dr. Bogomir Kovač
-
3. 7. 2020 | Mladina 27 | Ekonomija
Spektakularna odstopa notranjega ministra Hojsa in direktorja policije Travnerja ter kriminalistična preiskava Počivalškovih rabot so prvo pravo priznanje političnega poraza Janševe vlade. Pretresajo jo večni korupcijski škandali in ideološka polarizacija družbe, za politično mitologijo globoke države stoji ekonomski pragmatizem globokih žepov. Maske v takšnih primerih padejo. Hojs je klasična žrtev v Janševi igri reševanja Počivalška in velikega političnega obračuna s pravno državo. Vratolomne kadrovske poteze so tu temeljno orodje kriznega menedžmenta in uzurpacije moči. Sporočilo je jasno. SDS je pripravljena na lastne žrtve, cilj je ohranitev oblasti zaradi obvladovanja poslov. Počivalšek združuje oboje, zato je ključna figura preživetja koalicije. Podčetrtek postaja Janšev Stalingrad.
-
26. 6. 2020 | Mladina 26 | Ekonomija
Sto dni nove slovenske vlade je običajno priložnost za poračun njene dejavnosti in oceno dela. Trije meseci so v politični kulturi zahodnih demokracij nekdaj pomenili obdobje kristalizacije vladnih usmeritev, pri nas jo vseskozi razumejo kot čas nenapadanja opozicije. Vmes vlade vseh barv opravijo svoje kadrovske menjave in mir spreminjajo v vojno za utrjevanje oblasti. Tretja Janševa vlada je to logiko prignala do skrajnosti zaradi pandemije, skrajšanja mandata in lastnih oblastnih frustracij. Njenih sto dni sta zaznamovala pandemija in krizni menedžment ob njej. Na zdravstvenem področju je uspela, ekonomsko precej manj, politično pa je povsem zavozila. Janšizem ostaja tako bolj političnoideološka kot političnoekonomska označba politike, ki jo pooseblja karizmatični predsednik vlade. Njegova tretja vlada je poglobitev pristopov prvih dveh. Politična lekcija volilnih porazov ga očitno ni izučila. Toda politika je zanj vedno pomenila plen, ekonomiko prisvajanja za koristi ozkega kroga ljudi. To je pragmatizem politične ekonomije janšizma tudi po stotih dneh vladanja.
-
19. 6. 2020 | Mladina 25 | Ekonomija
Pandenomika je skovanka, namenjena razumevanju nove ekonomske realnosti v času pandemije covid-19 in po njej. Pandemijska kriza je spremenila makroekonomsko in poslovno okolje, prinaša nov trikotnik trga, države in civilne družbe, drugačna spoznanja o preživetju kapitalizma. Negativne cene blaga in denarja, neposredno denarno financiranje gospodinjstev, različne oblike temeljnega dohodka so nekatera od njih. Lahko inflacija ponovno postane problem, bodo države za preživetje brez zadreg uporabljale permanentno zadolževanje, tudi občasno kolektivno razvrednotenje dolgov ... Ekonomska logika se spreminja, nenavadni ekonomski ukrepi se gostijo, odkloni postajajo normalni. Toda pandenomika bolj razkriva stara nasprotja, kot pa jih premošča. Zato je nova normala bolj dokaz nevzdržnosti sistema kot način njegovega premoščanja. Covid-19 je očitno zgolj nova kriza v nizu katastrof sodobnega kapitalizma.
-
12. 6. 2020 | Mladina 24 | Ekonomija
Demografski sklad (DS) je spet ena od pomembnejših tem na zmedenem političnem jedilniku slovenskih strankarskih kupčij. Posebnost krize covid-19 je nastavljanje izkrivljenih ogledal nerešenih družbenih problemov, starajoča se družba je ena od njih. Staranje prebivalstva, daljše življenje ljudi in skrb zanje je z vidika družbenega servisiranja zahtevnejše in dražje. Zahteva urejeno javno in zasebno financiranje ter dobro delovanje socialno tržnega gospodarstva. Prevladujoča neoliberalna agenda je tu povsem odpovedala. Zato so reforme pokojninskih, zdravstvenih in socialnovarstvenih sistemov stalnica političnih obljub in kilavih sprememb. Demografski sklad je stara ideja kapitalskega financiranja pokojninskih in tudi drugih sistemov v vedno novih preoblekah. Politični interesi so tu veliko večji od ekonomskih možnosti, ki jih ponuja. In tu je osrednji nesporazum.
