
Bernard Nežmah
-
V finalni del predsedniške kampanje se je vmešal celo Bog. Ne ravno on osebno, ampak prek čudeža. Dva od kandidatov, ki smo ju poznali po libertinih pogledih, zdaj državljanom sporočata, da tudi onadva nista daleč od božjega nauka. Nataša Pirc Musar je najprej povedala, da je bila večkrat birmanska botra. Časnik Družina se je kajpak zgrozil: kako je lahko boter nekdo, ki sam ne živi po božjih zapovedih in potem ne skrbi, da tudi njegov birmanec odrašča kot zgledni kristjan? A kandidatka si ne da odvzeti krščanskega predznaka in je naslednjič pridodala, da je šla večkrat k polnočnici. Ko je to slišal njen tekmec Milan Brglez, se je domislil še močnejšega aduta in se odzval v velikem intervjuju za časopis Svet24. Ta je prek srede naslovnice postavil njegov stavek: »Ljudje so mislili, da bom postal duhovnik.« Tako vnet vernik, da je bil v otroštvu.
-
Leta 1949 so jugoslovanski časopisi najavili začetek kolosalnega projekta, ki bo izsušil Skadarsko jezero, na njegovem dnu pa bodo gojili riž, bombaž in južno sadje. Ta Titov projekt so pospremili celo s proslavo na jezerskem obrežju, na katerega je prišla desettisočglava množica, ki je prepevala: Oj skadarsko vodo plava, i tebi je došlo do kraja. Čeravno se je podvig izkazal za lunatično megalomanijo, je imel v sebi nekaj smisla: v času informbirojevske blokade in samoizločenosti iz svetovnega trga bi domača žetev bombaža, riža in citronk občutno dvignila tržno ponudbo Jugoslovanom. Napaka je bila ena sama: projekta so se lotili, ne da bi se soočili z drugačnimi pogledi in kritikami. Pač, edini, ki so se norčevali, so bili Albanci in Rusi, a ti so veljali za državne sovražnike.
-
Kakšno politiko vodi Gibanje Svobode? Vprašanje se zdi deplasirano, saj je pred pol leta stranka postala veliki zmagovalec volitev. Volivci so torej vedeli, za koga so glasovali. Toda: ali je kdo od njih tedaj pomislil, da bo stavba parlamenta postala boksarski ring, v katerem se bosta pred kamerami udarila dva svobodnjaška poslanca? Da se bo reaktiviral upokojeni šampion Dejan Zavec in da si bo boksarske rokavice nadela predsednica skupščine Urška Klakočar Zupančič? Tega še vedeževalke niso napovedale.
-
V torek so se pred parlamentom zgodile prve množične demonstracije proti aktualni vladi zaradi zakona, ki predvideva za istospolne pare možnost posvojitev otrok. V dežju se je zbrala številna množica, ki je napolnila Trg republike. A velika teve hiša POP TV o tem ni poročala, naslednji dan o protestu nista pisala niti časnika Delo in Dnevnik. Javni servis RTV SLO se je zadeve lotil s posebno strategijo. Na spletni strani MMC je med mitingom objavil foto, na katerem je dober ducat protestnikov, medtem ko si lahko istočasno na spletni Novi 24 sledil neposrednemu prenosu, ki je kazal zares številčno množico. Še slabo uro po koncu demonstracij je na MMC-ju kraljevala podoba osamljene peščice sredi velikega trga. V osrednjem Dnevniku je poročilo o demonstracijah prišlo na konec programa, spet s posebnostjo: predvajali so 20 sekund govora vodje protestnikov Aleša Primca, za njim pa enako dolgo izjavo ministra Luke Mesca, ki ga na shodu sploh ni bilo!?? V filmskem posnetku demonstracij pa nacionalka ni pokazala pogleda na celotno množico, ampak le fokusirane prizore, iz katerih gledalec sploh ni dobil vtisa, kako velik protest se je vršil.
