
Bernard Nežmah
-
Dvoboj enega igralca – blazneža
Potem ko je ruski prezident Vladimir Putin priznal samostojnost donbaških republik in mu je parlament odobril napotitev vojaških sil na to področje, se je izkazalo, da je imel ameriški predsednik Joe Biden prav, da torej Rusija začenja invazijo v Ukrajino. Evidentna kršitev mednarodnega prava. Zahod je napovedal gospodarske sankcije in nizozemski premier Mark Rutte je izjavil, da je Putin blazen.
-
Zadnji mesec so mediji dnevno prenašali besede ameriških in britanskih državnikov, ki so napovedali, da bo do sredine februarja ruska armada vpadla v Ukrajino. Na vrhuncu agitacije se je zgodil absurd – državi, ki sta najbolj zatrjevali, da vojne ne bo, sta bili Ukrajina in Rusija, torej tisti, ki bi se morali spopasti. Ameriška tajna služba CIA je obelodanila celo dan napada. Budno uho seveda tu zastriže: CIA, ki je skrbno varovane podatke predajala samo predsednikovemu krogu, se je tokrat prelevila v reporterja, ki svoje izsledke ponuja celotnemu svetu,!?? Veliko histerijo so sprožili zahodni politiki, toda kakšna je bila vloga množičnih medijev? Seveda se bi ti branili, da so le natančno prenašali izjave politikov. Res? V svojem poročanju so sledili agendi Bidna in Johnsona, ko so svoje prispevke stokrat in več podlagali s posnetki ruskih tankov in raketometov ter z vajami ukrajinskih prostovoljcev. Niti besede pa o najbolj stvarnem problemu – Donbasu in njegovi integraciji v Ukrajino. Ko so pred slabim desetletjem ustavili vojno, so se vpleteni zedinili v sporazumu iz Minska, ki daje ruskim provincam najvišjo stopnjo avtonomije. Med dvema opcijama: Ukrajina z vojaško silo pokori uporne republike ali pa jih priključi k svojemu ozemlju Rusija, so sklenili kompromis. Regiji Lugansk in Donjeck ostaneta v Ukrajini, njena vlada pa spremeni ustavo tako, da jima dodeli visoko stopnjo suverenosti. In kaj se je medtem zgodilo? Dobesedno nič. Kdor se spomni Daytona in Bosne, bo pogrešal svobodo gibanja, trgovanja, nogometnih tekem, tudi z donbaškimi klubi, delovanje administrativnih zadev, po katerih ukrajinska vlada plačuje upokojencem Donbasa pokojnine, financira šolstvo etc. Na dan D, ko naj bi Rusi udarili po svoji sosedi, so Ukrajinci praznovali dan enotnosti in na stadionu razvili največjo nacionalno zastavo. Znamenje enotnosti? Čigave? Enotnost ne pomeni, da stopijo Ukrajinci kot eden, ampak, da najde modus sobivanja celotna država, tudi separatistični republiki.
-
Kaj je najbolj očitna vrednost osrednjih medijev v državi? Ko bi denimo premier Janez Janša v teve-intervjuju napovedal, da bodo odslej pri delu vlade, ministrstev in državnih podjetij vpeljali metode ameriške vojske, bi enoglasno zabobneli, da je to vojaški puč in da predsednik vlade vpeljuje militarizem, Pavle Gantar pa bi tvitnil, da je na oblasti vojaška hunta. In imeli bi prav: vojaške metode, ki predpostavljajo hierarhično poslušnost, so pač nezdružljive s kulturo iskanja dialoga z nasprotniki in urejanja družbe, v kateri so konflikti interesov najbolj normalno stanje.
-
Potem ko je pred tednom britanski premier Boris Johnson napovedal, da Rusija pripravlja državni udar v Ukrajini, je tokrat napravil še nadaljnji korak – priletel je v Kijev, kjer je povedal, da bi bila ruska invazija dizaster tako za Rusijo kot celotni svet. Ameriška vlada pa je napovedala premik tri tisoč vojakov iz zahodne v vzhodno Evropo.