-
5. 6. 2020 | Mladina 23 | Ekonomija
EU je konec junija ponudila članicam Evropski reševalni program (ERP), skupaj z novim sedemletnim proračunom pomeni temeljni fiskalni okvir spoprijema s sedanjo krizo in želenim razvojem. Bruseljski politiki pri tem vsevprek uporabljajo močno simbolno navezavo na nekdanji Marshallov plan povojne rekonstrukcije Evrope. Stari plan je tlakoval zmagovito pot povojne EU, novi program je obupni poizkus reševanja evropskega projekta. Gre bolj za ekonomski kot politični projekt, ki stavi na nominalno napihnjenost, manj pa na realno izvedljivost. Med tremi razvojnimi stebri je socialna država najšibkejši člen. Slovenija navidezno dobiva veliko, toda dober odstotek BDP na leto do konca desetletja je lahko zgolj semenski krompir. Za dejanski razvojni zasuk bomo potrebovali veliko bolj natančni strateški načrt, kot sta ga zmogli Cerarjeva in Šarčeva vlada. Janševa pa bi se morala izogniti svojim starim napakam iz slavnega mandata 2004–2008.
-
29. 5. 2020 | Mladina 22 | Ekonomija
Subvencioniranje skrajšanega delovnega časa je paradni vladni ukrep v tretjem paketu. Slovenija je v dosedanjem ekonomskem reševanju krize covid-19 manj uspešna kot na zdravstvenem področju. Odgovornost za to nosijo brezglavi politiki, pa tudi problematične strokovne skupine in nesposobna državna birokracija. Hitreje bodo spoznali in priznali svoje napake, lažje bodo rešili zamujeno. Sedanje razumevanje in uporaba skrajšanja delovnega časa sta dober primer novih zablod v spopadu z naraščajočo brezposelnostjo. Fleksibilnost trga dela sama po sebi ni rešitev, prej nasprotno. Takšen ukrep lahko daje rezultate kot sistemski samodejni stabilizator in ne ad hoc pristop. Zato tudi tokrat zelo verjetno ne bo prinesel želenih sprememb.
-
22. 5. 2020 | Mladina 21 | Ekonomija
Tretji vladni paket ekonomske pomoči naj bi bil usmerjen proti grozečemu poglabljanju domače in evropske recesije. Kriza se postopoma stopnjuje, padcu domače proizvodnje bo sledilo znižanje tujega povpraševanja. Dvomesečno zaprtje države je prineslo radikalen padec gospodarske rasti in hitro povečanje brezposelnosti. Vladni paketi prihajajo prepočasi, spremljajo jih zmedeni predpisi, njihova učinkovitost je porazna. Noben paket ni opremljen z oceno njihovih učinkov, dejansko je uresničena petina obljubljenih rešitev. Vlada eno govori, drugo dela, bolj gasi požare kot zna sistemsko ukrepati. Zdravstvena kriza je obratno sorazmerna z ekonomsko, ko prva izginja, druga šele prihaja. Za vlado bo v naslednjih mesecih ključno politično vprašanje obvladovanje trga dela, ohranitev gospodarske aktivnosti. Žal so reševalni pristopi Janševe vlade politično vse bolj kaotični in ekonomsko problematični. Usoda Slovenije 2020 vse bolj spominja na leto 2009.
