dr. Bogomir Kovač

dr. Bogomir Kovač

  • Nevarna prihodnost

    Kitajski investitorji in Huawei so postali v okviru Janševe administracije nezaželeni in problematični. Slovenija je skupaj z EU potonila v Trumpovi trgovinski vojni s Kitajsko. Spodrsljaji politične in ekonomske diplomacije so polni amaterizma in omahovanj med vplivnimi centri moči. Večni ekonomski strahovi in politična zbeganost so posledica slabih strateških usmeritev in nejasnih interesov države. Zato smo tako nespretni pri velikih projektih z močnimi investitorji in zaletavi pri njihovih političnih prisklednikih. Tako smo pred leti vsevprek sprejemali države EU, omahovali s Kitajsko in Rusijo in se sedaj brezglavo poklonili Trumpovim jurišnikom. EU je glede Kitajske v dilemi, kriza odnosov z ZDA in lastna politična nemoč sta jo dodobra ohromile. Evropa je v sedanji geostrateški igri vse bolj obrobni igralec, iz svetovnega centra moči postaja globalna periferija. Za Slovenijo kot majhno in mlado državo, članico EU, so to negotovi in nevarni časi. Zato je sedanji Janšev trumpizem vsaj tako bedast kot tvegan. Na srečo je Janša kljub vsemu prehoden politični fenomen, neumnosti držav žal ne.

  • Štiri leta kasneje

    Ameriške volitve 2020 delujejo kot dober teater absurda. Na osrednjem prizorišču sta se spopadla junaka, ki sodita vsak po svoje v muzej politične zgodovine. Trump zaradi svojega katastrofalnega vodenja države, Biden zaradi svoje anemičnosti. Volilni izidi se za zdaj bolj nagibajo na Bidnovo stran, toda politična in pravna bitka za njihovo potrditev bo trajala še mesece. Trump ne bo nikoli priznal poraza, Biden bo moral opravičevati svojo morebitno zmago, oboje bo na ulice pognalo jezne politične poražence. Politična kriza je zato v ZDA neizbežna. Demokratom bo morda uspelo s strategijo normalizacije ZDA, republikanci bi svoje zmagoslavje spremenili v tragedijo te države. Oboje nevarno stopnjuje domačo in mednarodno kaotičnost. ZDA potrebujejo korenite politično-ekonomske reforme, toda zanje nimajo ne moči in ne pravih ljudi. Robustnost njene tržne ekonomije in politične demokracije ni več panaceja za pokritje dosedanjih razvojnih zablod. Obstaja upanje, da je Trump zgolj politična zabloda in ne nova groteskna normala ZDA.

  • Bumerang

    Drugi val epidemije v EU dosega konec oktobra 2020 dramatične razsežnosti, številke so povsod rekordne, rast okužb, hospitalizacij in smrti strmo raste. Slovenija se je nenadoma znašla v tej statistiki gibanja epidemije med najbolj ogroženimi državami na svetu. Janševa vlada je pri menedžiranju osrednje zdravstvene krize po sedmih mesecih očitno doživela velik polom. Vladne politike so zavajajoče, polovičarske in protislovne, njeni ukrepi so očitno neučinkoviti. Političnoekonomske posledice bodo velike in daljnosežne. Odgovornosti za takšen pandemijski fiasko ne moremo prevaliti na neracionalno vedenje državljanov. Sedanja pandemijska kriza je zgolj druga stran demokratičnega primanjkljaja te vlade, od izhodiščnega zavračanja volitev do želenega predrugačenja države. Covid-19 je to jesen razgalil njeno nekompetentnost in avtoritarni populizem, zdravstvena kriza je postala akutna politična kriza. Poganja jo očitno politično nezaupanje med ljudmi in oblastjo.

  • Tiranija izbir

    Drama drugega evropskega vala pandemije covid-19 je na vrhuncu, Slovenija tiči tokrat v skupini držav na njegovem vrhu. Začarani krog političnega inženiringa v domala militarističnem spopadu z njo se zapira. Epidemiološki trojček karantene-maske-higiena je spet edino zdravilo, podaljševanje ekonomske recesije postaja dejstvo, globalizacija in liberalna demokracija sta na kolenih. Drugi val je v Sloveniji tokrat razgalil odgovornost in nesposobnost Janševe administracije, gostijo se tudi različne alternativne politično-ekonomske pobude. Epidemiološki ukrepi vlade imajo več pomenov, poleg zdravstvene zaščite so del oblastne politične hegemonije. Toda prava tiranija izbir nas šele čaka. Zdravniki bodo odločali, koga zdraviti ali ne, politiki o preživetju ali pokopu liberalne demokracije, ekonomi o staccatu selektivnih ukrepov pomoči. To pandemijo bomo do volitev ugnali, toda izgube liberalne demokracije in recesije bodo veliko večje. In prav ta izbira je najbolj prikrita in zato tako usodna.