-
Podobni pojem žrtve pozna dve obliki: najštevilnejša so nesrečniki, ki se jim je porušilo dotedanje življenje in se potem pehajo za preživetjem, nekaj pa je žrtev, ki se predstavijo kot take in potem na tem gradijo svoje nove kariere. Ob prevzemu stranke Z.Dej je Robert Golob povedal, da ga je vlada odstavila in mu s tem pravzaprav dala medijski kapital za preboj v politične vrhove. Nerodno je le to, da je potem povedal, da je sam umaknil soglasje za imenovanje na mesto prvega moža GEN-I, ker je vstopil v politiko.
-
Veliki mediji v ZDA in EU že tedne pregrevajo temo: ali bo Rusija napadla Ukrajino? Ko poslušam ruske radijske postaje in sledim njihovim spletnim medijem, nisem zaznal nikakršnega indica, ki bi na to napeljeval. Če državni informacijski aparat v največji državi na svetu, ki vedno pripravlja svoje publiko na prihodnje poteze Kremlja, molči, ga je vzeti kot napoved miru v naslednjih mesecih.
-
Zaradi epidemije kovida je tekma svetovnega pokala v smučanju Zlata lisica v Kranjski Gori potekala brez gledalcev. Spominsko srečanje na kraju poslednje bitke Pohorskega bataljona so organizatorji odpovedali zaradi naraščajočega širjenja virusa omikron. No, v Dražgošah so navzlic vsemu priredili proslavo dražgoške bitke, na katero je prišel poldrugi tisoč obiskovalcev. Dražgoše – über alles! Medijska poročila o slovesnosti so izpostavila govornika Milana Kučana, prvega predsednika države, ki pa je nemško nasilje nad civilisti in požig vasi med okupacijo 1942 vzel za izhodišče, na katerem je postavil, da potekajo sodobne fašistične metode pod drugimi oblikami in navajal kritike nad slovensko vlado 2020-2022, ki ji je očital razgraditev ustavne ureditve, napade na sodstvo, tožilstvo in medije, vladne ukrepe označil za predvolilna darila, ter pozval k prihodu na pomladne volitve, ki so sredstvo za zamenjavo aktualnih oblasti.
-
Ankete popularnosti v politiki so stalnica, čeravno prinašajo nezamisljiva stanja stvari. Časnik Dnevnik je objavil skupni rezultat svojih lanskih barometrov, na katerem kraljuje Ljudmila Novak pred Borutom Pahorjem, na njem pa je med 18 najbolj priljubljenimi le en predstavnik SDS - zunanji minister Anže Logar na 14. mestu, medtem ko premiera Janeza Janšo sploh ni med zaznanimi obrazi najbolj priljubljenih. Njegova stranka, ki je bila skozi leto vedno na čelu lestvic, nima nikogar med top 10. Kako to razumeti? – Da so glasovalci SDS naklonjeni stranki, ne pa njenim voditeljem, ki jo vodijo in utelešajo??? Nemogoča implikacija. A reč je še bolj bizarna. Na tem seznamu najdete kar po štiri politike SD in NSi, stranki imata vsaka po štirikratno premoč pri popularnosti njunih likov versus SDS, skupaj osemkratno, hkrati pa obe skupaj na strankarskih razvrstitvah ne dosežeta vladajoče!????
-
V meteorologiji je enostavno. Po krepkem deževju vremenar opiše stanje, da je Cerkniško polje razmočeno. Ko čez leto pade podobna količina padavin, bo priobčil enako poročilo, da je Cerkniško polje razmočeno.
-
Ogorčenje mišljenja s svojo glavo
Slabo leto nazaj je še med preštevanjem glasov na ameriških volitvah premier Janez Janša objavil tvit, v katerem je čestital Trumpovim republikancem za zmago. Ker je bil načelen v tej drži, potem tudi ni poslal premierske čestitke novemu predsedniku Joeju Bidnu. Njegov najhujši kiks v zunanji politiki, ki so ga osrednji slovenski mediji potem pospremili, da je s tem nakopal zamero ZDA do Slovenije in torej škodoval svoji državi.