-
15. 5. 2020 | Mladina 20 | Ekonomija
Te dni Evropa slavi 75 let od konca druge svetovne vojne in ustanovitve ZN, pa 70 let od podpisa Schumanove deklaracije. To usodno ameriško stoletje se je vrtelo okoli nemškega vprašanja in komunistične alternative. Bilo je stoletje krvavih in hladnih vojn, pa tudi ekonomske blaginje in političnega napredka. In zdaj je načrtovani blišč obletnic razblinil covid-19. EU je v povojni svet odtisnila svoj civilizacijski DNK, politični mir in demokracijo, ekonomiko solidarnosti in odprtosti, svobodo posameznika in spoštovanje prava. Pandemija je razkrila vso mimikrijo teh podob. V treh mesecih je ustavila globalni svet in razgradila EU, pokazala na nemoč ZDA in pohod Kitajske. In doma nam je v hipu pojasnila, kako velik Orbán je lahko mali Janša. Covid-19 je naš apokaliptični spoznavni odrešenik.
-
8. 5. 2020 | Mladina 19 | Ekonomija
Trojni obraz krize covid-19 po dveh mesecih dobiva novo podobo. Sproščanje ukrepov spremlja povečanje političnih spopadov, zdravstveni problemi se umikajo ekonomskim. Grozeči cunami pandemije smo zaustavili z ostro karanteno, v izhodni strategiji vlada in njeni epidemiologi bolj kot sprostitev predlagajo redčenje mobilnosti. Zato bo potek normalizacije dolg in postopen, pravi zapleti šele prihajajo. Izhodna strategija je tako kot dosedanji svežnji pomoči bolj kaotična kot sistemska. Veliko besed, toda malo vsebine, veliko denarja za malo učinkov. Birokratski nesmisli se v postkoronskih ukrepih stopnjujejo, izvedljivost pa je vse manjša. Janševa vlada si je naložila več, kot zmore, Šarčeva opozicija nadaljuje svoje polomije. Začenja se politični boj za interpretacijo navidezne epidemijske zmage, ekonomska in socialna kriza pa se poglabljata. Počivalšek postaja s svojo aroganco presečna karikatura te oblasti. Njegovo politično preživetje bo začetek konca tretje Janševe vladavine.
-
30. 4. 2020 | Mladina 18 | Ekonomija
Nova priložnost za socializem?
Prvomajski praznični okviri so običajno obarvani z obujanji družbenih utopij, političnim mešanjem starih razrednih nostalgij in iskanjem novih brezpotij. Sedanji svetovni krizni kaos je to iskanje ogledal zgolj izostril. Covid-19 je razkril vse slabosti globalnega kapitalizma, socialnih in zdravstvenih sistemov, krhkost liberalne demokracije. Namesto odprte družbe smo pristali v zaprtih, globalni trg so nadomestile državne avtarkije. Toda pandemija ni vzrok, temveč bolj posledica ekološke in družbene krize. Kapitalizem nosi kot krovni družbeni sistem temeljno odgovornost za takšno stanje. Zato vrnitev v novo normalnost sodobnega kapitalizma ni rešitev, temveč del problema. Bomo torej živeli drugače, bolj odgovorno, bo problematični kapitalizem zamenjal vzvišen »ekosocializem«? Apokaliptična prihodnost covid19 naplavlja starega Marxa iz Bede filozofije. Zgodovina je bila in je hkrati ni več.
-
24. 4. 2020 | Mladina 17 | Ekonomija
Univerzalni temeljni dohodek (UTD) v sedanji krizi ni več utopija, postaja del rešitve. Številne države pri svojih reševalnih paketih uporabljajo pomoči, ki so podobne UTD. Sedanja pandemična kriza je drugačna od običajnih. UTD postaja v teh razmerah bolj kot kdaj prej uporabna kratkoročna rešitev za socialno zaščito ljudi, hkrati pa ponuja možnost dolgoročnih sistemskih premikov. Covid-19 je razkril vso blasfemičnost sodobnega kapitalizma. Socialna varnost je danes javna dobrina, zdravje globalna skrb, socialni kapital velja več kot finančni. Rešitev ni restavriranje nove socialne države, temveč oblikovanje drugačne socialne družbe. Države tudi v tej krizi raje nadzirajo kot skrbijo za ljudi, bolj obljubljajo, kot dajejo. Prostor socialne družbe se odpira omrežju civilnodružbenih organizacij, tretjemu stebru poleg trgov in države. UTD je na prehodu od piramidnih hierarhičnih sistemov v javna omrežja. Pomeni temelj socialne družbe, lažje bi zaživel na ravni EU kot v okviru nacionalnih držav. Slovenija ima tukaj veliko priložnost, zaradi svojih socialnih temeljev in obvladljivosti ukrepov. Potrebuje zgolj politični pogum, dovolj socialne občutljivosti in nekaj ekonomske pameti.