  • O Nobelovi nagradi za ekonomijo

    Nobelova nagrajenca za ekonomijo sta leta 2020 postala Paul Milgrom in Robert Wilson za teoretske prispevke in praktične rešitve na področju dražb. Prihajata s prestižnega Stanforda in sta raziskovalno, pedagoško in življenjsko tesno povezana že desetletja. Simpatična anekdota, kako starejši Wilson kot pravi mentor sredi noči sporoča veselo vest o nagradi na vratih sosednje Milgromove hiše, je obšla svet. Visoka znanost s človeškim obrazom je bila stara Nobelova ideja, družabna omrežja jo lahko danes celo utrdijo. Ekonomista sta nagrajena za teoretsko analizo trgov, dražbe veljajo za enega njihovih arhetipov. Zato se tu kreše vsa abstraktna teorija trgov in cen, zasebnih vrednosti in skupnih vrednot, koristi in tveganj. Letošnja nobelovca sta hkrati ponudila tudi nove formate delovanja dražb, trgi povsod potrebujejo pravila. Teoretska eleganca je pri Milgromu in Wilsonu tudi uporabna.

  • Habermas ima prav

    Združitev Nemčije pred tridesetimi leti, 3. oktobra 1990, velja še danes za prelomno povojno diplomatsko odločitev, politično-ekonomski eksperiment brez primere. Nemško vprašanje je določalo usodo 20. stoletja. Botrovalo je dvema svetovnima vojnama, vzponu evropskega socializma in komunističnih oblasti, razvoju evropskih integracij, širitvi EU in razvoju novih držav. Nemške politične frustracije so do polovice stoletja skoraj uničile Evropo, danes je steber njene politično-ekonomske stabilizacije. V devetdesetih letih je bila največji evropski bolnik, zadnja leta postaja ekonomski garant razvoja EU. Nemčija je bila vedno prevelika za Evropo in premajhna za globalnega hegemona. Nemška združitev je po štiridesetih letih ekonomsko uspela, politično pa ni izpolnila pričakovanj ljudi. Bolj je zadovoljila hotenja politično-ekonomskih elit in kapitala, manj je prispevala k večji enakosti in blaginji srednjega razreda. Slovenska razdružitev z Jugoslavijo sovpada s kaotičnim obdobjem. Usodi obeh držav sta povezani, slovenske osamosvojitve ne bi bilo brez nemške združitve.

  • Predlogi iz kamene dobe

    Politična razprava o demografskem skladu (DS) postaja po domala desetih letih in vrsti zavez petih vladnih koalicij prava oslovska klop domačijskih strankarskih spopadov. Nenadoma sta pred nami dva zakonska predloga koalicije in nekakšne opozicije, imata podobna izhodišča in različne rešitve. Toda na ključnih mestih političnega upravljanja in ekonomskega obvladovanja sklada sta enako nebogljena. Dobili smo dobro ogledalo z obeh strani, do kam sežeta stroka in politična blasfemičnost naše parlamentarne strankokracije. Demografska politika je španska vas enih in drugih, tristebrne pokojninske reforme vladna stran niti ne razume, opozicija ne upa ali ne zna misliti drugačnih rešitev. Beda sedanjih političnih elit na področju najbolj dolgoročne in usodne razvojne strategije in politike države je zastrašujoča. Medgeneracijske družbene pogodbe na teh temeljih niti ne more biti, kajti te države leta 2070 ne bo več.

  • Kakšna je alternativa?