-
Ob smrti britanske kraljice Elizabete sta se izkazali osrednji televizijski hiši. Teden dni sta poročali o vseh potankostih, ne le, kdo je prišel na pogreb, ampak tudi koga ni bilo, in celo to, da se papež zaradi zdravstvenih težav ni udeležil pogreba. Prve tretjine večernih poročil so bile preprosto poplavljene z dvorskimi rečmi. Še več, RTV SLO je v Dnevniku gledalcem razširila obzorje s podatki, da je pogrebno bogoslužje vodil dekan David Hoyle, da je med drugimi iz berila brala tudi premierka Liz Truss, da je imel pridigo nadškof Justin Welby, manjkal ni niti podatek, da je najvišji uradnik kraljevega gospodinjstva prelomil komorniško palico in jo položil na krsto. Nacionalka je ravnala kot srednjeveški hagiografi v opisovanju življenja svetnikov. Kot plačnik RTV prispevka globoko protestiram, da se je javni servis državljanov Slovenije spremenil v propagandno hišo kraljeve družine!
-
Pred tednom je Združenje publicistov pozvalo medije, naj nadaljujejo poročanje o spolnem nasilju nad ženskami v zadevi Fotopub, saj ocenjuje, da se o temi komajda poroča. Dejansko neverjetno, običajno se novinarji ukvarjajo z aferami v neskončnost, tokrat v osrednjih medijih le drobtinice in še te speljane na vzporedne aspekte. Hvala Bogu, da imamo javni medij, kot je RTV SLO. Voditelj Igor Bergant je izrekel ilustrativno oceno, ki leti na vodstvo nacionalke: »Če uničijo informativni program, ljudje ne bodo imeli več varnega pristanka, kamor lahko pridejo po dostopne in relevantne informacije. Zamislite si svet, v katerem se vse razlaga prek interneta, facebooka, ali – z vsem spoštovanjem – zasebnega tiska. Družba nujno potrebuje zanesljiv javni servis informacij.«
-
Nedavni izstop Marte Kos iz predsedniške tekme sproža vprašanje o moči stranke Gibanje svobode. Ta hip je na vrhuncu moči: lahkotno sprejema zakone, menjava člane nadzornih svetov, celo direktor UKC Ljubljane, ki se je uprl pozivu ministra Danijela Bešiča Loredana, da naj odstopi, se je po dveh tednih sam umaknil. Visoka funkcionarka vladajoče stranke, ki je imela odločno podporo Roberta Goloba, je po visokih začetnih odstotkih podpore iz meseca v mesec vztrajno padala in izgubljala proti vodečima predsedniškima pretendentoma. Povsem drugače, kot je bilo na začetku leta s poletom Goloba, ki je brez programa čudežno povečeval svojo priljubljenost. Takrat je bil trade mark Gibanje svobode avtomatični katapult v popolno zmago s skoraj 40 odstotki, zdaj je njegovi izbranki kazalo pičlih 10 odstotkov. Jeseni prihajajo lokalne volitve, ki znajo prinesti še bolj uborni rezultat. Odločitev predsednika stranke, da v Ljubljani ne bodo imeli županskega kandidata, ker je aktualni odličen, je še dodatni znak defetizma, ki velikemu zmagovalcu napoveduje usodo strank Alenke Bratušek, Mira Cerarja, ml. in Marjana Šarca.
-
Ob smrti zadnjega sovjetskega voditelja Mihaila Gorbačova so zahodni in slovenski mediji polni hvale na račun njegovega vladanja, v Rusiji pa je o njem izrekel spoštljivo oceno prezident Vladimir Putin, medtem ko internetni časniki ob rešpektu navajajo vrsto njegovih napak. Vladar, ki je bil v svetu čislan, v domovini pa nepriljubljen. A to ni refleks Putinove dobe; leta 1996 je prvič sodeloval na svobodnih volitvah, na katerih je zmagal Boris Jelcin pred Genadijem Zjuganovom, on pa se je uvrstil na sedmo mesto z vsega pol odstotka glasov. Sramotni polom!
-
Če bi šteli ponavljanje sloganov, vodi v zadnjem obdobju odločno – politiko iz nacionalke. Nastal je za potrebe spremembe zakona o RTV, ki bi vladajoči koaliciji omogočil, da zamenja vodstvo nacionalke. Njegova posebnost pa je, da učinkuje na prvi pogled, potrebno ga je le ponavljati iz tedna v teden. Vsebina in premislek sta nepomembna, diskusije in javne razprave so odveč, vse je jasno, novi zakon je treba sprejeti na mah.
