Heni Erceg
-
1. 8. 2014 | Mladina 31 | Hrvaška
Ljubezenski odnos med Hrvaško in Nemčijo ima dolgo zgodovino; bili sta zaveznici v »veliki« vojni, čeprav iz tega ni izšlo nič dobrega, zato pa so v povojnih letih revščine prav Nemci radi sprejeli na tisoče Hrvatov, ki so iz Jugoslavije odšli s trebuhom za kruhom in tam v Nemčiji potem gradili ceste, hiše, infrastrukturo. Tako so postali »gastarbajterji«, ki so dan in noč delali v nemških mestih in varčevali nemške marke, da bi si na skopem kamnitem svetu Dalmatinske zagore ali Hercegovine postavili streho nad glavo, šolali otroke, kupili obveznega mercedesa. Medtem so Nemci postali najbolj zaželeni turisti, vedno galantni in potratni, popolnoma drugačni od tistih »zgub« iz vzhodnoevropskih držav, ki so stiskale pri vsakem dinarju in s seboj prinašale zaloge hrane in različnih potrebščin ter samo brezobzirno uživale v poceni morju in soncu. Takšno mnenje se je v glavnem ohranilo do danes, turistični delavci koprnijo po kakem nemškem gostu in se mrščijo že ob omembi drugih turistov, resda ne več iz vzhodne Evrope, zdaj pač iz držav nekdanje Jugoslavije.
-
18. 7. 2014 | Mladina 29 | Hrvaška
Kdo je torej kupil slovenski Mercator? Uspešni hrvaški poslovnež, lastnik koncerna Agrokor, ali kar sama hrvaška država? Vprašanje je seveda popolnoma odveč, saj je to dvoje pravzaprav isto, natančneje – Ivica Todorić je država, takšna, kakršna je nastala s propadom socializma, država, v kateri so prva leta po ustanovitvi »sposobnejši« kaj hitro prepoznali eldorado brezzakonja, kjer so uspešna državna podjetja z več tisoč delavci poklanjali skupini izbrancev, ki so bili blizu tedanjemu predsedniku Franju Tuđmanu, snovalcu zamisli o »200 premožnih družinah«.
-
4. 7. 2014 | Mladina 27 | Hrvaška
»To je norost. Občutek imam, kot da je bilo vse moje raziskovalno delo popolno zapravljanje časa, čeprav sem bila prepričana, da je stvari mogoče spremeniti. Če zdaj odidem, bo to pomenilo dokončno zmago konservativnih sil na Hrvaškem,« pravi ugledna profesorica na zagrebški Filozofski fakulteti, ki se je več let ukvarjala s pripravo programa državljanske vzgoje in z uvajanjem tega programa v šole. Načrte o uvedbi državljanske vzgoje v šole so namreč nemudoma opustili že trenutek po odstavitvi dosedanjega ministra za izobraževanje Željka Jovanovića, ki ga je predsednik vlade, tako se vsaj zdi, zamenjal z veliko sprejemljivejšim človekom.
-
20. 6. 2014 | Mladina 25 | Hrvaška
Sprejem je bil veličasten, velikanski množici ljudi, ki so se nagnetli v stavbo zagrebškega letališča, ni mogla do živega niti huda vročina. Hrvatje so vsi zamaknjeni in sijočih oči pričakovali pristanek letala, ki je priletelo z Dunaja, turisti pa so verjetno mislili, da čakajo na prihod kakega pomembnega nogometaša, pevskega zvezdnika ali morda celo Angeline Jolie, ki tu in tam zaide v te kraje. Potem se je izza steklenih vrat, ki ločijo terminal od čakalnic, prikazal osebek, še najbolj podoben bitju z drugega planeta, ovit v hrvaško zastavo, z rokami, dvignjenimi v zrak, in rožnim vencem okoli vratu ... Množica je podivjala, stari hrvaški fašistični pozdrav »Za dom spremni!« pa je zamolklo zadonel po zagrebškem letališču.
