšli brez dogovora, vodilni evropski politiki dajejo vedno bolj dramatične in panične izjave. Dolžniška kriza držav in fiskalna neravnotežja so v EU ušli izpod nadzora, ogrožen je sistem evra, finančni trgi pokajo po šivih, spremljajo jih borzni lomi, v bankah in podjetjih se bojijo nove recesije, investitorji in potrošniki čakajo na odrešitev. Morebitna nova recesija bo celo nevarnejša od prve. Preživeti bo morala brez velike finančne pomoči bankam in novega zadolževanja držav, na obzorju ni velike institucionalne reforme svetovnega gospodarstva, politiki nimajo odrešilnih strategij rešitve in ne obvladajo kriznega menedžmenta. Slovenija se je znašla v politični krizi v izjemno neugodnem evropskem ekonomskem trenutku. Zato morajo biti rešitve, kljub mešanju zgolj starih kart, vsaj hitre, če že ne morejo biti dobre.
-
EU se postopoma približuje odločilni točki reševanja svoje finančne, institucionalne in politične krize. Evropski politiki bodo morali v naslednjih nekaj mesecih, ne ravno dneh, kot dramatizira Krugman, odgovoriti na ključno vprašanje. Kako povezati monetarno in fiskalno unijo in dati EU nov politično-ekonomski zamah? Manevrskega prostora ni prav veliko. Najdramatičnejši scenarij predvideva sestop EU na raven skupnega trga (EFTA). Druga možnost je sedanja pot postopne fiskalne in monetarne konvergence ter ad hoc reševanja kriznih žarišč. Tretja možnost je prečiščena EU s trdnim jedrom fiskalne in monetarne unije, nekakšne Združene države Evrope. Vmes so delni scenariji, med katerimi še največ obeta možnost z reformo bančnega sistema, s projektom skupnih evroobveznic in z omogočanjem izstopa posameznih članic iz EMU.
-
Kratek, domala operetni postanek Merklove v Ljubljani, tretji in zadnji v mini seriji balkanskih obiskov, nikomur ne prinaša posebnih koristi. Nemčija je trenutno v ekonomskih zagatah reševanja evra in EU, Slovenija do vratu tiči v notranjepolitični krizi. Tveganja niso zanemarljiva. Nemčija lahko politično ogrozi obstoj evra, Slovenija bi lahko postala tarča napadov finančnih trgov. Za Slovenijo je nemška gospodarska rast usodna, za Nemčijo je politična vloga Slovenije znotraj EU in na Balkanu lahko pomembna. Nemško-francoska reševalna naveza je za zdaj brez posebnih rešitev, Slovenija pa je brez lastnih idej očitno koristna nemška sledilka.
-
Iztek poletja je v turizmu prinesel podobna spoznanja kot v politični ekonomiji. Vse se giblje v kaotičnih cikličnih valovih, povečuje se negotovost, težave imamo s prilagajanjem. Letošnji turistični avgust sta v EU kot osrednji svetovni turistični regiji obvladovali dve »naravni« nesreči, izjemen vročinski val in finančno-ekonomski lom. Klimatologi in ekonomisti so pri tem očitno podobno nemočni. Skupaj spoznavajo, kako narava in tržna ekonomija izgubljata svojo homoestatično sposobnost preživetja. Znotraj teh čeri je turistična industrija letos razmeroma uspešna. Kriza ni preprečila ponovne rasti povpraševanja svetovnega turizma, naravne katastrofe niso zamejile turistične ponudbe. Še več, turizmu so v tem shizofrenem letu namenili celo poslanstvo povezovanja in združevanja kultur (UNWTO). Letošnje slovensko turistično leto bo povprečno in dobro. Za prodornost in odličnost mu še vedno manjkajo zgodbe in pravi turistični podjetniki, predvsem pa umetnost sobivanja ob velikih, Italiji, Avstriji in Hrvaški.
-
Spektakularno poletno srečanje Merklove in Sarkozyja v Parizu ni prineslo nobenih presenečenj. Pomeni zgolj nov kamenček v zbirki slabih novic letošnjega avgusta. Bonitetni zdrs ZDA, poglabljanje dolžniške krize v EU, kolaps na finančnih trgih so le zunanji znaki. Za njimi stoji ohlajanje realnega gospodarstva in morebitni zdrs v drugo recesijo, v ozadju pa tičijo naraščajoča ekonomska negotovost, vedno večji politični kaos in očitno razpadanje dosedanje povojne politično-ekonomske arhitekture sveta. Najbolj pa zbuja skrb, da vedno znova izgubljamo priložnosti za prave kratkoročne rešitve, zadevajoče srednjeročne reforme in odrešujoče dolgoročne spremembe. Zahodni svet se vrti v prazno, manjka pravih ekonomskih idej in pogumnih političnih nosilcev.