-
Zrak in voda izpadla iz televizije
Čim je državni svet izglasoval veto na zakon o RTV, je državni zbor že za naslednji dan napovedal, da bo izvedel razpravo na matičnem odboru, potem pa istega dne ponovno glasovanje o zakonu. Ideja ustavne ureditve, kjer drugi zbor kdaj ustavi zakonski predlog, je signal parlamentarcem, naj še enkrat premislijo o zadevi, medtem ko ga vladajoča koalicija razume le kot športni spopad, v katerem morajo pač o istem dvakrat glasovati. Torej zakon, katerega smisel je naglica. Že pred tednom so v ponedeljek na posvet na hitro povabili nekaj medijskih proučevalcev in akterjev, tri dni za tem pa sprejeli isto dikcijo zakona, ki so jo imeli spisano že pred tem. Čemu je torej služila razprava v parlamentu? Nič od rečenega niso predlagatelji zakona vključili v zakonsko novelo, dogodek so rabili le za teater, za dokaz, da vladajo kot demokrati, saj oponentom pustijo govoriti.
-
Običajno nas vodi prepričanje, da je to to, kar vidimo. Oziroma da se je zgodilo to, kar smo videli na ekranih.
-
Aktualna vlada je izjemno učinkovita pri odstavitvah članov nadzornih in drugih svetov vsemogočih institucij. Zadnjič so zamenjali vrhovne odbornike v ducatu slovenskih bolnišnic, praktično vsepovsod. In razlog? Minister Danijel Bešič Loredan je izpostavil, da so vse poslovale z izgubo. Če so povsod v rdečih številkah, potem to ni problem posameznih bolnišničnih vrhov, ampak preprosto dejstvo, da je zdravljenje državljanov stalo več, kot je znesel njihov budžet. V čem je torej njihova napaka? Da bi morali zavračati obolele, ker je država predvidela, da bo prebivalstvo bolj zdravo??? No, o tem ni bilo dialoga, pač pa so v naslednjem tednu zamenjali še nadzornike na Onkološkem inštitutu. Jasno, posloval je z izgubo? Nak, ta je beležil pozitivne rezultate. Na svoje načelo odstavitve zaradi minusov so v nekaj dnevih pozabili.
-
Besedovanja o vlogi nacionalke izpostavljajo njen izjemni položaj med množičnimi mediji, kjer da velja za poslednjo vez s civilno družbo, saj za razliko od drugih posebej skrbi za obveščenost javnosti. Ena izmed dominantnih slik prikazuje RTV SLO kot apriorni piedestal slovenskega novinarstva.
-
Državni zbor je te dni razpravljal o razmerah na RTV Slovenija in pozval vodstvo nacionalke, da dosledno zagotavlja ustavno pravico do obveščenosti in da naj nemudoma preneha izvajati pritisk na uredniško neodvisnost. Čuden dogodek. Ustavna funkcija parlamentarcev je, da sprejemajo zakone, jasno da kdaj tudi oblikujejo smernice za nacionalno politiko. Da pa bi se postavili na mesto moralnega razsodnika v stavkovnem sporu državnega medija??? Formalno je sicer poslanska skupnost povezana z nacionalko prek članov programskega sveta, v katerega so izvolili svoje predstavnike. Parlamentarci nimajo neposrednega vpliva, ampak so ga v skladu z zakoni prestavili na programske svetnike, ki tvorijo obliko civilne družbe, ki je najvišji organ vodenja osrednje RTV hiše.
-
Predsednik vlade je obiskal največje štajersko mesto in izrekel: Mariboru bomo vrnili del sijaja, ki ga je nekoč imel. A na novinarski konferenci premier Robert Golob ni doživel vprašanja: zakaj bi mu vrnili le del, ne pa celoten sijaj? Pripovedoval pa je, da bo vodil politiko decentralizacije, a ostal je le na ravni sladkih besed, saj ni napovedal najpomembnejšega - s kakšnimi ukrepi bo vračal sij pokrajinam in mestom zunaj Ljubljane.
