dr. Bogomir Kovač

dr. Bogomir Kovač

  • Agenda prihodnosti

    Podoba enainpetdesetega Svetovnega gospodarskega foruma (WEF) v Davosu je povsem drugačna od dosedanjih. Prvič poteka prek spleta, brez običajnega glamurja »crème de la crème« političnega, ekonomskega in poslovnega sveta. Pandemija ga je preprosto prizemljila, izenačila s profanostjo drugih virtualnih dogodkov. Davos se je moral sam resetirati, da bi lahko reševal temo o velikem brisanju sveta po pandemiji. Lani so v Davosu zgolj napovedovali družbene spremembe, letos jih ta najbolje organizirana globalna civilna institucija že doživlja. Tehnološki napredek in globalizacija nista dovolj, tudi poudarjanje družbene odgovornosti za trajnostni razvoj in vključujočo družbo so premalo. Svet potrebuje celovito družbeno resetiranje, ekonomsko in družbeno, tehnološko in okoljsko, poslovno in osebno. Toda predvsem s kom in za koga?

  • Neznanje in nekompetentnost

    Plačni sistem je spet postal torišče političnih zapletov in nenavadnih obratov. Minister Hojs je z neprimerno javno objavo plač vnovič prispeval k politični degradaciji države. Hkrati pa uresničuje napoved predsednika Janše o izstopu dela policije iz enotnega plačnega sistema. Janševa vlada je leta 2008 z Virantovo plačno reformo uveljavila ta sistem, sedaj ga želi opustiti. Njegovi zagovorniki in nasprotniki so vmes večkrat spremenili stališče in politične barve, tudi stroka je pri plačah postala slabokrvna. Toda zgodovinska praksa je dokazala, da je enotni plačni sistem od samega začetka zgrešen projekt. Nikoli ni zaživel, ni ga mogoče popraviti, kvečjemu pametno razstaviti. V tem je podoben socializmu in usodnim zablodam političnega inženiringa, le da tokrat z desne. Namesto enotnega potrebujemo kvečjemu skupni plačni sistem. Za zdaj je iskanje te alternative zgolj Sizifovo delo. Janševa ekipa temu ne bo kos, zaletavi Hojs pa je tako ali tako že v Zevsovem Tartarju.

  • Shizofrena Grumova Goga

    Napoved konstruktivne nezaupnice Janševi vladi na začetku leta 2021 napoveduje burno politično leto. Vanj stopa sedanja vlada formalno kot manjšinska vlada, toda s potrebno in zadostno politično podporo drugih strank. Na drugi strani je opozicija KUL v politični aritmetiki na slabšem. Njen politični kapital je dejansko večji od formalnih možnosti zmage, opozicija ni pripravljena dovolj tvegati za normalizacijo družbenih razmer. Država se je tako znašla v slepi ulici. Sedanja vlada ni kos ne epidemiji in ne ekonomskim izzivom, država dobiva vse bolj fašistoidno obliko. Na drugi strani je dolgoletna učna ura vladnih menjav za opozicijo španska vas. V Sloveniji smo v tridesetih letih preigrali vse, kar ti nesrečniki danes izumljajo na novo. Država se s tiho privolitvijo večine spreminja v avtokratsko drugo republiko. Epilog takšnega samodrštva smo videli v spodletelem pouličnem prevratu v Washingtonu. Ekonomske posledice sedanje politične zmešnjave bodo večje in globlje od gole statistike. Slovenija je večino svojih razvojnih prednosti že zapravila, druge pa še bo.

  • Le kdo še bere Tolstoja?

    Saga o brexitu se je na božični dan znamenitega leta 2020 iztekla, skupno dete pa je bolj kilavo kot božansko. Dogovor o novih odnosih med EU in Združenim kraljestvom (ZK) je bil sklenjen v sodobni politični maniri, kaotično, dramatično in v zadnjem trenutku. Obe strani sta razglasili politično zmago, dejansko pa za vse akterje pomeni ekonomski poraz. Novi sporazum je gostobeseden, prinaša pa malo novih vsebin. Večinoma ohranja trgovanje brez carin, slabše ureja pretoke kapitala in dela, delno omogoča sodelovanje drugod. Britanci so dobili dober primer multilateralnega sporazuma, EU izstopni vzorec za druge članice. Pot razveze naj bi bila prava in pravična, pa tudi uravnotežena in odgovorna, pravijo. Malo od tega drži. Brexit pomeni zgrešeno vrnitev v problematično prihodnost EU.