    Drugi val pandemije je po sedmih mesecih ponovno prerešetal Evropo, drugačen od prvega, zavit v novo meglo razumevanja in obvladovanja. Spomladi so bili ekonomski ukrepi povsod razmeroma enotni. Zapiranje ekonomskih dejavnosti in omejevanje družbenih stikov sta bila domala univerzalen pristop boja proti pandemiji. Drugega vala ne moremo več reševati z redukcijo ekonomskih in socialnih odnosov, z metodami in politikami prvega vala. Ekonomska, socialna in tudi moralna cena takšnih ukrepov je preprosto previsoka, da bi si jih tudi najbogatejše družbe lahko še enkrat privoščile. Reševanje življenj enih je ogrozilo preživetje drugih, tudi ekonomske pomoči imajo svoje meje. Družbeno distanciranje in mimikrija mask postajata vse bolj del problema in ne rešitve. V Sloveniji se pandemična kriza vse bolj spreminja v politično, drugi val lahko spodnese tudi Janševo vlado in njen dosedanji krizni menedžment. Toda kakšna je alternativa in kdo jo predstavlja?

  • Težave s čudeži

    Japonski premier Šinzo Abe je septembra 2020 odstopil zaradi zdravstvenih razlogov, njegova abenomika pa je ostala. Politiki odhajajo, trajnejše pa so lahko sledi njihovih ekonomskih politik. Japonska je veljala za povojni svetovni gospodarski čudež, zadnji dve desetletji pa doživlja veliko stagnacijo. Abejev reševalni paket ekonomskih in razvojnih politik so poimenovali abenomika, podobno kot smo nekdaj govorili o thatcherizmu in reagonomiki. Abenomika ima svoje politično in ekonomsko plat, temelji na treh stebrih in celovitem paketu politik in institucionalnih reform. Abejeva revitalizacija japonskega gospodarstva ni povsem uspela, pridobila pa je potrebno politično legitimnost in ekonomski ugled. V obdobju globalizacijskega ekonomskega kaosa in škandaloznih svetovnih voditeljev je Šinzo Abe ohranil podobo kredibilnega politika z ekonomskim konceptom. Naš janšizem tega potenciala žal nima.

  • Podobe provincializma

    Obravnava tožbe evropske komisije (EK) proti Republiki Sloveniji (RS) zaradi kršenja nedotakljivosti arhivov Evropske centralne banke (ECB) in dolžnosti lojalnega sodelovanja postaja precedenčen evropski pravni primer in pomemben notranji političnoekonomski problem. Slovenske oblasti so sprožile sodno preiskavo zaradi sumov nepravilnosti delovanja Banke Slovenije (BS) in kaznivih dejanj vodilne ekipe pri sanaciji bank leta 2013. EK in ECB sta se postavili v bran nedotakljivosti BS in njenega takratnega vodstva. EK se sklicuje na institucionalne privilegije in mednarodno imuniteto evropskih institucij, RS pa na nacionalne pristojnosti svojih nadzornih institucij in sodišč. Spor zadeva sivo cono politične centralizacije in nacionalne odgovornosti, principe ekonomske avtonomije centralnih bank in politične subsidiarnosti držav članic. Slovenija je bila leta 2013 ekonomski poligon delovanja ECB, danes postaja mejnik politične moči EK. V evropski politični igri je vložek te sodbe večji, kot se zdi. Slovenija ga je pravno podcenila in politično zapravila. Potonili smo v lastnem močvirju prikrivanja domačih krivcev in pokrivanja evropskih mahinacij.

  • Kriza ob krizi zaupanja

    Objava polletnih ekonomskih rezultatov države Statističnega urada RS ni prinesla posebnih presenečenj in ostaja blizu napovedim. Dinamika gospodarskih aktivnosti je v drugem četrtletju zaradi političnoekonomskih ukrepov proti pandemiji padla na vseh ravneh agregatnega povpraševanja. Gospodarsko rast so oklestili pretrgani blagovni tokovi in blokade gibanja prebivalstva in delovne sile. Protikrizni ukrepi ekonomskih politik so bili podobni kot drugod po EU, njihova učinkovitost pa je manjša od pričakovanj. Javna poraba je sicer prebila vse fiskalne okvire, hkrati pa je ublažila ponudbeni šok v zasebnem sektorju. Vladni rebalans proračuna dokazuje stare napake protikriznih vladnih politik. Proračunski primanjkljaj je velik in tudi dovoljen, toda problematičen glede zapiranja in financiranja. Vlada spet krči razvojno porabo in slabo gospodari z investicijskimi viri. Resnih in zahtevnih ekonomskih politik očitno ne zmore.

