
Bernard Nežmah
-
Ko oblast nonšalantno krši lastne zakone
Špansko sodišče je poslalo za zapahe dva zločinca - Jordija Cuixarta in Jordija Sancheza. In kakšne grozovitosti sta počela? Kot voditelja dveh civilnih združenj sta organizirala katalonski referendum. In evropski odzivi? Neopazni, kot da gre za pravosodni obračun s kriminalci. In slovenski pravosodni minister? Goran Klemenčič je ostro obsodil državno nasilje? Nikakor, na aretaciji se ni odzval, kot da se ga ne tičejo. In to kot kandidat vlade za mesto evropskega sekretarja za človekove pravice, katerega funkcija je prav promocija in obramba človekovih pravic, med katere sodi tudi pravica do volitev.
-
Molk o usodnosti, govor o megli
Odkar je Slovenija članica EU, se je prvič dogodilo, da je postala model. Se pravi možni zgled za katalonsko neodvisnost. Paralele vlečejo zahodni mediji, o njih govore politiki, le slovenska vlada ne ve, kaj bi s tem počela. Premier Miro Cerar, jr. te teme ne misli, je ne pojasnjuje, ne ponuja posredništva. Celo iz slovenskih komentatorskih in političnih logov prihaja načelna simpatija do Kataloncev, a z rezerviranim pristavkom: pri nas je bilo drugače, v ustavi smo imeli zapisano pravico do osamosvojitve, obenem pa smo se osamosvajali od nedemokratične države, kot je bila tedaj Jugoslavija. Nevarna implikacija, ki dopušča pravico do samoodločbe oziroma odcepitve le v zatiralskih režimih. In jasno sporoča, da to v deželah demokracije ni dopustno. Smo torej pri paradoksu: osamosvojitev je politični akt, ki ga je treba podpreti le v nedemokratičnih okoljih.
-
Redki so svetovni dogodki, ki jih slovenska večina samoumevno razume. Katalonski referendum je bil déjà vu. Grožnje španske vlade in pošiljanje oboroženih sil v Barcelono so le ponovitev oboroženega poskusa jugoslovanskega vrha, ki je hotel onemogočiti slovensko osamosvojitev. V obeh primerih je oblast v imenu zaščite ustavne ureditve posegla po nasilju nad ljudstvom.
-
Na referendumu pobuda zoper drugi tir ni uspela. Toda referendum je kljub temu uspel: ljudstvo je v večini sklenilo, da ga njegovo soodločanje ne zanima, med glasovalci pa so zmagali pristaši vladne politike. Toda sama kampanja je potekala v izrazito nedemokratični tekmi: pobudniki referenduma so nastopali le s svojimi kritičnimi pogledi na marginah medijev, medtem ko je vlada vložila v protipropagando velika sredstva, legije svojih uradnikov in dobila še medijski backup. Dva dni pred glasovanjem je tako »Delo« na naslovnici objavilo nevtralni članek o potrebnem premisleku, drugo in tretjo stran pa so prekrile celostranske teme pod naslovoma: »Odlog gradnje bi povzročil kaos v slovenski logistiki« in »Brez drugega tira bo pot na morje vse daljša«, k njima pa je bil pristavljen še člančič »Argumenti združbe Vilija Kovačiča«. Perfidna propaganda: dva klica psevdorazuma k projektu, zoper njiju pa nastopa samo slabšalni pojem združba, ki ga običajno najdemo v povezavah: kriminalna in mafijska združba. Objavo izida glasovanja časnik kajpak ni potem naslovil »Zmaga združbe Jureta Lebna.«
-
Poleg košarkarskih mojstrov je imela Slovenija na prvenstvu v Istanbula še enega junaka. Edinemu izmed šest tisoč navijačev se je uspelo prebiti na strogo varovano igrišče z visoko dvignjeno zastavo. Preplezal je strme tribune, premagal varnostnike in se postavil pred kamere. Za hip je kazalo, da je on zmagovalec finalne epopeje. On – veliki Miro Cerar, ml., samoustoličeni MVP med vsemi navijači.