  • Le kje se je zalomilo?

    Slovenija ekonomsko leto 2020 zaključuje hkrati s trideseto obletnico političnega rojstva države. Za njo so izgubljeno desetletje ekonomskega razvoja, permanentna politična kriza z ideološko razklano državo … Leto 2020 je bilo čas pretvarjanja, oblasti in ljudstva, da je projekt samostojne države »zgodba o uspehu«. Pandemija je postala priročen izgovor za tretji Janšev politični inženiring in vnovičen ekonomski polom države. Ekonomska učinkovitost vladnih protikriznih ukrepov je slaba, napovedi zato niso spodbudne. V leto 2021 stopamo politično še bolj vihravo in nepredvidljivo, z manjšinsko nesposobno vlado in frustrirano jalovo opozicijo. Gospodarske možnosti bo še vedno krojila pandemija, odrešilno cepljenje bo zgolj postopen blažilec težav. Odboj gospodarske rasti bo nižji od pričakovanj, fiskalni prostor države se nevarno oži, zelenega evropskega obrata ni videti. Leto 2021 bo posvečeno zamenjavi vlade in ne ekonomskemu razvoju in krotitvi pandemije. Čudno leto za Slovenijo in EU, ki ji načelujemo v zadnji polovici leta. Prelomno leto brez prave luči na koncu predora.

  • Prava bitka šele prihaja

    Nekatera leta se ljudem vtisnejo v spomin, veljajo za prelomna, zgodovinska, epohalna. Običajno oznanjajo vojne ali mir, revolucionarne prevrate, usodne razvojne spremembe. Leta 2020 se zagotovo ne bomo spominjali po čudoviti skladnosti številk, temveč po dramatičnosti pandemije covid19. Za nami je leto, ki bi ga najraje pozabili, toda njegov prelomni odtis bomo občutili še desetletja. Pandemija je zamajala varljivo udobje sodobnega sveta. Zdravstvena kriza se je v hipu prevesila v socialno-ekonomsko, politična v moralno. Ta pandemija je stoletni dogodek, ki bo zaznamoval tudi leto 2021. To bo leto konstruktivne destrukcije, blaženja različnih kriz, dokončnega priznanja krhkosti zahodnih družb v primerjavi z vzhodnimi. Soodvisnost sveta se iz orodja spreminja v orožje, pandemijski stresni test je balkaniziral svetovno gospodarstvo in zbanaliziral politiko. Leto 2021 je bolj začetek desetletja nestabilnosti in kaotičnosti kot pa velikega odboja k normalnosti starega načina življenja. Za potrebne družbene spremembe in trajnejšo gospodarsko rast bi potrebovali več kot cepivo proti covid-19. Leto 2021 prinaša zgolj upanje, da so spremembe še mogoče in da bo naše ravnanje drugačno. Leta 2020 nas je povezal isti strah, morda bomo v letu 2021 doumeli, kako živeti skupaj v enem in edinem svetu.

  • Talci na ladji političnih norcev

    Dihotomija med zdravstvom in gospodarstvom, dilema zapiranja ali odpiranja poslovnih dejavnosti in načina življenja, je konec decembra 2020 osrednja politična tema države. Spor med zdravstvenim in gospodarskim ministrom je zgolj razpoka v kaotičnem in nesistemskem ravnanju vlade. Janševa vlada pa očitno nima plana B. Epidemiološka kriza je že zdavnaj prerasla v politično, Slovenija plačuje v drugem valu epidemije visok človeški davek. Politični inženiring vlade je doživel neuspeh, serija njenih napak prerašča v tragedijo. Parlamentarna aritmetika onemogoča sankcioniranje politične odgovornosti, pravne nihče ne sproži. Običajno krizni menedžment zahteva zamenjavo vodstvenih ekip in spremembo strategije, politik ter ukrepov. Toda tega za zdaj ni, sistemska entropija pa eksplozivno narašča. Sedanja politična polarizacija v Sloveniji je žal zgolj posledica institucionalnih disfunkcionalnosti države po tridesetih letih. Postali smo žrtve njenega uspeha in talci na ladji političnih norcev.

