
Bernard Nežmah
-
Značilnost sodobnosti je takšno obilje dostopnih informacij, kot še nikoli v zgodovini. Človek ima občutek, da zares ve, kaj se v državi dogaja. In tako je te dni izvedel, da ja Janez Lenarčič predlagan za mesto evropskega komisarja za krizno upravljanje. Uspeh Slovenije, je takoj poročala POP TV, predsednik vlade Marjan Šarec pa je izrazil veliko zadovoljstvo, da je Slovenija dobila dober resor. A ker so iz posameznih strank prišli kajpak tudi glasovi zadržanosti in skepse, je v zraku vseeno dilema: ali je to šteti za uspeh državne politike? Komu torej verjeti? Verovanje je odveč, zadošča pobrskati po spominu ali vsaj po spletu. Ko je bil julija gospod Lenarčič imenovan za slovenskega komisarskega kandidata, je po konzultacijah z vlado napovedal, da bi ga zanimala področja okolja, digitalizacije, raziskav, regionalne politike, širitve in zunanje trgovine. To so bile torej želje in predlogi, ki jih je slovenska administracija naslovila na evropsko komisarko Ursulo von der Leyen. Izbira želenih resorjev je bila široka, vlada jih je ponudila toliko, da je bilo skoraj nemogoče, da bi med izbranimi ne bilo njenega. Toda, prva političarka Evrope ji je namenila področje, za katerega se Slovenija sploh ni potegovala. Resda so vsa komisarska mesta pomembna, a teža slovenske vlade je enaka ničli.
-
Odstop generalnega sekretarja LMŠ Braneta Kralja je padel v prazno. Potem ko je Bojan Požar lansiral vest, da je premierjeva desna roka zahtevala od predsednice nadzornega sveta Uradnega lista Irene Prijović, da za direktorja imenuje Igorja Šoltesa, so osrednji mediji nastopili energično in uni sono, da je to nedopustno. Premier Marjan Šarec ni bil le primoran umakniti strankarskega tovariša, še več, pojavil se je na tiskovni konferenci in zoper svoje navade sprejel kar nekaj novinarskih vprašanj. V odgovorih je med drugim povedal, da so o kandidaturi Šoltesa vedeli vsi sekretarji vladnih strank. A med novinarji ni bilo nikogar, ki bi ga preprosto vprašal: so se torej strankarski sekretarji dogovorili, da je njihov izbor Šoltes?
-
Ko je bil šah še svetovna atrakcija, je Bobby Fischer v dvobojih za naslov prvaka zahteval točno določeno velikost figur in kvadratov šahovske table. Nikoli se ni moglo pripetiti, da bi organizatorji izbrali šahovske komplete, njega pa samo posadili za mizo. Bil je virtuoz, seveda aroganten, saj je vedel, da je prav zaradi njega šah postal globalni spektakel.
-
V zbirnem centru za embalažo Dragonja se je vnel velik požar, v katerem je gorelo prek 100 kubičnih metrov plastike. Po uspešnem posegu gasilcev se je odvila enaka zgodba kot v nedavnih požarih: vznemirjanje je odveč, zaenkrat ni zaznane okoljske škode! Posebni junak uspeha je bil seveda pristojni inšpektor, ki na dan požara sploh ni prišel na pogorišče. Če ne meriš takojšnjih emisij, jih čez nekaj dni v zraku zagotovo ne boš našel. Na kraj umora si oglednik ne pride ogledat mrliča čez tri dni.
-
Veliki poznavalec srednjega veka francoski filozof Etienne Gilson (1884-1978) je o njem zapisal: »Ljudje srednjega veka niso vedeli, da živijo v srednjem veku.« Iskrivo spoznanje, a poskusimo ga modernizirati: »Ali so Slovenci vedeli, da so med letoma 1945 in 1990 živeli v komunizmu?« Odgovor je v največji meri seveda – ne. Množice se te dobe najprej spominjajo po sindikalnih počitnicah, nakupu prvega avtomobila, družbenih stanovanjih in Titovi svetovni slavi, poboj 12 in več tisoč ujetih domobrancev pa je podatek, o katerem se ve, a ne kazi slike komunizma. Preprosto, slehernik bolj ali manj nima občutka, da je bil komunizem oblika ene najtrših diktatur. Ni vedel in še vedno ne ve, da je živel v komunizmu, kateremu so javna občila dnevno ustvarjala hvalnice.