-
17. 4. 2020 | Mladina 16 | Ekonomija
Dober mesec po uvedbi ukrepov proti pandemiji koronavirusne bolezni je mogoče oceniti vladne ukrepe, njeno strategijo in politiko. V Sloveniji je zaostrovanje zdravstvene krize sovpadalo s politično krizo in zamenjavo vlade. Toda to ne more biti opravičilo za številne vladne težave ter hkrati izjemno delo javnega menedžmenta in civilne družbe. Očitno so ključni problemi vezani na samo naravo pandemije, obvladovanje njenih informacij, zdravstvenih in ekonomskih politik, splošnih in ciljanih ukrepov. Janševi vladi je po mesecu dni uspelo umiriti krizne epidemiološke trende, toda cena ukrepov je višja, kot običajno mislimo. Eno so politične oblastne iluzije, drugo stranpoti kriznega vodenja, nekaj tretjega zablode ekonomskega pragmatizma. Vse troje je na vladni mizi. In Janševi administraciji pri tem ne kaže dobro.
-
10. 4. 2020 | Mladina 15 | Ekonomija
Pandemična kriza covid-19 ni vojna in njena ekonomska kriza ni podobna klasični finančni krizi. Države so se na zdravstveno krizo politično odzvale z radikalno socialno izolacijo ljudi, ekonomska dejavnost celih sektorjev je zamrznjena. Globalizacija se je spremenila v glokalizacijo, razdrobljeno socialno in ekonomsko mrežo deležnikov držav in lokalnih skupnosti. Vsi smo v skupnem pandemičnem kotlu, toda brez skupne rešitve in pravega sodelovanja. G-20 je konec marca podprl skupno akcijo, WHO skuša usmerjati zdravstvene ukrepe. ZDA so zgled slabih Trumpovih odločitev, Švedska in še nekateri iščejo alternative. EU deluje v akutnih razmerah krize politično zmedeno, ekonomsko nima moči za hitro delovanje. Poti ekonomske normalizacije določa učinkovita zdravstvena zajezitev pandemije. Toda krizni in razvojni menedžment v zdravstvu so povsod zamenjali s političnim inženiringom družbe. Želeni ekonomski ukrepi pa se spotikajo ob prvih praktičnih izvedbah.
-
3. 4. 2020 | Mladina 14 | Ekonomija
Ekonomski šok zaradi pandemije covid-19 je na globalni ravni hitrejši in intenzivnejši kot jeseni 2008, bolj dramatičen kot v času velike depresije. Ta kriza je dejansko drugačna od vseh dosedanjih, čeprav ni povsem nepričakovana. Šok je prizadel najpomembnejše gospodarske centre hkrati, zahteva radikalno spremembo ekonomskih institucij in njihovih politik. Vsi protikrizni ukrepi so najprej usmerjeni v zdravstvene sisteme, pandemija je predvsem izjemna humanitarna tragedija. Šele za tem je pomembno reševanje finančne in gospodarske krize. Tu mora biti odmera ekonomskih politik in ukrepov hitra in učinkovita, brez posebnih fiskalnih in monetarnih omejitev. EU ima prednost pred ZDA predvsem v večji robustnosti svojih javnih zdravstvenih in socialnih sistemov, ogrožata jo spet slaba politična koordinacija in ekonomska solidarnost. Krizo pred desetimi leti so rešile drzne Draghijeve monetarne poteze, sedanja zahteva radikalne fiskalne ukrepe.
