dr. Bogomir Kovač

dr. Bogomir Kovač

  • Izhod ni enostaven

    Zadrege z varčevanjem in investiranjem so danes del kriznih neravnotežij, skupni imenovalec nekonvencionalnih ekonomskih politik in želenega razvojnega preboja. Agregatne in sektorske varčevalno investicijske vrzeli sovpadajo z obdobjem rekordno nizkih, celo negativnih obrestnih mer. Razvojni projekti države se financirajo z evropskimi sredstvi in zadolževanjem države, aktivizacija zasebnega varčevanja pa stagnira. Zasuk ekonomskih in razvojnih politik zahteva drugačne pristope tudi na področju financiranja. Uporaba zasebnega varčevanja v novem investicijskem ciklu postpandemijske razvojne ekonomike je pozabljen ključ rešitve. Zahteva pa usklajeno delovanje različnih deležnikov, od bank in države do varčevalcev in razvojnih projektov. Cement sprememb sta zaupanje in skupno ukrepanje. Tu pa se z Janševo vlado naša zgodba tudi konča.

  • Fenomen inflacije

    Inflacija postaja vse pomembnejša ekonomska strokovna tema in hkrati pomembni del javnega diskurza sedanje pandemijske krize. Pred slabega pol stoletja je veljala za osrednji ekonomski problem, zadnja desetletja za obrobnega. Dejansko smo predolgo časa imeli prenizko inflacijo in to je večja grožnja od njenega morebitnega obujanja. Inflacija v obdobju velikih vojn in pandemij ni posebnost, bolj velja za pravilo. Zato je njena vrnitev mogoča, ni pa nujna. Živimo na prehodu še vedno neizživetih velikih globalnih kriz, negotovost je velika, poti nove normalizacije tvegane. Na možni inflacijski obrat bo tokrat bolj vplivala fiskalna kot monetarna politika, bolj neenakost in podnebne spremembe kot klasični ekonomski vzvodi. Zato je inflacija danes bolj politični kot ekonomski problem.

  • Vrh Brdo-Brioni?

    Regionalni politični vrh Brdo-Brioni je ob desetletnici klavrna politična slika razmer na Zahodnem Balkanu. Skupna izjava o pospešitvi pridružitvenega procesa in skupni obravnavi vseh kandidatk je prazna. Očitno je balkanizacija EU prehitela možno evropeizacijo Zahodnega Balkana. Pričakovanja do EU so vedno nižja, zaveze lastne odgovornosti za razvoj pa trhle. EU očitno ne zmore nove širitve, regija pa ne pravih reform. Zahodni Balkan se sesuva vase, kot celota in vsak del posebej. Spektakularni in tragičen razpad tedanje komunistične Jugoslavije po tridesetih letih nima niti prave niti dobre rešitve. Tudi Slovenija tu ni nobena izjema. In naš lokalni janšizem s svojimi politično-ekonomskimi bedarijami je bolj posledica kot vzrok tega. Slovenija se očitno balkanizira hitreje od samega Balkana.

  • Postaja želja na tramvaju poželenja

    Socialni vrh v Portu je pomenljiv uvod v konferenco o prihodnosti EU. Pandemijska kriza odpira poti socialnega mehčanja evropskega neoliberalizma, socialni stebri postajajo dejanska strateška agenda EU. Socialna Evropa postaja edina prava primerjalna prednost stare celine, EU se vrača na svoja izhodišča. Socialna država je medvojni ameriški izum, tudi tokratna revitalizacija poteka na obeh straneh Atlantika. Tudi zdaj je to izhod v sili in ne zveličavni cilj. Kriza politične legitimnosti načenja države in skupnost. Veliki makroekonomski dialog je šele na začetku, nova diferenciacija namesto stare konvergence. Precep je dvojen. EU ne more po stari poti in ne zmore nove. Ekonomska obnova zahteva več federalizacije, politična prenova več decentralizacije. Evropeizacija civilne družbe in socialne pravice so prava pot, toda EU je brez svojega »demosa« obsojena na večna razpotja. Zato je Porto še ena postaja želja na evropskem tramvaju večnega poželenja.