-
Ena prvih potez Golobove koalicije je bila izdelava seznama vseh zaposlenih na vladi od 1. januarja 2020 pa do 1. junija 2022. A v hipu, ko je bil imenik sestavljen, se je pojavil problem: kaj zdaj z njim? Kdo bo to presojal, da se stvar ne prelevi v samovoljno čistko? Ko oblast namesto ustaljenih nadzorstvenih poti vpelje ad hoc organ, ki bi nastopal kot vrhovni pravičnik, je to zanikanje pravne države. Toda na načelni ravni je lahko reč celo smiselni vpogled v širjenje državne birokracije oziroma v lahkotnost vladanja, ko oblastniki po svojih kapricah menjavajo in postavljajo uradništvo. A ne v tem primeru. Nerazumljiv je namreč izbor začetka. Zakaj bi poleg ravnanj Janševe vlade pregledovali početje Šarčeve vlade od leta 2020? Kdaj je bila že imenovana? Sredi septembra 2018. Prvo leto in pol njenega delovanja se torej ni znašlo pod lupo, ampak le zadnja dva meseca. Naravoslovec Golob je vpeljal primerjalni princip, po katerem primerja poslednje mesece vzdihljajev Šarčevega aparata in dobri dve leti Janševega. Zakaj niso vzeli celotnega parlamentarnega obdobja štirih let? Ko bi vladi primerjali po vsoti zbranih davkov, bi pri prvi ne šteli le dveh mesecev, pri drugi pa dveh let! Absolutno zgrešeni pristop. Toda: ali je kakšen izmed osrednjih medijev zastavil aktualnemu premierju vprašanje: zakaj ne boste opravili pregleda celotnega obdobja pred Janševim mandatom? Nak, Golob ima privilegiran položaj v medijih, saj se ga že med volilno kampanjo ni spraševalo podrobno o njegovih zaslužkih, zdaj pa je servilnost preskočila na višjo raven, ko zgolj prenašajo, kaj bo naredil, od nikoder pa vrtajočih vprašanj tipa - zakaj prav to?
-
Pozabljajoči snovalci javnega mnenja
V nedeljo so spletne strani nacionalke in POP TV poročale o razpadu bojne moči ruskih agresorjev v Ukrajini. Branilci so jim med drugim uničili tretjino tankov, tako da je Putinova armada primorana uporabljati več kot 50 let stare tanke T-62. Par dni kasneje beremo o uspehih ruske ofenzive v Donbasu, kjer so osvojili že dve tretjini ključnega mesta Severodoneck. Kaj se je torej zgodilo? Možnosti sta dve. Ali so tankisti v polstoletnih tankih dosegli preboj, ki ga poprej mesece niso uspeli v najsodobnejših oklepnikih? Kar bi impliciralo, da je modernizacija vojske nesmiselna, ko pa so arhivska orožja učinkovitejša. Druga razlaga deluje bolj stvarno, a sporočila ukrajinskih oblasti o silnem uničenju sovražnikove oborožitve postavi za laž.
-
V Kijevu so na dosmrtni zapor obsodili tankista Vadima Šišimarina z obtožbo, da je ustrelil 62-letnega civilista na kolesu. Glavni dokaz sta bila njegovo priznanje in potrditev njegovega sobojevnika, toda oba ruska vojaka sta že mesece v zaporu brez stikov z zunanjim svetom. Tako je nekoč počela inkvizicija, ki ji je zadoščalo priznanje obtoženke, da je čarovnica in že je končala na grmadi. V tridesetih in štiridesetih so na stalinističnih procesih obtoženi sami sebe obtožili izdajstva in končali pred strelskim vodom. No, vseeno obstaja razlika, ukrajinska država mu je določila zagovornika in advokat Viktor Ovsjanikov, ki z obrambo sicer ni motil procesa, je po sodbi napovedal pritožbo, rekoč, da je sojenje potekalo pod družbenim pritiskom, ki je vplival na odločitev sodišča.
-
Vodja zmagovite stranke Robert Golob je soočen s predlogi tridesetih zakonov nove opozicije dejal, da so to otročarije, neumnosti in nagajanje. In glej čudo – osrednji mediji so takoj prevzeli njegovo terminologijo in tako sledimo podobi o uničevalni opoziciji. Če je bilo vlaganje zahtev Levice za referendume v minulih letih predstavljeno kot legitimna opozicijska poteza, ki poskuša blokirati implementacijo vladnih zakonov, je identični postopek sedaj razglašen za destruktivno nagajanje.
