
Bernard Nežmah
-
Tik pred volitvami sta izšli dve knjigi: »Živalska farma« Georga Orwella in »Novi razred« Milovana Đilasa. Predstavljata zgolj branje ali tudi ključ za razumevanje sedanjosti?
-
Zaprtje Janeza Janša v kaznilnici na Dobu spominja na proces JBTZ. Pred četrt stoletja je kandidiral za mesto predsednika ZSMS, a so ga sredi postopka aretirali, zdaj kandidira za mesto poslanca in posledično mandatarja, pa je kot zapornik izločen iz predvolilne kampanje.
-
Slab mesec pred volitvami sta na lestvicah popularnosti daleč pred ostalimi stranka Mira Cerarja in SDS. Kar govori o popolnem debaklu aktualne vlade. Še najbolje kaže SD pod vodstvom Dejana Židana, tradicionalno soliden je Desus, medtem ko je DL pod dnom, PS in zavezništvo AB pa komaj nekaj nad njim. Vsem skupaj ankete namerijo pod 30 odstotkov priljubljenosti.
-
Hkrati z odločitvijo Ustavnega sodišča, ki je potrdilo razpis julijskih volitev, se je naenkrat razblinila množica novo nastalih strank. Medtem ko je Igor Šoltes z listo »Verjamem« še mesec nazaj na evrovolitvah požel več kot 10 odstotkov podpore, njegove zdaj formalno ustanovljene stranke zadnja anketa »Dela« sploh ni več zaznala. A še večji polom je doživelo Zavezništvo Alenke Bratušek. Doslej ji ni v svoj blok uspelo privabiti nobene stranke, celo proklamirano uporniška »Solidarnost« se je raje priključila Židanovim socialnim demokratom.
-
Referendum o arhivih se zdi na prvi pogled bizaren, toda zadeva zelo vitalni moment družbenega bivanja. Arhivski dokumenti namreč predstavljajo vednost o preteklosti, a to ne katerikoli, temveč tisto, ki je bila doslej zakrita. Kar je za Slovenijo še posebej pomembno. Stari režim, ki so ga vodili Tito, Kardelj, Kidrič in tovariši, je sistematično prikazoval stanje v državi kot idealno. Tako nismo iz javnih občil nikoli izvedeli, da so agenti UDBE ubili gospoda Crnogorca, ali koga iz množice hrvaških emigrantov.
-
Rekonstrukcije strank kot vložek v volilno kampanjo
Nad rezultati evropskih volitev so najbolj šokirane posamezne stranke in njihovi voditelji. En za drugim so tako odstopili s predsedniških položajev Gregor Virant, Pavle Gantar in Igor Lukšič. A pri tem nismo doživeli bolj radikalne poteze, kot je razpustitev strank Zares in Državljanske liste, ki sta dosegli tako nizko število podpornikov, da ju še odstotki komajda zaznavajo. Optimizem njihovih članov je očitno tako brezmejen, da jih takšna nepomembnost, kot je podpora volivcev, sploh več ne zmede. Odstopljeni Virant se je namreč poslovil z besedami, da je ustvaril stranko z daleč najboljšim programom.
-
Volitve evropskih poslancev so v prvi vrsti generalka pred parlamentarnimi volitvami oziroma najboljša aktualna javnomnenjska anketa priljubljenosti političnih strank. Toda še nikoli nismo prebirali toliko mnenj, ki pravijo, da se je nesmiselno udeležiti nedeljskega glasovanja. Seveda ima državljan pravico do volilne abstinence, vendar pa naj si prej zastavi enostavno vprašanje: če vsakodnevno bentim in politiziram, zakaj bi potem na dan, ko dobim priložnost, da nisem le opazovalec, ampak tudi ustvarjalec politike, svojih političnih ocen ne udejanil z obkrožanjem volilnega lističa?
-
Kadarkoli že bodo parlamentarne volitve, bo njihov izid prinesel velika presenečenja glede na sedanjo medijsko podobo strank. Ankete, ki jih objavljajo, so kdaj podobne znanstveni fantastiki. V zadnjem »Delovem« barometru osebnosti sta tik pod vrhom na petem in šestem mestu Alenka Bratušek in Senko Pličanič.