  • Zgovorna vsebina

    Slovenija se je konec leta 2020 znašla na vrhu dveh pomenljivih svetovnih lestvic. Na prvem mestu smo po številu smrti zaradi covid-19 na število prebivalcev in najslabši smo med članicami EU glede podnebne politike. Metrika ni optimalna, toda vsebina je dovolj zgovorna. Oba osrednja problema, podnebne spremembe in pandemija, zahtevata sistemski pristop in dobro vodenje. Tega ne zmoremo in tudi ne znamo, zato imamo vedno večje težave z obvladovanjem dolgoročnih družbenih sprememb. Pandemija je svet ustavila, podnebne spremembe ga uničujejo. Pandemija je postregla z neverjetnim globalnim političnim inženiringom, pri ekološkem reševanju sveta pa so politiki povsem odpovedali. Ta pandemija je posledica in ne sopotnica okoljske krize, ki tiči v trilemi neučinkovitosti reševanja planeta. In to je morda najusodnejše spoznanje konec leta 2020.

  • Dejstva o vojski

    Sprejem zakona o zagotavljanju sredstev za investicije v Slovenski vojski (ZZSISV 26) in spektakularni začetek pobude za referendum o tem postajata osrednja fronta politično- ekonomskega spopada v državi. Stara tema vedno znova buri politične duhove in strasti, Slovenska vojska (SV) je že trideset let torišče političnih manipulacij in strokovnih zablod. Pandemija je vse skupaj zgolj izostrila. Covid-19 je zdravstveni problem in hkrati otipljiva varnostna grožnja državi, priložnost za obrambni zasuk te kokošje države. Virusi so nevarnejše orožje od konvencionalnih oborožitev, prihodnje velike vojne bodo biološke in ekološke. Hibridne vojne zahtevajo drugačne pristope, brez starih vojaških zablod. Naložbe v zdravstvo in znanost so dejansko obrambna investicija, zavezanost vojske civilnim potrebam je najboljša obramba države. SV je vse bolj arhaična institucija, vse bolj podobna politični misiji JLA. Investicijski ciklus 2021–2026 potrjuje zgrešene vojaške naložbe za obrambo države.

  • Nemoč EU

    Slovito Janševo pismo o upoštevanju vladavine prava v EU je ponovni dokaz, kako je vedno znova v teh krajih odločilna in usodna pisana beseda. Politični sarkazem je slaba uteha za diplomatsko poigravanje z mlado, majhno in ranljivo državo v političnih vrtincih EU. Poljsko-madžarska blokada sedemletnega proračuna in finančnega svežnja pomoči je nevarna past. Janša se je s samooklicano posredniško vlogo vanjo ujel, ne da bi jo dobro razumel. Tveganje je ekonomsko, pa tudi politično. Doleti nas lahko politično izrinjanje, ostanemo lahko brez dela evropskih sredstev ali pa obveljamo za brezvezne zdraharje. Na srečo EU ničesar od tega ne more in ne zmore izpeljati. Toda dileme so drugje. Janša je s svojimi nebulozami samo druga stran zavožene EU, njene evrokracije in nacionalnih političnih elit. Pred leti smo bili sami žrtev evropskih prisil pri sanaciji bank. Guverner BS je tedaj podobno kot sedaj Janša podrejal državo tujim interesom, žrtvovali smo lastne ljudi na tuj račun. Beda takšnega političnega delovanja je očitna in to je problem.

  • Šesti protikrizni paket

    Šesti vladni protikrizni paket sovpada z drugim velikim poslovnim zaprtjem države, splošno karanteno za večino prebivalstva. Hipertrofija vladnih zakonov za omilitev pandemije je obratno sorazmerna z rezultati njenega obvladovanja. To je nedvomno velik politični in strokovni poraz Janševe administracije. Vnovični »lockdown« države prihaja prepozno, posledice so kaotične, dramatične in dokazljive. Slovenija je tokrat zdravstveno na kolenih, ekonomska škoda bo visoka, država je politično razklana in ohromljena. Janševa vladavina se sesuva vase. Vse bolj jo vežeta samo še ekscesno vedenje prvega ministra in politični imaginarij zlovešče pandemije. Most med človečnostjo in ekonomijo je vlada podrla v nekaj mesecih, danes ji zaupa slaba tretjina ljudi. Bitka je za zdaj izgubljena na vseh treh frontah, zdravstveni, ekonomski in politični. Vrstni red dokončnega zloma vladajoče koalicije je samo še vprašanje časa in števila umrlih.