-
Prvo referendumsko soočenje na nacionalki je teklo kot ura. Voditeljica Vida Petrovčič je nevtralnost izvedla do perfekcije. Eno minuto zagovorniki referenduma, drugo nasprotniki. Vezni leitmotiv je bil – vas čas se je iztekel. Nenavadna je bila samo vključitev tretje strani: dveh udeležencev, ki nista ne za ne proti. Toda glej čudo – oba sta navajala le argumente vladne koalicije. Toda po oddaji je udaril šok. Gledalci so uzrli prispevek, ki je pozival za gradnjo drugega tira. Naslednji trenutek, ko so pričakovali izenačitev, prispevka, ki bi klical proti, ni bilo od nikoder. Preprosto, vlada je nacionalki plačala reklamo v svoj prid in jo uvrstila kot podaljšek polemične debate. Jasno, še poprej je premier Miro Cerar, ml. sprejel odločitev, da si iz proračuna nakaže skoraj sto tisočakov za kampanjo proti referendumu. Takole enostavno si je kupil pot do zmagoslavnega rezultata. Perfidna uzurpacija budžeta. Pri čemer sploh več ne zardi od sramu nad sistemskimi prevarami demokratičnega odločanja.
-
Tekme košarkarskega prvenstva Evrope prenaša komentator Peter Vilfan v slogu: dobro igramo v obrambi, dali smo trojko, ujeli smo odbito žogo, paziti moramo, da ne naredimo nepotrebne osebne napake. Manjka samo še to, da bi ob košu Luke Dončića izstrelil: Spet smo zadeli trojko! Sto tisoč ljudi, ki sedi doma v foteljih in grizlja kikirikije, naenkrat igra v obrambi, skače pod košem, zadeva trojke. Ne da bi mignili s prstom, ustvarjajo herojske podvige. Vilfan, ki je nekoč blestel kot igralec s sto in eno domislico, ki je trdo treniral, zdaj širi goljufivi občutek, da smo tvorci uspehov košarkarske ekipe vsi, tudi tisti, ki samo gledamo tekme.
-
Konec avgusta je EU postavila dan spomina na totalitarizme: fašizem, nacizem in komunizem. Na Slovenskem je to prazen trenutek, kot da z njim nimamo nič. Ena skupnih točk treh sicer različnih režimov je pojavljanje linčev, ko so militantne skupine fizično obračunavale s skupinami državljanov, ki jih je režim označil za sovražne. Na Nemškem so zažigali židovske trgovine in ustrahovali ter pobijali Žide, v italijanskem Trstu so Slovencem zažgali kulturni dom, na Slovenskem so ob poteh pobijali izpuščene domobrance, ki so se iz Teherij vračali domov, v Radovljici so še na začetku petdesetih poskušali linčati starega profesorja Borisa Furlana. A povsod so oblasti delovale enako: nikjer niso preganjali in kaznovali drhali, ki je terorizirala svoje sodržavljane. Ta namreč ni počela nič drugega, kot da je besede oblastnikov o izdajalcih in izmečkih, ki jih je slišala po radiu in prebrala v javnih občilih, vzela kot navodilo za lastno akcijo državotvornosti.
-
Dimni oblak pred vladno palačo
Gospod stare šole in ena največjih pravnih korifej Boštjan M. Zupančič se je oglasil v gostilniškem jeziku: »Ta, že četrti požar nevarnih snovi v Sloveniji terja, da gredo ljudje na ulice. Debilni in debeli obrazi birokratk, ki sedijo v pisarnah in prekladajo papirje, tega mora biti konec.«
-
Vransko. Prejšnji teden je spletni portal nacionalke enega izmed svojih poročil naslovil: »Povoženi trije medvedji mladiči, opozorilo pred razjarjeno medvedko.« Bralec je dobil sporočilo o pobesneli medvedji materi, ki so ji na avtocesti pogubili otročad, ona pa rohni tam naokoli in samo čaka, da se lahko maščuje nad človeškimi zlikovci, ki so ji otroke spravili s sveta. Maščevalni bes lahko doleti tudi nedolžnega sprehajalca in gobarja. Dan kasneje je MMC prinesel novo novico: »Po treh medvedjih mladičih na avtocesti poginila še medvedka.« Voznik osebnega avtomobila je namreč na avtocesti za izvozom Vransko do smrti zbil mater, ki je iskala svoje izgubljene otroke. Nobene maščevalnosti, pač pa vsega rešpekta vreden materinski instinkt. – Se je MMC opravičil preminuli medvedji mami za insinuacije o pobesneli zveri, ki preti človeku? Nak.