-
Na prvi maj kot praznik delavcev so na množičnih shodih spregovorili trije predsedniki: Borut Pahor, Alenka Bratušek in Zoran Janković. Vsak na svojem dogodku, toda po vsebini so si bili na las podobni: besedovali so o vladni krizi, premierka je v bibličnem jeziku namignila na razdvojevanje v Pozitivni Sloveniji, ko se morajo kdaj dobri ločiti o od zlih, nihče pa svojega govora ni posvetil vprašanju kratenja pravice delavcev. A v resnici so bili govorniki napačni, na tak dan bi za govorniškimi odri pričakovali sindikalne voditelje.
-
Potem ko je napoved kongresa »Pozitivne Slovenije« dan za dnem polnila osrednje medije, se je v finalnem delu pred strankarskimi volitvami predsednika dogodil preobrat. Zoran Janković je postal negativec št. 1, vesoljni medijski svet pa navija za njegovo protikandidatko Alenko Bratušek. Zadeva je postala nadrealistična, o strankinemu voždu strastno pišejo novinarji, oglašajo se politiki in politične korifeje, ki sploh niso člani PS. Slikajo katastrofo, če zmaga ZJ, pomislite, celo padec vlade in usodno politično nestabilnost! Dejstva se lahko samo čudijo: zakaj bi bilo fatalno, ko bi padla vlada, ki ima komaj 20-odstotno podporo?
-
Vest, da bo imela pozitivna Slovenija kongres v aprilu, na katerem se bosta spopadla Alenka Bratušek in Zoran Janković, je ustavila čas. Naj bo petek, ponedeljek, sreda, vmes torek, še prej četrtek ali nedelja. Vsak dan natanko ista vsebina, le vsakič preoblečena v drugačno medijsko poročilo. Dva tekmeca v duelu, zaradi katerih zna pasti vlada, o svojem nasprotniku ne povesta nič. Ljubljanski župan ne dahne žal besede čez premierko in ta v ničemer ne očrni ustanovitelja PS.
-
V zadnjega pol leta je tekel čas brez alternative. Vlada je kot edino racionalno pot zmanjšanja proračunske luknje postavila zakon o obdavčitvi nepremičnin. Nobenim ugovorom ne opozicije ne stanovskih zvez ni prisluhnila. Toda v slabih dveh tednih po vetu Ustavnega sodišča je ekipa Alenke Bratušek našla novo rešitev: prerazporeditev sredstev na ministrstvih in učinkovitejše pobiranje davkov. Štiri mesece so državljani preračunavali, jemali dopust, da bi hodili na geodetske uprave, kjer je vladalo izredno stanje, tako da je njihov aparat praktično opustil svoje delo in vso energijo usmeril v razreševanje pritožb. Enormna količina izgubljenih ur in dela je šla zaradi zgrešene vladne ideje dobesedno v nič.
-
Vlada je z izdajo novih obveznic prišla do skoraj 30 milijard dolga. Vest, ki bi morala sprožiti serijo premislekov in refleksij o prihodnosti Slovenije. Kaj to pomeni za prihodnost? Legendarni francoski agronom Rene Dumont je proučeval zadolženost afriških držav, ki jih je posledično vrgla v revščino. Njegovo izhodišče je bilo vprašanje: za kaj so se zadolževale? Uvoz avtomobilov, hrane, industrijskih predmetov, frenetična gradnja mestnih metropol, rezultat pa propad podeželja.
-
Ljudski upori v Egiptu in Ukrajini, a tudi v Ljubljani in Mariboru, ki so ad hoc zamenjali dotedanje vlade, so bili medijsko slikani kot dejanja pravičnikov proti korumpiranim oblastem. Pustimo tokrat vpogled v zgodovino in poglejmo aktualno stanje stvari.
-
Če je pred tednom »Pozareport« razkril, da je novi predsednik KPK član PS, je tokrat »Dnevnik« s serijo člankov o letalskih kartah ministra Gregorja Viranta demonstriral, zakaj so mediji narodno bogastvo. Seveda mnogokrat tudi manipulirajo, toda njihova bit je, da pred javnostjo prinašajo tudi zakrita dejstva. Policijskega ministra so preprosto dobili na laži. Medtem ko je sam zatrjeval, da z ugodnimi cenami voznih kart sam ni imel nič, pravijo facta bruta nasprotno - on osebno je s svojimi e-pisemci dosegel, da je letel bistveno ceneje kot običajni sleherniki v državi.
