
Bernard Nežmah
-
Ko je madžarski parlament sprejel zakon o prepovedi »propagande LGBT« v šolah, je komisarka EU Ursula von der Leyen napovedala ukrepe zoper diskriminatorno zakonodajo. Še ostreje pa se je odzval nizozemski predsednik vlade Mark Rutte, ki je dejal, da Madžarska nima več mesta v EU. Premieru Viktorju Orbánu se očita, da ne spoštuje vladavine prava, vodeči holandski politik, pa bi Madžare vrgel iz skupne unije? Da bi izvedel, kaj mislijo naši sosedje, sem povprašal prijatelja Imreja, zgodovinarja in kritika aktualne vlade. Bil je oster do Holandca: evropska pogodba ne vsebuje člena, ki bi predvidel izključitev kakšne izmed članic, obenem pa s tem vzbuja nejevoljo pri konservativcih in patriotih, ki bodo še bolj stopili na stran Orbána. Politična ekspertka in nekdanja parlamentarna nasprotnica Fidesza Zsuzsanna Szelényi je za francoski tednik OBS objavila članek, kako je evropski politični vrh padel v Orbanovo past. Ta jim je ponudil temo LGBT, na katero avtomatično reagirajo, spregledali pa so, da je vpeljal obliko državnih skladov, v katerih bo s svojimi zastopniki imel prevlado nad delom ekonomije, četudi izgubi na volitvah.
-
Leta 1986 med etabliranimi slovenskimi politiki ni bilo junaka, ki bi govoril o ustanovitvi slovenske države. Tudi revije, vštevši z uporniško Mladino, niso objavljale člankov, ki bi napovedovali in se zavzemali za slovensko samostojnost. Šele z vrnitvijo političnega emigranta Jožeta Pučnika se je v naslednjih letih počasi razmahnilo govorjenje o lastni državi. Pred tem je bila ideja državnosti amputirana iz razmišljanja, spadala je namreč v svet neverjetnosti, ki se nikoli ne zgodijo. O njej preprosto nismo mislili.
-
Mesece se je govorilo o napadih na novinarje v primerih, kadar se je premier ali kdo iz vladne koalicije odzval s ciničnim odgovorom na medijsko poročanje. A nihče izmed vpletenih žurnalistov zaradi kritičnih zapisov ni bil odpuščen, kaj šele preganjan na sodišču. Tokrat vodja Levice Luka Mesec toži nekdanjega komentatorja Reporterja Boštjana Turka za odškodnino 10 tisočakov in sicer zaradi članka, v katerem ga je publicist pred leti primerjal z Adolfom Hitlerjem. Osrednji dnevni mediji te tožbe ne omenjajo na naslovnih straneh, še manj jo uvrščajo med napade na medije. Tudi na spletni strani Društva novinarjev Slovenije ne najdemo zabeležke o napadih politikov na časnike.
-
Francoski predsednik Emmanuel Macron je nič hudega sluteč prišel na lokalni shod, kjer pa mu je nezadovoljni državljan primazal klofuto. Le Monde in l’OBS sta zadevo pokazala iz dveh perspektiv: kot naraščanje nasilja kot oblike izražanja političnih mnenj in kot naraščajočo nejevoljo nasprotnikov arogantnega predsednika. Ob tem človek pomisli na jugoslovanski partijski režim, kjer se seveda nikoli ni primerilo, da bi maršalu Titu na sprehodu denimo po ljubljanskih ulicah nekdo namesto cvetja prisolil zaušnico. Ljudski glas še danes pravi, da bi ga takoj ubili. Razumljivo: ko je legendarni nadškof Franc Perko še kot mladenič pripovedoval vic o Titovi ladji Galeb, so ga obsodili na pet let zapora. To je bil čas demokratičnega socializma.
-
Petkovim protestom je priznati odlično scenografijo in prikupne oblike pouličnega gledališča. Zadnji zbor so veliki mediji zabeležili kot več deset tisoč glavo množico, organizatorji protestov so navajali celo število 40 tisoč. Policija, ki ima največ izkušenj in vedenj o ocenjevanju velikosti množice, pa je objavila, da je bilo zbranih približno 15 tisoč demonstrantov. Številke same po sebi resda niso usodne, ampak časopis Delo jih je uporabil za naslovni tekst - Glas ljudstva: gremo na volitve.