-
Potem ko so SIOL, Požareport in Nova24TV cel teden izpostavljali, da na sarajevski univerzi ni najti podatkov, da je tam diplomiral vrhovni sodnik Branko Masleša, se je kot finalni razsodnik vključila še nacionalna televizija, ki je postregla s kopijo diplome in nastopom predsednice sodniškega društva Vesne Bergant Rakočević, ki je predhodno novinarsko pisanje označila za pobalinske provokacije. Rezultat je tu – sodnik ima potrjeno diplomo. In isti Masleša je pred dnevi v intervjuju za Dnevnik jezno dejal, da je šlo za rušenje avtoritet sodišča. Moža seveda lahko razumemo, ko pravi, da se mu zdi pod častjo, da bi kar na novinarske insinuacije odgovarjal tako, da bi jim poslal dokumente o diplomi. Toda ista nacionalka je pred meseci v elitnih poročilih obtožila poslanca Branka Simonoviča, da nima diplome. Pri Masleši je ravnala drugače, zaščitniško. Toda ali sta primera res neprimerljiva? Novinarka Eugenija Carl je v zadevi Simonovič začela z evidenco, da poslančeve diplome v Zagrebu nimajo. In natanko enako so to pot ravnali mediji, ki so izhajali iz publikacij, na katerih so bila objavljena imena diplomantov pravne fakultete, a med njimi je manjkalo ime – Masleša. Priznam, da sem se čudil, zakaj sodnik preprosto ni objavil svojega diplomskega dela. Zagotovo bi bilo med najbolj branimi teksti v medijskem svetu. Predvsem pa, zakaj bi bilo človeku, ki je diplomiral, nerodno in pod častjo obelodaniti teksta diplomske naloge? Te marsikje najdete dandanes objavljene na spletu.
-
Ustavno sodišče je na pobudo policijskega sindikata obravnavalo vladno odločitev o uvedbi pogoja PC za državno upravo in odločilo, da je protiustavna; njena uveljavitev bi bila mogoča le na osnovi na novo sprejetega zakona. Odločitev je bila sprejeta z večino 6 proti 3. Osrednji mediji so tokrat poročali le o rezultatu, medtem ko argumentov nasprotnikov niso predstavili. Še dobro, da imamo tako imenovano »tovarno laži« Novo24TV, ki je med drugim predstavila odklonilno mnenje novega ustavnega sodnika Roka Svetliča. Ta pravnik in filozof se ni strinjal s sodbo, saj ta sporoča, da pravni red ta trenutek ne nudi nobene možnosti za spopadanje z dvomestnim številom žrtev dnevno!
-
Številni mediji so skoraj sočasno objavljali bodice nad jalovostjo podnebnega vrha v Glasgowu, vest, da so v glavnem mestu prižgali 50 kilometrov prazničnih lučk, pa so objavili z navdušenjem. Svetovnim voditeljem očitajo, da niso sprejeli sistemskih ukrepov za zmanjšanje izpustov CO2, a od lokalnih vodij ne terjajo zgledov za zmanjševanje razsipnosti. V času drastične podražitve elektrike bodo mesta še dodatno osvetljevali za davkoplačevalski denar. Kar je še posebej skregano z razumom ob ukrepih za omejevanje kovida. Najprej boš z razkošjem svetlobe prebivalstvo vabil v mestno središče, potem boš pa ljudem dopovedoval, da naj v času epidemije ne hodijo na množične prireditve!??
-
Nedavno sem prebiral članek, v katerem se avtor sklicuje na raziskavo, ki je merila kolateralno škodo zaradi protikovidnih ukrepov v javnem zdravstvu. Ker so izostali nujni pregledi in posegi, je po nepotrebnem umrlo veliko rakavih, sladkornih in kardiovaskularnih bolnikov. In od tod izpelje, da so ukrepi, ki jih v času kovida sprejemajo vlade, premišljena strategija, kako dolgoročno krčiti človeške svoboščine. Podobne razlage je najti že od začetka aktualne pandemije naprej, a zadnja se zdi posebna. Pojavi se istočasno, ko je število zasedenih intenzivnih postelj s težkimi primeri koronavirusa pri nas rekordno, ko je bolnišnično zdravljenje pred razpadom.