  • Slaba vladna tarča

    Tragikomična zgodba sporov med vlado in STA razkriva vso politično-ekonomsko bedo sedanjih kaotičnih razmer v Sloveniji. Za Janšo postaja bitka z Veselinovičem vse bolj prestižno politično vprašanje, do kam sežeta njegov vpliv in moč. Težava pa je večplastna. Mediji so za avtokrate vedno spolzko polje, Janševe obsesivne bitke z mediji so zato zanj vedno tvegane in nevarne. Korporativno upravljanje je tu priročno manipulativno orodje, ki mu pri SDS niso kos. Pravne neumnosti in abotni zapleti vladnih akterjev so iz dneva v dan večji in po naravi reči obsojeni na propad. Izbira področja spopada je strateško zgrešena, mednarodno in tudi doma. Internacionalizacija primera pomeni izgubo ugleda države in mednarodne podpore vladi. Doma zapleti s STA združujejo civilno družbo in politično razklano opozicijo. Dovolj za stopnjevanje političnega kaosa, premalo za njegov preboj.

  • Velika in stara zabloda

    Vladne projekcije proračunskih dokumentov za obdobje 2021– 2023 razkrivajo preprosto dejstvo. Javnofinančni položaj Slovenije se dramatično poslabšuje, vlada očitno ne obvladuje ekonomske in razvojne politike. Evropska paradigma ekonomskih pristopov se je spremenila in Janševa administracija tega ne razume. Vlada je pomešala koronske ukrepe s sistemskimi, začasna opustitev fiskalnih pravil še ne pomeni njihove ukinitve. Drugo leto zapored se povečujeta proračunski primanjkljaj in zadolževanje države. Vlada znižuje davke in povečuje izdatke, davčna reforma je napačna, struktura izdatkov pa problematična. Hkrati vladi ni uspelo povezati domačih in evropskih virov, njihovih kohezijskih in pandemijskih sredstev. Vladne proračunske projekcije so zato napačne, viri zavajajoči, spet imamo napačen ekonomski odgovor na krizo. Ekonomske posledice teh zablod bo država nosila, ko Janševe vlade politično že dolgo ne bo več. In v tem je težava njenih političnih pogrebcev.

  • Neumna diplomatska kokoš

    Politika je na Balkanu, v tem mehkem črevesju Evrope in Azije, vedno zagonetna in primitivna, sprijena in krvava. Države tod nikoli niso imele jasnih meja, vedno so bile interesni plen velikih sil. Zadnji diplomatski zapleti z neformalnimi dokumenti o vnovičnem reševanju nerešenega razpada socialistične Jugoslavije to zgolj potrjujejo. Evropeizacija Zahodnega Balkana v tridesetih letih ni uspela, bližja nam je balkanizacija EU. Razlogov za aktualizacijo balkanskih političnoekonomskih protislovij je veliko. Poganjajo jih lokalne volitve, regionalni in geostrateški interesi. Toda zakaj je Zahodni Balkan postal ravno sedaj diplomatski problem in kako se je v tej igri znašla Slovenija? To ni več preprosta igra političnih prostakov v domačem peskovniku, diplomatski škandali postajajo naša mednarodna blagovna znamka. Slovenija postaja neumna diplomatska kokoš, kjerkoli se že pojavi.

  • Ameriška vrnitev v prihodnost

    Minimalna davčna stopnja na globalni ravni je stara ideja obdavčitve dobičkov korporacij v novi preobleki. Pomeni del Bidnovega obračuna s Trumpovo davčno dediščino, pomeni vrnitev ZDA kot urejevalke svetovne ureditve. Kar koristi ZDA, mora biti dobro tudi za druge. Davčna konkurenca je bila včeraj zaželena, jutri morda ne bo več dovoljena. Namesto tekmovanja z davki in dobički bi morali staviti na trajnostni razvoj in kakovost človeškega in socialnega kapitala. Minimalno obdavčenje dobičkov na svetovni ravni je tu enako pomembno kot zavzemanje za minimalne plače. Oboje zahteva mednarodno sodelovanje in globalni pristop, le politična agenda je različna. Enkrat gre za interese kapitala, drugič dela. Šele njuno povezovanje omogoča pravičnejše spremembe za vse, bogate in revne, razvite in manj razvite. Toda ali je to dejanski cilj ZDA in tudi EU?