-
Nespameti v tej deželi ni videti konca
Slovenska vladna administracija in politiki imajo pri obvladovanju države vedno večje težave. Eurostat je julija objavil podatke, da se je obseg gradbenih del v Evropi najbolj zmanjšal v Sloveniji. Gradbena dejavnost propada na vseh ravneh, nikjer pa ni odrešilnih sistemskih rešitev. Vlada ne zna urediti niti sistema javnih gradenj niti ni pripravila odrešujočih razvojnih projektov. V zemljiških evidencah in katastrih še vedno vlada zmeda, prostorsko načrtovanje in strateški akti so na najnižji ravni v zadnjih desetletjih. Za nameček je stopilo v veljavo še dopolnilo zakona o kmetijskih zemljiščih, ki z nejasnimi usmeritvami, neusklajenimi evidencami in visokimi odškodninami draži gradnje in na zgrešen način varuje zemljiške površine. Zmeda je popolna, politični in birokratski nespameti pa v tej deželi ni videti konca.
-
Politizacija evropskega bančništva
Slovenska vlada je uveljavila nov bančni davek, da bi banke spodbudila k večji investicijski vnemi. V sedanji finančni in dolžniški krizi so banke, naše in tuje, odigrale eno ključnih vlog. Najprej so s svojo kreditno in finančno politiko spodbujale krizo, kasneje so postale temeljni kamen kriznega zdrsa in nazadnje s počasno sanacijo portfelja postajajo razlog za počasno okrevanje. Sprva so bile deležne likvidnostne pomoči centralnih bank in garancijskih ter depozitnih shem držav, kasneje so se izneverile oživljanju gospodarske rasti in pokrivanju dolžniške krize držav. EU se je z odlogom odločila za obremenitvene teste glede kakovosti kapitala, iz Basla prihajajo nove regulacijske zahteve, ostrejši so nadzorni mehanizmi. Sanacija bank je pogoj za oživitev gospodarstva in ključni vzvod reševanja sedanje krize. V Sloveniji Umar ugotavlja, da so podjetja nekakšni talci bank, BS šele išče prave zamisli za sanacijo bančnega sistema, vlada pa z davkom priznava, da ne ve, kako oživiti gospodarstvo.
-
Voditelji držav evrskega območja so prejšnji teden na izrednem bruseljskem srečanju sklenili, kako rešiti grško in z njo tudi evropsko dolžniško krizo. Odobrili so nov sveženj pomoči iz posebnega sklada (EFSF), privolili v restrukturiranje dolgov, v reševanje pa so vključili tudi zasebni finančni sektor. Rešitve pomenijo, da so v Bruslju priznali, da Grčija ni več plačilno sposobna in da dosedanje rešitve niso pomagale. Odločitve so pokazale poti novega evropskega odločanja, najprej v krogu Francije in Nemčije, potem sledita ECB in komisija, nazadnje vse skupaj ad hoc sprejemajo še drugi. Politična improvizacija je bila pri tem popolna, sporočila zmedena in informacije protislovne. Grška dolžniška kriza je postala primer, kako EU ne more in ne sme ukrepati. Grška okužba se dejansko nevarno širi, ogroža evro in EMU ter na koncu tudi samo EU. Kaj se dogaja? Od kod ta dramatični zasuk po spektakularni širitvi unije? Kakšni so dejanski možni scenariji razvoja EU?
-
Svetovna finančna kriza je dobila v zadnjih treh mesecih nov dramatičen obrat. V vrtinec dolžniške krize pada nova, tokrat največja domina. Ogrožene so ZDA kot najmočnejše svetovno gospodarstvo. Bonitetna hiša Egan-Jones je julija znižala najvišjo oceno za eno stopnjo (AA), dva od mogočne bonitetne trojice, Moody in Standard&Poor, sta prav tako zagrozila Washingtonu in mu postavila fiskalne in politične pogoje. Wall Street je očitno opogumljen z uspešnim ekonomskim lomljenjem EU in evra, zato sedaj napada največjo ekonomsko trdnjavo sveta. In tu ne gre za naključja. Spomladi je ameriški senat prejel obsežno politično poročilo o vzrokih in nosilcih finančne krize, ki jasno obtožuje zasebni finančni sektor. Med osrednjimi krivci so ugledni menedžerji, velike investicijske banke in skladi, pa tudi bonitetne hiše in slabi regulatorji. Dejansko je sedanja kriza razgalila bistvo finančnega kapitalizma in sedanjega političnega boja za oblast. Gre za prerazdelitev moči in interesov, kdo in kako obvladuje svet.