-
Pred kongresom je SDS razposlala članom resolucijo, v kateri je zapisano: »Požig poslanskih stolov pred parlamentom napoveduje zaostrovanje razmer, kar lahko vodi v obnovitev državljanske vojne.« Enostaven hipotetični stavek, ki lahko kaže na pretiravanje ali s kakega gledišča morda celo znake paranoidne presoje, kaj se utegne zgoditi v Sloveniji.
-
Nasprotnikom novele zakona o vodah je uspelo zbrati več kot 40 tisoč podpisov za razpis referenduma. Pred nami je torej referendumska kampanja, ki pa se bo glede na zakonodajo radikalizirala. Za eliminacijo zakona namreč ne zadošča navadna volilna zmaga, ampak mora NE podpreti vsaj petina volilnih upravičencev, kar znese orjaških 300 tisoč in več glasov. Glasovanje o vodi se zna zatorej razširiti na dodatno agitacijo strank opozicije za glasovanje proti Janševi vladi kot taki.
-
Kdor bi čez 20 let skozi branje starih časopisov poskušal razumeti, kaj se je dogajalo na Slovenskem v letih 2020/21, bo našel osrednjo sintagmo: Janša je bil v vojni z mediji. Kajpak v različnih odtenkih, celo v tem, da je ob nastopu tretje premierske funkcije razglasil vojno vsem medijem. A če bo bodočega raziskovalca gnala vnema radovednosti, bo pogledal v medijske novice ob začetku Janševe vlade, kjer pa ne bo našel zapisa, da je Janez Janša napovedal vojno medijem. Skratka, fraza, ki se je danes udomačila v javnosti, nima nikakršne stvarne povezave z vojno in vojno napovedjo. Je pa seveda res, da JJ z novinarji in mediji polemizira v svojih tvitih ter da je prav sarkastičen polemik. A trditev o začetku vojne ob prevzemu vlade je tudi povsem faktično napačna. Z enako vnemo je namreč spuščal zajedljive osti nad medijske zapise tudi takrat, ko je bil še opozicijski voditelj.
-
Junak zdajšnjih dni je postal Igor Zorčič, ki je izstopil iz poslanske skupine SMC in prestopil na stran opozicije, a mesta predsednika državnega zbora noče zapustiti. Mediji nam njegovo kljubovanje predstavljajo kot gesto junaškega upora zoper vlado Janeza Janše.
-
Ljubljanske demonstracije ob dnevu OF so bile evforične, pitoreskne in nenasilne. Na njih se je zbralo deset tisoč ljudi, kar je najbolj množično druženje zadnjega pol leta. Direktor bolnišnice Golnik Aleš Rozman je sicer potarnal, da so vsaka številčna zbiranja nevaren sprožilec širjenja epidemije. Kaj bodo pomenile virološko, se bo pokazalo v naslednjih tednih.
-
Od medijske bombe po imenu non-paper bo že čez teden ostal le pepel. Oziroma teza, da je premier JJ prek svojih uradnikov po Evropi delil zemljevide o novih razmejitvah Bosne. V visoki evropski in balkanski politiki pa se definitivno ne bo razpravljalo, kako narisati nove meje. Brez soglasja in iniciative, ki bi prišla iz usklajenega in skupnega predloga Bošnjakov, Srbov in Hrvatov, je stvar zgolj blodnja. Da je bila že doslej, kaže ponedeljkova druga stran v časniku Delo. Avtor osrednjega članka piše o proruskem obratu Janševe vlade, ki ga podkrepi z navedbo, da je non-paper o delitvi Bosne spisan v interesu Rusije na tem področju. A glej vraga, že članek pod njim ga demantira z naslovom - Rusi proti spremembam meja, pri Srbih ideja še živi, temelji pa na izjavi ruskega zunanjega ministra Sergeja Lavrova, ki je odločno zavrnil možnost spreminjanja meja na območju nekdanje Jugoslavije. Bralci so torej hkrati izvedeli, da slovenski premier razkosava Bosno v skladu z ruskimi interesi in da so Rusi proti takim delitvam!??????? In Putinovo Rusijo je jemati dobesedno: to, kar branijo danes, ne bodo jutri spremenili.
-
Nekako velja, da so družbena omrežja dno komunikacije, še posebej tviter. Pred dnevi je ljubljanski mestni svetnik Janez Stariha na njem zapisal: »Bojan Požar je navadna oportunistična podlasica. Z njim obračunaj brez milosti.« Če prvi stavek spada še v svobodo govora, saj izraža mnenje o profesionalni vrednosti novinarja, je drugi poziv k nasilju. Bojeviti svetnik, ki je izvoljen na Listi kolesarjev in pešcev, je seveda politik. Toda osrednji mediji, ki imajo stalne rubrike o napadih politikov vlade na novinarje, o tem primeru niso poročali, čeravno nekajkrat presega agresivnost celo najostrejših Janševih tvitov.