  • Bidnov paket

    Marca so v ZDA sprejeli Bidnov načrt za obnovo, po obsegu in namenu je podoben evropskemu nekaj mesecev pred tem. ZDA se z njim vračajo na domače in globalno prizorišče z novim ekonomskim zagonom in političnimi ambicijami. Toda v ozadju največjih fiskalnih reševalnih paketov v ekonomski zgodovini stoji nova fiskalna kriza držav. Dolžniška ekonomija se povsod nevarno poglablja, politične in poslovne elite ponujajo tvegane razvojne in poslovne rešitve, brez pravih fiskalnih in finančnih omejitev. ZDA in EU so dober primer te lahkotnosti sprememb pandemijske ekonomike. Dobra stran reševanja krize sta novi socialna in razvojna vizija, slaba pa neučinkovitost upravljanja in višji dolgovi. Restrukturiranje je bolj restavriranje sistema kot njegovo dejansko spreminjanje.

  • Le interesi kapitala

    Pandemije vedno prihajajo v valovih in trajajo več let. Po letu dni smo torej na začetku tretjega vala. Večina članic EU konec marca 2021 stavi na ponovno zapiranje dejavnosti in gibanja prebivalstva. Velika pričakovanja EU glede cepiv in precepljenosti so se izjalovila, države se spet zapirajo vsaka po svoje. Sloviti »lockdown« ostaja osrednje politično orodje zajezitve virusa. Toda sedanji je drugačen od prvega pred letom dni. Tedaj so razpadle proizvodne, logistične in poslovne verige, danes industrija deluje. Virus in kapital združujeta moči, represivni politični inženiring ustreza oblastem, triada je skoraj popolna. Ljudje so lani verjeli v izhod, danes so utrujeni od enih in drugih, nezaupljivi do vsega in vseh. Zato so »lockdowni« vse manj učinkoviti, ker so politična manipulacija, gnili kompromis interesov. Delovali bi ob popolnem zaprtju države in dejavnosti, ob visokem spoštovanju ukrepov in zaupanju ljudi. Nič od tega ne morejo zagotoviti tudi sedanji ukrepi Janševe vlade. »Lockdown« je žal neizbežen, toda predvidljiv poraz stroke in oblasti, doma in tudi v tujini.

  • Pred tretjim valom

    Pandemija covid-19 očitno prinaša po letu dni tretji val, morda manj usoden zaradi cepiv in začetega cepljenja. Svetovna proizvodnja in delitev cepiv sta postala hiter obet za množično rešitev, toda dejansko prinašata nove zaplete. EU je sredi cepilnega kaosa, čeprav je evropska komisija želela s cepivi dokazati sposobnost, učinkovitost in solidarnost svojega delovanja. Toda zalomilo se je skoraj povsod, zato vse bolj prevladuje nacionalna cepilna histerija. Ni mogoče cepiti vseh in tudi ne hitro, izbira pa je vedno travmatično političnoekonomsko opravilo. Različnih trilem je veliko, sprenevedanja pa še več. Cepivo za ljudi in ne za dobičke, cepljenje kot reševanje družbe in ne kot sredstvo političnih bojev. Slovenija postaja dober primer teh dilem in zablod. Cepljenje se tudi tu sprevrača v politični obračun in ne v pot obvladovanja krize.

  • Stara zgodba se ponavlja

    Leto dni nove vlade Janeza Janše je bila trda preizkušnja za vse, za prevzetno oblast in utrujeno ljudstvo. Protislovnega in škandaloznega spoprijema s pandemijo in politično-ekonomsko krizo ni mogoče po letu dni niti prikriti niti olepševati. Vse je na dlani, uspehi in polomije, številke in občutja povedo vse. Ekonomsko kaže vladi bolje kot politično, toda politično bo verjetno preživela, nakopičene ekonomske zadrege pa bodo ostale. Uspešnejša je pri obvladovanju in zatiranju prebivalstva kot virusa. Težava ni toliko razkazovanje njene moči, temveč nekompetentnost in nesposobnost obvladovanja problemov in razvoja. Epidemija je za vladno koalicijo zgolj krinka in koncentrirano sredstvo obvladovanja političnoekonomskega cikla. Navidezna prioriteta je nadaljevanje dela zaradi boja s pandemijo, čeprav nima strategije, kako živeti z njo. Skupni imenovalec prvega leta je ohranitev oblasti za vsako ceno.