  • Nevarna prihodnost

    Kitajski investitorji in Huawei so postali v okviru Janševe administracije nezaželeni in problematični. Slovenija je skupaj z EU potonila v Trumpovi trgovinski vojni s Kitajsko. Spodrsljaji politične in ekonomske diplomacije so polni amaterizma in omahovanj med vplivnimi centri moči. Večni ekonomski strahovi in politična zbeganost so posledica slabih strateških usmeritev in nejasnih interesov države. Zato smo tako nespretni pri velikih projektih z močnimi investitorji in zaletavi pri njihovih političnih prisklednikih. Tako smo pred leti vsevprek sprejemali države EU, omahovali s Kitajsko in Rusijo in se sedaj brezglavo poklonili Trumpovim jurišnikom. EU je glede Kitajske v dilemi, kriza odnosov z ZDA in lastna politična nemoč sta jo dodobra ohromile. Evropa je v sedanji geostrateški igri vse bolj obrobni igralec, iz svetovnega centra moči postaja globalna periferija. Za Slovenijo kot majhno in mlado državo, članico EU, so to negotovi in nevarni časi. Zato je sedanji Janšev trumpizem vsaj tako bedast kot tvegan. Na srečo je Janša kljub vsemu prehoden politični fenomen, neumnosti držav žal ne.

  • Štiri leta kasneje

    Ameriške volitve 2020 delujejo kot dober teater absurda. Na osrednjem prizorišču sta se spopadla junaka, ki sodita vsak po svoje v muzej politične zgodovine. Trump zaradi svojega katastrofalnega vodenja države, Biden zaradi svoje anemičnosti. Volilni izidi se za zdaj bolj nagibajo na Bidnovo stran, toda politična in pravna bitka za njihovo potrditev bo trajala še mesece. Trump ne bo nikoli priznal poraza, Biden bo moral opravičevati svojo morebitno zmago, oboje bo na ulice pognalo jezne politične poražence. Politična kriza je zato v ZDA neizbežna. Demokratom bo morda uspelo s strategijo normalizacije ZDA, republikanci bi svoje zmagoslavje spremenili v tragedijo te države. Oboje nevarno stopnjuje domačo in mednarodno kaotičnost. ZDA potrebujejo korenite politično-ekonomske reforme, toda zanje nimajo ne moči in ne pravih ljudi. Robustnost njene tržne ekonomije in politične demokracije ni več panaceja za pokritje dosedanjih razvojnih zablod. Obstaja upanje, da je Trump zgolj politična zabloda in ne nova groteskna normala ZDA.

  • Bumerang

    Drugi val epidemije v EU dosega konec oktobra 2020 dramatične razsežnosti, številke so povsod rekordne, rast okužb, hospitalizacij in smrti strmo raste. Slovenija se je nenadoma znašla v tej statistiki gibanja epidemije med najbolj ogroženimi državami na svetu. Janševa vlada je pri menedžiranju osrednje zdravstvene krize po sedmih mesecih očitno doživela velik polom. Vladne politike so zavajajoče, polovičarske in protislovne, njeni ukrepi so očitno neučinkoviti. Političnoekonomske posledice bodo velike in daljnosežne. Odgovornosti za takšen pandemijski fiasko ne moremo prevaliti na neracionalno vedenje državljanov. Sedanja pandemijska kriza je zgolj druga stran demokratičnega primanjkljaja te vlade, od izhodiščnega zavračanja volitev do želenega predrugačenja države. Covid-19 je to jesen razgalil njeno nekompetentnost in avtoritarni populizem, zdravstvena kriza je postala akutna politična kriza. Poganja jo očitno politično nezaupanje med ljudmi in oblastjo.

  • Tiranija izbir

    Drama drugega evropskega vala pandemije covid-19 je na vrhuncu, Slovenija tiči tokrat v skupini držav na njegovem vrhu. Začarani krog političnega inženiringa v domala militarističnem spopadu z njo se zapira. Epidemiološki trojček karantene-maske-higiena je spet edino zdravilo, podaljševanje ekonomske recesije postaja dejstvo, globalizacija in liberalna demokracija sta na kolenih. Drugi val je v Sloveniji tokrat razgalil odgovornost in nesposobnost Janševe administracije, gostijo se tudi različne alternativne politično-ekonomske pobude. Epidemiološki ukrepi vlade imajo več pomenov, poleg zdravstvene zaščite so del oblastne politične hegemonije. Toda prava tiranija izbir nas šele čaka. Zdravniki bodo odločali, koga zdraviti ali ne, politiki o preživetju ali pokopu liberalne demokracije, ekonomi o staccatu selektivnih ukrepov pomoči. To pandemijo bomo do volitev ugnali, toda izgube liberalne demokracije in recesije bodo veliko večje. In prav ta izbira je najbolj prikrita in zato tako usodna.