  • Španska vas

    Fiskalna slika države in načrtovanje porabe dodeljenih evropskih sredstev postajata osrednje jesensko političnoekonomsko vprašanje Janševe vlade. Prva prava ekonomska preizkušnja je rebalans proračuna, osrednji politični izziv pa razvojni načrt porabe evropskih sredstev. Oboje bo odločalo o ekonomski usodi te vlade, ki se je sedaj zapletala predvsem na političnem področju. Nekonvencionalna fiskalna politika je prvi del odgovora, drugi zadeva drugačno in učinkovitejše razvojno načrtovanje. V obeh primerih moramo imeti sposobno ministrsko ekipo in administracijo, dobre sistemske in razvojne rešitve. Za zdaj ne moremo biti optimistični, vlado bolj zanimajo ideološke cepitve kot ekonomsko povezovanje. Očitno je Janševa vlada zgolj nov podaljšek ekonomsko nekompetentnih slovenskih vlad v zadnjem desetletju.

  • Kavelj 22

    Sredi julija 2020 je Janševa vlada poslala v parlamentarni postopek zakon o financiranju Slovenske vojske (SV) v obdobju 2021– 2026. Pred desetimi leti smo zaradi krize vojaške izdatke zmanjšali, danes jih povečujemo. Trgovina z orožjem je stara Janševa strast in večna politična pregreha. Prihodnje investicije v tehnično opremo in orožje so del problematičnih zavez do Nata, brez njega SV očitno nima lastnega smisla. Toda Nato je danes luknjičasto vedro, za Slovenijo pomeni prej tveganje kot odrešilni varnostni dežnik. Dejansko je SV vseskozi Ahilova peta te države, od osamosvojitvenih legend do sedanje kaotične implozije. Njeno reševanje je vedno bolj absurdno in zmedeno. Covid19 je dokaz, da z orožjem ni mogoče dobiti bitke z virusi, ki nas dejansko ogrožajo. Varnosti te države danes ne zagotavlja vojska, temveč zdravstvo in naložbe v starajočo se družbo, ne pa v orožarsko železje. Izbira med topovi in maslom je v času pandemij in gospodarskih kriz izprijena in odveč, celo na ravni EU.

  • Desetina svetovnega BDP

    Turizem je dejavnost, ki ga je pandemija covid-19 najhitreje in najbolj prizadela. Vsi dejavniki dosedanjega razvoja in uspeha so se obrnili na glavo. Globalna povezljivost je razpadla, turistične destinacije so se zaprle, ljudje so iz turističnih nomadov postali karantenski zapečkarji. Turizem je pomemben del globalne ekonomije in nacionalnih gospodarstev. Kriza bo letos domala prepolovila svetovni turizem, vsi scenariji so zanj katastrofični. Pandemija je izostrila probleme globalnega množičnega turizma, zahteva njegovo glokalizacijo, celovito spremembo ponudbe in poslovnih modelov. Domači turizem bo lažje preživel kot mednarodni, trajnostni in nišni lažje kot standardne storitve. Turizem je pri nas edino sektorsko področje vladne protikrizne politike. Turistični boni so tu del rešitve in hkrati problemov. Toda Sloveniji je turistični postkoronski obrat bližje kot nadaljevanje sedanjih trendov. Turizem je morda prvi kamen modrosti želenih sprememb.

  • Voditeljice

    Zgodovinsko naključje je leta 2020 postavilo na globalni politični zemljevid štiri političarke, Merklovo, von der Leyenovo, Lagardovo in Georgievo. Prvi dve sta se znašli na čelu EU, drugi dve obvladujeta finančni svet prek ECB in MDS. Najvplivnejši moški trio Trump-Xi Jinping-Putin vodi svet v konfrontacije, ženski kvartet ponuja upanje v njegovo rešitev. Dokazov je dovolj. Države z ženskim političnim vodstvom so učinkovitejše v spopadu s covid-19, tudi v biznisu so ženska vodstva boljša pri kriznem menedžmentu. Način prilagajanja na nove razmere v 21. stoletju zahteva asertivni menedžment, zmagoviti slog vodenja usmerjajo »ženski« principi. Covid-19 je razkril tisto, kar smo že vedeli. Feminizem je največja socialna revolucija 20. stoletja, boj za ekonomsko in politično enakost se začenja pri neenakopravnosti spolov. V novi revoluciji ženskega vodenja je morda možnost odrešujočih sprememb sveta.