-
Starši otrok, ki hodijo v zasebne osnovne šole, so vložili ustavno pobudo, da bi ne bili več finančno diskriminirani pri plačevanju obveznih šolskih vsebin. Ustavno sodišče jim je dalo prav - stanje je protiustavno - in naložilo zakonodajalcu, da zakon uskladi z ustavo. In poslanska večina je sprejela zakon, po katerem bo obvezno šolanje na zasebnih šolah še dražje. - !?????
-
V Ljubljani so prek noči pobarvali nekaj spomenikov v čast partijskemu režimu, med njimi spomenik revolucije, spomenik talcem in spomenik Borisu Kidriču. Karkoli si že mislimo o vladavini komunistov, je dejanje klasični vandalizem. Seveda pa je pomisliti, kako bi bilo videti leta 1973 Titov spomenik pred tedanjim muzejem revolucije, na katerem bi se pojavil rdeči napis – množični morilec! Udba bi poslala v akcijo vse svoje agente in ujeti pisec bi bil obsojen na dolgoletni zapor zaradi napada na ustavno ureditev in lik maršala. Po prvih demokratičnih volitvah 1990 pa bi doživel rehabilitacijo za pogumno gesto upora proti diktaturi.
-
Po iztirjenju vlaka z izlitjem kerozina pri Rižani ni na kraj dogodka prvi prihitel okoljski minister Simon Zajc, ampak ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek. Pohvalila je hiter odziv urgentnih služb, napovedala, da bo proga prevozna spet v petek (3 dni po nesreči), in zaključila, da je nesreča dokaz, da je gradnja drugega tira več kot nujna.
-
Če je Islandija dežela gejzirov, postaja Slovenija dežela požarov. Le v zadnjih nekaj mesecih so izbruhnili trije gigantski požari, ki jih je gasilo po več sto gasilcev. April: sortirnica odpadkov v Lenartu, maj: zbirni center za odpadke v Suhadolah, junij: industrijsko podjetje pri Cerknici.
-
Potem ko se premier Marjan Šarec ni udeležil komemoracije ob spominu na množične povojne poboje v Kočevskem rogu, je minuli teden izdatno napolnil svoj itinerarij po krajih spomina. Bil je govornik ob proslavi izgnancev pri gradu Rajhenburg in ob obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča pod Ljubeljem, s čimer je spet vpeljal dvojni sistem, ki obsoja nacistične zločine, na komunistične pa pozablja.
-
Današnja cena včerajšnjih besed
Zadnji teden pomeni zmagoslavje množičnih medijev; če jih človek ne spremlja vsakodnevno, ne ve, da celo včerajšnje samoumevnosti danes več ne veljajo. Kdor je pred letom spremljal izide predsedniških volitev, je lahko vmes abstiniral od sledenja političnim vestem, pa bo na vprašanje, kdo je predsednik države, še vedno pravilno izstrelil – Borut Pahor. Toda kdor je pred tednom odpotoval in se odklopil od e-vesti, mu zveni v glavi deklarativna izjava vodje SMC Mira Cerarja, ml., ki je povedal, da ne bo odstopil s predsedniškega mesta, saj se bo za nekaj mesecev do napovedanega kongresa zakopal v premišljevanje, kaj narediti s politiko stranke. A še preden je svetopisemski petelin trikrat zapel, je preudarni Cerar, ml. na novo napovedal, da jeseni ne bo več načeloval svoji stranki.
-
Pol države na poti v prestolnico
Evropske volitve so znova pokazale na krepko razliko med medijskimi anketami in volilnimi rezultati. Predvsem pa na relativno kratko življenjsko dobo ad hoc karizmatičnih voditeljev. Francoski predsednik Emmanuel Macron, ki se ob široki podpori medijev obnaša, kot da je osrednji voditelj Francije in duša Evrope, je izgubil v bitki z demonizirano Marine Le Pen. Slovenski premier Marjan Šarec ni krepko izgubil le proti Janševi SDS, ampak tudi proti Židanovi koalicijski partnerici SD. Toda ta drobna realnost ga ni odvrnila, da bi poraza ne predstavljal kot velike zmage. Poraz je priznala Levica, ki je glede na parlamentarne volitve izgubila tretjino glasov, resda ob hendikepu, da je njen voditelj Luka Mesec igral le obstransko vlogo v kampanji. Po številkah pa je popolni debakel doživela SMC: v slabem letu je od 9,75 odstotkov podpore padla na 1,6. Izgubila je pet šestin podpornikov, kar je eden najtežjih polomov v slovenski zgodovini. V Italiji je vodja Gibanja petih zvezd Luigi di Maio z 32 odstotkov zdrsnil na 17 in v naslednjem hipu je napovedal glasovanje o zaupnici v stranki. Je torej mastodont med poraženci Miro Cerar, ml. že na volilni večer razglasil svoj odstop?