  • Položaj žensk

    Mednarodni praznik žena letos, po dobrih stotih letih, zahteva tehten premislek in drugačno ravnanje. Ta pandemijska globalna kriza je ženske prizadela bolj kot moške, desni populizem je vse bolj mačističen, politični feminizem upravičeno zahteva alternativo. V stotih letih se žensko vprašanje vrača na izhodišče svoje družbene emancipacije. Položaja žensk očitno ni mogoče rešiti brez večje ekonomske enakosti in drugačne politične agende. Tega neoliberalni ekonomski svet in izkrivljena podoba politične demokracije ne moreta rešiti. EU ponuja novo strategijo enakosti spolov. Toda enakost in enakopravnost žensk nista niti samoumevni niti nepovratni. Še vedno smo družba stereotipov, nasilja in diskriminacije. Ustvarjanje boljšega sveta za ženske in deklice je hkrati pot do boljše družbe za vse. Zato so ženske pravice najbolj univerzalno torišče človekovih pravic, kjerkoli in kadarkoli.

  • Ekonomski populizem

    Pandemijska globalna kriza in iskanje izhodov iz nje kažeta čudno podobo. Globalizacija se lomi, zadolženost držav narašča, ekološka podoba planeta se dramatično spreminja. Pod krinko zaščite zdravja in življenj se stopnjuje desni politični populizem, kakovost demokracije je najbolj ogrožena v osrčju zahodnega sveta. Politična polarizacija je tu druga stran ekonomske neenakosti, ekonomska depresija se tod meša s politično represijo. Zato ekonomske politike potrebujejo zasuk, pa tudi potrebno legitimnost. EU s svojimi načrti za okrevanje zahteva novo povezovanje fiskalne, monetarne in razvojne politike. Prav ekonomski populizem slovenskega načrta za okrevanje ponuja dober primer njihovega trka, nevarne politične igre z javnimi financami. Toda koga danes sploh še zanima fiskalna usoda države čez pet let ali več?

  • Usodne polomije

    Nacionalni načrt za okrevanje in odpornost (NNOO) postaja v dneh osrednje polje vsebinskega merjenja politične moči med vlado in opozicijo. Gre za državni načrt porabe evropskih sredstev iz protipandemijskih skladov in večletnega proračuna. Deloval naj bi anticiklično in razvojno, strukturno in ciljano. Evropski finančni viri so največji doslej, EK želi celovit razvojni preboj, zahteva sistemske spremembe in vključenost deležnikov. Slovenska država je tu v težavah. Proračunsko načrtovanje je njena hiba, strateškega razvoja ne obvlada, sistemskim spremembam ni kos. Janševa vlada prve zastavke nacionalnega načrta prikriva kot zaupni dokument, daleč od strokovne in politične javnosti. Prvi bruseljski odmevi niso spodbudni, doma se poslabšuje stanje javnih financ. Očitno Janša tudi v tretje ni sposoben doseči razvojnega in političnega konsenza te države. Njegove politične polomije postajajo za Slovenijo vse bolj tragične in usodne.

  • Politična aritmetika za telebane

    Glasovanje o konstruktivni nezaupnici v parlamentu se je izšlo s pričakovanim porazom opozicijske koalicije KUL in zmagoslavjem Janševih podpornikov. Politična aritmetika za telebane je bila jasna, zato so si vsi oddahnili. Politični status quo očitno ustreza vsem, prave alternative ni, ne vsebinske in ne personalne. Vladna koalicija mora implodirati, Janšo lahko učinkovito zruši le on sam s svojim početjem. KUL se je poenotil nasproti Janši in ne okoli lastne politične združitve. Janša po novem vlada mimo strank in trguje s poslanci brez posebnih fiskalnih omejitev. Politična kriza se bo v Sloveniji zato zgolj poglabljala. Doživeli smo nemoč socialne in liberalne levice, pa tudi surovost desnega populizma. Neoliberalizem se tudi pri nas spreminja v grozeči politični inženiring. Semaforji avtokratske države že delujejo. Nacionalizem prve republike se spreminja v novi fašizem druge.