  • Varuhinja neoliberalizma

    Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) je sredi julija izdala šesto ekonomsko poročilo o Sloveniji, ki sovpada z deseto obletnico našega članstva v tej mednarodni organizaciji. Pohval z obeh strani ni manjkalo. Slovenija kot majhno odprto tranzicijsko gospodarstvo v marsičem simbolizira vrednote, razvojni pristop in želeno reformno agendo OECD. Na drugi strani je Slovenija svoj gospodarski napredek vse bolj vezala na njihova priporočila in usmeritve. Strategija razvoja Slovenije 2030 je nastala pod pokroviteljstvom OECD in je neuporaben nacionalni izdelek. Ekonomska diplomacija je eno, uspešnost poročil in priporočil pa nekaj drugega. Sedanje ekonomsko poročilo ostaja v standardnih okvirih napovedi in dveh scenarijev, opozarja pa predvsem na dolgoročno vzdržnost javnih financ zaradi staranja prebivalstva, na trgu dela, v reformi zdravstvenega in pokojninskega sistema. Dobili smo standardna opozorila za stare probleme. Novo je zgolj to, da jih v desetih letih dobiva že šesta vlada. Šest poročil za šest vlad v desetih letih. OECD in Slovenijo človek mora imeti rad.

  • Bomo preživeli?

    Maratonski pogajalski proces evropskega sveta v Bruslju je ponudil še enega v nizu »zgodovinskih kompromisov« in novega napredka EU. Ekonomsko so delili in politično prerazdeljevali največji sveženj finančnih sredstev doslej. Sedemletni proračun in sklad za okrevanje so obravnavali kot celoto. Zadovoljstvo držav je razumljivo, vse so dejansko neto prejemnice. Vsak je dobil nekaj, evropska komisija paket dveh dokumentov, predsedniki vlad največjo pomoč doslej, bogati so dobili rabate, prizadete države več sredstev za razvojni preboj. Zgodovinski politični premik v skupnih ekonomskih jamstvih je največji dosežek, toda pravega političnoekonomskega preboja EU ne zmore. Slovenija se je politično postavila ob bok višegrajski skupini, ekonomsko krmari med jedrnimi zahodnimi državami. Ekonomska diplomacija zato deluje zmedeno, toda ključni bodo domači veliki investicijski programi. Ti zahtevajo politično stabilnost in dober projektni menedžment. Prvega Janševa vlada očitno ne zmore, pri drugem že desetletja nismo uspešni. Ekonomska cena politične krize bo zato visoka.

  • Dramatično spoznanje

    Pandemija po pol leta ne pojenja, ne zdravstveno in ne politično-ekonomsko. Na eni strani se njen prvi val širi iz Azije in Evrope v ZDA in Latinsko Ameriko, hkrati pa se z odpiranjem meja vrača nekakšen drugi val okužb. O naravi bolezni še vedno vemo premalo, ustreznih zdravil ni, zdravstveni sistemi, zmogljivosti in ukrepi so ostali razmeroma nespremenjeni. Dileme pa so sedaj večje kot prej. Pandemije zaradi globalnih povezanosti očitno ni mogoče zamejiti, radikalnega zapiranja dejavnosti in omejevanja gibanja ljudi pa ni mogoče ponoviti. Alternativ ni veliko, vse zahtevajo zaupanje, sodelovanje ter pravo vrednotenje stroškov in koristi ukrepov. EU čakata dolgoročna recesija in nevarna politična polarizacija. Doma se bo ekonomska kriza jeseni zaostrila, politična nasprotja pa poglobila. Čas improvizacij in prelaganja odgovornosti na druge je minil. Novi populizem tretje Janševe vlade postaja vedno večja komedija zmešnjav, zmes konfrontacij in fiaskov. Entropija narašča in drugi val pandemije jeseni bo nevarnejši od spomladanskega.