-
Pri medijih velja biti previden. Ne le danes. Leta 1878 je Slovenski Narod objavil članek z naslovom Velika nesreča, v kateri je sporočil, da je v Gradcu naš rojak Viktor Černe, študent filozofije, padel s sani in umrl v cvetu svoje mladosti. Dva dni za tem je časnik objavil demanti iz Gradca, da je gospod Černe popolnoma zdrav in se čudi, kako se je ta vest raznesla po Kranjskem. Na istem mestu je urednik Josip Jurčič demantiral svoje pisanje, a pristavil, da je vest dobil od ljubljanskega jurista, ki jo je slišal v svojem krogu, potem pa zagrozil, da bodo poiskali onega, ki je lažnivo informacijo raznašal in da bodo brez milosti objavili njegovo ime. Seveda ga niso našli, ampak za naše pradede je bilo sledenje časnikom enostavno: prebral si vest in v primeru nje spornosti si v naslednjih dneh na časopisnih straneh zasledil demanti vpletenih ali uredništva.
-
Pred 140 leti je umrl Josip Jurčič, znameniti pisatelj, a tudi izvrstni glavni urednik prvega slovenskega dnevnika Slovenskega naroda. Branje starih časopisov ni le sprehod skozi zgodovino mentalitet. Ko so se naši pradedje začeli bolj vneto ukvarjati s politiko, so se kmalu razporedili po dveh taborih – po klerikalnem in liberalnem. Preprosto, eni so bili bolj verni in v boga verujoči, drugi bolj libertinih nazorov. Prvi so se zbirali okoli staroste Janeza Bleiweisa, drugi okoli Josipa Vošnjaka in Valentina Zarnika. Toda kako je Jurčič, ki je bil pripadnik liberalcev, opisal bralcem dejstvo dveh politik? - (Klerikalna) stranka hoče imeti ljudstvo nevedno in sužnje, revno in siromašno, napredna stranka pa želi napredek ljudstva v materialnem in duševnem oziru, torej njegovo večje blagostanje (SN 4.8.1874,2).
-
Laszlo Rajk je bil 30. maja 1949 še madžarski zunanji minister in eden voditeljev komunizma v državi. A istega dne se je končalo njegovo ministrovanje: kot državnega sovražnika št. 1 so ga zaprli, proti njemu izpeljali sodni proces, na katerem je priznal vse očitane mu zločine in od sodišča zahteval najstrožjo kazen. Sodniki so ga kajpak uslišali in obsodili na smrt. Štiri leta kasneje je umrl voditelj komunizma Stalin in na Madžarskem so ga začeli opisovati kot žrtev montiranega stalinističnega procesa, v katerem so od obtoženih pod torturo zahtevali priznanja. Rajka so rehabilitirali in oktobra 1953 slavnostno pokopali v Budimpešti. Na pogrebu se je pojavil Imre Nagy, nekdanji komunistični minister in žrtev stalinističnih čistk. V manj kot mesecu je po odskoku z Rajkovega groba postal predsednik madžarske vlade, ki je v deželo vrnil politične svoboščine in omejil monopolno moč komunistične partije. A le v nekaj tednih je po tajnem brionskem dogovoru med Titom in Hruščovom sovjetski voditelj ukazal vojaški napad in zasedbo Madžarske, predsednika vlade Nagyja pa so usmrtili. Leta 1989 so ob padcu Berlinskega zidu njegove posmrtne ostanke pokopali na grandioznem pogrebu sredi Budimpešte, na katerem se je zbralo več kot dvesto tisoč ljudi, med govorniki se je s pogumnim govorom izkazal mladi Viktor Orbán in v imenu Nagyja je potem dokončno padla komunistična diktatura.