-
V vročičnem slovenskem političnem poletju je SDS predstavila svoj razvojni program »Slovenija zmore več«. Stranka se v političnem kaosu vladne krize predstavlja kot resna politična alternativa, ki ve, kako rešiti težave, in ima v strokovnem svetu ljudi, ki bodo jedro prihodnje ministrske ekipe. Gre za logičen zastavek predvolilnega dokumenta za prihajajoče predčasne volitve. Večja je težava z vsebinskimi zastavki. Med njimi je še posebej pomemben in usoden eden od predlogov za spremembo ustave. Slovenija naj bi v ustavi zamejila odhodke države za financiranje javne porabe na največ 45 odstotkov BDP. Zamisel je všečna, toda zgrešena. V politično najstabilnejšo pravno institucijo želimo vnesti zahtevo, ki je ekonomsko najbolj dinamična in jo potrebujemo za obvladovanje ekonomskih ciklov. S takšnimi ekonomskimi sidri trgov, zlasti finančnih, ne moremo obvladati, lahko pa povzročimo dodaten politični kaos, tokrat celo z ustavno intonacijo.
-
Slovenijo pred poletnimi počitnicami preplavljajo slabe novice, kriznim močvirjem ni videti konca in vse se utaplja v njih. Najprej finančna kriza in težave bank, potem ekonomska kriza z zdrsom rasti in zaposlenosti, sledila je fiskalna kriza države in sedaj še dolžniška kriza. Tu je kajpada politična kriza z manjšinsko vlado, napovedujejo se predčasne volitve in nihče ne ve, kako bo potekala politična jesen. Negotovost je velika, sposobnost obvladovanja razmer majhna, odgovornost za različne populistične ocene pa nikakršna. Krizomanija in demoniziranje ekonomskih dejstev sta postala del vsakdanjega političnega govora. Toda na političnem trgu to nima resnih posledic, ekonomski učinki komunikacijskih spodrsljajev pa so lahko usodni na ekonomskih in finančnih trgih.
-
Slovenijo pred poletnimi počitnicami preplavljajo slabe novice, kriznim močvirjem ni videti konca in vse se utaplja v njih. Najprej finančna kriza in težave bank, potem ekonomska kriza z zdrsom rasti in zaposlenosti, sledila je fiskalna kriza države in sedaj še dolžniška kriza. Tu je kajpada politična kriza z manjšinsko vlado, napovedujejo se predčasne volitve in nihče ne ve, kako bo potekala politična jesen.
-
Grška finančna kriza naj bi ta teden doživela enega svojih političnih vrhuncev. V Atenah parlament odloča o novem vladnem predlogu finančne sanacije države, EU je prejšnji teden odložila odločanja o novi pomoči na julij, ECB in druge mednarodne institucije iščejo rešitve. Opozorila so dramatična. Grčija lahko postane novi Lehman Brothers, bankrot države naj bi ogrozil projekt evra, nova finančna kriza lahko...
-
Rebalans proračuna, ki ga vlada pripravlja junija, je hkrati posledica pomanjkljivih ocen proračunskih prihodkov in zaostrenih evropskih zahtev glede fiskalne vzdržnosti države. Prvo kaže na nepredvidljivost ekonomskih razmer, drugo na kredibilnost vladnih obljub in ukrepov. Nekje vmes so tudi politični motivi. Pahor je najprej zaletavo zagrozil z interventnim zakonom, kasneje je svojo politično zaupnico začel...
-
Statistični urad republike Slovenije (SURS) je ob dvajsetletnici države izdal publikacijo s poetičnim naslovom »Sloveniji na 20. rojstni dan«. SURS nam to obdobje slika s svojevrstnim naborom kazalnikov, ki nam s podatki prikazujejo tako socialno, okoljsko kot tudi ekonomsko življenje države prek sprememb načina življenja njenih državljanov.
-
Referendumski cunami se je izšel s pričakovanimi izidi in povsem predvidljivo napovedjo, da bo temu sledila nova vladna kriza. Gotovost teh dogodkov je bila tolikšna, da sta sedanja politična zadrega in zmedena reakcija vladnih strank vnovičen dokaz njihove politične nesposobnosti reševanja kriznih politično-ekonomskih razmer. Toda tudi opozicija nima odrešujočih rešitev.
-
Sestanek in skupno poročilo G 8 v francoskem Deauvillu konec maja sta dokaz, da je mednarodna skupnost še daleč od pravih politično-ekonomskih rešitev sedanje krize. Srečanje je preprosto izzvenelo v prazno, priporočila so sterilna in brez operativnega naboja. Kot da središčni klub držav G 8 nima niti pravih idej niti moči za vodenje sprememb. Zato je svet še najbolj vznemirila novica o nosečnosti gospe Sarkozy.