  • Vzvratni nacionalsocializem

    Korporativno upravljanje in usoda vodenja podjetij sta spregledani temi sedanje opletajoče globalne pandemijske krize. Vedno znova so v ospredju makroekonomski ukrepi, veliki reševalni paketi. Veliko manj pozornosti posvečamo vplivu covid-19 na mikroekonomski ravni, na vodenje sprememb in krizni menedžment podjetij. Kriza je najbolj prizadela mikro- in mala podjetja, pomoč pa dobivajo predvsem velika in srednja podjetja. Krizno pomoč brez posebnih zavez dobijo najmočnejši igralci, šibka poslovna periferija pa ostaja brez nje. Zato je jutrišnja podoba tržnega gospodarstva in socialne države vprašljiva. Deležniško razumevanje družbeno odgovornega ravnanja podjetij bo tu ključno. Slovenske izkušnje so na tem področju že dve desetletji slabe, politizacija upravljanja in problematičnega vodenja pa velika. Tudi sedanja Janševa vlada je očitno sredi kadrovskega pogroma.

  • Janšev Stalingrad

    Spektakularna odstopa notranjega ministra Hojsa in direktorja policije Travnerja ter kriminalistična preiskava Počivalškovih rabot so prvo pravo priznanje političnega poraza Janševe vlade. Pretresajo jo večni korupcijski škandali in ideološka polarizacija družbe, za politično mitologijo globoke države stoji ekonomski pragmatizem globokih žepov. Maske v takšnih primerih padejo. Hojs je klasična žrtev v Janševi igri reševanja Počivalška in velikega političnega obračuna s pravno državo. Vratolomne kadrovske poteze so tu temeljno orodje kriznega menedžmenta in uzurpacije moči. Sporočilo je jasno. SDS je pripravljena na lastne žrtve, cilj je ohranitev oblasti zaradi obvladovanja poslov. Počivalšek združuje oboje, zato je ključna figura preživetja koalicije. Podčetrtek postaja Janšev Stalingrad.

  • Ahilova peta Janševe vlade

    Sto dni nove slovenske vlade je običajno priložnost za poračun njene dejavnosti in oceno dela. Trije meseci so v politični kulturi zahodnih demokracij nekdaj pomenili obdobje kristalizacije vladnih usmeritev, pri nas jo vseskozi razumejo kot čas nenapadanja opozicije. Vmes vlade vseh barv opravijo svoje kadrovske menjave in mir spreminjajo v vojno za utrjevanje oblasti. Tretja Janševa vlada je to logiko prignala do skrajnosti zaradi pandemije, skrajšanja mandata in lastnih oblastnih frustracij. Njenih sto dni sta zaznamovala pandemija in krizni menedžment ob njej. Na zdravstvenem področju je uspela, ekonomsko precej manj, politično pa je povsem zavozila. Janšizem ostaja tako bolj političnoideološka kot političnoekonomska označba politike, ki jo pooseblja karizmatični predsednik vlade. Njegova tretja vlada je poglobitev pristopov prvih dveh. Politična lekcija volilnih porazov ga očitno ni izučila. Toda politika je zanj vedno pomenila plen, ekonomiko prisvajanja za koristi ozkega kroga ljudi. To je pragmatizem politične ekonomije janšizma tudi po stotih dneh vladanja.

  • Pandenomika

    Pandenomika je skovanka, namenjena razumevanju nove ekonomske realnosti v času pandemije covid-19 in po njej. Pandemijska kriza je spremenila makroekonomsko in poslovno okolje, prinaša nov trikotnik trga, države in civilne družbe, drugačna spoznanja o preživetju kapitalizma. Negativne cene blaga in denarja, neposredno denarno financiranje gospodinjstev, različne oblike temeljnega dohodka so nekatera od njih. Lahko inflacija ponovno postane problem, bodo države za preživetje brez zadreg uporabljale permanentno zadolževanje, tudi občasno kolektivno razvrednotenje dolgov ... Ekonomska logika se spreminja, nenavadni ekonomski ukrepi se gostijo, odkloni postajajo normalni. Toda pandenomika bolj razkriva stara nasprotja, kot pa jih premošča. Zato je nova normala bolj dokaz nevzdržnosti sistema kot način njegovega premoščanja. Covid-19 je očitno zgolj nova kriza v nizu katastrof sodobnega kapitalizma.