-
Teden pred evropskimi volitvami je imel predsednik vlade Marjan Šarec govor na spominski komemoraciji v Renčah, kjer so se spomnili padlih partizanov v bojih z nemškim okupatorjem leta 1944. Potem ko je čas druge vojne razširil z nekaj aktualnimi konfrontacijami v EU, je zaključil z besedami, da bo Slovenija vedno na pravi strani zgodovine. -??? Se torej postavlja kot Mojzes, ki vodi izvoljeni narod, ki je etično, napredno in pragmatično zmeraj na zveličavnem položaju. Trditi, da lastna država je in zmeraj bo na pravi strani …, je pretenciozna oblika hvalospeva, ki implicira, da živimo v najboljši državi na svetu. V resnici déjà vu, enako je 35 let pripovedoval množicam nekdanji predsednik Tito.
-
Pred stoletnico praznika združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom je predsednik prekmurskega odbora za organizacijo prireditve prišel s predlogom preimenovanja praznika: k aktualnemu imenu bi dodali še nov uvodni del - Dan priključitve Prekmurja. Je udaril slovenski nacionalist, ki bi rad izpostavil, da je Slovenija aneksirala Prekmurje? Verjeli ali ne, to je spregovoril sam Milan Kučan, bivši predsednik Slovenije. Rožljanje z imperialističnim besednjakom daje vtis, kot da je Slovenija velesila, ne pa dežela, v katere interesu je ustvarjati čim bolj taktne odnose s sosednjimi državami.
-
Prvi maj je več kot stoletje praznik delavcev, a na slovenskih praznovanjih v imenu delavcev in njihovih pravicah govorijo oblastniki: župani, premier Šarec, poslanci in ministri. Povsod je veselo, igra godba, idilo dopolnjujejo še rajanja in roštiljade. Po svetu je drugače: v Parizu so se na ulicah zbrale množice upornih protestnikov, ki so se spopadli s policijo, v Nemčiji so proteste vodili sindikati, na Rdečem trgu v Moskvi je nekaj deset tisoč demonstrantov zahtevalo višje plače, v Grčiji je prav tako prišla na ulice jeza številnih, ki so demonstrirali proti nezaposlenosti, sindikati pa so izvedli stavke trajektov, vlakov, avtobusov in železnic.
-
Ko je v Studio City Svetana Makarovič povedala, da ne izobeša slovenske zastave, ker države ne spoštuje, saj da je ta naklonjena klerofašizmu in ima na mejah rezilno žico, je Nova 24 TV objavila ostre odzive zgražanja, ki zahtevajo opravičilo od nacionalne televizije. Kakor ima pesnica svobodo govora, jo imajo tudi njeni kritiki. Ko bi kaj takega izjavil minister ali župan glavnega mesta, je odločen protest kajpak povsem upravičen, toda posameznik ima vendar pravico do individualnosti. Izobešanje zastave je res stvar patriotizma, ni pa obvezno dejanje. Pač gesta elementarnih svoboščin, ki jih je v demokracijah sprejeti, četudi bi se sami z njimi ne strinjali.