-
Še teden nazaj je kazalo, da smo dobili prvovrstni politični škandal, ko so televizije objavljale posnetke inkriminiranega pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in lastnikom DZS ter Dnevnika Bojanom Petanom. Ko je minister zagrozil s tožbo prikazovalcem posnetka in ko se je po nekaj dnevih oglasil Petan, češ, da se pogovora ne spomni in da dvomi v avtentičnost posnetka, so osrednji mediji utihnili in še sami pozabili na veliko afero. Zgodba za preiskovalno novinarstvo: če jim materialov ni dostavil prvi mož DZS, kdo je bil ta, ki so mu na besedo verjeli, da so to res avtentični posnetki izpred 14 let? Pomembno vprašanje o nevidnem delovanju medijev in lansiranju informacij. In še bolj intrigantna tema za strokovnjake, ki imajo radi temo lažnih novic. So to lažne novice ali običajna novinarska praksa? Predvsem pa vprašanje za osrednje medije: še vedno stojite za vsebino svojih oddaj?
-
V črnogorskem mestu Tivat je v 101. letu umrl upokojeni admiral Branko Mamula. Najbolj poznani članek iz zgodovine Mladine je bil uvodnik z naslovom Mamula go home! Izšel je 12. februarja 1988. V enem tednu so govorili o njem po vsej državi: od Ljubljane pa do Ohrida. Tudi tisti, ki ga niso brali in niso znali slovensko, a so na zborih in tribunah po podjetjih in partijskih organizacijah zahtevali, da je treba ukrepati in onemogočiti Mladino, ki razbija največje državne vrednote. Teden po izidu članka se je sestalo predsedstvo države in zahtevalo sodni proces proti časniku. Kaj je bil razlog te jeze Titanov? Uvodnik je po obisku obrambnega ministra Mamule v Etiopiji izpostavil moralno držo, da je v eno najrevnejših držav, kjer ljudje umirajo od lakote, odšel prodajat sodobno orožje. Pri tem pa ga opisal kot trgovca s smrtjo, bedno in mizerno kreaturo, ki ne zasluži spoštovanja svojih vojakov, ter pozval javnega tožilca, da zoper njega vloži obtožnico. To je bil čas, ko se državnih voditeljev ni kritiziralo, tokrat pa je bil poveljnik vojske označen kot nemoralno bitje, ki ga je treba postaviti pred sodišče. Vojaški vrh in predsedstvo v Beogradu sta ponorela. In medijski odziv v Sloveniji? Je drugo časopisje in televizija povzela Mladinino kritiko? Nak, to ni bila »naša« zgodba.
-
Odstop avstrijskega kanclerja Sebastiana Kurza je polnil medijska poročila, neopazen pa je ostal njegov povod. Policija je namreč začela preiskovati navedbe, da naj bi pred leti novinarskim hišam in agenciji za merjenje javnega mnenja plačal za objavo prirejenih podatkov, ki so njegovemu strankarskemu predhodniku namerili nižje vrednosti priljubljenosti od dejanskih. In kmalu potem so aretirali raziskovalko javnega mnenja Sabine Beinschab zaradi suma uničenja dokazov. Tik pred hišnimi preiskavami prejšnji teden naj bi namreč zbrisala trdi disk svojega računalnika.
-
Odpor, ki se protivi ukrepom in zakonom, je gesta upornega razuma. Imaš razloge, zaradi katerih zavračaš smiselnost nekaterih pravil v družbi. Razumljivo: zakaj bi molčal, če se ti zdijo stvari nepravične in skregane s pametjo? Četudi si v manjšini in večina misli drugače. Pod nemško okupacijo so po deželah Evrope ljudje različno izkazovali upor okupatorjem. Pacifisti so bili proti oboroženemu uporu. Četniško gibanje v Srbiji je, poznavajoč nemške represalije nad civilisti, izbralo raje sabotaže kot spopade z Wermachtom. Nizozemci so v znak protesta na okna postavljali oranžne rože, ki izrekajo patriotizem, ker so simbol nacionalne barve. Po Evropi so številni ravnali drugače in se organizirali v odporniške skupine, ki so ob naraščajoči nemški represiji posegle po orožju. Toda to je bil čas vojne in terorja.