-
27. 3. 2020 | Mladina 13 | Ekonomija
Leto 2020 bo očitno zaznamovalo to stoletje. Pandemija covid19 spreminja svet hitreje, kot smo si lahko predstavljali. Institucionalni okviri evropske neoliberalne ureditve padajo kot domine, državni intervencionizem in domala vojna ekonomika postajata nova normala. Nacionalne meje so zaprte, osebnih svoboščin domala ni več, vlade so postale avtokratski centri moči, parlamenti nepotreben politični okras. Načrtovani reševalni protikrizni paketi so največji po drugi svetovni vojni. Svet se je dobesedno snel s tečajev, covid-19 je v hipu obglavil neoliberalni kapitalizem. Toda ali s sedanjimi ukrepi rešujemo ljudi ali sistem, so programi ukrepov zgolj krinka ali dejanska rešitev? Naše vladne smernice za omilitev epidemije so del teh dilem. Razkrivajo domete Janševega kriznega menedžmenta in stroke. S finančno »bazuko« mirijo prizadete deležnike, ostajajo pa brez potrebnega protikriznega fokusa.
-
20. 3. 2020 | Mladina 12 | Ekonomija
Pandemija bolezni covid-19 dobiva v EU dramatične razsežnosti novega globalnega žarišča, krog okuženih držav dosega številko 180. Pandemija je zdravstveno krizo spremenila v političnoekonomsko. Sedanji ukrepi, da za nekaj časa zaprete politična vrata in ekonomsko ustavite svet, da bi odgnali zdravstveno apokalipso, so nevarna iluzija. Ključno vprašanje je, s kakšnimi ekonomskimi zdravili ustaviti šok pandemije, kako koordinirati krizni menedžment nacionalnih držav. Sanitarna kriza meji na ekonomsko, nazadnje vse prekrije politizacija obeh. In tu smo tudi mi. Janševa vlada spopad s pandemijo dojema kot drugo vojno za svojo novo Slovenijo, z znanimi prijemi in obrazi. Prva se je iztekla po sreči, za drugo še ne vemo.
-
13. 3. 2020 | Mladina 11 | Ekonomija
Slovenija je 3. marca 2020 dobila štirinajsto vlado, Janez Janša je v tretje postal premier. Politično hazardiranje Marjana Šarca se je spremenilo v katastrofo za levosredinsko vladno koalicijo, vlada je razpadla, pričakovanih novih volitev pa ni. Levosredinske stranke imajo doma po EU težave s političnim vladanjem in ekonomskim obvladovanjem države. Janšo so dejansko postavile na oblast s svojo politično poniglavostjo in nesposobnostjo. Pogajanja za novo koalicijo so bila kratka in uspešna, toda koalicijska pogodba nove Janševe vlade je slab politični izdelek. Janša je od nekdaj boljši v taktičnih bojih kot v strateških premislekih. To velja tudi za Orbánovo senco, ki ga je obsijala na mednarodni sceni ob izvolitvi. Politika izrednih razmer zaradi epidemije koronavirusa je za novo vlado dobrodošlo okolje. Slabše so in bodo ekonomske možnosti tega polovičnega mandata. Vladna koalicija bo v teh razmerah preživela, krizni menedžment bo njeno temeljno vodilo in orodje. In tega Janša obvladuje bolje od drugih.
-
6. 3. 2020 | Mladina 10 | Ekonomija
Vlada RS je konec februarja 2020 sprejela celovit nacionalni energetski in podnebni načrt RS (NEPN). To je trenutno najpomembnejši in najusodnejši strateški dokument države, lahkotnost njegovega nastanka in sprejemanja pa je osupljiva. Nastanek dokumenta so spremljali številni strokovni zapleti, javna razprava je bila kratka, konsenz med »energetiki« in »zelenimi« zagovorniki prazen. Sprejela in odposlala ga je vlada v odstopu, prihajajoča Janševa koalicija ga ni niti omenila. Dokument razkriva vse naše težave s strateškim načrtovanjem in političnim oportunizmom z leve in desne. Tehnično so usmeritve NEPN premalo domišljene, ekonomsko in finančno neuresničljive. Dobili smo neuporaben in slab dokument, ki politično nikogar ne vznemirja, čeprav pomeni izjemno tveganje za prihodnji razvoj države. Zelena transformacija EU bo namreč nova tehnološka oblika ekonomske dominacije, energetika je koncentracija politične moči enih držav nad drugimi. Ne gre toliko za reševanje planeta, v ozadju je nova igra interesov kapitala. V naslednjih letih se ne bo trgovalo s politiko, temveč z energijo, luč na koncu predora ne bo metafora, temveč realnost.