-
Ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću se lahko samo smeje. Pred časom so njega in njegove bližnje kriminalisti s prisluškovanjem telefona ujeli pri več kriminalnih rabotah - od posredovanja za službo za spolne usluge pa do jemanja provizij od podjetnikov pri poslovanju z občinsko upravo. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj ga bo pravosodni aparat obsodil. Toda zgodba se je naenkrat postavila na glavo: sodišče zahteva uničenje vseh kronskih dokazov zvočnih posnetkov. Najmočnejše orožje, ki so ga mesece zbirali kriminalisti in nadgrajevala tožilka, je na poti v uničenje.
-
Ekcesi, premajhni za človeško oko
Miro Cerar ml. je pred tremi leti nastopal kot človek upanja, politik novih manir, borec proti klientelizmu, danes pa kot premier počne vse, da bi onemogočil referendum o drugem tiru. Njegova poslanska večina je za referendumski datum določila 24. september. Zakaj, ko pa je imela na voljo elegantno rešitev, da ga razpiše skupaj s predsedniškimi volitvami?
-
Narodni škodljivci in destruktivci
Zadnja poročila o bojih v Mosulu prinašajo informacijo, da nekaj sto pripadnikov IS ignorira pozive k predaji, h kateri jih pozivajo zvočniki pripadnikov iraške vojske. Kar služi kot argument, da gre za popolne fanatike. Pa vendar, dosedanje vesti iz te vojne ne prinašajo podob ujetih vojakov IS. Zakaj? So res le militantni suicidarci ali pa ima iraška vojska navado, da ujetnike preprosto postreli? Ker so borci Al Bagdadija vnaprej označeni kot satanski demoni, je zdaj »dobrim« iraškim enotam dovoljeno prosto pobijanje vojaških nasprotnikov. Na tem pač ne more temeljiti novi demokratični red Iraka.
-
Pred vladno palačo so protestirali delavci javnega sektorja: kuharice, čistilke, hišniki, medicinske sestre, ki dobivajo tudi samo po petsto evrov plače. Zbralo se je več kot dva tisoč delavcev, ki zaradi mizernih plač napovedujejo splošno stavko na jesen.
-
Po predsedniški zmagi je Emmanuel Macron s svojo stranko veliki zmagovalec tudi po prvem krogu parlamentarnih volitev. Politik, ki so ga pred dvema letoma komajda poznali, je zdaj prvi zvezdnik Francije. Z izkušnjo Mira Cerarja, ml. bi na Slovenskem preprosto rekli – déjà vu! Tednik »le Observateur« veliko skrivnost uspeha pripisuje njegovi ženi Brigitti. Ni ga bilo medija, ki v zadnjih mesecih ne bi govoril o njej. Profesorica politične komunikacije Isabelle Veyrat-Masson pravi, da je ona ustvarila podobo mladeniča, ki se je zaljubil v 24 let starejšo učiteljico, se z njo poročil in ostaja v zakonu že desetletja.