-
Stranke KUL (LMŠ,SD, Levica in SAB) so podpisale pogodbo o povolilnem sodelovanju. Skoraj pred enim letom je nastala ista koalicija, ki je napovedala, da bo na glasovanju o konstruktivni nezaupnici prevzela oblast aktualni vladi. Na pogled se zdi vse isto, celo besednjak akterjev, toda poteza vseeno predstavlja novost, saj implicira, da poskusijo priti v vlado šele po volitvah. Da torej dotlej ne bodo več vlagali konstruktivnih nezaupnic.
-
Parlamentarne volite v Rusiji so prinesle novo zmago Putinove Enotne Rusije, poskok komunistov, stabilnega nacionalista Žirinovskega in še par strank, ki ne veljajo za antiputinsko usmerjene. S stališča zahodnjakov so farsa demokracije, saj je največji antagonist Aleksej Navalni v ječi, kandidate, za katere je kazalo, da v posameznih okrajih lahko ogrozijo največjo stranko, pa so volilne komisije in vladni aparat izločili pred volitvami. A pogledati velja tudi kak ruski glas. Na radiu Eho Moskvi so denimo predstavili dilemo: ali ima sploh smisel glasovati? Govorec je zadevo prikazal z metaforo: vlomilec je vdrl v moj dom. Ga bom le opazoval, kaj vse mi bo odnesel ali pa se bom vsaj upiral, četudi bo rezultat enak? Jaz se raje upiram, torej volim, saj s tem branim demokracijo, četudi je trenutno farsična.
-
Protest v Ljubljani proti strogi uveljavitvi PCT sta osrednji televiziji v osrednjih dnevnikih opravili z zamahom roke. Nekaj sekund na POP TV in 20 na nacionalki. RTV SLO je minuli petkov kolesarski protest spremljala s posebnim poročevalcem in mu namenila poldrugo minuto. Poročilo o tisoč antivakserjev, torej o petkrat večji skupini pa je opravila v več štirikrat krajšem terminu. Kaj je tu kriterij izbire? – Dogodek ali stopnja simpatije, ki jo uredniki gojijo do njega? Kaj si mislim o primernosti protestov, je pač s stališča žurnalizma irelevantno. No, zadeva je postala brezpredmetna, ko so napadi na policiste in metanje gorečih bakel in granitnih kock shod spremenili v izgred, ki je potem dogodek na veliko vrnil pred kamere in v medijske zapise.
-
Letošnji Blejski forum je časnik Delo povzel s pejorativnim naslovom Rekordno zborovanje vzhodnih demokratov, ki implicira, da so politiki vzhodne Evrope drugorazredneži. K članku pa je pristavil fotko slovenskega premierja slikanega v hrbet na tiskovki pred stoječimi novinarji. Jasno, uredniška svoboda, vendar z norčavostjo, ki stvar predstavlja v neresnosti. Kanon resnih medijskih hiš pri poročanju je pač slika en face. A da bi pretehtali prestižno moč aktualne vlade, velja zadevo primerjati z Blejskima forumoma, ki sta ju organizirali vladi Mira Cerarja, ml. in Marjana Šarca. Leta 2017 je na Bled prišlo več zunanjih ministrov in srbska premierka, leta 2019 pa estonska predsednica, španski in turški zunanji minister ter še nekaj vodij nacionalnih diplomacij. Letos se je dogodka udeležilo 14 predsednikov vlad in držav. Razlika je huronska.
-
Ko bi napravili anketo, kdo uničuje pravno državo na Slovenskem, bi bil odgovor – vlada Janeza Janše. Ker vlada ni poslala izbora dveh delegiranih tožilcev v evropske institucije, jo tožilski vrh že mesece obtožuje za rušiteljico prava. Ta dva tožilca bosta namreč imela pomembno vlogo preganjanja zlorabljanja evropskih sredstev, ki bodo v naslednjih letih izdatno prihajala v Slovenijo. Argument, da je nadzor nad finančnimi preslepitvami temeljni princip racionalne države, je neizpodbiten. Domači problem je sicer enostaven: vlada očitno ni zaupala predlogom tožilstva, slednje pa stoji na postavki, da je samostojnost tožilstva absolutni garant pravnega reda.