  • Šola ni tovarna znanj

    Vladno soglasje glede letošnjega vpisa na visokošolske zavode je še ena od komaj verjetnih političnih zapletov in ideoloških atavizmov Janševe vlade. Ustvarjanje kaosa na področju izobraževanja prinaša eno najbolj usodnih in dolgoročnih negativnih učinkov za razvoj te države in družbe. Dolgoročno zaprtje šol je daleč največji neuspeh vladnih protikoronskih politik. Mladi in ne starejši so največja žrtev te pandemije. Škoda izgube človeškega kapitala je nevidna, toda najdražja. Fizično zdravje in smrt je eno, psihično počutje in duhovno umiranje nekaj drugega. Vladni zaplet z univerzitetnim razpisom in celotno večmesečno eksperimentiranje s šolsko vertikalo sta grozljiva primera oblastnih namer. Žal razkrivata tudi nesposobnost in nemoč šolnikov na drugi strani. O neodgovornem ravnanju premiera in nesposobnosti resorne ministrice tu ni nobenega dvoma.

  • Zametek drugačnega sveta

    V sedanji pandemiji sta razpolaganje s cepivom in uspešno cepljenje prebivalstva postali povsod po svetu osrednje politično vprašanje. Namesto pričakovane zdravstvene rešitve smo v letu 2021 očitno dobili nov družbeni problem. EU je pri tem očitno spodrsnilo, razkrile so se stare institucionalne pomanjkljivosti in operativna nesposobnost bruseljske birokracije. Lani so bile zadrege s fragmentarnimi rešitvami, sedaj so problemi s centralizacijo nabave cepiva in koordinacijo cepljenja. Cepivo je postalo prvovrstno politično blago. Zadeva ekonomske odnose korporacij in države, trga in planiranja, postalo je novo torišče globalne neenakosti in cepilnega nacionalizma. Cepljenje postaja organizacijski projekt brez primere. Cepilni nacionalizem in oportunizem sta tu nevarni alternativi solidarnosti in transparentnosti teh poslov. Cepivo za ljudi in ne za dobičke pomeni zametek drugačnega sveta, kot ga imamo.

  • Agenda prihodnosti

    Podoba enainpetdesetega Svetovnega gospodarskega foruma (WEF) v Davosu je povsem drugačna od dosedanjih. Prvič poteka prek spleta, brez običajnega glamurja »crème de la crème« političnega, ekonomskega in poslovnega sveta. Pandemija ga je preprosto prizemljila, izenačila s profanostjo drugih virtualnih dogodkov. Davos se je moral sam resetirati, da bi lahko reševal temo o velikem brisanju sveta po pandemiji. Lani so v Davosu zgolj napovedovali družbene spremembe, letos jih ta najbolje organizirana globalna civilna institucija že doživlja. Tehnološki napredek in globalizacija nista dovolj, tudi poudarjanje družbene odgovornosti za trajnostni razvoj in vključujočo družbo so premalo. Svet potrebuje celovito družbeno resetiranje, ekonomsko in družbeno, tehnološko in okoljsko, poslovno in osebno. Toda predvsem s kom in za koga?

  • Neznanje in nekompetentnost

    Plačni sistem je spet postal torišče političnih zapletov in nenavadnih obratov. Minister Hojs je z neprimerno javno objavo plač vnovič prispeval k politični degradaciji države. Hkrati pa uresničuje napoved predsednika Janše o izstopu dela policije iz enotnega plačnega sistema. Janševa vlada je leta 2008 z Virantovo plačno reformo uveljavila ta sistem, sedaj ga želi opustiti. Njegovi zagovorniki in nasprotniki so vmes večkrat spremenili stališče in politične barve, tudi stroka je pri plačah postala slabokrvna. Toda zgodovinska praksa je dokazala, da je enotni plačni sistem od samega začetka zgrešen projekt. Nikoli ni zaživel, ni ga mogoče popraviti, kvečjemu pametno razstaviti. V tem je podoben socializmu in usodnim zablodam političnega inženiringa, le da tokrat z desne. Namesto enotnega potrebujemo kvečjemu skupni plačni sistem. Za zdaj je iskanje te alternative zgolj Sizifovo delo. Janševa ekipa temu ne bo kos, zaletavi Hojs pa je tako ali tako že v Zevsovem Tartarju.