-
Še preden je zmagovalec volitev Robert Golob postal mandatar, je napovedal, da bo število ministrov povečal za tri. V naslednjem koraku je med imenskimi predlogi obelodanil še Marjana Šarca in Alenko Bratušek. S tem je povečanje osmislil, toda ta sprememba je nastala zaradi njegovega načrta, da v svojo stranko vključi še stranki LMŠ in SAB, kar pomeni, da prve mandatarske poteze vleče z mislijo, kako na jesenskih lokalnih volitvah povečati moč svojega Gibanja Svoboda. Prva je torej misel na lastno korist. Bodoči premier obdan z dvema bivšima premieroma nakazuje simbolno moč, toda ko je vladni predsednik Šarec pred štirimi leti osnoval vlado z dvema ex-premieroma Bratuškovo in Cerarjem, jr., je vlada razpadla že po dveh letih.
-
Renomirani pravnik je v Delu izid volitev pospremil z oceno, da je odslej Slovenija svobodnejša, bolj liberalnejša, bolj socialna in demokratična. A ta precej razširjeni pogled ima šibko točko, saj predpostavlja, da so svoboda, liberalnost, socialni čut in demokratičnost nekaj, kar slikovito potegne čarovnik iz rokava in se zgodi naenkrat, to pot z zmago Roberta Goloba in zaveznikov. In po drugi strani, da je premagana koalicija že sama po sebi utelešenje zla. No, če sledimo dominantnim medijem, bi zadnjo Janševo vlado opisali kot rušenje pravne države in premierovo žaljenje kritičnih novinarjev. Ker sta se ravno zvrstila dan svobode medijev in dan smrti jugoslovanskega predsednika Tita, preverimo analogijo. Je veliki vodja zapisan v medijskih poročilih kot politik, ki je rušil pravno državo in osebno napadal časnikarje in književnike? Nikakor, Janša jo v medijskih očeh slabše odnese od Tita. Ampak pustimo dva voditelja in pojdimo v čas, ko pri nas še niso objavljali svetovnih lestvic medijske svobode. Leta 1987 je pri eni izmed zaplemb Mladine tožilka še posebej pohitela in jo je konfiscirala, še preden je bila zvezana v naslovnico. Naš branilec Matevž Krivic je oporekal, da so zaplenili nekaj, kar še ni bilo časopis, da je to protizakonito in partijskemu sodstvu podkuril s spominom na kraljevino Jugoslavijo, kjer je založnik Ciril Vidmar lahko izdal Kardeljevo knjigo Slovensko narodno vprašanje, saj je kraljevi tožilec postopil po zakonu, torej počakal, da so mu izvod dostavili, ga prebral in izdal prepoved, vmes pa je založnik levji del naklade že poslal med bralce. A sodnik Hinko Jenull, danes tožilec, je bil gluh za dobesedno razumevanje prava in je zaplembo potrdil. Takrat smo živeli v času brez zgodovine časnikarstva, kaj dlje kot do predvojnih komunistov ni segla. V času naših pradedov je v sedemdesetih letih 19. stoletja osrednji dnevnik Slovenski Narod vodil literat Josip Jurčič, ki je doživel stotino zaplemb, a sodobni bralec tega v knjižnih arhivih ne opazi. Pravzaprav se čudi, kako je mogoče, da so ohranjeni in zvezani tudi zaplenjeni izvodi? V spominih je njegov prijatelj in politik Josip Vošnjak popisal urednikovo strategijo: Kadar smo imeli občutek, da nas zaplenijo, smo skrili sto izvodov, ki smo jih dali v kuverte in po pošti poslali našim izpostavljenim naročnikom. Na pošti so posumili, kaj je vsebina, in o tem obvestili deželnega predsednika grofa Auersperga, ki pa si ni drznil odpreti kuvert, ker bi s tem kršil ustavno pravico nedotakljivosti poštnih pošiljk. Avstrijsko cesarstvo je vzelo postavo za sveto in stisnjenih zob sprejelo, če so jih časnikarji izigrali v okviru zakona.