-
Zagorela je sortirnica odpadkov Salomon v Lenartu. Mesto je v hipu zatemnil črn smrdeč oblak, tako da so prebivalstvo pozvali, naj ne zapušča svojih domov. Resna katastrofa. Sploh, ker se je požar ponovil že drugič v istem tednu. Nacionalna televizija se je odzvala promptno in poglobljeno. V Odmevih je gostovala novinarka Sara Neubauer, avtorica odličnega dokumentarnega filma Dosje plastika. Na vprašanje: kaj poreče na ugotovitve inšpekcije, da se ni dogodil škodljiv vpliv na okolje, medtem ko so domačini organizirali pravo vstajo zaradi neznosnega onesnaževanja, se je v hipu odzvala z jasnim logičnim sklepom. »Da je kakovost zraka in vode neoporečna, se mi zdi neverjetno. Gorelo je gorivo, narejeno iz odpadkov malih koščkov plastike, ki je surovina za sežigalnice. Te pa pri njihovem kurjenju uporabljajo drage filtre, ki čistijo strupene pline. Tu pa je ista surovina gorela prosto v zrak?«
-
Z besedami preobrnjena stvarnost
Poslanska večina je sklenila, da praznik vrnitve Primorske matični domovini spremeni v praznik priključitve matični domovini. Vsekakor izjemen zakon, zakaj ni pomniti, da bi kdaj v parlamentu sprejeli nov zakon, ki bi se od starega razlikoval v eni sami besedi. Zakaj spreminjati ime, ko pa vsebina in samo praznovanje ostaneta enaka? Pobudnik Matjaž Nemec iz SD je popravek utemeljeval, da se je na Primorskem vedno praznovala priključitev in nikoli vrnitev. Ideja je torej ta, da se bodo Primorci bolj veselili tega praznika, če bo nosil drugačno ime.
-
Eden izmed ključev branja medijev je pozornost na nenavadnosti. Seveda ne na časopisne race, da je človek ugriznil psa, ampak na načine poročanja, ki izstopajo iz običajnih okvirjev.
-
Še na začetku poletja je za kariero predsednika prejšnjega parlamenta Milana Brgleza kazalo slabo. Ko se je njegov dolgoletni strankarski kolega Miro Cerar ml. potegoval za predsedniški položaj v parlamentu, se je s pomočjo Levice in mimo vednosti svojih strankarskih tovarišev postavil kot protikandidat. Odreagiral je bliskovito in pojasnil, da se je mislil samožrtvovati in da bi po izvolitvi odstopil čelno mesto Cerarju, ml. A njegove domislice, da bi premagal prvaka svoje stranke zato, da bi slednji lažje zmagal, stranka SMC ni hotela razumeti in ga je jadrno izključila. Kazalo je, da se je njegova visoka kariera končala. Nekaj časa je bival kot samostojni poslanec, vendar ni ustanovil svoje stranke kot nekoč Bojan Dobovšek. Mediji so se spraševali, če se bo pridružil Levici, a kmalu je vstopil v močnejšo stranko SD, s katero je postal član vladajoče koalicije. Po vsega pol leta strankarskega staža mu je uspel še večji met: uvrščen je na visoko mesto kandidatov SD za evropski parlament. In sedaj dobra dva meseca pred evrovolitvami se je zavihtel še na položaj predsednika Šahovske zveze Slovenije. Njegova politična moč se je naenkrat spet podvojila.
-
Konec decembra 1953 je bil za predsednika jugoslovanske skupščine izvoljen Milovan Đilas. Skoraj soglasno. Slab mesec kasneje je bil prisilno odstopljen, vrgli so ga iz centralnega komiteja partije, nekaj let kasneje pa je zaradi izjav in knjig končal v dolgoletnem zaporu in postal disident številka 1. Njegove kritike komunizma so bile bestseller zahodnega sveta in iskano prepovedano čtivo po vzhodni Evropi. Manj znani in pozabljeni pa so njegovi načrti o delu skupščine. Po izvolitvi za prvega med poslanci je v časniku »Borba« napovedal spremembo politike - najpomembnejših odločitev ne bodo več sprejemali v politbiroju in na zasebnih srečanjih najvišjih funkcionarjev, temveč v skupščinski dvorani skozi debato pred javnostjo! Zadel je v srčiko gospostva in njegovo idejo demokratičnosti so v hipu izkoreninili. Toda, prav to je bistvo parlamentarne demokracije: živahni spopadi med poslanci, opozicijo in koalicijo, neprijetna vprašanja premierju, ki se poti in izvija iz klešč svojih oponentov. Posnetki iz britanske poslanske zbornice nam vedno prikazujejo ostro polemiko, ki ne varčuje pri kritiki predsednice vlade.