  • O Nobelovi nagradi za ekonomijo

    Nobelova nagrajenca za ekonomijo sta leta 2020 postala Paul Milgrom in Robert Wilson za teoretske prispevke in praktične rešitve na področju dražb. Prihajata s prestižnega Stanforda in sta raziskovalno, pedagoško in življenjsko tesno povezana že desetletja. Simpatična anekdota, kako starejši Wilson kot pravi mentor sredi noči sporoča veselo vest o nagradi na vratih sosednje Milgromove hiše, je obšla svet. Visoka znanost s človeškim obrazom je bila stara Nobelova ideja, družabna omrežja jo lahko danes celo utrdijo. Ekonomista sta nagrajena za teoretsko analizo trgov, dražbe veljajo za enega njihovih arhetipov. Zato se tu kreše vsa abstraktna teorija trgov in cen, zasebnih vrednosti in skupnih vrednot, koristi in tveganj. Letošnja nobelovca sta hkrati ponudila tudi nove formate delovanja dražb, trgi povsod potrebujejo pravila. Teoretska eleganca je pri Milgromu in Wilsonu tudi uporabna.

  • Habermas ima prav

    Združitev Nemčije pred tridesetimi leti, 3. oktobra 1990, velja še danes za prelomno povojno diplomatsko odločitev, politično-ekonomski eksperiment brez primere. Nemško vprašanje je določalo usodo 20. stoletja. Botrovalo je dvema svetovnima vojnama, vzponu evropskega socializma in komunističnih oblasti, razvoju evropskih integracij, širitvi EU in razvoju novih držav. Nemške politične frustracije so do polovice stoletja skoraj uničile Evropo, danes je steber njene politično-ekonomske stabilizacije. V devetdesetih letih je bila največji evropski bolnik, zadnja leta postaja ekonomski garant razvoja EU. Nemčija je bila vedno prevelika za Evropo in premajhna za globalnega hegemona. Nemška združitev je po štiridesetih letih ekonomsko uspela, politično pa ni izpolnila pričakovanj ljudi. Bolj je zadovoljila hotenja politično-ekonomskih elit in kapitala, manj je prispevala k večji enakosti in blaginji srednjega razreda. Slovenska razdružitev z Jugoslavijo sovpada s kaotičnim obdobjem. Usodi obeh držav sta povezani, slovenske osamosvojitve ne bi bilo brez nemške združitve.

  • Predlogi iz kamene dobe

    Politična razprava o demografskem skladu (DS) postaja po domala desetih letih in vrsti zavez petih vladnih koalicij prava oslovska klop domačijskih strankarskih spopadov. Nenadoma sta pred nami dva zakonska predloga koalicije in nekakšne opozicije, imata podobna izhodišča in različne rešitve. Toda na ključnih mestih političnega upravljanja in ekonomskega obvladovanja sklada sta enako nebogljena. Dobili smo dobro ogledalo z obeh strani, do kam sežeta stroka in politična blasfemičnost naše parlamentarne strankokracije. Demografska politika je španska vas enih in drugih, tristebrne pokojninske reforme vladna stran niti ne razume, opozicija ne upa ali ne zna misliti drugačnih rešitev. Beda sedanjih političnih elit na področju najbolj dolgoročne in usodne razvojne strategije in politike države je zastrašujoča. Medgeneracijske družbene pogodbe na teh temeljih niti ne more biti, kajti te države leta 2070 ne bo več.

  • Kakšna je alternativa?

    Drugi val pandemije je po sedmih mesecih ponovno prerešetal Evropo, drugačen od prvega, zavit v novo meglo razumevanja in obvladovanja. Spomladi so bili ekonomski ukrepi povsod razmeroma enotni. Zapiranje ekonomskih dejavnosti in omejevanje družbenih stikov sta bila domala univerzalen pristop boja proti pandemiji. Drugega vala ne moremo več reševati z redukcijo ekonomskih in socialnih odnosov, z metodami in politikami prvega vala. Ekonomska, socialna in tudi moralna cena takšnih ukrepov je preprosto previsoka, da bi si jih tudi najbogatejše družbe lahko še enkrat privoščile. Reševanje življenj enih je ogrozilo preživetje drugih, tudi ekonomske pomoči imajo svoje meje. Družbeno distanciranje in mimikrija mask postajata vse bolj del problema in ne rešitve. V Sloveniji se pandemična kriza vse bolj spreminja v politično, drugi val lahko spodnese tudi Janševo vlado in njen dosedanji krizni menedžment. Toda kakšna je alternativa in kdo jo predstavlja?