  • Shizofrena Grumova Goga

    Napoved konstruktivne nezaupnice Janševi vladi na začetku leta 2021 napoveduje burno politično leto. Vanj stopa sedanja vlada formalno kot manjšinska vlada, toda s potrebno in zadostno politično podporo drugih strank. Na drugi strani je opozicija KUL v politični aritmetiki na slabšem. Njen politični kapital je dejansko večji od formalnih možnosti zmage, opozicija ni pripravljena dovolj tvegati za normalizacijo družbenih razmer. Država se je tako znašla v slepi ulici. Sedanja vlada ni kos ne epidemiji in ne ekonomskim izzivom, država dobiva vse bolj fašistoidno obliko. Na drugi strani je dolgoletna učna ura vladnih menjav za opozicijo španska vas. V Sloveniji smo v tridesetih letih preigrali vse, kar ti nesrečniki danes izumljajo na novo. Država se s tiho privolitvijo večine spreminja v avtokratsko drugo republiko. Epilog takšnega samodrštva smo videli v spodletelem pouličnem prevratu v Washingtonu. Ekonomske posledice sedanje politične zmešnjave bodo večje in globlje od gole statistike. Slovenija je večino svojih razvojnih prednosti že zapravila, druge pa še bo.

  • Le kdo še bere Tolstoja?

    Saga o brexitu se je na božični dan znamenitega leta 2020 iztekla, skupno dete pa je bolj kilavo kot božansko. Dogovor o novih odnosih med EU in Združenim kraljestvom (ZK) je bil sklenjen v sodobni politični maniri, kaotično, dramatično in v zadnjem trenutku. Obe strani sta razglasili politično zmago, dejansko pa za vse akterje pomeni ekonomski poraz. Novi sporazum je gostobeseden, prinaša pa malo novih vsebin. Večinoma ohranja trgovanje brez carin, slabše ureja pretoke kapitala in dela, delno omogoča sodelovanje drugod. Britanci so dobili dober primer multilateralnega sporazuma, EU izstopni vzorec za druge članice. Pot razveze naj bi bila prava in pravična, pa tudi uravnotežena in odgovorna, pravijo. Malo od tega drži. Brexit pomeni zgrešeno vrnitev v problematično prihodnost EU.

  • Le kje se je zalomilo?

    Slovenija ekonomsko leto 2020 zaključuje hkrati s trideseto obletnico političnega rojstva države. Za njo so izgubljeno desetletje ekonomskega razvoja, permanentna politična kriza z ideološko razklano državo … Leto 2020 je bilo čas pretvarjanja, oblasti in ljudstva, da je projekt samostojne države »zgodba o uspehu«. Pandemija je postala priročen izgovor za tretji Janšev politični inženiring in vnovičen ekonomski polom države. Ekonomska učinkovitost vladnih protikriznih ukrepov je slaba, napovedi zato niso spodbudne. V leto 2021 stopamo politično še bolj vihravo in nepredvidljivo, z manjšinsko nesposobno vlado in frustrirano jalovo opozicijo. Gospodarske možnosti bo še vedno krojila pandemija, odrešilno cepljenje bo zgolj postopen blažilec težav. Odboj gospodarske rasti bo nižji od pričakovanj, fiskalni prostor države se nevarno oži, zelenega evropskega obrata ni videti. Leto 2021 bo posvečeno zamenjavi vlade in ne ekonomskemu razvoju in krotitvi pandemije. Čudno leto za Slovenijo in EU, ki ji načelujemo v zadnji polovici leta. Prelomno leto brez prave luči na koncu predora.