-
Nacionalne parlamentarne volitve so ustoličile največjega zmagovalca v zgodovini. V času slovenske državnosti se je le trikrat dogodilo, da je najmočnejša stranka prešla krepko čez 30 odstotkov in izdatno prekosila največjo tekmico. Leta 2022 je primus Robert Golob z Gibanjem Svoboda in 41 poslanci občutno porazil Janševo SDS s 27 poslanci. Leta 2014 je zmagal Miro Cerar, ml. s SMC ter 36 parlamentarci, drugouvrščena SDS pa je zbrala 21 poslanskih glasov. Leta 2000 je Janez Drnovšek z LDS in s 34 mandati nadkrilil SDS, ki jih je zbrala 14.
-
Ministri za kmetijstvo padajo eden za drugim. Najprej Aleksandra Pivec, zdaj Jože Podgoršek, oba na isti način: odnesel ju je račun za prenočitev v hotelu. Bizarna je samo številka – sumljivih tisoč evrov odigra vlogo čistilca avgijevega hleva politike. Seveda pod taktirko vladajočih medijev, ki se niso zadovoljili s pojasnili ministrov, ampak so vztrajali iz dneva v dan na široki fronti in iskali izjave in evidence, ki so oporekale obrambam visokih hotelskih gostov.
-
Sedanjost skozi perspektivo oddaljenosti
Številni ocenjujejo televizijska soočenja kot medla. Kar je razumljivo, saj je opozicija pričela volilno kampanjo že pred dvema letoma. Skoraj vse očitke vladi smo že slišali in to šeinšekrat. Ko bi izjavam vzeli obraze, bi ne vedeli, ali prihajajo iz vrst Gibanja Svoboda, LMŠ ali SAB. Trio bi se lahko združil v eno samo stranko. Leta 2011 so današnji voditelji Robert Golob, Marjan Šarec in Alenka Bratušek sedeli v Pozitivni Sloveniji, tako da bi iz desetletne razdalje rekli, da je Jankovićeva stranka glavni tekmec SDS, le da nastopa v treh formacijah. Če bi šli še eno desetletje nazaj, bi njihove akterje našli v takrat osrednji LDS. Je torej to politično kameleonstvo le trik, kako na novo zbrati nekdanje nejevoljne volivce? Pravzaprav ne, saj podpornikov tria ne moti njihova politična preteklost. Velika maškarada torej za prazen nič!? Stara LDS ali Pozitivna Slovenija bi lahko mirno vztrajali s svojimi kadri pod prvotnim imenom. A tu je ključna razlika. Sedaj jim zadošča retorika antijanšizma, ki se kaže v navedbah, katere zakone aktualne vlade bodo odpravili in katere kadre v javnih podjetjih zamenjali, ne da bi predstavili svoj program kot tak. Ta postopek je kajpak bolj ekonomičen – zdajšnja oblast je nedemokratična, s tem, ko zavladamo mi, se vrne demokracija. Slogan – mi smo svoboda in demokracija, ki pa predpostavlja nasprotnika kot utelešenja zla. In kjer je zlo, tam ne rabiš ne misli ne argumentov, saj je to vendar tako očitno, da kot alternativa zadošča naš obstoj. V to verjame tudi večina osrednjih medijev. Pred mesecem je Robert Golob napovedal, da bo odstopil, če na volitvah zmaga Janšina koalicija. A v nobenem intervjuju in soočenjih ga nihče ni vprašal, kdo bo potem predsednik GS? Pred nami so torej volitve, ki ob določenem izidu pomenijo razpad najmočnejše Nejanša grupacije. Človek, ki je iz nič ustvaril alternativno stranko, jo bo čez noč zapustil!!!!!? Zanimivo – vprašanje, ki je medijski tabu.
-
Volitve na Madžarskem so prinesle veliko presenečenje. A ne samo zmago Viktorja Orbána, temveč volilni zbir njegove stranke Fidesz. Prejela je 54 odstotkov glasov vizavi 34 odstotkom opozicijskega bloka, medtem ko so predvolilne ankete vseskozi kazale na izenačen izid. Zares huronska napaka.