-
V Hrastniku se je dogodila največja rudarska stavka, v kateri je več kot sto rudarjev preživljalo dneve in noči v rudniku. V Sloveniji so v javnem sektorju številnim zaposlenim izplačevali prevelike plače. Ko je vladna administracija poskušala dobiti preplačane vsote nazaj, se je nanjo vsula množica očitkov, češ, da ljudje niso krivi, če so jim ustanove nakazovale previsoke plače. Bilo bi torej nepravično, če bi jih morali zdaj vračati. In postopek izterjevanja preplačanih vsot se je ustavil.
-
Zakrivanje in preganjanje prinašalcev vesti
Medijski prikazi političnih obratov v Ukrajini po zahodnoevropskih medijih slikajo spopad dobrega in zla. Vse je jasno: negativca sta odstavljeni predsednik Viktor Janukovič in njegov zaveznik Vladimir Putin, pozitivci pa opozicijski voditelji Julija Timošenko, Vitali Kličko in novi premier Arsenij Jacenjuk. Televizije so prikazale Janukovičevo rezidenco in gledalcem je vse jasno. Svobodeželjna Ukrajina se je znebila najbolj skorumpiranega diktatorja, ki ji je zapiral vrata v Evropsko unijo, svobodi pa preti ruski predsednik. Ljudem, ki o veliki državi okoli Kijeva še včeraj niso vedeli nič, danes razumejo vse dogajanje. Fenomen sodobnika, ki se s pomočjo kratkih medijskih vesti počuti kot suvereni vseved.
-
Slovensko vlado je prevzela v roke katoliška cerkev. Najbolj nesmiselna trditev, ki ji oporekajo vsa dejstva: ljubljanska in mariborska nadškofija sta brez metropolitov, medtem ko je Franc Rode samo še naslovni kardinal, daleč od prvega kroga vatikanske oblasti. Kje torej vladajo kleriki?
-
Deževanje medalj na olimpijadi v Sočiju je poleg evforije prineslo tudi poziv hokejskega selektorja Matjaža Kopitarja, da bi morali v državi zgraditi še pet novih drsalnih dvoran. Brez množičnosti pač ni svetle prihodnosti hokeja.
-
Rekordna kopica slovenskih medalj na olimpijadi v Sočiju je razveselila množice, ob tem pa velja napraviti primerjavo s politiki. Športniki so dokazali, da so med najboljšimi na svetu, kakšno težo pa imajo premierka in njeni ministri? Nazoren zgled se je pred dnevi dogodil v Münchnu na svetovni konferenci o varnosti, na kateri je sodelovalo več deset predsednikov in premierov, med njimi tudi predsednica vlade Alenka Bratušek in obrambni minister Roman Jakič. Sodelujoči so razpravljali na številnih panelih, toda slovenska predstavnika nista sodelovala niti v eni ekipi panelistov. Tam so bila seveda velika imena svetovne politike, od legendarnega Helmuta Schmidta do Henryja Kissingerja, tako da je za slovenski par zmanjkalo odra. Kaj sta potem tam počela?
-
Češko-francoski pisatelj Milan Kundera je v romanu »Počasnost« (1995) z zajedljivo ironijo opisal literarni lik poslanca Duberquesa in intelektualca Bercka. Oba ste sedela v pariški restavracija s skupino obolelih za aidsom. Ko so se pojavile teve kamere je Duberques stopil k najbližjemu bolniku in ga poljubil na usta, še vsa polna čokoladne kreme. Bercka je zadelo, saj mu je bilo jasno, da je tekmečev poljub postal nesmrten.
-
Ko je odstopila KPK z Goranom Klemenčičem na čelu, se je v hipu odzvala premierka Alenka Bratušek rekoč, kako jo popolnoma podpira in da počne vse, da bi zagotovila čim boljše pogoje za preganjanje korupcije.