  • Prava bitka šele prihaja

    Nekatera leta se ljudem vtisnejo v spomin, veljajo za prelomna, zgodovinska, epohalna. Običajno oznanjajo vojne ali mir, revolucionarne prevrate, usodne razvojne spremembe. Leta 2020 se zagotovo ne bomo spominjali po čudoviti skladnosti številk, temveč po dramatičnosti pandemije covid19. Za nami je leto, ki bi ga najraje pozabili, toda njegov prelomni odtis bomo občutili še desetletja. Pandemija je zamajala varljivo udobje sodobnega sveta. Zdravstvena kriza se je v hipu prevesila v socialno-ekonomsko, politična v moralno. Ta pandemija je stoletni dogodek, ki bo zaznamoval tudi leto 2021. To bo leto konstruktivne destrukcije, blaženja različnih kriz, dokončnega priznanja krhkosti zahodnih družb v primerjavi z vzhodnimi. Soodvisnost sveta se iz orodja spreminja v orožje, pandemijski stresni test je balkaniziral svetovno gospodarstvo in zbanaliziral politiko. Leto 2021 je bolj začetek desetletja nestabilnosti in kaotičnosti kot pa velikega odboja k normalnosti starega načina življenja. Za potrebne družbene spremembe in trajnejšo gospodarsko rast bi potrebovali več kot cepivo proti covid-19. Leto 2021 prinaša zgolj upanje, da so spremembe še mogoče in da bo naše ravnanje drugačno. Leta 2020 nas je povezal isti strah, morda bomo v letu 2021 doumeli, kako živeti skupaj v enem in edinem svetu.

  • Talci na ladji političnih norcev

    Dihotomija med zdravstvom in gospodarstvom, dilema zapiranja ali odpiranja poslovnih dejavnosti in načina življenja, je konec decembra 2020 osrednja politična tema države. Spor med zdravstvenim in gospodarskim ministrom je zgolj razpoka v kaotičnem in nesistemskem ravnanju vlade. Janševa vlada pa očitno nima plana B. Epidemiološka kriza je že zdavnaj prerasla v politično, Slovenija plačuje v drugem valu epidemije visok človeški davek. Politični inženiring vlade je doživel neuspeh, serija njenih napak prerašča v tragedijo. Parlamentarna aritmetika onemogoča sankcioniranje politične odgovornosti, pravne nihče ne sproži. Običajno krizni menedžment zahteva zamenjavo vodstvenih ekip in spremembo strategije, politik ter ukrepov. Toda tega za zdaj ni, sistemska entropija pa eksplozivno narašča. Sedanja politična polarizacija v Sloveniji je žal zgolj posledica institucionalnih disfunkcionalnosti države po tridesetih letih. Postali smo žrtve njenega uspeha in talci na ladji političnih norcev.

  • Zgovorna vsebina

    Slovenija se je konec leta 2020 znašla na vrhu dveh pomenljivih svetovnih lestvic. Na prvem mestu smo po številu smrti zaradi covid-19 na število prebivalcev in najslabši smo med članicami EU glede podnebne politike. Metrika ni optimalna, toda vsebina je dovolj zgovorna. Oba osrednja problema, podnebne spremembe in pandemija, zahtevata sistemski pristop in dobro vodenje. Tega ne zmoremo in tudi ne znamo, zato imamo vedno večje težave z obvladovanjem dolgoročnih družbenih sprememb. Pandemija je svet ustavila, podnebne spremembe ga uničujejo. Pandemija je postregla z neverjetnim globalnim političnim inženiringom, pri ekološkem reševanju sveta pa so politiki povsem odpovedali. Ta pandemija je posledica in ne sopotnica okoljske krize, ki tiči v trilemi neučinkovitosti reševanja planeta. In to je morda najusodnejše spoznanje konec leta 2020.

  • Dejstva o vojski

    Sprejem zakona o zagotavljanju sredstev za investicije v Slovenski vojski (ZZSISV 26) in spektakularni začetek pobude za referendum o tem postajata osrednja fronta politično- ekonomskega spopada v državi. Stara tema vedno znova buri politične duhove in strasti, Slovenska vojska (SV) je že trideset let torišče političnih manipulacij in strokovnih zablod. Pandemija je vse skupaj zgolj izostrila. Covid-19 je zdravstveni problem in hkrati otipljiva varnostna grožnja državi, priložnost za obrambni zasuk te kokošje države. Virusi so nevarnejše orožje od konvencionalnih oborožitev, prihodnje velike vojne bodo biološke in ekološke. Hibridne vojne zahtevajo drugačne pristope, brez starih vojaških zablod. Naložbe v zdravstvo in znanost so dejansko obrambna investicija, zavezanost vojske civilnim potrebam je najboljša obramba države. SV je vse bolj arhaična institucija, vse bolj podobna politični misiji JLA. Investicijski ciklus 2021–2026 potrjuje zgrešene vojaške naložbe za obrambo države.

