Heni Erceg
-
8. 5. 2020 | Mladina 19 | Hrvaška
Ugledni epidemiolog, član Štaba civilne zaščite Republike Hrvaške za obrambo pred pandemijo, je bil na smrt užaljen, ko ga je novinar vprašal, ali je član vladajoče stranke. Pobesil je nos in odločno dejal, da je to njegova osebna stvar. Mar res? Ali nemara gospod to šteje za neprimeren poseg v pravico do verskega prepričanja? In zakaj je sploh skušal prikriti pripadnost vladajoči stranki? Seveda zato, ker je nazadnje – zdaj, ko so se ti ljudje odločili, da bodo življenje popolnoma normalizirali, da bodo odpravili omejitve, odgovornost za vse v zvezi s pandemijo pa naprtili državljanom – postalo kristalno jasno, da so ti številni štabovci od državne do mestne ravni vsi po vrsti člani vladajoče stranke predvsem zato, da bi bilo tudi to »vojaško zmago« mogoče pripisati izključno HDZ.
-
24. 4. 2020 | Mladina 17 | Hrvaška
Češki predsednik je državljanom položil na srce, naj letos poleti ne potujejo iz države. Večina Čehov tradicionalno letuje na hrvaški obali, najpogosteje na dalmatinskih otokih. Naj državljani ostanejo doma, so priporočile tudi druge evropske države, vendar Hrvaška ni ena izmed njih. Njena oblast si je sredi pandemije in skrajno represivnih ukrepov zamislila tako imenovani koridor, karkoli naj bi to že pomenilo, po katerem bi turisti iz Češke prihajali v kraje ob Jadranskem morju, posebej tja, kjer okužb ni bilo. Hrvaški premier se je že pogovarjal s češkim kolegom, z zamislijo o sanitarnem koridorju, ki je v resnici zgolj navadna vožnja po avtocesti in potem prevoz s trajekti na otoke, pa je seznanil tudi avstrijskega in madžarskega premiera. Tako naj bi os nekdanje avstro-ogrske monarhije ob pomoči vladajočih desničarjev in članov evropske ljudske, nacionalistične stranke poskušala zmanjšati katastrofo, ki je doletela hrvaški turizem, tisto »proizvodno« panogo, na katero je hadezejevska oblast že davno stavila vse. Zaradi nje so iz celotnih mest, kakršni sta Split in Dubrovnik, izselili prebivalce, mesta pa spremenili v apartmajska prenočišča.
-
10. 4. 2020 | Mladina 15 | Hrvaška
Pred časom sem bila v Dubrovniku na neki prireditvi v tamkajšnjih Lazaretih. Mogočni sklop zdaj obnovljenih poslopij so na pečinah tik nad morjem zunaj mestnega obzidja postavili že davno, vanj pa so v strogo karanteno zaprli bolnike z lepro, torej gobavce, izobčence in nevarne prenašalce neozdravljive bolezni. Gledala sem te razpotegnjene prostore z le nekaj okenci brez šip, samo z rešetkami, odprtinami, skozi katere so iz družbe izobčeni odpadniki lahko ugledali košček svobode, majhno zaplato morja, in slišali zamolklo bučanje valov, ki so butali ob skalne stene, na katerih stojijo Lazareti.
-
27. 3. 2020 | Mladina 13 | Hrvaška
Silaki so se razigrali na valu neizmernega človeškega strahu pred pandemijo, ki jo doživljamo. Ne samo tisti v Srbiji, predsednik vsega živega Aleksandar Vučić, ki terorizira in neznosno ponižuje državljane; upokojencem je recimo – potem ko je mimo parlamenta uvedel policijsko uro – dopustil izhod iz stanovanja samo v nedeljo od štirih do sedmih zjutraj. Do danes je sicer že zamenjal strategijo in zdaj prisega na uveljavljanje uspešne prakse bogate in razumne Južne Koreje, kjer so od prvega dne vztrajali pri čim bolj množičnem testiranju in tako omejili grozo, kakršna je brez izjeme zajela Evropo, celo države, ki po bogastvu ne zaostajajo za Južno Korejo. Toda Vučić ni edini izkoristil tega bolečega trenutka v svetovni zgodovini, katerega posledic si v resnici ne znamo predstavljati, za drobnjakarsko diktatorsko promocijo samega sebe, podoben scenarij vzpostavljanja policijske države – le na zunaj nekoliko bolj civiliziran – uresničujejo tudi na Hrvaškem.