-
Število informacij, ki jih prinašajo mediji, narašča skokoma. New York Times je leta 2010 objavil, da se je med leti 1980 in 2008 količina informacij na njihovih straneh povečala za 340 odstotkov. Na prvi pogled pravo bogastvo, toda posledica mrgolenja podatkov, ki si sledijo eden za drugim, je izgubljanje spomina. Več ko je podatkov, manj si jih zapomnimo. Bolj ko se plodijo afere, hitreje jih pozabljamo. Tako je bila dobro leto nazaj permanentna tarča kritik druga Janševa vlada s svojim superministrom Žigo Turkom. Ministrstvo za kulturo je bilo samo podsektor v njegovem resorju. In deževali so očitki, tako med uličnimi protestniki, kulturniki kot v medijih, da je kultura prepomemben faktor, da bi ne imela samostojnega ministra.
-
Zadnji mesec polnijo medije dogovarjanja o novi koalicijski pogodbi. Premierka, ministri in poslanci vladnih strank se intenzivno pogovarjajo, pod kakšnimi pogoji bodo nadaljevali skupno vlado. Kje smo? Na Luni, v pravljici ali v gledališču?
-
Med fotografijami leta je vsekakor prednovoletni poljub med premierko Alenko Bratušek in ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem. Če so slikovne podobe ponavadi le ilustracije k dogodkom, ta razkriva zgodbo že sama po sebi. Potem ko so mediji zadnje pol leta pripovedovali o velikem spopadu znotraj PS, o dobri Alenki in zlem Zoranu, se je zdaj pokazalo, da sta še vedno neločljivi par.
-
Janković-Bratušek kot par leta
Primanjkljaj v proračunu znaša 5 milijard evrov oziroma rekordnih 15 odstotkov BDP. Kolikšna je torej priljubljenost vlade Alenke Bratušek? - 1,3 odstotka! Nikakor, merilci javnega mnenja ji namerijo krepkih 25 odstotkov. Mnogi ji zaupajo, da državo vodi po poti razcveta, na kateri bo mimogrede počistila še s korupcijo, nezakonitimi praksami in z gospodarskim kriminalom.
-
Na trgu Majdan v Kijevu je ena osrednjih figur demonstracij 2,02 metra velik orjak. Vitalij Kličko je boksarski prvak v supertežki kategoriji WBC, že dolgo legenda, ki je v 47 dvobojih kar 41-krat nokavtiral nasprotnika. Pred dnevi se je poslovil od boksa, a dobil od WBC naziv zaslužni prvak, ki mu omogoča, da se lahko kadarkoli vrne in izzove bodočega prvaka. Boksarska asociacija mu je zaslužni naslov naklonila z besedami, da mu želi vso srečo v boju na predsedniških volitvah v Ukrajini 2015, ker se je odzval klicu domovine in bo nastopil v boju za človekove pravice in enakost.
-
Pogled v Kijev je presunljiv. Potem ko je ukrajinska vlada sprejela odločitev, da države ne vključi v EU integracije, državljani niso zabavljali prek twittov niti niso polnili spletnih strani z izbruhi nejevolje. Preprosto so prišli na ulice. Iz anonimnosti so raje stopili v materialno javnost, kjer so z besnimi protesti izrazili svojo jezo. In podrli orjaški spomenik Leninu. Ljudje Evrope so nad tem precej začudeni: kaj ima vodja boljševiške revolucije opraviti z vključevanjem v EU in z režimom predsednika Janukoviča? Še zlasti, ker je bil priljubljena točka turistov, ki so se pred njim radi fotografirali.
-
Odstopila je KPK pod predsedstvom Gorana Klemenčiča. Da bi izmerili njeno vlogo, poglejmo v zgodovino preganjanja korupcije. To so počele različne komisije pod različnimi imeni in z različnimi pristojnostmi. A kaj je od njih ostalo v kolektivnem spominu?
-
Potem ko je pod pritiski medijev in večine poslanskih skupin odstopil gospodarski minister Stanko Stepišnik iz vrst PS, se je le v tednu dni zgodba ponovila. Infrastrukturni minister Samo Omerzel je v času ministrovanja kanil za svoje podjetje dobiti lepo posel Darsa, po medijskemu razkritju pa se je oglasil njegov predsednik DL Gregor Virant in postavil: ali posel ali ministrovanje. Čeravno se je minister po pozivu umaknil iz poslovanja z državno firmo, je očitno, da je za vlado Alenko Bratušek značilna neznosna lahkost ministrovanja, kjer se člani vlade obnašajo, kot da je samoumevno, da na račun njihovih ministrskih funkcij vzporedno služijo še njihova podjetja.