-
Vrhovno sodišče je zavrnilo tožbo hčere enega izmed na smrt obsojenih na Kočevskem procesu oktobra 1943. Razsodilo je, da tedanje partizansko sodišče ni kršilo načel poštenega sojenja. – Človek ne bi verjel: na hitrem sojenju v treh dneh, kjer so bili uradni zagovorniki indolentni pri branjenju svojih klientov, kjer sploh ni bilo pogojev, da bi na proces lahko prišle priče v prid obtoženih, kjer so sodili po partizanskih odlokih in ne po zakonih okupirane kraljevine … A pustimo ob strani sporni pravni aspekt in osvetlimo predzgodbo. Po italijanski kapitulaciji se je na grad Turjak zateklo 700 vaških stražarjev, četnikov in civilistov, ki so se po nekajdnevnem spopadu s partizani predali. 21 jih je potem končalo pred naglim sodiščem, kaj pa preostali? Enciklopedija Slovenije beleži, da so jih od 659 ujetih partizani usmrtili več kot 200. Ubit je bil vsak tretji ujetnik. Grozljiv poboj vojnih ujetnikov! Zločin, ki se ga je sramoval celo legendarni predsednik borcev Janez Stanovnik, ki je imel na spominskem partizanskem srečanju leta 1943 izjemen govor - ki je bil sicer pospremljen z žvižgi - in v katerem je dejal: »Naši so že v Velikih Laščah 59 komandantov usmrtili. Najbolj težka stvar je bila smrt ranjencev, 28 jih je bilo na gradu. Ti ranjenci so bili usmrčeni, ne od vojske, ampak od naše policije. VOS je prišel, vojsko odstranil in oni so izvršili to usmrtitev. To je dejanje, ki ga mi vsekakor obsojamo.« Hladnokrvni poboj ranjencev je sramota za partizansko gibanje. V tej luči je gledati pravno farso Kočevskega procesa: 59 častnikov, ki so vodili bitko s partizani, niso postavili pred sodišče, ampak so jim poslali krogle v glavo, za 21-terico njihovih podrejenih pa so uprizorili sojenje!???
-
Mediji so javili, da je v Panami umrl Manuel Noriega, diktator, ki je vladal med letoma 1983 in 1989. Ko je kot nekdanji plačanec CIE postal neprijeten za ZDA, so te izvedle kar invazijo na Panamo in ga lastnoročno postavile pred sodišče. Pod njegovo oblastjo je bilo sicer umorjenih oz. za večno izginilo več kot sto njegovih nasprotnikov. Mož je vladal šest let in si prislužil ime – diktator.
-
Ob razglasitvi pravnomočne sodbe zoper Igorja Bavčarja et consortes v zadevi Istrabenz se je odzval njen akter tožilec Jože Kozina. Ob delnem zadovoljstvu s sodbo je dve puščici poslal proti pravosodnemu ministru in sodstvu. Pri slednjem je presenečen, kako skrbi za informacijsko varnost, saj so o sodbi mediji izvedeli prej kot on, ki je bil udeleženec postopka. Ministra Gorana Klemenčiča pa je okrcal, da so njegove izjave o tem, da bodo letele glave, če bo primer zastaral, neokusne in nedostojne, zraven pa še potencialno orožje za odvetnike obsojenih.
-
Vrvohodec nad okoljsko tragedijo
V Mariboru so prepovedali koncert Marka Perkovića Thompsona. Njegova glasba in besedila me odbijajo. V eni svojih pesmi prepeva: »Zapalit ću Krajinu do Knina. Zapalit ću dva tri srbska štaba, da ja nisam dolazio džaba.« Militantizem in nasilje. Toda enako nisem poslušal prireditev Evrosonga, res da iz drugih razlogov. A argument prepovedi, za katero je pledirala policija, je vprašljiv. Pravijo, da bi se na koncertu lahko zbrali njegovi radikalni privrženci iz Hrvaške. In da tudi nasprotniki koncerta pripravljajo shod, kar bi lahko povečalo varnostno tveganje.