-
6. 6. 2014 | Mladina 23 | Hrvaška
Pred kratkim je v zelo priljubljeni oddaji Hrvaške televizije gostoval vodja ene izmed skupin hrvaških nacionalistov. Med oddajo si ni privoščil le izlivov prav neverjetnega sovraštva do državljanov srbske narodnosti in do sedanje oblasti, ampak je povedal tudi, da je bil oče hrvaškega premiera za časa Jugoslavije veleposlanik v Franciji, prav takrat pa so tam ubili nekega hrvaškega emigranta. S tem je odkrito namignil, da je bil veleposlanik odgovoren za zločin. Gospod, ki sicer trudoma spravi iz sebe dva zaporedna prosta stavka, je izrekel nesramno laž, saj gospod Milanović starejši ni bil nikoli veleposlanik v Parizu, še manj je bil odgovoren za kak umor. Kljub temu se voditelj oddaje ni z ničimer opredelil do trditev gostujočega omejenca, za katerega bi tudi sicer težko pojasnili, zakaj je bil sploh gost v tej enourni oddaji.
-
23. 5. 2014 | Mladina 21 | Hrvaška
Začelo se je dobro, z obetavnimi načeli – poštenjem in antifašizmom! – v državi, ki so jo izčrpale neverjetne korupcijske afere desničarske oblasti, so sposobnost vladanja vsi jemali kot nekako samoumevno, toda Hrvaška se krize še naprej drži kakor pijanec plota in je edina država v Evropski uniji, ki še vedno ni izplavala iz recesije. Dobro, socialdemokrati niso ravno sposobni, toda bili smo prepričani, da so vsaj pošteni. Eh, ko bi bilo res tako, pa ni. Pripisano jim poštenje je začelo naglo kopneti, samo obseg korupcije je pri njih nekoliko manjši, tako da nemara res lahko verjamemo, da se odstavljeni finančni minister Slavko Linić ni okoristil z voluntarističnim in selektivnim izvajanjem zakona o predstečajnih dogovorih, ampak je pomembno oškodoval zgolj državo.
-
9. 5. 2014 | Mladina 19 | Hrvaška
Časopisni naslov se je glasil »Od danes v Auschwitzu tudi hrvaška zastava«, sledilo pa je poročilo o tem, kako je gospod Branko Lustig v Krakov popeljal skupino zagrebških študentov, da so se udeležili tradicionalnega pohoda živih od Auschwitza do Birkenaua, s katerim se zaznamuje dan spomina na holokavst. Vodnik gospod Lustig je namreč tudi sam preživel taborišče smrti. Spotoma pa si je izpolnil še dolgoletno željo, da bi v Auschwitzu izobesil hrvaško zastavo, in prav zaradi tega je novica tudi prišla v časopise.
-
25. 4. 2014 | Mladina 17 | Hrvaška
Režiserju Oliverju Frljiću, ki velja za kontroverznega, je s predstavo Aleksandra Zec uspelo nekoliko vzvaloviti tukajšnjo močvaro. Predstavo so uprizorili na Reki, saj je režiser pravilno presodil, da Zagreb – ali bog ne daj Split – še ni pripravljen na takšno gledališko »kontroverznost«. Ta nenavadna beseda v hrvaškem malomeščanskem okolju praviloma skoči na plan kot krastača, katere sluz naj bi prikrila vsakršen, pa čeprav še tako redek umetniški poskus razčiščevanja z lažnimi spomini in razkrivanja resnice o temnih straneh največje hrvaške svetinje – domovinske vojne.
-
11. 4. 2014 | Mladina 15 | Hrvaška
Medijska strategija! Sliši se nekako bombastično, kot kakšna pomembna znanstvena formula, ki naj bi pripomogla k izdelavi odrešilnega farmacevtskega pripravka za zdravljenje hudo bolnih hrvaških medijev. Ministrica za kulturo se je torej v skrbi za medije odločila pripraviti pomembni strateški dokument, v katerem naj bi zbrala kopico pedagoških smernic za to industrijo javnih dobrin, tako da bi poleg zasebnih, korporativnih medijev na Hrvaškem zaživelo tudi nekaj neodvisnih, profesionalnih časopisov.