  • Politično prekupčevanje

    Demografski sklad (DS) je spet ena od pomembnejših tem na zmedenem političnem jedilniku slovenskih strankarskih kupčij. Posebnost krize covid-19 je nastavljanje izkrivljenih ogledal nerešenih družbenih problemov, starajoča se družba je ena od njih. Staranje prebivalstva, daljše življenje ljudi in skrb zanje je z vidika družbenega servisiranja zahtevnejše in dražje. Zahteva urejeno javno in zasebno financiranje ter dobro delovanje socialno tržnega gospodarstva. Prevladujoča neoliberalna agenda je tu povsem odpovedala. Zato so reforme pokojninskih, zdravstvenih in socialnovarstvenih sistemov stalnica političnih obljub in kilavih sprememb. Demografski sklad je stara ideja kapitalskega financiranja pokojninskih in tudi drugih sistemov v vedno novih preoblekah. Politični interesi so tu veliko večji od ekonomskih možnosti, ki jih ponuja. In tu je osrednji nesporazum.

  • Semenj ekonomske ničevosti

    EU je konec junija ponudila članicam Evropski reševalni program (ERP), skupaj z novim sedemletnim proračunom pomeni temeljni fiskalni okvir spoprijema s sedanjo krizo in želenim razvojem. Bruseljski politiki pri tem vsevprek uporabljajo močno simbolno navezavo na nekdanji Marshallov plan povojne rekonstrukcije Evrope. Stari plan je tlakoval zmagovito pot povojne EU, novi program je obupni poizkus reševanja evropskega projekta. Gre bolj za ekonomski kot politični projekt, ki stavi na nominalno napihnjenost, manj pa na realno izvedljivost. Med tremi razvojnimi stebri je socialna država najšibkejši člen. Slovenija navidezno dobiva veliko, toda dober odstotek BDP na leto do konca desetletja je lahko zgolj semenski krompir. Za dejanski razvojni zasuk bomo potrebovali veliko bolj natančni strateški načrt, kot sta ga zmogli Cerarjeva in Šarčeva vlada. Janševa pa bi se morala izogniti svojim starim napakam iz slavnega mandata 2004–2008.

  • Trojanci z Brda

    Subvencioniranje skrajšanega delovnega časa je paradni vladni ukrep v tretjem paketu. Slovenija je v dosedanjem ekonomskem reševanju krize covid-19 manj uspešna kot na zdravstvenem področju. Odgovornost za to nosijo brezglavi politiki, pa tudi problematične strokovne skupine in nesposobna državna birokracija. Hitreje bodo spoznali in priznali svoje napake, lažje bodo rešili zamujeno. Sedanje razumevanje in uporaba skrajšanja delovnega časa sta dober primer novih zablod v spopadu z naraščajočo brezposelnostjo. Fleksibilnost trga dela sama po sebi ni rešitev, prej nasprotno. Takšen ukrep lahko daje rezultate kot sistemski samodejni stabilizator in ne ad hoc pristop. Zato tudi tokrat zelo verjetno ne bo prinesel želenih sprememb.

  • Kot leta 2009?

    Tretji vladni paket ekonomske pomoči naj bi bil usmerjen proti grozečemu poglabljanju domače in evropske recesije. Kriza se postopoma stopnjuje, padcu domače proizvodnje bo sledilo znižanje tujega povpraševanja. Dvomesečno zaprtje države je prineslo radikalen padec gospodarske rasti in hitro povečanje brezposelnosti. Vladni paketi prihajajo prepočasi, spremljajo jih zmedeni predpisi, njihova učinkovitost je porazna. Noben paket ni opremljen z oceno njihovih učinkov, dejansko je uresničena petina obljubljenih rešitev. Vlada eno govori, drugo dela, bolj gasi požare kot zna sistemsko ukrepati. Zdravstvena kriza je obratno sorazmerna z ekonomsko, ko prva izginja, druga šele prihaja. Za vlado bo v naslednjih mesecih ključno politično vprašanje obvladovanje trga dela, ohranitev gospodarske aktivnosti. Žal so reševalni pristopi Janševe vlade politično vse bolj kaotični in ekonomsko problematični. Usoda Slovenije 2020 vse bolj spominja na leto 2009.