  • Težave s čudeži

    Japonski premier Šinzo Abe je septembra 2020 odstopil zaradi zdravstvenih razlogov, njegova abenomika pa je ostala. Politiki odhajajo, trajnejše pa so lahko sledi njihovih ekonomskih politik. Japonska je veljala za povojni svetovni gospodarski čudež, zadnji dve desetletji pa doživlja veliko stagnacijo. Abejev reševalni paket ekonomskih in razvojnih politik so poimenovali abenomika, podobno kot smo nekdaj govorili o thatcherizmu in reagonomiki. Abenomika ima svoje politično in ekonomsko plat, temelji na treh stebrih in celovitem paketu politik in institucionalnih reform. Abejeva revitalizacija japonskega gospodarstva ni povsem uspela, pridobila pa je potrebno politično legitimnost in ekonomski ugled. V obdobju globalizacijskega ekonomskega kaosa in škandaloznih svetovnih voditeljev je Šinzo Abe ohranil podobo kredibilnega politika z ekonomskim konceptom. Naš janšizem tega potenciala žal nima.

  • Podobe provincializma

    Obravnava tožbe evropske komisije (EK) proti Republiki Sloveniji (RS) zaradi kršenja nedotakljivosti arhivov Evropske centralne banke (ECB) in dolžnosti lojalnega sodelovanja postaja precedenčen evropski pravni primer in pomemben notranji političnoekonomski problem. Slovenske oblasti so sprožile sodno preiskavo zaradi sumov nepravilnosti delovanja Banke Slovenije (BS) in kaznivih dejanj vodilne ekipe pri sanaciji bank leta 2013. EK in ECB sta se postavili v bran nedotakljivosti BS in njenega takratnega vodstva. EK se sklicuje na institucionalne privilegije in mednarodno imuniteto evropskih institucij, RS pa na nacionalne pristojnosti svojih nadzornih institucij in sodišč. Spor zadeva sivo cono politične centralizacije in nacionalne odgovornosti, principe ekonomske avtonomije centralnih bank in politične subsidiarnosti držav članic. Slovenija je bila leta 2013 ekonomski poligon delovanja ECB, danes postaja mejnik politične moči EK. V evropski politični igri je vložek te sodbe večji, kot se zdi. Slovenija ga je pravno podcenila in politično zapravila. Potonili smo v lastnem močvirju prikrivanja domačih krivcev in pokrivanja evropskih mahinacij.

  • Kriza ob krizi zaupanja

    Objava polletnih ekonomskih rezultatov države Statističnega urada RS ni prinesla posebnih presenečenj in ostaja blizu napovedim. Dinamika gospodarskih aktivnosti je v drugem četrtletju zaradi političnoekonomskih ukrepov proti pandemiji padla na vseh ravneh agregatnega povpraševanja. Gospodarsko rast so oklestili pretrgani blagovni tokovi in blokade gibanja prebivalstva in delovne sile. Protikrizni ukrepi ekonomskih politik so bili podobni kot drugod po EU, njihova učinkovitost pa je manjša od pričakovanj. Javna poraba je sicer prebila vse fiskalne okvire, hkrati pa je ublažila ponudbeni šok v zasebnem sektorju. Vladni rebalans proračuna dokazuje stare napake protikriznih vladnih politik. Proračunski primanjkljaj je velik in tudi dovoljen, toda problematičen glede zapiranja in financiranja. Vlada spet krči razvojno porabo in slabo gospodari z investicijskimi viri. Resnih in zahtevnih ekonomskih politik očitno ne zmore.