  • Nemoč EU

    Slovito Janševo pismo o upoštevanju vladavine prava v EU je ponovni dokaz, kako je vedno znova v teh krajih odločilna in usodna pisana beseda. Politični sarkazem je slaba uteha za diplomatsko poigravanje z mlado, majhno in ranljivo državo v političnih vrtincih EU. Poljsko-madžarska blokada sedemletnega proračuna in finančnega svežnja pomoči je nevarna past. Janša se je s samooklicano posredniško vlogo vanjo ujel, ne da bi jo dobro razumel. Tveganje je ekonomsko, pa tudi politično. Doleti nas lahko politično izrinjanje, ostanemo lahko brez dela evropskih sredstev ali pa obveljamo za brezvezne zdraharje. Na srečo EU ničesar od tega ne more in ne zmore izpeljati. Toda dileme so drugje. Janša je s svojimi nebulozami samo druga stran zavožene EU, njene evrokracije in nacionalnih političnih elit. Pred leti smo bili sami žrtev evropskih prisil pri sanaciji bank. Guverner BS je tedaj podobno kot sedaj Janša podrejal državo tujim interesom, žrtvovali smo lastne ljudi na tuj račun. Beda takšnega političnega delovanja je očitna in to je problem.

  • Šesti protikrizni paket

    Šesti vladni protikrizni paket sovpada z drugim velikim poslovnim zaprtjem države, splošno karanteno za večino prebivalstva. Hipertrofija vladnih zakonov za omilitev pandemije je obratno sorazmerna z rezultati njenega obvladovanja. To je nedvomno velik politični in strokovni poraz Janševe administracije. Vnovični »lockdown« države prihaja prepozno, posledice so kaotične, dramatične in dokazljive. Slovenija je tokrat zdravstveno na kolenih, ekonomska škoda bo visoka, država je politično razklana in ohromljena. Janševa vladavina se sesuva vase. Vse bolj jo vežeta samo še ekscesno vedenje prvega ministra in politični imaginarij zlovešče pandemije. Most med človečnostjo in ekonomijo je vlada podrla v nekaj mesecih, danes ji zaupa slaba tretjina ljudi. Bitka je za zdaj izgubljena na vseh treh frontah, zdravstveni, ekonomski in politični. Vrstni red dokončnega zloma vladajoče koalicije je samo še vprašanje časa in števila umrlih.

  • Nevarna prihodnost

    Kitajski investitorji in Huawei so postali v okviru Janševe administracije nezaželeni in problematični. Slovenija je skupaj z EU potonila v Trumpovi trgovinski vojni s Kitajsko. Spodrsljaji politične in ekonomske diplomacije so polni amaterizma in omahovanj med vplivnimi centri moči. Večni ekonomski strahovi in politična zbeganost so posledica slabih strateških usmeritev in nejasnih interesov države. Zato smo tako nespretni pri velikih projektih z močnimi investitorji in zaletavi pri njihovih političnih prisklednikih. Tako smo pred leti vsevprek sprejemali države EU, omahovali s Kitajsko in Rusijo in se sedaj brezglavo poklonili Trumpovim jurišnikom. EU je glede Kitajske v dilemi, kriza odnosov z ZDA in lastna politična nemoč sta jo dodobra ohromile. Evropa je v sedanji geostrateški igri vse bolj obrobni igralec, iz svetovnega centra moči postaja globalna periferija. Za Slovenijo kot majhno in mlado državo, članico EU, so to negotovi in nevarni časi. Zato je sedanji Janšev trumpizem vsaj tako bedast kot tvegan. Na srečo je Janša kljub vsemu prehoden politični fenomen, neumnosti držav žal ne.