-
28. 3. 2014 | Mladina 13 | Hrvaška
Ne glede na to, kdo pride na oblast v teh naših državicah, vsak ravna enako – vede se kot igralec v vaški ligi, začne sodelovati v igrah, ki pri gledalcih razvnemajo nizkotne, nacionalistične strasti. Tako sta si zdaj novi srbski vladar Aleksandar Vučić, nekdanji strastni promotor zločinske politike Slobodana Miloševića, in hrvaška koalicijska vlada privoščila bizarno žoganje z genocidom v procesu pred mednarodnim sodiščem v Haagu. Hrvaška toži Srbijo zaradi genocida v vojni v devetdesetih letih, Srbija pa toži Hrvaško, prav tako zaradi genocida, ki ga seveda ni bilo, zato je proces vnaprej obsojen na propad. Kljub temu je čisto uporaben za medsebojno izsiljevanje, histerično oživljanje zgodovinskih blodenj na obeh straneh in poskuse zmanjševanja odgovornosti lastnih političnih elit za vojne zločine, etnično čiščenje in deportacije.
-
14. 3. 2014 | Mladina 11 | Hrvaška
»Kaj, mar se je predsednik vlade izselil?« se v grozi sprašujejo državljani, kajti Zoran Milanović je nenadoma za štirinajst dni odpotoval v Avstralijo. In potem še na Novo Zelandijo. Kot strela z jasnega in brez kakega posebnega razloga. Na urniku pač nima nobenega državniškega srečanja, podatkov o naravi njegovega obiska v teh daljnih otoških državah ni najti, zato se zdi najverjetneje, da je človek v trenutku, ko ga je obšel skrajen gnus zaradi razmer v državi, pripravil kovčke, prijel pod roko soprogo, podrejenim naročil, naj mu priskrbijo letalske vozovnice, rezervirajo hotele in opravijo še vse drugo potrebno za eksotično ekskurzijo z negotovim izidom, in odšel. Verjetno ni pričakoval, da ga bo obrambni minister po telefonu z jokajočim glasom rotil, naj vzame s sabo še njega, potem pa je isto napravil še šef njegovega kabineta, češ da sta tudi onadva do grla sita te države, tudi onadva bi se odpravila v Avstralijo, kjer vlada red, hm, morda bi tam celo dobila azil. V glavnem, ta hip je Hrvaška nevarno obglavljena, toda doslej je bil zaman ves trud, da bi izvedeli, kakšni so pravi razlogi za premierov odhod, saj Hrvaška z Avstralijo nima nerešenih vprašanj, ne sodelujeta pri skupnih projektih ali vlaganjih.
-
Ko je pred časom župan nekega manjšega mesta prodal službeni avtomobil in denar od prodaje namenil za obnovo otroškega vrtca, so se ministri hrvaške vlade s prezirom odzvali na to potezo in jo označili za demagoško in populistično. V resnici pa je šlo za redek primer gospodarnega in spodobnega ravnanja in seveda ni nobeno naključje, da je ta župan nestrankarski človek, ki ga očitno še ni zastrupil popolnoma sprevrženi strankarski sistem vrednot.
-
Gledamo posnetke in si mislimo: ne vendar že spet, ne v tej ubogi, izmozgani Bosni, kajti tokratni veliki ljudski upor zbuja upravičen strah, da si bodo to, kar ima zdaj vse značilnosti resnega družbenega, razrednega nezadovoljstva, prisvojili tisti najhujši, nacionalisti. Prvi, drugi in tretji, tisti, ki zavračajo vsakršno možnost, da bi ta država kdaj postala država državljanov, enotna država. Z večno agendo etnično razdeljene BiH so vsi politiki v regiji kot eden zakrakali, da ne gre za družbeni upor, za brezpravne delavce in lačne državljane v Tuzli, Sarajevu, Zenici ... za generacijo mladih brezposelnih ljudi brez prihodnosti, ampak naj bi bili ustanove, v katerih prestoluje kasta postavljačev in bogatunov, v resnici zažigali vandali in huligani iz vedno sumljive muslimanske skupnosti.