  • Španska vas

    Fiskalna slika države in načrtovanje porabe dodeljenih evropskih sredstev postajata osrednje jesensko političnoekonomsko vprašanje Janševe vlade. Prva prava ekonomska preizkušnja je rebalans proračuna, osrednji politični izziv pa razvojni načrt porabe evropskih sredstev. Oboje bo odločalo o ekonomski usodi te vlade, ki se je sedaj zapletala predvsem na političnem področju. Nekonvencionalna fiskalna politika je prvi del odgovora, drugi zadeva drugačno in učinkovitejše razvojno načrtovanje. V obeh primerih moramo imeti sposobno ministrsko ekipo in administracijo, dobre sistemske in razvojne rešitve. Za zdaj ne moremo biti optimistični, vlado bolj zanimajo ideološke cepitve kot ekonomsko povezovanje. Očitno je Janševa vlada zgolj nov podaljšek ekonomsko nekompetentnih slovenskih vlad v zadnjem desetletju.

  • Kavelj 22

    Sredi julija 2020 je Janševa vlada poslala v parlamentarni postopek zakon o financiranju Slovenske vojske (SV) v obdobju 2021– 2026. Pred desetimi leti smo zaradi krize vojaške izdatke zmanjšali, danes jih povečujemo. Trgovina z orožjem je stara Janševa strast in večna politična pregreha. Prihodnje investicije v tehnično opremo in orožje so del problematičnih zavez do Nata, brez njega SV očitno nima lastnega smisla. Toda Nato je danes luknjičasto vedro, za Slovenijo pomeni prej tveganje kot odrešilni varnostni dežnik. Dejansko je SV vseskozi Ahilova peta te države, od osamosvojitvenih legend do sedanje kaotične implozije. Njeno reševanje je vedno bolj absurdno in zmedeno. Covid19 je dokaz, da z orožjem ni mogoče dobiti bitke z virusi, ki nas dejansko ogrožajo. Varnosti te države danes ne zagotavlja vojska, temveč zdravstvo in naložbe v starajočo se družbo, ne pa v orožarsko železje. Izbira med topovi in maslom je v času pandemij in gospodarskih kriz izprijena in odveč, celo na ravni EU.

  • Desetina svetovnega BDP

    Turizem je dejavnost, ki ga je pandemija covid-19 najhitreje in najbolj prizadela. Vsi dejavniki dosedanjega razvoja in uspeha so se obrnili na glavo. Globalna povezljivost je razpadla, turistične destinacije so se zaprle, ljudje so iz turističnih nomadov postali karantenski zapečkarji. Turizem je pomemben del globalne ekonomije in nacionalnih gospodarstev. Kriza bo letos domala prepolovila svetovni turizem, vsi scenariji so zanj katastrofični. Pandemija je izostrila probleme globalnega množičnega turizma, zahteva njegovo glokalizacijo, celovito spremembo ponudbe in poslovnih modelov. Domači turizem bo lažje preživel kot mednarodni, trajnostni in nišni lažje kot standardne storitve. Turizem je pri nas edino sektorsko področje vladne protikrizne politike. Turistični boni so tu del rešitve in hkrati problemov. Toda Sloveniji je turistični postkoronski obrat bližje kot nadaljevanje sedanjih trendov. Turizem je morda prvi kamen modrosti želenih sprememb.

  • Voditeljice

    Zgodovinsko naključje je leta 2020 postavilo na globalni politični zemljevid štiri političarke, Merklovo, von der Leyenovo, Lagardovo in Georgievo. Prvi dve sta se znašli na čelu EU, drugi dve obvladujeta finančni svet prek ECB in MDS. Najvplivnejši moški trio Trump-Xi Jinping-Putin vodi svet v konfrontacije, ženski kvartet ponuja upanje v njegovo rešitev. Dokazov je dovolj. Države z ženskim političnim vodstvom so učinkovitejše v spopadu s covid-19, tudi v biznisu so ženska vodstva boljša pri kriznem menedžmentu. Način prilagajanja na nove razmere v 21. stoletju zahteva asertivni menedžment, zmagoviti slog vodenja usmerjajo »ženski« principi. Covid-19 je razkril tisto, kar smo že vedeli. Feminizem je največja socialna revolucija 20. stoletja, boj za ekonomsko in politično enakost se začenja pri neenakopravnosti spolov. V novi revoluciji ženskega vodenja je morda možnost odrešujočih sprememb sveta.