-
Slovenija je na globalni lestvici konkurenčnosti, ki jo je sredi maja objavil švicarski IMD, zasedla 51. mesto med 59 državami. Uvrstitev ni presenetljiva, čeprav spet buri duhove. Leta 2002 smo bili na lestvici Svetovnega foruma (WEF) še prvi med tranzicijskimi državami in smo želi pohvale zaradi napredka pri konkurenčnosti, danes pa nismo več regijski prvaki.
-
V teh dneh je osnutek Zakona o nepremičninski investicijski družbi zaokrožil v javnosti, kamor ga je poslala Pahorjeva vlada. Po nekaj dneh viharnih strokovnih odzivov ga je minister Žarnić v torek umaknil iz javne obravnave. Na vse skupaj bi lahko pozabili, če zgodba ne bi bila tako simptomatična. Osnutek zakona je prava strokovna tragedija, njegova hitra umaknitev pa je hkrati značilna politična farsa.
-
Evropska dolžniška kriza dobiva v teh dneh nove razsežnosti. Pred letom dni so zasnovali reševalni mehanizem (EFSF), da bi pomagali Grčiji, kasneje je to sprejela tudi Irska, sedaj potekajo sklepna pogajanja za Portugalsko. Širi se krog držav, ki potrebujejo pomoč, in povečuje se spoznanje, da sedanje rešitve in priporočila niso niti dobri niti dovolj učinkoviti.
-
April je postregel z dvema političnoekonomskima spoznanjema. Vlada je sredi aprila sprejela srednjeročni javnofinančni okvir ter uskladila program stabilnosti in nacionalni reformni program. Hkrati pa je doživela politični polom na referendumu in poglobila politično krizo v državi. Podobno kot EU je tudi pri nas porajanje ekonomskih dokumentov obratno sorazmerno s politično legitimnostjo oblasti.
-
Kriza korporativnega upravljanja je pri dokapitalizaciji NKBM doživela novo, domala nepredstavljivo dno. Državna agencija za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN) je z vratolomno akcijo izkoristila predkupno pravico države in ohranila njen večinski delež v tej banki. AUKN se je s tem dokončno spremenila v svojo karikaturo, namesto profesionalne neodvisne institucije je postala primer najbolj grobe politične...
-
Politične razmere se po referendumu o malem delu poslabšujejo, in to na veliko. Politična kriza postaja vse globlja, nonšalantnost in nesposobnost političnih elit povsem neprebavljivi. Oboje pomeni osrednjo oviro za kakršnekoli ekonomske reformne rešitve. Kaj torej storiti? Sedanja politična igra ustreza večini političnih akterjev, toda potaplja državo in vsak dan bolj škodi državljanom.
-
Nedeljski referendum o zakonu o malem delu prinaša pomembne odločitve o velikih rečeh v njegovem ozadju. Najprej imamo povsem neustrezno referendumsko ureditev. Potem gre za politično odločanje o sedanji vladi, svoje moči bodo z njo pomerili sindikati in druge interesne skupine. Povsem na koncu bodo v igri dejanski argumenti. Zakon o malem delu dejansko ne rešuje nobenega resnega kriznega problema.
-
Pakt za evro plus je konec preteklega tedna na političnem vrhu EU doživel hitro in gladko potrditev. EU je prvo četrt-letje leta 2011 zaključila z novim institucionalnim svežnjem ukrepov za reševanje evra in iskanjem poti, kako usmerjati nadaljnjo politično-ekonomsko usodo EU. Sedanje rešitve prinašajo reševalni finančni sklad ESM, teči je začel »evropski semester« strožje koordinacije in nadzora fiskalnih...
-
Reševanje evra vse bolj spominja na Spielbergovo večkrat nagrajeno vojno dramo o vojaku Ryanu. Zgodbo poznamo. Politična odločitev poveljniškega štaba o reševanju vojaka Ryana po izkrcanju v Normandiji je v kaotični akciji posejana z novimi žrtvami. Dobri nameni so se spridili, reševanje je postalo nesmiselno, žrtev je na kraju več kot rešenih. Tudi uvedbo evra leta 1999 so spodbujali dobri politični nameni.
-
Japonski potres in njegove tragične človeške posledice v teh dneh pretresajo svet. Sporočilo je politično-ekonomsko večplastno in zahteva skrajno moralno previdnost in občutljivost. Pa vendar je jasno vsaj troje. Japonska je kot tretje največje in drugo najbolj vplivno gospodarstvo na svetu na kolenih. Največji problem je nenavadna kombinacija treh dejavnikov, rušilne moči potresa in morskega cunamija,...