-
Koliko demokracije je potrebne, da je država v resnici demokratična? Veliko, malo? Kdo izigrava javno sprejeta merila? V državah, kakršna je Hrvaška, se o ustrezni količini demokracije – ali fašizma – pogajajo in o njej presojajo v glavnem politične elite, ki pa spravljajo v obtok natančno toliko demokracije, kolikor jim dopušča avtoritarnost znotraj lastnih strank, to pa je skrb zbujajoče malo. Togost znotrajstrankarskega življenja torej zelo očitno vpliva na demokracijo v širšem smislu, neposredno jo ogroža, hromi potek vseh demokratičnih procesov v državi. Nagnjenje k uporabi trde roke najpogosteje opazimo pri vladajočih socialdemokratih, saj iz stranke izključijo vse, ki se drznejo kaj kritičnega pripomniti o načinu vladanja državi ali partiji. No, nič manj krvava pod kožo ni niti njihova liberalna koalicijska partnerka Hrvaška narodna stranka – njeno ravnanje je te dni povzročilo precejšen pretres na političnem prizorišču, iz strankarskih vrst je namreč nepričakovano odstranila svojega ustanovitelja in bivšega predsednika, nekdanjega ministra Radomirja Čačića.
-
Saj veste, da se stari ljudje zelo dobro spominjajo dogodkov iz otroštva, iz davne preteklosti, nikakor pa se ne spomnijo, kaj so včeraj kosili. No, tako nekako je tudi s politično elito na Hrvaškem, v državi, izčrpani od večmesečnih razprav o človeku, ki je davno, še v časih Jugoslavije, menda ukazal ubiti ideološkega nasprotnika v Nemčiji in se zato znašel na tiralici tamkajšnjih oblasti. Hrvaška vlada ga seveda ni hotela izročiti, ni in ni se dala, trdila je, da nobena država ne izroča svojih vohunov. Toda zakaj vendar ne, če se je človek s to ugledno dejavnostjo ukvarjal v neki drugi državi, torej Jugoslaviji, katere dediščini, posebej tisti najboljši, se je Hrvaška tako ali tako v celoti odrekla?
-
Leto so končali s sporočilom, da vedo, da so na najboljši poti, in zato smeri ne bodo spreminjali; resda se s hitrostjo izvajanja reform ne morejo pohvaliti, toda brez dvoma bo kmalu bolje ... S približno takšnimi nebuloznimi ugotovitvami je hrvaški premier sklenil še eno grozljivo leto – kot kak muhast avtist je prepričan, da so kakršnikoli strokovnjaki v njegovem svetu nepotrebni, zato zavrača celo najblažjo rekonstrukcijo vlade, čeprav bi bila ta resnično nujna – in potem zadovoljno odjahal na zaslužene počitnice. Spodaj, na terenu, pa so ostale vsakodnevne muke, brezposelnih je zdaj že več kot 360 tisoč in najnovejši podatki Eurostata kažejo, da ima poleg Grčije prav Hrvaška najmanjši odstotek delovno aktivnega prebivalstva, torej največ brezposelnih mladih, izobraženih ljudi.
-
13. 12. 2013 | Mladina 50 | Hrvaška
Državljan Robert Allen Zimmerman bi moral v kratkem stopiti pred kazensko sodišče v Parizu, točneje pred njegov 17. oddelek, pristojen za kazniva dejanja klevetanja, spodbujanja rasnega sovraštva in ogrožanja medijske svobode. Gospod Zimmerman naj bi sodnikom pojasnil, zakaj in s kakšno pravico ter na podlagi česa je klevetal malo, demokratično Hrvaško, in če mu to ne bi uspelo, bi ga lahko doletela kazen leto dni zapora in plačilo 45 tisoč evrov.