  • Varuhinja neoliberalizma

    Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) je sredi julija izdala šesto ekonomsko poročilo o Sloveniji, ki sovpada z deseto obletnico našega članstva v tej mednarodni organizaciji. Pohval z obeh strani ni manjkalo. Slovenija kot majhno odprto tranzicijsko gospodarstvo v marsičem simbolizira vrednote, razvojni pristop in želeno reformno agendo OECD. Na drugi strani je Slovenija svoj gospodarski napredek vse bolj vezala na njihova priporočila in usmeritve. Strategija razvoja Slovenije 2030 je nastala pod pokroviteljstvom OECD in je neuporaben nacionalni izdelek. Ekonomska diplomacija je eno, uspešnost poročil in priporočil pa nekaj drugega. Sedanje ekonomsko poročilo ostaja v standardnih okvirih napovedi in dveh scenarijev, opozarja pa predvsem na dolgoročno vzdržnost javnih financ zaradi staranja prebivalstva, na trgu dela, v reformi zdravstvenega in pokojninskega sistema. Dobili smo standardna opozorila za stare probleme. Novo je zgolj to, da jih v desetih letih dobiva že šesta vlada. Šest poročil za šest vlad v desetih letih. OECD in Slovenijo človek mora imeti rad.

  • Bomo preživeli?

    Maratonski pogajalski proces evropskega sveta v Bruslju je ponudil še enega v nizu »zgodovinskih kompromisov« in novega napredka EU. Ekonomsko so delili in politično prerazdeljevali največji sveženj finančnih sredstev doslej. Sedemletni proračun in sklad za okrevanje so obravnavali kot celoto. Zadovoljstvo držav je razumljivo, vse so dejansko neto prejemnice. Vsak je dobil nekaj, evropska komisija paket dveh dokumentov, predsedniki vlad največjo pomoč doslej, bogati so dobili rabate, prizadete države več sredstev za razvojni preboj. Zgodovinski politični premik v skupnih ekonomskih jamstvih je največji dosežek, toda pravega političnoekonomskega preboja EU ne zmore. Slovenija se je politično postavila ob bok višegrajski skupini, ekonomsko krmari med jedrnimi zahodnimi državami. Ekonomska diplomacija zato deluje zmedeno, toda ključni bodo domači veliki investicijski programi. Ti zahtevajo politično stabilnost in dober projektni menedžment. Prvega Janševa vlada očitno ne zmore, pri drugem že desetletja nismo uspešni. Ekonomska cena politične krize bo zato visoka.

  • Dramatično spoznanje

    Pandemija po pol leta ne pojenja, ne zdravstveno in ne politično-ekonomsko. Na eni strani se njen prvi val širi iz Azije in Evrope v ZDA in Latinsko Ameriko, hkrati pa se z odpiranjem meja vrača nekakšen drugi val okužb. O naravi bolezni še vedno vemo premalo, ustreznih zdravil ni, zdravstveni sistemi, zmogljivosti in ukrepi so ostali razmeroma nespremenjeni. Dileme pa so sedaj večje kot prej. Pandemije zaradi globalnih povezanosti očitno ni mogoče zamejiti, radikalnega zapiranja dejavnosti in omejevanja gibanja ljudi pa ni mogoče ponoviti. Alternativ ni veliko, vse zahtevajo zaupanje, sodelovanje ter pravo vrednotenje stroškov in koristi ukrepov. EU čakata dolgoročna recesija in nevarna politična polarizacija. Doma se bo ekonomska kriza jeseni zaostrila, politična nasprotja pa poglobila. Čas improvizacij in prelaganja odgovornosti na druge je minil. Novi populizem tretje Janševe vlade postaja vedno večja komedija zmešnjav, zmes konfrontacij in fiaskov. Entropija narašča in drugi val pandemije jeseni bo nevarnejši od spomladanskega.

  • Vzvratni nacionalsocializem

    Korporativno upravljanje in usoda vodenja podjetij sta spregledani temi sedanje opletajoče globalne pandemijske krize. Vedno znova so v ospredju makroekonomski ukrepi, veliki reševalni paketi. Veliko manj pozornosti posvečamo vplivu covid-19 na mikroekonomski ravni, na vodenje sprememb in krizni menedžment podjetij. Kriza je najbolj prizadela mikro- in mala podjetja, pomoč pa dobivajo predvsem velika in srednja podjetja. Krizno pomoč brez posebnih zavez dobijo najmočnejši igralci, šibka poslovna periferija pa ostaja brez nje. Zato je jutrišnja podoba tržnega gospodarstva in socialne države vprašljiva. Deležniško razumevanje družbeno odgovornega ravnanja podjetij bo tu ključno. Slovenske izkušnje so na tem področju že dve desetletji slabe, politizacija upravljanja in problematičnega vodenja pa velika. Tudi sedanja Janševa vlada je očitno sredi kadrovskega pogroma.