-
Na protestih in po takih in drugačnih medijih često odmeva stavek, da šole niso generator širjenja koronavirusa. Seveda postavljen kot pribit, kot božja zapoved. No, glede na dejstvo, da so bile šole mesece dolgo zaprte, je to nedvomno držalo. Kaj pa, ko šole delujejo? Po koncu poletja so že po tretjem šolskem dnevu mediji poročali o številnih razredih v karanteni. Na prvi pomladni dan je bilo v sežanski osnovni šoli skoraj polovico oddelkov zaprtih, malo zatem na Prežihovem Vorancu v Ljubljani celotni razredni pouk. Šole pač niso sveti prostor, kamor virusi ne zaidejo. Toda skupine, ki trdijo, da šole niso generator, z dejstvi nimajo težav. Ne daleč nazaj je veljalo, da se je Donald Trump skliceval na svoja, alternativna dejstva, danes v svetu brez predsedniškega Trumpa to počno sleherniki.
-
Vladajoči koaliciji na glasovanju v državnem zboru ni uspelo odstaviti predsednika parlamenta Igorja Zorčiča. Mediji so dogodek pospremili s pristavki tipa, da je čas za izredne volitve in da je Janševa vlada de facto manjšinska. Noben pa zadeve ni začinil s poanto, da potencialne skrbi zaradi avtoritarizma in strahovlade več ni. Oblast, ki v parlamentu nima absolutne večine, da bi postavila primusa zakonodajne veje, pač niti po teoriji ne more biti avtokratska.
-
Zoper novelo zakona o vodah so enoglasno nastopile opozicijske stranke, okoljske organizacije in osrednji mediji. Rezultat ni izostal, saj je vlada umaknila del, po katerem bi bilo na vodovarstvenem območju pod strogimi pogoji izjemoma mogoče graditi objekte in naprave za proizvodnjo, v kateri so vključene nevarne snovi in za katere je treba pridobiti okoljevarstveno soglasje. Tokratna enotnost v državi je izjemna, vodni viri so nedotakljiva nacionalna dragocenost, nobena tvegana gradnja nad njimi ni dovoljena.
-
Časnika Dnevnik in Večer sta v ponedeljek objavila anketni lestvici Ninamedie o priljubljenosti politikov in strank. Na prvem mestu je že drugi mesec zapored evroposlanka Ljudmila Novak, ki jo zato nekateri razglašajo za favoritko na predsedniških volitvah. Če imamo običajno faktične težave, kako oceniti verodostojnost takšnih anket, je tokrat enostavno. Ker je na isti dan tudi Delo objavilo svoj barometer popularnosti Mediane, lahko primerjamo izide. Katero mesto je torej osvojila v konkurenčnem anketiranju? Katastrofa, sploh ni uvrščena med 20 najbolj priljubljenih. Tu velja za prvi obraz popularnosti minister Janez Poklukar. A če preverimo njegovo popularnost v rezultatih Ninamedie, se zgodba ponovi – med 22 naj obrazi ga ni najti. Agenciji očitno ne merita utripa popularnosti v isti državi.
-
Zadnjo dekado so mediji napovedovali usodno razpravo o svobodi medijev v Sloveniji v evropskem parlamentu. Potem se je zgodila. Kratka, posamezni razpravljavci so imeli po kakšno minuto, celo manj kot svetniki na sejah v ljubljanskem mestnem svetu. Čas, v katerem ne moreš nič argumentirati, podaš lahko kvečjemu nekaj etiket. In kaj smo izvedeli? To, kar kritiki in zagovorniki vlade sporočajo po slovenskih medijih, so še v krajši formi ponovili v Strasbourgu. Še najbolj bizarno je o dogodku poročala POP TV, ki je evroposlanko SDS Romano Tomc oštela, ker je profesorja s FDV obtožila, da je v svojem evropskem nastopu lagal. In seveda nič o tem, da se je omenjeni pred dnevi opravičil za napako, ker je pomotoma trdil, da so direktorja nacionalke odstavili predčasno. Kaj tviti, veliki mediji so mojstri manipulacije, prinesejo eno dejstvo, izpustijo pa drugo, in učinek je, da je ta, ki opozori na napačna dejstva, prikazan kot obrekovalec.