-
29. 11. 2013 | Mladina 48 | Hrvaška
Po tekmi med Hrvaško in Islandijo je nogometni zvezdnik Josip Šimunić od nekod privlekel večji megafon in vanj zarjovel: »Za dom!« Stadion, torej 30 tisoč ljudi, mu je evforično odgovoril: »Spremni!« Ta fašistični pozdrav, ki je na Hrvaškem sicer prepovedan, ker ga je mogoče povezati z zločini nekdanje ustaške države, v resnici odlično odslikava razmere v državi, kjer nacionalistična desnica, branitelji, duhovniki in opozicija že nekaj mesecev vztrajno marširajo po ulicah, stadionih, v televizijskih oddajah in prepričujejo javnost, kako bogoskrunske so istospolne skupnosti in kakšno grožnjo pomeni cirilica za obstoj naroda.
-
15. 11. 2013 | Mladina 46 | Hrvaška
Če bi se mestna oblast v Splitu odločila na primer prodati, dati v najem ali podariti Dioklecijanovo palačo, torej srce mesta, bi se meščani, ali vsaj večji del Splitčanov, temu uprli. Uveljavili bi pravico do neposrednega demokratičnega odločanja, organizirali bi se, zbrali podpise in šli na referendum ... Tam pa bi ostali praznih rok! Tako kot so, kljub vztrajnim prizadevanjem, da bi del mesta rešili pred kasto objestnežev, ostali Dubrovčani. Zdaj tik nad Dubrovnikom gradijo ogromne hotele s kilometri in kilometri igrišč za golf. Ali tako, kot bodo zelo verjetno na predvidenem referendumu Puljčani ostali brez najprivlačnejšega dela mesta, velikih gozdnih površin in poslopij, ki so kulturna dediščina. Mestna oblast se je pač odločila tako, da bi ugodila nekemu bogatemu domišljavcu.
-
30. 10. 2013 | Mladina 44 | Hrvaška
Če bi Nikola Tesla po kakem naključju še živel, in to na Hrvaškem, bi, ubogi siromaček, gotovo brskal po smetnjakih, kajti čemú sploh znanost, domišljija in podobne ničevosti v državi, kjer so znanje, delo in delavci samo prezira vredne, zgubarske kategorije, donosen in obetaven je en sam posel. To je poklicna ljubezen do domovine. Resda so tisti, ki delajo v tem poklicu, praviloma nesposobni, neizobraženi bedaki vseh vrst, toda njihova odlika je prav silovitost ljubezni, s katero že 20 let oblegajo ljubljeno domovino kot kakšno Aladinovo votlino, hodijo okoli nje, se prerivajo in cedijo sline nad vsemi tistimi zlatniki in srebrnino, nazadnje pa se izkaže, da so Hrvaški s svojimi tesnimi objemi preprosto zlomili hrbtenico. Vsi ti silni možaki, ti ulični postopači, ki so se prelevili v tako imenovano elito, svojo ljubljeno leta in leta z eno roko objemajo okoli vratu, z drugo pa ji praznijo žepe, javno jo obožujejo, sami pri sebi pa prezirajo kot radodarno trapo, ki se ji še sanja ne, kako jo varajo.
-
18. 10. 2013 | Mladina 42 | Hrvaška
Ker je turizem na Hrvaškem še edina panoga, ki prinaša kaj denarja, je logično, da se skuša sezona podaljšati in hkrati vpeljati nova turistična ponudba, h kateri naj bi – drugače od dolgočasnega poležavanja in pijuckanja na kaki plaži – sodila tudi vznemirljiva telesna aktivnost. Od nedavnega je zato v modi intenzivno obiskovanje vasi in mest, od tako imenovanih pasivnih, nerazvitih krajev pa vse do turistične meke, Dubrovnika. S seboj je priporočljivo jemati primerno orodje, to sta izvijač in kladivo, lahko celo kaka sekira, kakor se zdi komu priročneje. Vnaprej mora človek tudi vedeti, da je treba na prava doživetja počakati do noči, dan pa je namenjen vztrajnemu iskanju posebnih znamenj na pročeljih državnih ustanov. Ta je treba v zavetju noči odstraniti s priročnim izvijačem, kladivom ali, še bolje, sekiro.