-
Novi sedemletni proračun EU 2021–2027 je po dveh letih usklajevanj še vedno nerešljiv političnoekonomski rebus. Dileme so stare. Zadevajo njegov ekonomski obseg, spremembo političnih prioritet, predvsem pa novo razdelitev sredstev in obveznosti. EU pač ni federalna država in njen proračun ni nikakršno fiskalno orodje, že desetletja igra vlogo šibkega političnega mašila. Sedanji pogajalski proces je začela stara evropska komisija, končala ga bo nova, vmes se je zgodil tudi brexit. Ekonomskih negotovosti je veliko, politični konsenz je težji kot kdaj prej. Zato je političnoekonomska igra z ničelno vsoto problematična, financiranje novih prioritet zahteva krčenje starih. Evropski proračun meri odstotek evropskega BND, tolikšna je tudi sedanja teža EU v razmerju do članic. Ekonomsko šibak proračun za politično močno EU je iluzija. Do kdaj lahko evropski voditelji še mešetarijo z njo?
-
Konec mitologije evropocentrizma
Organizatorji tradicionalne varnostne konference v Münchnu imajo smisel za humor. Lani so razpredali o težavah varnostnih sestavljank (puzzlov), letos so nosilno temo usmerili v brezzahodnost. Finančno-ekonomska kriza je tako končala v pričakovani politični krizi zahodnih vrednot. Evropa in njen »Zahod« preprosto ne verjameta več vase, v svoje liberalno poslanstvo socialno tržnega gospodarstva, konec je mitologije evropocentrizma. Varnostni problemi so zgolj fasada, v Bayerischer Hofu se vsako leto zberejo vsi, ki že desetletja ogrožajo svetovni mir. Več kot pol stoletja tu zahodne elite razpravljajo, kako učinkovito obvladovati svet. Letos so očitno že z nosilno temo priznali, da so bili pri tem neuspešni. Staro so razgradili, novega pa ni. Svet, ki ga ne obvladuje Zahod, pa je preprosto nepredstavljiv, nemogoč. Brezzahodnost se tako razkriva kot nekakšna apokaliptična brezizhodnost sveta.
-
Kitajski koronavirus (Covid-19) je v zadnjem mesecu usodno zaznamoval globalno podobo sveta. Mikrobi so ponovno dokazali izjemno ranljivost sodobne civilizacije in hkrati vse težave pri skupnem ukrepanju. Virusi so med nami milijone let, okužbe so dejstvo, preprečimo lahko zgolj nenadzorovano širjenje bolezni. Zato pandemije niso zgolj zdravstvena, temveč politično-ekonomska grožnja. Covid-19 pomeni izjemno razvojno tveganje za Kitajsko in tudi za svet: s strahom se okužimo hitreje kot z virusi, nezaupanje in negotovost pa sta najpogostejša sopotnika politično-ekonomskih kriz. Scenariji razvoja pandemije so odprti, vse je odvisno od skupnega delovanja in ukrepanja. Covid-19 lahko ogrozi svetovno ekonomijo, lahko pa jo pomaga preurediti.
-
Velika Britanija je 31. januarja 2020 po 47 letih članstva in štirih poskusih vendarle formalno izstopila iz EU. Politična kaotičnost in ekonomska negotovost tega dogodka sta osupljivi na obeh straneh. Dokazujeta, kako institucionalno krhke so nekdanje mogočne države in kako nebogljena je na drugi strani najrazvitejša regionalna integracija na svetu. Nedvomno bo Združeno kraljestvo po izstopu bolj razdruženo kot doslej, EU pa globalno bolj ranljiva kot kadarkoli. Brexit je na eni strani posledica političnih zablod britanskih političnih elit, na drugi pa del protislovne in premalo učinkovite evropske integracije. Želeni evropski federalizem je pomešal politične in ekonomske suverenosti, brexit je posledica tega trka. Dolgo prehodno obdobje je mašilo, ki je v 20. stoletju že pokopalo komunistične blodnje o socializmu. Očitno čaka na začetku 21. stoletja podobna zanka tudi VB in EU.