-
Mihail Gorbačov, oče perestrojke, Nobelov nagrajenec in zadnji voditelj Sovjetske zveze je slavil 90. rojstni dan. Najpopularnejši ruski voditelj za zahodne medije in politike je v domovini samo spomin. Precej skromen. Leta 1996 je edinkrat kandidiral na splošnih volitvah, na katerih je zmagal Boris Jelcin pred Genadijim Zjuganovom. Kako se je tedaj odrezal Mihail? V 140-milijonski državi je zbral manj kot 400 tisoč podpornikov, kar je zneslo pol odstotka, in zasedel sedmo mesto. Popolni debakel. No, še v letih, ko je vodil demokratizacijo partijske države, je sledil politiki: demokracija – to sem jaz. Ko mu je l. 1987 tedanji partijski sekretar CK KP Moskve Jelcin na kongresu očital prepočasnost reform in protežiranje trde linije komunistov, ga je hitro odstavil. In to na Stalinov način. Ko se je uporni Boris zdravil v bolnici, ga je dal Mihail iz bolniške postelje pripeljati na partijsko sejo, kjer so množično udarili po njem in ga odstavili. No, na prvih svobodnih volitvah se je Boris vrnil zmagovito kot predsednik Rusije, Mihail pa ni nikoli odstopil z mesta prvega moža Sovjetske zveze. Decembra 1991 so ruski, beloruski in ukrajinski predsednik sprejeli dekret, po katerem so razpustili vsesovjetsko državo, in Mihail je naenkrat ostal predsednik brez države.
-
Evropska poslanka Sophie In ’t Veld, ki vodi skupino za spremljanje spoštovanja demokracije, je v Bruselj povabila premierja Janeza Janšo, ministra za kulturo Vaska Simonitija, direktorja urada vlade za komuniciranje Uroša Urbanijo, generalnega direktorja RTV Igorja Kadunca ter varuhinjo pravic gledalcev in poslušalcev Ilinko Todorovski. Razlog bo skupna razprava o medijih in njihovi ogroženosti v Sloveniji, ki bo predvidoma marca.
-
Brez anket bi hitro našli nacionalni konsenz, da nobena izmed parlamentarnih strank ne bi za želeno formo vladavine postavila avtoritarne demokracije. Ko je kandidat za premiera Karl Erjavec postavil v parlamentu dilemo: ali Janša in avtoritarizem ali Kul in ustavna demokracija, je dobil vsega 40 glasov. Poslanska večina njegove ocene stanja v državi ni podprla.
-
Na besedah postavljeni svetovi
Italijanski filozof Umberto Galimberti se je na pojem socialna distanca odzval: medosebne razdalje ne bi smeli imenovati socialna, ampak virusna. Če začnemo mešati pojme in izraze bo katastrofa. Fizično smo oddaljeni zaradi virusa, ne socialnosti. Uporaba pojma socialna distanca ljudi zapre v mehurčke, ne da bi se družili med seboj, ko pa bi govorili o virusni razdalji, bi pač druženje na prostem gojili na razdalji dveh korakov več kot običajno. Posledica je po njem razstikanje med ljudmi, ker se izogibajo kakršnemukoli fizičnemu srečavanju. Eno se je namreč srečati z osebo telesno, z obrazom pred očmi, nekaj povsem drugega pa govoriti s podobo iste osebe.
-
Konstruktivna nezaupnica je po svetu tako rekoč hipni akt. Ob vladni krizi običajno v nekaj tednih zberejo parlamentarno podporo in na hitro postavijo novo vladajočo koalicijo. Slovenski KUL se bo zapisal v zgodovino kot eden najdaljših projektov, ki že štiri mesece napoveduje usodno glasovanje. Še več, za uspeh potrebuje 46 glasov, pred tedni jih je predložil 42, sedaj jih napoveduje le še 10. Z logiko - manj ko je vloženih glasov, večja je možnost zmage! A projekta ne demantirajo le številke, v zagati se je znašel celo precej dosledni vodja Levice Luka Mesec. Potem ko je v intervjuju na nacionalki decidirano postavil, da zanj ni sprejemljivo, da bi KUL za nezaupnico vložil le 10 glasov, ampak jih pričakuje 43, od tega vsaj 3 Desusove, se je že dan kasneje strinjal s predlogom udarne deseterice. Projekt prevzema oblasti se spreminja v teve novelo, kjer akterji iz epizode v epizodo preobračajo svoje vloge. Vodja LMŠ Marjan Šarec že udari po zavezniškem kandidatu Karlu Erjavcu, rekoč, da ga v normalnih razmerah ne bi podprl, voditeljica SD Tanja Fajon javno pozove k premisleku o odstopu od nezaupnice vladi, teden kasneje pa sta spet oporna stebra glasovanja o mandatarju Erjavcu. Ta je porabil tedne, da bi prepričal svoje poslance, da ga podprejo, zdaj pa vodja poslanske skupine Desus spregovori pitijsko: Ne vidimo se v ekstremni opoziciji, Janša pa je prijeten sogovornik. Pomenljivo, za svojega predsednika Erjavca ni nikoli rekel, da je prijeten sogovornik. No, sporočilo sploh ne govori o Desusovem sodelovanju v zmagoviti koaliciji KUL, ker predpostavlja, da za njih to ni opcija. Izid glasovanja o konstruktivni nezaupnici, če bo do njega res prišlo, bo podobno partiji pokra.
