
Heni Erceg
-
Mučna zgodba, ki govori o tem, kako se je hrvaška premierka že davno »zakonito« vselila v vojaško stanovanje, iz katerega so prej vrgli prave lastnike, je bila te dni deležna dodatne pozornosti občil, saj smo v udarni televizijski oddaji za celotno zaporedje dogodkov končno izvedeli iz prve roke, od edinega preživelega člana družine Drobac.
-
Motijo se tisti, ki trdijo, da se hrvaški politiki ne morejo dogovoriti prav o ničemer. Ravno te dni so skupaj obravnavali pomemben, strateški predlog, z uresničitvijo katerega bi se razmere v državi gotovo občutno izboljšale. Ah ne, ne gre za banalnosti, kakršna je scenarij izhoda iz krize, čeprav bodo Hrvatje vsak čas na kolenih in čeprav jim resno grozi, da bo število brezposelnih preseglo število zaposlenih,...
-
Ko sem bila pred nekaj meseci v Ljubljani, sem opazila, kako so tam skrbno, očitno pod budnim nadzorom konservatorjev in stroke, urejali mestno središče. Poleg obnove fasad je name največji vtis naredilo urejanje ozkih uličic, s katerih so odstranjevali granitne kocke in jih znova nameščali, da bi ohranili čar preteklosti na teh ulicah in trgih, zaradi katerih je Ljubljana videti kot urejeno srednje-evropsko mesto.
-
Končno! Čakali smo dvajset let, skoraj smo se že poslovili od sanj o pravni državi, takrat pa smo jo dočakali. Deluje v polnem pomenu besede. Ni variante, da bi se še kdo izmaknil budnemu očesu hrvaškega policajstva. Ki je ves čas na braniku pravne države Hrvaške. Posebej ponoči. Takrat, ko uzurpatorji mislijo, da lahko potihoma spodkopavajo krvavo priborjeno državno ureditev.
-
Dobil je glavno vlogo v dvodejanki o težkih časih. V prvem dejanju se je izkazal za odličnega igralca, v drugem je obveljal za takšnega, ki pozablja besedilo, občasno jeclja, se kar naprej moti... Ker si vsi seveda vedno bolje zapomnimo konec predstave, bo tako tudi s hrvaškim predsednikom Mesićem, ki se te dni po desetih letih poslavlja. Vendar ne bo odšel skromno, podobno kot prvi slovenski predsednik Milan...
-
Lahko bi rekli, da se na Hrvaškem zdaj, ko se je začelo novo leto, ne ve niti, kdo pije, niti, kdo plača. Precej vznemirljivo je, saj so politične razmere podobne ladji, ki je zadela ob čer, pijana posadka in obnemogli potniki pa, kot v kakšni risanki, niso prepričani, ali vidijo prikazni ali pa se pobegli bivši premier res pravkar vzpenja na ladjo, s katere je bil pred kratkim ušel, na njej pa se zdaj zibljeta...
-
Minilo je deset let od smrti Franja Tuđmana, ljubkovalno imenovanega Oče domovine, utemeljitelja sodobne Hrvaške... Te dni so njegovi oboževalci in politični dediči obiskovali njegov grob, se klanjali, se tiho solzili, pred kamerami pripovedovali anekdote, premierka pa si je privoščila celo trapasto izjavo, da je Franjo Tuđman »sanjal evropsko Hrvaško in zanjo tudi živel«.
-
V nedavnem intervjuju za Hrvaško televizijo je srbski režiser Emir Kusturica dejal, da ga vojni zločinec Radovan Karadžić niti slučajno ne fascinira zaradi zločinov, ki jih je zagrešil, saj on, Kusturica, tem zgodbam tako ali tako ne verjame, ampak bi posnel film o tem, kako premeteno je Karadžić izigraval preganjalce, film o dvojnem življenju tega zločinca...
-
Kako nazvati društvo u kojemu se zakoni donose zato da bi ih se povuklo i prije nego uđu u parlamentarnu proceduru? Demokratskim? Ili pak partijskom tiranijom u kojoj su zakoni podložni tek premijerovom diskretnom „osluškivanju pulsa naroda“, pa je tako hrvatski šef vlade odustao od zakona o porezu na nekretnine, jer je oslušnuo kako za takav harač još nije vrijeme. A onda je povukao i novi obiteljski zakon, rađen po naputcima tvrde konzervativne desnice, i prema kojemu bi država određivala što je to obitelj, pa se tako bračni par bez djece više ne bi imao pravo nazivati obitelj, nego bi tu dičnu kategoriju činili samo Josip, Marija i jato malih Isusa, svi ostali su guba nevjernička i jalova.
-
Francuski poučak (v hrvaščini)
Namrgodio se sigurno toga 16. srpnja hrvatski premijer, a prezrivo je zafrktala i šefica države, čuvši govor francuskog predsjednika Emmanuela Macrona pred članovima vlade, preživjelim logorašima, rabinima i gradonačelnicima, govor kojim je prekinuo 70-godišnji zavjet šutnje i poricanje francuske odgovornosti za Vel' d'Hiv, slučaj progona iz 1942. više od 13 tisuća Židova od kojih je većina skončala u Auschwitzu, a među njima i 4115 djece. Brojka, svakako, kudikamo manja od one stradalih Srba, Židova i komunista u hrvatskom Jasenovcu.
-
Sve je počelo kada je predsjednik Franjo Tuđman pred masom uzviknuo „Imamo Hrvatsku!“, pa svoj san odmah pretočio u stvarnost, uselivši se u ogromnu vilu u elitnom dijelu Zagreba iz koje je prethodno iselio tadašnje stanare. I danas u tom skrivenom zdanju živi njegova familja: sinovi, žena, kćer, unučad, praunučad. Po tom je modelu uskoro i njegov najdraži trgovac dobio od države dvorac čije se fotografije objavljuju tek danas kada je Agrokor omirisao vonj propasti. A koliko jučer sanjao je Ivica Todorić da u svojim dućanima ubere još malo novca, dodajući im priručne ambulante, pa kad se dođe po kruh i mlijeko, e da se na istom mjestu može iz-vaditi krv i izmjeriti tlak, ali su mu nekako objasnili da to ipak nije zgodno. Naučio je plivati i kupio besramno skupu jahtu, potom i helikopter, kako bi mogao skoknuti do svoje nove vile Medeja blizu Opatije, velikog zdanja na kilometarskoj parceli i nepristupačnim morskim sikama.