-
Mediji so oblika demokratičnega nadzora nad oblastniki, čeravno v primeru ameriškega predsednika Donalda Trumpa molčijo tedaj, ko bi morali biti glasni. Ko je pred dnevi odstavil prvega moža FBI, so izpostavljali njegovo samovoljo in njegov vpliv nad tajno policijo. Vsekakor problem, toda nič v primerjavi z nedavnim napadom, ko je ameriški bombnik v gorah Afganistana odvrgel mega bombo, ki naj bi pobila več sto pripadnikov Al Kaide. Takrat je protestiral nekdanji predsednik Hamid Karzaj zaradi pretirane uporabe bombardiranja neznatnega sovražnika. Kar je pomenljivo, saj je bil izvoljen kot prozahodni ljubljenec in ne kot islamist, taliban ali alkajdovec. A zadeva je še bolj fatalna: vprašajmo se, kaj bi se zgodilo, ko bi sile zahodnih zaveznikov aretirale to skupino upornikov? Bi jih na mestu postrelili? – To bi bil zločin. Torej bi jim morali soditi oziroma jih poslati v taborišče za ujetnike. Ko skupino ljudi zgolj zaradi pripadnosti prepovedani organizaciji z magično bombo pobijejo na mah, četudi jim rečejo, da so izdajalci moderne civilizacije, je to zlom prava in človečnosti. Trumpu, ki je bil deležen ostrih kritik zaradi seksizma, gradnje zidu, prepovedi vstopa dela muslimanov v ZDA, množični mediji niso očitali ukaza hladnokrvnega poboja!??
-
Na dan 27. aprila so na teve ekranih deževali partizanski filmi. Priložnost torej pogledati njihove predpostavke. V filmu »Planina Konjuh« z legendarnim Pavletom Vujisićem tako štirje partizani prek jase hitijo v zaklon. A na puškinih muhah jih drži skrita nemška četa, ki pa ne sproži, dokler so na planem, temveč šele takrat, ko pridejo v zavetje koruznega polja. Potem se požene za njimi in jih obkoli, pri čemer uspe partizanom pobiti polovico nemških vojakov. Film implicira, da so Nemci popolni kreteni. Namesto da bi nasprotnike pospravili z varnega zavetja, so raje pogubili levji del svojega moštva v postopku obkoljevanja. Še korak dlje je šla »Bitka na Neretvi« v prizoru, ko se v spopadu dvigne četnik z nožem v roki in zavpije – »Kolji!«, jasno naslednji hip ga že podre partizanski strel. Toda četniški borec se je odločil, da bo z nožem jurišal na partizanski vod, medtem ko ta strelja nadenj s puškami in je od njega oddaljen sto metrov!???? Popolni idiot. In še veliko bolj radikalno nemški vojaški vrh, ki vneto stiska obroče okrog partizanov, ti pa se jim na koncu izmuznejo prek znamenitega mostu v dolino Neretve, kjer gledamo epopejo množice partizanov, ki po široki in odprti dolini korakajo v svobodo. Wermacht, ki je vedno uporabljal letalstvo, je v tej ofenzivi avione uporabil samo za snemanje posnetkov porušenega mostu, svojih lovcev in bombnikov ni uporabil, ko je imel partizansko vojsko na dlani!??
-
Kjer se cedita trušč in golosek
Pisalo se je leto 2012, ko so v parlamentu izglasovali prelomni zakon, ki je zapečatil TEŠ 6. Takrat je skupina državljanov poskušala z referendumsko pobudo ustaviti gradnjo, a pri preverjanju osebnih podatkov podpisnikov se je izkazalo, da jih nekaj ni bilo formalno pravilnih in potrebna številka 2.500 je padla.
-
V Turčiji so imeli referendum, katerega izid je postavil predsednika Recepa Erdogana za absolutnega vladarja, ki bo mimo parlamenta postavljal ministre in vladal s posebnimi dekreti. Rezultat je bil tesen, saj je dobil le dobrih 51 odstotkov glasov. Toda medtem ko so bili volivci v Turčiji tesno razdeljeni, preseneča izid med Turki v Belgiji (75 odst. za), Avstriji (73,5), Nemčiji (63) in podobno na Nizozemskem. Emigranti, ki živijo v parlamentarnih demokracijah s svobodo govora, so ravnali povsem drugače od rojakov, ki so na Turškem odločali v stanju izrednih razmer, ki so same po sebi onemogočale prosto kampanjo zoper Erdoganov referendum.