-
4. 10. 2013 | Mladina 40 | Hrvaška
Težko bi se našlo še kaj, kar bi presenetilo Hrvate, tu se je zgodilo že prav vse, kar je napačnega in slabega, in večina ekipe je zapadla v klinično depresijo, saj je popolnoma izgubila vero v tako imenovani boljši jutri. Toda nikoli ne reci nikoli. Tistega večera je bilo dovolj pogledati srečni in nasmejani obraz voditelja osrednjega dnevnika Hrvaške televizije, pa so se narodovi dvomi, nesreče in težave nemudoma prelevili v svoje nasprotje. Medtem ko smo se vsi sijoči gnetli na kavču pred televizorjem, so nam po glavi rojila vprašanja: mar so ustavili neobvladljivo rast brezposelnosti, ki je že dosegla številko 320 tisoč?
-
20. 9. 2013 | Mladina 38 | Hrvaška
Strašansko privlačen je, ima moč, zbuja vtis, da je zelo pomemben, odgovoren do skupnosti, omogoča prijetno brezdelje, življenje na svežem zraku ... In če bi potekalo kako tekmovanje v tej disciplini, torej v kretenizmu, bi bili Hrvatje brez dvoma nepremagljivi svetovni prvaki. Poglejte jih samo, kako se zbirajo na cestah in trgih po vsej ljubi jim domovini, oboroženi s transparenti in časom, ki ga imajo očitno na pretek, kako že tedne kričijo v nasprotovanju čisto navadni pisavi, osovraženi cirilici, v kateri hoče izdajalska leva vlada zapisati imena na tistih nekaj državnih ustanovah v Vukovarju na vzhodu države.
-
6. 9. 2013 | Mladina 36 | Hrvaška
Dramolet, ki je zdaj na sporedu že dva meseca, je resnično zanimiv, saj v njem merita moči hrvaška in bruseljska birokracija, nastopajo pa tudi stranke vladajoče koalicije. Predstava se je začela, ko je Hrvaška kot kak mali prevarant skušala izigrati dogovor o uveljavitvi evropskega naloga za aretacijo brez časovnih omejitev in je le dan pred vstopom v Evropsko unijo sprejela zakon, po katerem naj bi imeli tudi zločini, nič drugače od živilskih izdelkov, rok trajanja. To naj bi pomenilo, da političnih ubojev, zagrešenih pred letom 2002, ne bo preganjala, kar je pravzaprav prozoren poskus, da bi preprečila izročitev Josipa Perkovića, nekdanjega šefa Službe državne varnosti, zloglasne Udbe, Nemčiji, kjer je bil obtožen zaradi sodelovanja pri uboju nekega hrvaškega disidenta.
-
23. 8. 2013 | Mladina 34 | Hrvaška
Njegov naslov je: Hotel Bristol, Beograd, Srbija. Na ta naslov prejema pošto, pisma, morebiti tu in tam razglednico. Toda ne gre za kakega tujca, ki se je med potjo ustavil v Beogradu, niti za pesnika, ki bi si hotel izbral, da bi tam v miru in samoti ustvarjal, pravzaprav sam sploh ni izbiral, Hotel Bristol je izbral njega. Bilo je takrat, ko je pred dobrimi dvajsetimi leti prispel v Beograd iz Hrvaške in so mu v mestu pojasnili, da ni več človek in tudi ne državljan, ampak izdajalec »naše nacionalne stvari«, zato lahko izbira med življenjem v zabojniku ali pač v Hotelu Bristol. Od tedaj živi v tej hotelski podrtiji, ki je nekoč davno, pred kakim milijonom let, doživela tudi boljše čase, sameva v sobici, veliki deset kvadratnih metrov, in piše ...