-
13. 3. 2020 | Mladina 11 | Hrvaška
»Gospa, vaših duševnih bolečin ni mogoče ovrednotiti s sto tisoč kunami, kolikor ste zahtevali, ampak le s polovico tega zneska,« je kamnito obličje pravice v Zagrebu izračunalo denarno odškodnino za vse trpljenje žrtve iz taborišča Kerestinec, priložnostno poimenovanega Prenočišče za vojne ujetnike, v katero je prispela neke noči leta 1992. Hrvaški vojaki so jo skupaj s soprogom privedli na zaslišanje, ker se je malo pred tem vrnila iz Bosne, kjer je bila na obisku pri hčeri in materi, to pa se je zdelo organom oblasti sumljivo. Soproga so hitro izpustili, ker je bil tudi sam hrvaški vojak, njo pa so premestili v Kerestinec pri Zagrebu.
-
Na sicer miren zgodnji večer se je v eni od odročnih četrti hrvaškega glavnega mesta odigravala prava drama. Razburjeni reporterji sprva niso vedeli, ali so tam, v tisti stavbi, odkrili skrivnostnega prenašalca koronavirusa, ki noče k zdravniku, ali … No, kakorkoli že, izvedeli smo, da je »bila ura 18.40, ko je v uredništvu Jutarnjega lista pozvonil telefon in reporterji so se še istega večera odpravili na navedeni naslov. Pred enim od vhodov v stavbo sta v resnici stala policijska audija. Eden od njiju je bil službeni audi črne barve z voznikom.« Potreben je bil, priznajte, nemajhen pogum, da so se odpravili na kraj morebitne nevarnosti, pa vendar, novinarska žilica je od vraga, neutrudno žene človeka, da bralce obvešča o pomembnem, v opisanem primeru za vsesplošni interes celo usodnem dogajanju. Govorimo torej o pojavitvi smrtonosnega virusa v Ulici Charlesa Darwina v Zagrebu ali vendarle zgolj o zasebni zabavi, zaradi katere so sumničavi sosedje, pripravljeni sodelovati z mediji, v resnici poklicali v uredništvo Jutarnjega lista, od koder so na kraj dogajanja takojci poslali reporterje? Tako se je rodila za družbeno skupnost in še posebej za novinarsko srenjo vzorčna zgodba o ničemer, opremljena z žgečkljivima uredniškima naslovom in podnaslovom, s kronologijo dogajanja, neostrimi posnetki nadzorne kamere s stavbe, fotografijo gostitelja in lastnika stanovanja ter njegovim življenjepisom. Vse skupaj je bilo naslovljeno Skrivna večerja in podnaslovljeno Kam je šel predsednik po slovesni inavguraciji?.
-
Thomas Kemmerich je en sam dan vodil vlado nemške zvezne dežele Turingije. In kaj je storil ta član Liberalnodemokratske stranke, da je moral odstopiti s položaja predsednika in razpisati nove volitve? So mediji odkrili, da je večina njegovih sodelavcev skorumpirana, kot se že nekaj tednov dogaja hrvaškemu premieru, obdanemu s kopico lopovskih ministrov in članov stranke, čeprav on zaradi tega ni odstopil, ampak si obeta novo volilno zmago HDZ? Ne, nič takega ni bilo, saj bi v Nemčiji stranka, četudi bi bila precej manj skorumpirana od nesrečne lakomne hrvaške ekipe, gotovo občutila resne posledice, šlo je za nekaj s hrvaškega vidika popolnoma banalnega. Pred kratkim izvoljeni predsednik vlade Turingije je ponudil odstop »samo« zato, ker mu je pri vzponu na oblast odločilno pomagala Alternativa za Nemčijo, skrajno desna stranka, naklonjena nacizmu in revizionističnemu prikazovanju zgodovine. Čeprav se AfD niti od daleč ne more primerjati z našimi proustaškimi radikalci, niti se njeni člani ne bi drznili pozdravljati z nacističnim pozdravom »Sieg heil!«, je dovolj fašistično usmerjena, da je bil njen vstop v deželno vlado čez noč označen za nevarnega in nedopustnega v demokratični ureditvi.