-
Sprevrženi pogledi na številke
Različna civilna združenja, Mirovni inštitut, koalicija KUL in Društvo novinarjev Slovenije (DNS) redno izpostavljajo problem nedopustnih pritiskov nad novinarji, kjer so običajno politiki tisti, ki s svojimi izjavami zastrašujejo žurnaliste. Kaj pa zapor? Ali ni to eden vrhov obračuna z medijskimi ustvarjalci? Če bi imel pisec na izbiro: da doživi Janšev sarkastični tvit ali 30 dni aresta, bi se vsakič odločil za prvo možnost. In v Sloveniji po koncu partijske vladavine ne pomnim, da bi kakšen izmed piscev zaradi svojih prispevkov končal za rešetkami. Minuli petek pa se je zgodilo: višje sodišče je izdalo odredbo, da spravijo novinarja Bojana Požarja v zapor do nadaljevanja sodne obravnave dveh nekdanjih lastnikov Večera zoper njega. Je z ostrim pismom odreagiralo DNS? Nak, praznovali so svečano podeljevanje nagrad za izjemne dosežke in pogum v novinarstvu. Kajpak je kakšen izmed politikov tvitnil, da je prav, da bo v čuzi. A to pot so se promptno oglasili STA, MMC, spletna POP TV, resda z mikro omembami vesti, toda po deželi se je hitro razvedelo, da bo polemični Požar vsak hip v zaporu. In potem se je pripetil čudež: v petek pozno popoldne, ko so sodniki že na vikend počitku, se je sestal senat Vrhovnega sodišča in razveljavil sodbo, rekoč, da novinar na dosedanjih sojenjih ni kršil procesnih zakonov in da odreditev pripora ni bila nujna in potrebna. Kolikokrat v zgodovini so doslej vrhovni sodniki v parih urah po prejemu vloge že razsodili? Kar kaže, da so bili nad sodbo višjih sodnikov strokovno zgroženi in so sodstvo odrešili velike sramote. A zanimivo, v osrednjih medijih ni bilo uzreti nobenega članka, ki bi poantiral nezaslišano samovoljo sodnikov, ki so posegli po drakonskemu ukrepu zoper novinarja. Tu je vseeno, ali cenimo njegov žurnalizem ali ne, gre za svoboščine, ki v demokraciji pripadajo vsakomur. In zdaj? Bo sodstvo obravnavalo tožbo oškodovanca zoper sodnike, katerim očita kazensko odgovornost za protizakonito odredbo pripora? Ter še manj verjetno: ali bodo slovenski opisovalci nasilja in zastraševanja nad novinarji ta primer evidentirali kot najhujšo obliko administrativne eliminacije nezaželenega novinarskega glasu?
-
Ena izmed stranskih žrtev vojne je resnica. Norveški filozof Arne Naess je v knjigi Is it painful to think? zapisal, da je bilo na Norveškem pod nemško okupacijo izrečenih veliko laži o Nemcih. No, ni bil na strani Quislinga, saj je sam sodeloval v univerzitetnih oblikah rezistence zoper okupatorje, ampak zvest razmišljanju pač ni zamolčal, da med vojno tudi žrtve širijo laži.
-
Vsake toliko se pojavi, kdo, ki bombastično opiše Slovenijo kot narod hlapcev, parafrazirajoč Ivana Cankarja. Preprosto – mentaliteta, ki se le klanja nadrejenim in deluje le po njihovih navodilih.
-
O rezultatih strank na prihajajočih volitvah nas obveščajo agencije za merjenje javnega mnenja, ki v sam vrh postavljajo Gibanje Svoboda, ki pa razen obraza svojega protagonista nima ne programa in ne znane ekipe sodelavcev. Koliko jim lahko verjamemo? Predsednik Državnega zbora Igor Zorčič jim očitno ne kaj dosti. Na lestvicah popularnosti med politiki je že dolgo tik pod vrhom, a je pred dnevi napovedoval, da s svojo stranko ne bo sodeloval v parlamentarni tekmi. No, nedavno je izrekel nekaj pikrih nad oholostjo Roberta Goloba, s katerim sta se dogovarjala, da združita stranki, a je slednji podal nespodobni pogoj, da Zorčič lahko zgolj predlaga svoje kandidate, on pa da bo odločil, če bo katerega sprejel.
-
Ruski vojaški napad na Ukrajino je udarec po civilizaciji: raketiranje stavb, smrtni davek in uničevanje družbene strukture so tako grozljiva devastacija, da je ni opravičevati s katerimikoli povodi in razlogi.