-
Odstop predsednika vlade Marjana Šarca konec januarja leta 2020 je logična in v danih razmerah tudi pričakovana politična poteza. Politični hazard te poteze je velik, koristi in dobitki so za večino akterjev zelo negotovi, razvojni stroški in tveganja države pa bodo visoki. Nobena alternativa ne prinaša odrešitve, niti nova vlada z obstoječim parlamentom niti nove predčasne volitve s sedanjim volilnim sistemom. Državo smo po domala tridesetih letih dodobra zavozili, menedžmenta sprememb pa ne obvladamo. Slovita Janševa ocena o klinični smrti Šarčeve vlade in Andersenovih cesarjevih novih oblačilih dejansko govori o tej državi. Slovenija po domala tridesetih letih spominja na političnoekonomsko truplo, tragikomična plejada golih cesarjev pa je vsak dan daljša.
-
Svetovni gospodarski forum (WEF) praznuje leta 2020 v Davosu okroglo petdesetletnico. Intelektualni, politični in poslovni projekt profesorja Klausa Schwaba je resnično fascinanten, z naskokom velja za največjo in najvplivnejšo institucijo globalne civilne družbe. Letošnji Davoški manifest 2020 se vrača na svoje izhodišče, vizija prvega davoškega sporočila (1973) je deležniški, vključujoči kapitalizem. Letošnje sporočilo WEF iz Davosa je letos še jasnejše in bolj odločno. Odgovornost biznisa je spremeniti svet na bolje. Kar ni uspelo globalni politiki, lahko postorijo poslovne in civilne mreže. WEF je dober dokaz, da vsak korak šteje. Zato zadnjih deset let dobivajo vse večjo vlogo razprave in rešitve o podnebnih spremembah in neenakosti, zato je v Davosu vse več kritičnih predstavnikov družbe prihodnosti. Davos je nekdaj tlakoval pot zmagoviti globalizaciji, danes odpira vrata in se priklanja njenim poražencem. Znameniti »davoški človek« menja barvo, toda težko spreminja svojo nrav. Zato je davoško ogledalo še vedno izkrivljeno, tudi po petdesetih letih.
-
Iransko-ameriška kriza je z ubojem generala Kasima Sulejmanija postala osrednja politična grožnja miru in ekonomske stabilnosti na začetku leta 2020. Smrt karizmatičnega poveljnika iranske Revolucionarne garde je zgolj vrh ledene gore skoncentrirane zgodovine nasilja na tem delu sveta. ZDA in Iran niso nikoli bili uradno v vojni, čeprav so po drugi svetovni vojni zapleteni v vse možne spopade. Gre za tisočletni trk civilizacij, politično geografijo tod zadnjih sto let določajo ekonomski interesi naftnega biznisa. Američani izgubljajo na Srednjem vzhodu svoje zadnje bitke, tudi v razmerju do Kitajske in Rusije. EU se je spet odzvala zmedeno in nepovezano, slovenski politiki so se izkazali kot klasični bedaki. Svetovne vojne na srečo najbrž ne bo, ker nikomur ne koristi dovolj. Toda politične napake postajajo drage, nepredvidljive in nevarne. Ko svet obvladujejo norci, tudi pametni ne morejo ostati mirni.
-
Korporativno upravljanje je leta 2019 doživelo nekaj dramatičnih dogodkov v tujini, pa tudi pri nas. Vodilni menedžerji v ZDA in EU so presenetili z novo poslovno ideologijo družbene odgovornosti. Namesto delničarjem bi sedaj lahko služili tudi delavcem in poslovnim partnerjem, zmanjševali bi naraščajočo neenakost in upoštevali zeleno razvojno agendo. Pri nas smo ostali vpeti v škandalozne menjave uprav, nespretne privatizacije in propade podjetij. V zadnji finančni krizi je v korporativni svet povsod stopila država, ko je reševala zasebne poslovne zablode. Toda tudi javna politizacija upravljanja ni pot do učinkovitosti, hinavščina velja za obe strani. Podjetja so očitno za političnoekonomske elite še vedno skrivnostna »črna skrinja« spolzke milnice in priskledniških interesov.