-
Marjan Šarec je bodisi kot Serpentinšek bodisi kot premier vedno rad hodil na prireditve, kamorkoli so ga povabili. Tokrat je napravil izjemo in sklenil, da ne bo nastopil pred evropskimi poslanci. Karkoli je doslej storil kot predsednik vlade, vedno so mu koalicijski partnerji pritrdili. V zdajšnjem primeru pa se je zgodil preobrat - njegovo potezo so družno ocenili kot izgubljeno priložnost za Slovenijo tako v opozicijskih strankah NSi in SDS kot evroposlanka SD, vodja poslanske skupine SMC in celo Igor Šoltes, nekoč Verjamem. In kakšni so bili odzivi premierja Šarca? Sklical se je na turobno izkušnjo predsednika malteške vlade, ki je imel nastop pred 30 poslanci. Kar je popolni defetizem, saj se ni primerjal z Angelo Merkel, Emannuelom Macronom ali Andrejem Plenkovićem, ki so videli smisel v tovrstnem nastopu. Očitno je edini evropski premier, ki je zavrnil priložnost nasloviti evropsko občinstvo. A še bolj pomenljiva je njegova čustvena reakcija. Kaj je storil, ko je zaslišal za enotno kritiko koalicijskih in opozicijskih strank? Po njej je udaril užaljeno: zoper mene so nastopili enotno, ne pa, ko je bilo treba obsoditi izjavo Antonija Tajanija! Ko torej doživi kritiko, postane občutljivo napadalen in kritiku očita, česa vse sam ni storil. Njegov neodhod v Strasbourg je razumeti s strahom pred vprašanji publike. Bilo bi res groteskno, ko bi poslušali, kaj vse bi poočital provokativnim vprašanjem hrvaških, nemških, italijanskih in drugih poslancev. Toda priznati mu je, da še ni izgubil stika z realnostjo. In zato raje sploh ni odšel na sedež evropskega parlamenta. A od kod njegova nova arogantnost? Mož se je očitno navadil apriorne naklonjenosti slovenskih osrednjih medijev, doslej še ni naletel na novinarja, ki bi mu v intervjuju sistematično zastavljal ostra in poglobljena vprašanja. Še več, celo ko je sklical tiskovno konferenco, na kateri je le prebral svojo izjavo, nato pa se obrnil na petah in odšel, ni doživel kanonade medijev, ki bi na naslovnicah izpostavili njegovo vzvišenost in nepripravljenost na dialog. Posledica je potem samoumevna – izogibal se bo terenom, kot je evropski parlament, kjer je odprti oder, brez vnaprejšnje naklonjenosti spraševalcev.
-
Javni razpisi kot leglo kriminala
Štrajk šolarjev zaradi uničevanja planeta je logičen. Nove in nove generacije bodo pač najbolj izkusile dediščino uničenja okolja. Devastacija nekoč plodne zemlje, vodnih virov in zraka bo v sedanjem tempu iz desetletja v desetletje bolj apokaliptična. Toda pri protestih bi človek pričakoval nekaj konkretnosti. Skrb nasploh je lepa reč, toda v ničemer zavezujoča. Kdor se bori za ohranitev okolja, ta poskoči ob ljubljanskem projektu, ki napeljuje kanal odpadnih voda prek osrednjega vodnega zajemališča v Klečah. Torej, bomo videli prizor nekaj tisoč mladih, ki pred mestno hišo besno zahtevajo od župana Zorana Jankovića, da nemudoma ustavi za prihodnost zlovešči projekt???
-
Ko je premier Marjan Šarec na svojo listo za evropski parlament postavil novinarko POP TV Ireno Jovevo, sta se takoj odzvali opozicijski SDS in NSi s pripombami o nesprejemljivosti, da novinarji za nagrado o poročanju dobijo karierno službo pri stranki, o kateri so poprej poročali. Na tiskovni konferenci smo pogrešali vprašanje vodji LMŠ, kdaj in zakaj je prišel na idejo, da bo prav ona najboljši predstavnik njegove stranke? Tudi vodja Dobre države Bojan Dobovšek se je takoj javil z ostro filipiko s podmeno, kako objektivno bo poročanje POP TV o EU volitvah, ko pa njeni novinarji s tviti pozdravljajo odločitev svoje kolegice za prestop med politike??? A Šarčevi najbližji partnerji so začuda molčali. Še nekaj tednov nazaj je skupaj z Mirom Cerarjem, ml. in Alenko Bratušek preigraval, koga bi imenovali v skupno listo, potem pa se je izkazalo, da je premieru bližje teve novinarka kot koalicijska zaveznika. Kaj bi lahko vzkliknil vsaj šef SMC, ki je zadnje tedne redni objekt tako poglobljenega medijskega nadzora, da počasi izgublja živce. In z njim politični razum, saj še vedno ni opazil, da je bila razvpita maketa korupcijski žebelj v krsto njegove stranke. O odstopljenem ministru Juretu Lebnu pripoveduje stvari, ki jih živa duša ne more več vzeti resno: da ni odstopil, ker bi bilo pri maketnem poslu kaj narobe, ampak zato, da je vladi omogočil normalno delo, saj je z odstopom ustavil temo makete. Nič pa o predsedniku vlade, ki z magijo iste valovne dolžine žurnaliste pretvarja v svoje privržence.