-
Posvečeni ring spopadov je kajpak parlament. Poslanska vprašanja premieru so ritual, ki ločuje demokracije od diktatur. V starem režimu je bilo nezamisljivo, da bi parlamentarec zastavil vprašanje predsedniku Titu: zakaj ste poslali čestitke Gustavu Husaku, ko pa ste pol leta pred tem obsodili sovjetsko vojaško invazijo na Češkoslovaško? (Sovjeti so nato odstavili reformističnega voditelja Aleksandra Dubčka in ga zamenjali s prosovjetskim Husakom.) Maršal Tito je bil namreč ta, ki je govoril in spraševal, njemu kot božanstvu se ni postavljalo vprašanj.
-
Ljubljanski župan je sredi najtrše zime in v času epidemije s prepovedjo množičnega druženja poslal varnostnike in angažiral močne policijske enote, ki so asistirale pri začetku rušenja tovarne Rog. Zoran Janković, mojster prebrisanosti, je kot direktor Mercatorja v trenutku, ko je Spar najavil gradnjo velikega centra Aleje v Šiški, kupil sosednji travnik in potem kot neposredni sosed dolga leta vlagal tožbe zoper gradbena dovoljenja in tako za desetletje onemogočil trgovskega tekmeca. A če opustimo osebni slog vladanja, kaj je argument uničenja projekta Rog? Župan pravi, da bo v novem Rogu dobilo prostor 500 umetnikov, lični projekt pa bo stal 27 milijonov. Lepo, toda toliko artistov je v stari tovarni delovalo že zdaj in se ni pritoževalo nad delovnimi prostori, ki so jih sicer sami obnavljali in opremljali. Zakaj plačati več kot dva ducata milijonov za nove prostore kulture, ko pa reč v popolnosti deluje že sedaj? Kultura kot polje domiselnosti in iznajdljivosti je namreč tu zbirala množico akterjev, ki je udejanjala svojo energijo v druženju in ustvarjanju. Na pogled resda niso podobni obiskovalcem gala prireditev v operah in teatrih niti pripadnikom alternativne jet-set kulture. Nekateri jih opisujejo kot levičarske anarhiste, nekateri drugi jih imajo za mračnjake, ki ne spoštujejo reda in si prisvajajo mestno lastnino.
-
Vladavina prava. Sintagma, ki ji ni kaj oporekati. Toda, ali živi tudi kot koncept, s katerim se nasploh merijo poteze političnih in drugih oblasti?
-
Časniku Delo je uspel veliki met. Premagal je tekmece dnevnih novic, kot so STA, RTV SLO, POP TV, SIOL ter časnika Dnevnik in Večer, ko je objavil ekskluzivne odlomke iz razvpitega poročila Računskega sodišča. Razumljivo, to so novice, ki so jih željno pričakovali bralci. Predsednik RS Tomaž Vesel je bil tokrat nejevoljen nad tem pretokom informacij in izrekel je svoj najboljši pogled v zadnjih mesecih: Zmedo je rešiti tako, da se čim prej izda končno revizijsko poročilo, ki bo javno objavljeno in si ga državljani lahko preberejo brez prevajalcev in tolmačev.