-
UNESCO je uvrstil nekaj Plečnikovih del v Ljubljani na seznam svetovne kulturne dediščine. Vest, ki je polnila medije, a ostala pri praznem izražanju zadovoljstva. Kaj je namreč eden izmed čarov arhitektovih stvaritev? V prvi vrsti jasno stavbe, ki pa jih je mojster povezal z naravo in to mogočno. Orjaška drevesa na Kongresnem trgu, visokorasla v četrti okoli nacionalne knjižnice in podobno drugod tvorijo redki pogled na prepletanje in sobivanje narave ter meta. Plečnik in UNESCOVO priznanje na dlani ponujata recept, kako iz mesta napraviti prijetno bivalno okolje. Toda, ali je to model, ki je danes na delu?
-
Zadnja anketa moči političnih strank, ki jo je pred dnevi objavil Dnevnik, napoveduje, da bi opozicija v parlamentu imela 53 glasov, medtem ko bi SDS in NSi zbrali 35 glasov. Dobesedno za polovico poseka vladajočo koalicijo. A zdi se, da niti opozicijske stranke anketam, ki jim že mesece pripisujejo absolutno volilno zmago, ne verjamejo zares. Lahko bi mirno čakale na konec mandata državnega zbora in potem požele sijajno zmago, a raje vseskozi zahtevajo odstop vlade in predčasne volitve. Še več, svoje delovanje so prenesle v evropsko politiko, kjer se dogaja paternalistični obrat, ko evropolitiki in komisarji postavljajo slovensko državo za objekt nadzora. Komisar Frans Tiemmermans dobesedno govori o domači nalogi, ki da jo mora slovenska vlada opraviti. Postavil se je torej v vlogo učitelja, ki deli ukore neposlušnemu učencu. Za državno suverenost nevarna praksa. Ne, da bi poteze vlade ne smele biti objekt ostrih kritik, ampak delitev na evropske učitelje in šolske paglavce je zgled dvorazredne Evrope.
-
Francoska vlada je za 4,5 milijona evrov odkupila rokopis markiza de Sada (1740-1814) 120 dni Sodome in ga uvrstila v nacionalno zbirko. Dobrih 200 let pred tem je dal pisatelja zapreti Napoleon zaradi knjige Julliete-Justine, ki je de Sade niti ni izdal pod svojim imenom. Ni bil edini, francoski plemič, ki je pisal o libertini erotiki, je preživel 32 let po zaporih in norišnicah, njegovi teksti pa so bili za tedanjo moralo tako bodeči, da so bile njihove izdaje prepovedane, kaj šele, da bi jih razglašali za nacionalne umetnine. Njegovo ime so nato uporabljali kot pojem sadizma. Šele v 20. stoletju so ga nadrealisti z Apolinnairom začeli predstavljati kot vrhunskega umetnika in komaj leta 1990 so njegove knjige začeli izdajati v znameniti zbirki Pléiade.
-
Ko je pred slabim desetletjem Vili Kovačič vodil skupino državljanov, ki je zbirala podpise za razpis referenduma o TEŠ 6, so ta poskus osrednji dnevni mediji ignorirali, z največjo mero vztrajanja in sitnarjenja mu je uspelo priti v Odmeve. Danes ravnajo drugače: ne le, da dajejo prostor referendumskim akterjem, ampak se celo sami izdatno angažirajo v nasprotovanju zakona, tako da se kdaj zdi, kot da obstajajo samo nasprotniki. OK, tudi minister Andrej Vizjak ni pripravljen preliti poslednje kaplje medijskega znoja, da bi svoj projekt obranil, saj je ob soočenju na nacionalki po uvodni predstavitvi zapustil studio.