-
Splošni bes nad besedami britanskega zunanjega ministra Jeremyja Hunta je nenavaden. Sloveniji je namreč izrekel kompliment, kako demokratična, da je danes, medtem ko je bila nekoč sovjetski vazal. Zadeva zadane kar nekaj travmatičnih momentov aktualne slovenske mentalitete. Prvi je infantilen, ko od gostov pričakuješ laskanje. Švedski pisatelj, sociolog in profesor Martin Allwood je veljal za arogantneža; ko ga je obiskal slavni gost in mu rekel, kako lepo hišo imate gospod Allwood, mu je odvrnil brezbrižno – vem!
-
Premieru Marjanu Šarcu se samo smeji. Iz ankete v anketo beremo, kako mu podpora nezadržno narašča. Še mesec nazaj so poročale, da je njegova LMŠ za odtenek prehitela SDS, zdaj pravijo, da bi njegova stranka dobila trikrat več glasov od zmagovalke zadnjih volitev. Kmalu bo zmanjkalo številk in podporo bodo začeli meriti v besedah – neskončna, brezmejna, epohalna.
-
Pol leta je kazalo, da je Marjan Šarec le slaba kopija Mira Cerarja, ml. iz leta 2014. In na jesenskih lokalnih volitvah je s stranko doživel popolni poraz: ne le, da ni dobila nobenega župana, njene svetniške liste so prejele manj kot 2,5 odstotka podpore volivcev. Osvojili so vsega osmo mesto; od koalicijskih partneric so prehiteli le SAB in krepko zaostali za SD, Desusom in SMC. Zdaj pa jim ankete naenkrat merijo sanjski uspeh.
-
Lahkotno izzveneva škandal, ko je na razpisu agencije za raziskovalno dejavnost (ARSS) med skoraj sto raziskovalci izpadel en sam. In to za pičle pol točke. A to ni bil kdorkoli, temveč profesor Marko Noč, ki je v istem času dobil Zoisovo nagrado za vrhunsko znanstveno delo. Prve razlage so čudo pojasnjevale, češ da je to maščevanje lobijev, ki so bogateli s preprodajo preplačanih žilnih opornic. Toda minister za znanost Jernej Pikalo in vrh ARSS sta ostala neomajna: neodvisna recenzenta sta presodila, da je bila njegova prijava pod zahtevanimi standardi.
-
Rezultati anket, po katerih premier Marjan Šarec postaja najpriljubljenejši politik, njegova stranka pa je v koraku z zmagovalko zadnjih volitev SDS, prinašajo hkrati strmi padec njegovih koalicijskih partneric – SD, SMC, Desus in SAB. Kar je presenetljivo, ker iste ankete poročajo o visoki priljubljenosti vlade. Kako je mogoče, da od petih akterjev vladne politike javnost nagrajuje samo eno?
-
V Bruslju so se sestali zunanji ministri EU in sklenili, da bodo marca, še pred evropskimi volitvami, vzpostavili sistem za hitro opozarjanje na dezinformacije. Slovenski vodja diplomacije je ob tem napovedal, da bodo pri vladi formirali nacionalno kontaktno točko in zaposlili strokovnjake za to področje. Končno, Evropejci bomo naposled varni pred medijskimi in spletnimi lažnimi novicami. Kar je sanjsko: časnike boš lahko kar požiral povprek, ne da bi vmes razbiral, kaj v njih je sploh kredibilnega. Slika sveta bo čista brez manipulacij, saj boš na vladnem uradu vseskozi dobival preverjene podatke, kaj se je v resnici dogodilo. Po orwellovsko torej dobivamo ministrstvo za resnico.