-
9. 8. 2013 | Mladina 32 | Hrvaška
Dva dogodka z enako vsebino sta v javnosti spodbudila povsem nasprotujoče si odzive, splošno javno zgražanje in popoln molk, kar dokazuje, da je hrvaška zgodovina nenehen vir nesporazumov, razlog za globok razkol v družbi.
-
26. 7. 2013 | Mladina 30 | Hrvaška
V nekih zamolklih časih niso molčali, v obdobju, ko je večina intelektualcev trdno držala jezik za zobmi, so govorili o zlu, se upirali tedanji hrvaški politiki, vojnohujskaški propagandi in ustanovitvi bizarne politične tvorbe Herceg-Bosne kot poskusa Franja Tuđmana, da bi del Bosne in Hercegovine priključil Hrvaški. To so frančiškani province Bosne Srebrene, skupina pogumnih duhovnikov, ki se je leta 1992 odkrito in ob tveganju precejšnjih neprijetnosti uprla nori ideji priključitve dela Bosne in Hercegovine Hrvaški in se tako znašla v konfliktu ne samo z uradno hrvaško etnicistično politiko, temveč tudi s svojimi brati v veri, tj. frančiškani province Hercegovine. S tistimi, na katerih območju je hrvaška vojska nemoteno izvajala etnično čiščenje bošnjaškega prebivalstva, odpirala taborišča, storila težke zločine.
-
12. 7. 2013 | Mladina 28 | Hrvaška
Ve se, koliko je bilo komunistom do njihovih počitniških hiš, zato je imela nekdanja Jugoslavija cel kup privlačnih vil, razporejenih vzdolž jadranske obale od Slovenije do Črne gore, na dalmatinskih otokih, ob vznožju Alp ... V njih je jugoslovanska nomenklatura počivala po napornih in pomembnih državniških poslih, te počitniške hiše so bile izjemno udobne in praviloma skrite pred pogledi radovednega ljudstva. Ko so se naveličali poletne vročine in žaganja škržatov, pa so se ešaloni vojaške in politične elite preselili k slovenskim jezerom; tam so bile noči hladnejše, pogled na jezero pa nič manj privlačen od tistega na morje. Res je, takratna oblast je skrbela tudi za delavski razred in proletarci so imeli prav tako pravico letovati v tako imenovanih delavskih počitniških domovih, kjer pa je bilo udobje, se razume, občutno manjše od tistega v vilah zaščitene komunistične velike divjadi.
-
28. 6. 2013 | Mladina 26 | Hrvaška
Lepo, da so nesporazumi odpravljeni in so se Hrvatje in Slovenci – kot dobri sosedje – znašli v skupni evropski družini, tik pred slovesnim sprejetjem Hrvaške v EU pa je dogovorjeno tudi vse v zvezi s prodajo slovenskega Mercatorja hrvaškemu velikanu Agrokorju. Vsakršne kritike ali sume o vpletenosti politike v to transakcijo vladajoči eliti obeh držav užaljeno zavračata in se sklicujeta izključno na prosti trg in dobre liberalne običaje. Po trditvah obeh naj se torej politični pragmatizem z ničimer ne bi bil vmešal v to, da se je Slovenija odrekla svoji veliki trgovski verigi, niti v to, da je v zameno dobila pomembno možnost vstopa na propulzivni hrvaški trg z električno energijo.
-
14. 6. 2013 | Mladina 24 | Hrvaška
Vse skupaj je bilo zelo ganljivo, človeku je šlo kar na jok ob vsej tej neizmerni količini čustev, nežnih spominov, analiz in izrazov spoštovanja, s katerimi so nekatera hrvaška občila zaznamovala 20. obletnico ustanovitve nekega tednika, ki je v popolni tišini – kot kak nezaželen otrok – preminil pred petimi leti. Med temi občili je bil celo eden od dnevnikov, dolgoletna udarna pest nacionalistične oblasti in zgled vsakršnih novinarskih spodrsljajev. Za kar preveč profesionalno pa bi seveda lahko šteli objavo novice, da je nekdanji ustanovitelj tega tednika pred kratkim dobil še eno tujo nagrado »za brezkompromisne analize ...«.