  • Mimikrija nekih podob

    Te dni Evropa slavi 75 let od konca druge svetovne vojne in ustanovitve ZN, pa 70 let od podpisa Schumanove deklaracije. To usodno ameriško stoletje se je vrtelo okoli nemškega vprašanja in komunistične alternative. Bilo je stoletje krvavih in hladnih vojn, pa tudi ekonomske blaginje in političnega napredka. In zdaj je načrtovani blišč obletnic razblinil covid-19. EU je v povojni svet odtisnila svoj civilizacijski DNK, politični mir in demokracijo, ekonomiko solidarnosti in odprtosti, svobodo posameznika in spoštovanje prava. Pandemija je razkrila vso mimikrijo teh podob. V treh mesecih je ustavila globalni svet in razgradila EU, pokazala na nemoč ZDA in pohod Kitajske. In doma nam je v hipu pojasnila, kako velik Orbán je lahko mali Janša. Covid-19 je naš apokaliptični spoznavni odrešenik.

  • Mi vsi smo Ivan Gale

    Trojni obraz krize covid-19 po dveh mesecih dobiva novo podobo. Sproščanje ukrepov spremlja povečanje političnih spopadov, zdravstveni problemi se umikajo ekonomskim. Grozeči cunami pandemije smo zaustavili z ostro karanteno, v izhodni strategiji vlada in njeni epidemiologi bolj kot sprostitev predlagajo redčenje mobilnosti. Zato bo potek normalizacije dolg in postopen, pravi zapleti šele prihajajo. Izhodna strategija je tako kot dosedanji svežnji pomoči bolj kaotična kot sistemska. Veliko besed, toda malo vsebine, veliko denarja za malo učinkov. Birokratski nesmisli se v postkoronskih ukrepih stopnjujejo, izvedljivost pa je vse manjša. Janševa vlada si je naložila več, kot zmore, Šarčeva opozicija nadaljuje svoje polomije. Začenja se politični boj za interpretacijo navidezne epidemijske zmage, ekonomska in socialna kriza pa se poglabljata. Počivalšek postaja s svojo aroganco presečna karikatura te oblasti. Njegovo politično preživetje bo začetek konca tretje Janševe vladavine.

  • Nova priložnost za socializem?

    Prvomajski praznični okviri so običajno obarvani z obujanji družbenih utopij, političnim mešanjem starih razrednih nostalgij in iskanjem novih brezpotij. Sedanji svetovni krizni kaos je to iskanje ogledal zgolj izostril. Covid-19 je razkril vse slabosti globalnega kapitalizma, socialnih in zdravstvenih sistemov, krhkost liberalne demokracije. Namesto odprte družbe smo pristali v zaprtih, globalni trg so nadomestile državne avtarkije. Toda pandemija ni vzrok, temveč bolj posledica ekološke in družbene krize. Kapitalizem nosi kot krovni družbeni sistem temeljno odgovornost za takšno stanje. Zato vrnitev v novo normalnost sodobnega kapitalizma ni rešitev, temveč del problema. Bomo torej živeli drugače, bolj odgovorno, bo problematični kapitalizem zamenjal vzvišen »ekosocializem«? Apokaliptična prihodnost covid19 naplavlja starega Marxa iz Bede filozofije. Zgodovina je bila in je hkrati ni več.

  • Ne gre za utopijo

    Univerzalni temeljni dohodek (UTD) v sedanji krizi ni več utopija, postaja del rešitve. Številne države pri svojih reševalnih paketih uporabljajo pomoči, ki so podobne UTD. Sedanja pandemična kriza je drugačna od običajnih. UTD postaja v teh razmerah bolj kot kdaj prej uporabna kratkoročna rešitev za socialno zaščito ljudi, hkrati pa ponuja možnost dolgoročnih sistemskih premikov. Covid-19 je razkril vso blasfemičnost sodobnega kapitalizma. Socialna varnost je danes javna dobrina, zdravje globalna skrb, socialni kapital velja več kot finančni. Rešitev ni restavriranje nove socialne države, temveč oblikovanje drugačne socialne družbe. Države tudi v tej krizi raje nadzirajo kot skrbijo za ljudi, bolj obljubljajo, kot dajejo. Prostor socialne družbe se odpira omrežju civilnodružbenih organizacij, tretjemu stebru poleg trgov in države. UTD je na prehodu od piramidnih hierarhičnih sistemov v javna omrežja. Pomeni temelj socialne družbe, lažje bi zaživel na ravni EU kot v okviru nacionalnih držav. Slovenija ima tukaj veliko priložnost, zaradi svojih socialnih temeljev in obvladljivosti ukrepov. Potrebuje zgolj politični pogum, dovolj socialne občutljivosti in nekaj ekonomske pameti.