-
Za političnoekonomsko podobo sveta leta 2020 velja, da so napovedi bolj ali manj oddaljene prihodnosti vedno bitke med razumom in praznoverjem. Dobra stran tega je, da za njimi stoji realni svet, ki se vrti ne glede na točnost napovedi in našo vero vanje. Vse osrednje tegobe lanskega leta se prenašajo v novo desetletje, Trumpova Amerika, poslovne bitke s Kitajsko, slavni brexit, zmedena EU, kaotičnost Latinske Amerike in Afrike … Tveganja globalne recesije so manjša, finančnim trgom kaže dobro, nevarnosti prežijo predvsem na političnem in se stopnjujejo na vojaškem področju. Svet tiči v pasti, ko stari red ne deluje več, za novega pa ni dogovora. Toda desetletje pred nami bo moralo odgovoriti na strateška, sistemska vprašanja. Kratkoročni in površni odgovori tu in zdaj ne bodo dovolj.
-
27. 12. 2019 | Mladina 52 | Ekonomija
Leto 2020 krasi nenavadna igra številk, ki pa za Slovenijo ne bo tako usodna, kot je bila tista leta 1919. Takrat je Slovenija prvič stopila na evropski politični zemljevid v okviru Kraljevine SHS, politično jo označuje priključitev Prekmurja, identitetno ustanovitev slovenske univerze. Leto 2020 zaključuje izgubljeno razvojno desetletje politično-ekonomskih kriz 2010–2019, oznanja prvo polovico mandata Šarčeve vlade. Ekonomsko ohlajanje gospodarstva bo zmerno in obvladljivo, negotovost in tveganja so predvsem politični. Deficitarnost političnih odgovorov in politična neravnotežja bodo leta 2020 nevarnejša od zapovedanih fiskalnih zamejitev in ekonomskih zaostajanj. To bo leto političnih in ne ekonomskih prelomov.
-
20. 12. 2019 | Mladina 51 | Ekonomija
Podnebni vrh v Madridu, COP 25, ni izpolnil pričakovanj, kar pa ni nobeno presenečenje. Nova evropska komisija je prav med globalnim podnebnim dogovarjanjem sprejela Evropski zeleni sporazum. EU naj bi do leta 2050 postala prva podnebno nevtralna celina z novim načinom življenja ljudi. Spremembe zadevajo vse gospodarske sektorje in potrošnjo, dobili bomo krovni podnebni zakon, potrebne finančne mehanizme za naložbe. Bo zelena agenda novo lepilo EU, lahko postane spodbuda za svetovno ukrepanje? Podnebni begunci in izbira pravih ekonomskih ukrepov so dober kazalnik te neznosne politične mimikrije. Toda bodimo realni, čeprav mislimo nemogoče. Podnebne spremembe so preprosto prevelik zalogaj za sedanje upravljavske elite. Podnebni sporazumi so zato politično-ekonomske igre brez meja na omejenem zelenem planetu. To je največji, morda tudi zadnji paradoks te civilizacije.
-
13. 12. 2019 | Mladina 50 | Ekonomija
Londonska deklaracija Nata ima za to ameriško evropsko vojaško združenje bolj simbolni kot realni pomen. London je njegov prvi sedež, tu se končuje praznovanje njegove sedemdesetletnice, tudi tridesetletnice padca komunizma, zaradi katerega je bil spočet. Politična predstava v Londonu je bila semenj sprenevedanja in hkrati dokaz nemoči EU. Nato je dejansko začetek evropskih integracij in iskanj alternativnih rešitev leta 1949. Tudi danes bi lahko pomenil ključ do želenih reform, ekonomija in varnost, evro in vojska so ogrodje, orodje in lepilo skupnosti. Macronove ideje o možgansko mrtvem Natu in Trumpovo reševanje ameriške globalne prevlade z vojsko so tu zgrešile cilj. Čas politične lobotomije ne more nadomestiti časa anatomije, če ostanemo pri stari primeri Danila Kiša.