-
V Ljubljani so postavili spomenik pisatelju Borisu Pahorju, kar je povzročilo kar nekaj ostrih polemik. S postavljanjemmonumentov je vedno križ. Letos mineva šeststo let, odkar je Martin Luther v cerkvi v Wittenbergu objavil 94 tez kritike proti tedanji papeški oblasti, prodaji odpustkov in drugih nečednosti vatikanskih mogotcev. Ta rojstni kraj protestantizma so slavili tudi v drugi polovici 19. stoletja, ko so postavili novo cerkev v Wittenbergu, na posvetitev pa je prišel sam nemški cesar Viljem II., ki pa je na bronasto plaketo postavil portret samega Sebe in ne Luthra.
-
6. aprila mineva 76 let od nemškega napada na Jugoslavijo. O okupaciji in vojni je bilo napisano tisoče knjig in več, praktično nič pa o začetku – o borbah kraljeve armade s hitlerjanskim vojaškim strojem. Pač, poznamo le krilatico o hitrem sesutju obrambe. Pred časom je Državni svet izdal knjigo »Leto 1945 – 70 let potem«, ki prinaša številne zamolčane evidence. Kaj se je zgodilo nekaj ur po bombnem napadu na Beograd? Proti Gradcu sta poletela dva pilota kraljeve eskadrilje na Messerschmittih 109, ki sta se neopazno priključila vračajočim se nemških bombnikom. Ob 15.58 je prvi odvrgel dve bombi v bližini železniške postaje in v naslednjih nekaj minutah sta odvrgla še štiri bombe. Na prvi dan napada je jugoslovansko letalstvo že izvršilo povračilno bombardiranje nemškega mesta!!! – Grandiozen vojaški uspeh.
-
Domačini z Vodnikove ceste v Ljubljani bentijo nad županom Zoranom Jankovićem, katerega gradbinci so posekali štiri orjaška drevesa, stara več kot pol stoletja. Mestni komunalci se branijo, da je bil posek nujen zaradi razširitve ceste s parkirišči, pločnikom in kolesarsko stezo, potem pa da bodo posadili še nova drevesa in to celo v večjem številu od posekanih.
-
Teklo je leto 2010, ko je znotraj vladajoče stranke SD začel jasno izstopati poslanec Andrej Magajna. Krščanski socialist, ki ni bil več del glasovalnega stroja, je večkrat oponiral potezam vlade. Potem pa je naenkrat prišel v špice TV dnevnikov, kriminalisti so namreč pri njem opravili hišno preiskavo in ga obtožili posedovanja pornografskih podob mladoletnih deklic. Po eni strani se je zdelo, kot da so ga politično kompromitirali, po drugi pa je bilo tudi povsem možno, da je roka pravice pograbila moralnega izprijenca. Mož se je kajpak po naslednjih volitvah hitro znašel zunaj parlamenta in službe. Po sedmih letih ga je zdaj sodišče razglasilo za nedolžnega. In gospod Magajna terja pravico, tako v obliki odškodnine kot v nadzoru nad delom policije.
-
Ko več ne opazijo, da je črno belo
Pred 30 leti se je zgodila legendarna »plakatna afera«. Odbor, ki je pripravljal svečanost na beograjskem stadionu JLA ob dnevu mladosti, je ugotovil, da je izbrani plakat, ki naj bi počastil praznik rojstva predsednika Tita, v resnici predelani nacistični plakat. Umetniška skupina NSK je za ikono slavja komunizma podtaknila podobo, s katero so v tridesetih nacisti slavili vladavino kanclerja Adolfa Hitlerja.
-
Ko je ameriški predsednik Donald Trump tvitnil, da je dal Barack Obama nadzirati njegove telefone v času predsedniške kampanje, je bil odziv medijev odločen – to je nedostojno napadati svojega predhodnika in to brez razgaljenih trdnih dokazov. Tudi množice po svetu so zgrožene nad aroganco prvega moža ZDA, ki da trosi napade vsepovprek.
-
Ko se bo naslednjič pred kamerami pojavil minister Zdravko Počivavšek in napovedal prodajo X podjetja novemu lastniku, bodo državljani začeli sklepati stave, kaj od tega, kar danes zatrjuje, bo držalo tudi jutri.