-
Alternativni mandatar je v ponedeljek napovedal, da konstruktivne nezaupnice letos ne bodo vložili. S predsedniki vlad so mnogi ne strinjajo, ampak večina vsekakor pričakuje, da se vsaj držijo svojih izrečenih načrtov. Po nekaj mesecih ali po letu in več se stvarnost resda lahko tako spremeni, da izrečene besede izgubijo smisel. Toda Karlu Erjavcu se je zgodilo, da je svojo napoved spremenil že po šestih dneh. 22. decembra je namreč STA poročala, da je po sestanku s predsedniki strank KUL napovedal, da bodo do konca leta oz. prihodnji teden vložili konstruktivno nezaupnico.
-
Metalci svetlobe in prižigalci teme
Pred mesecem me je poklical novinar francoskega tednika L’Express, ki je pisal članek o slovenskem premieru. Ker me je zanimalo, kako nastane članek izpod peresa nekoga, ki ne govori slovensko in se dotlej ni ukvarjal s Slovenijo, sem z radovednostjo privolil v pogovor. Ker ga je zanimalo, zakaj Janez Janša toliko tvita, sem mu pojasnil, da iz preprostega razloga, ker so mu osrednji dnevni mediji sistematično nenaklonjeni. Kot zgled sem mu dal dogodek tistega dne, ko so v osrednjih poročilih kot dominantno temo predvajali kritike njegovih nasprotnikov, ki so njegovo pismo EU o iskanju kompromisa s Poljsko in Madžarsko označili kot sramoto za Slovenijo. Ko je kak dan kasneje nemška kanclerka Merklova pozdravila pomirjevalno Janševo gesto, pa je bilo to sekundna vestička. Če torej hoče podati svojo izjavo, brez da jo postavijo v negativni kontekst, mu preostane le tviter, njemu naklonjena Nova24TV pa ima majhen doseg in še to le na njegove simpatizerje. Premier, ki ima v rokah glavne medije oziroma mu nismo apriori nenaklonjeni, pač nima razloga, da dnevno proizvaja tvite.
-
Odkar je bil Karl Erjavec ponovno izvoljen za prvega moža stranke upokojencev, še ni izrekel besede upokojenci, ampak izstop iz vlade in formiranje alternativne pod imenom KUL. Komaj dan potem, ko so njegovi poslanci zavrnili predlagani odhod iz vlade, je bil edini predsednik parlamentarne stranke, za katerim ni stal noben izmed njegovih parlamentarcev. A že naslednji hip mu je uspel veliki met: generalu brez vojske je četverica izmed opozicijskih strank, ki šteje 39 poslancev, ponudila mandatarsko mesto in odslovila dotedanjega favorita Jožeta P. Damijana. Karl z nič podporniki je eliminiral Jožeta z 39 podporniki!?? Humor iz Alana Forda, a osrednji mediji grotesko prikazujejo kot smrtno resno dramo. Ne samo zdaj. Na začetku meseca je imel Desus volitve, na katerih je zmagoviti Erjavec nabral 146, poraženi Srečko Felix Krope pa 71 glasov. Felix je dosegel v resnici fantastični rezultat, mesec pred volitvami so dominantni dnevni mediji predstavljali volilno tekmo z dolgimi zapisi o Karlu, medtem ko so v enem prostem stavku omenjali, da kandidira tudi Srečko. Ravnali so enako kot državni mediji v Belorusiji, ki so pred volitvami izpostavljali le uspehe Aleksandra Lukašenka. Ta je na volitvah prejel več kot 80-odstotno podporo, tekmica Svetlana Tihanovska pa 10-odstotno. Če primerjamo beloruski model slovenskega medijskega poročanja o volitvah predsednika Desusa, je uspeh Srečka Kropeta sanjski – nabral je 35 odstotkov podpore. Mednarodni proučevalci medijske demokracije lahko zdaj zadovoljno poročajo, da je na Slovenskem tri in pol krat višja kot v Belorusiji.
-
Konec julija 1947 je v Ljubljani potekal dvotedenski proces proti skupini intelektualcev, ki jih je javni tožilec obtožil, da so špijoni, razredni sovražniki in inozemski plačanci, ki so škodovali državi. Sodišče je trojico obsodilo na smrt, ostale pa na krepke zaporne kazni. Usmrtili so Črta Nagodeta, medtem ko so na smrt obsojenima Ljubu Sircu in Borisu Furlanu kazen spremenili v dolgoletno zaporno kazen. Leta 1991 je Vrhovno sodišče sodbo zoper Nagodeta in štirinajst soobsojenih razveljavilo z ugotovitvijo, da je slonela na lažnih obtožbah in da je šlo za krivičen proces proti namišljenim zahodnim vohunom.