-
Pred 75 leti so zavezniki osvobodili Auschwitz, najstrašnejše koncentracijsko taborišče, pred natanko toliko leti je bilo osvobojeno tudi hrvaško ustaško taborišče Jasenovac. Te dni se ves svet spominja holokavsta in nacističnih zločinov, h katerim je mala Hrvaška prispevala znaten delež, saj je na svojem ozemlju iztrebila celotno judovsko skupnost in poleg te še srbsko in romsko. Vendar so v Hrvaški temu datumu, ki naj bi bil v svarilo svetu, pa tudi njej sami, namenili komaj kaj pozornosti. Zgolj isti spletkarji kot vedno so na Trgu žrtev fašizma v Zagrebu položili 75 nageljnov v znak spomina na holokavst in osvoboditev Auschwitza. Nekdanja hrvaška predsednica se je v Izraelu kakopak udeležila velikega shoda svetovnih državnikov in tam iz sebe iztisnila nekaj besed o strahotah tujega fašizma, nič pa o domačem, avtohtonem, tistem, ki v zavesti naroda nikoli ni bil deležen zasluženega prezira in ga tudi ne bo, vse dokler bodo državi vladali ustašofili in vse dokler bo imela oblast svojo vplivno zastrupljevalko, Hrvaško televizijo.
-
Kaj imata skupnega kalašnikovka in električni grelnik? Načeloma nič, ker je kalašnikovka smrtonosno orožje, grelnik pa bi moral biti vir toplote v mrzlih zimskih nočeh. Razen če ne živite na Hrvaškem, kjer oboje lahko postane smrtonosno orožje. Tako je neki mladenič s kalašnikovko sredi belega dne v središču Splita ubil tri mlade ljudi z narkomanske scene, potem pa puško, iz katere je izstrelil 36 nabojev, nekatere v žrtve, druge v avtomobil s potniki, po naključju parkiran na kraju pokola, odvrgel v zabojnik za smeti. Po dejanju se je odpravil domov, se preoblekel in skupaj z očetom odšel v bife v neposredni bližini policijske postaje. Tam so ga aretirali. Noč pred to surovo likvidacijo v Splitu – vsi vpleteni vanjo imajo zajetne policijske kartoteke, a zgolj tu in tam kratek čas prebijejo v zaporu – noč pred tem torej je v nekem domu za starejše, kot so lastniki ponosno imenovali skromno lesenjačo, najverjetneje neki grelnik povzročil požar, ogenj in dim pa sta nato pogoltnila leseno barako, pri čemer je umrlo šest njenih stanovalcev.
-
V Splitu imajo hude težave. Mestni oblasti je desničarska vrhuška ukazala, naj, kolikor le mogoče hitro, poišče kakega »borca za hrvaško stvar« in mu še hitreje postavi spomenik, ker se na predsedniških volitvah zapleta. V Splitu je v prvem krogu volitev sedanjo predsednico premagal kandidat socialdemokratov in levice, podobno je bilo na Reki in v Zagrebu, torej v večjih urbanih središčih. Takšen volilni izid je bil dovolj za preplah in mobilizacijo na podlagi gorečnosti za hrvaško stvar, najbolje tisto izpred sto let. To vedno vžge. Mestni očetje in še posebej župan, sicer poslušni predsedničin psiček, so si pulili lase in tarnali, kajti kako naj v Splitu najdejo kakega uglednega ustaša, svojega, pristnega, ko se vendar ve, da jih je bilo v tem mestu med drugo svetovno vojno le za prste ene roke, saj je bil Split popolnoma antifašističen. V partizanih je bilo kar 12 tisoč Splitčanov, padlo jih je skoraj 4000, v mestu pa je bilo v narodnoosvobodilno gibanje vključenih 15 tisoč prebivalcev. Kako zdaj, v tem kratkem času do drugega kroga volitev, v katerem bi se sedanja predsednica zlahka obrisala pod nosom, kar bi pomenilo, da bodo položaj »zasedli komunisti«, kot je panično posvaril neki stari hadezejevski jastreb, sicer tudi sam nekoč član komunistične partije, kakor večina današnjih članov vladajoče stranke, kako torej tako na vrat na nos najti kakega zglednega borca za Hrvaško, ustaša? Kako pokazati omejenemu ljudstvu, da ena sama stranka od nekdaj ve, kaj je najboljše za Hrvaško? Kajti tega zagotovo ne ve komunistična sodrga, katere edini cilj je bil že takrat ustvariti Jugoslavijo in zatreti vsakršen spomin na Neodvisno državo Hrvaško, »izraz tisočletnih prizadevanj Hrvatov za svojo državo«. Pa čeprav fašistično. Never mind! Samo, da je naša, etnično čista in prežeta s sovraštvom.
-
20. 12. 2019 | Mladina 51 | Hrvaška
Ko so postavili venec iz raznobarvnih vrtnic, je nemška kanclerka, sključena od napora, še poravnala trakova v barvah nemške zastave, ki sta visela z venca, prav kot to napravi skrbna ženska, ko krasi kaj, kar se ji zdi pomembno. Potem je govorila, kako se sramuje strahotnih zločinov rojakov, pogumno prevzela odgovornost za zlo, ki so ga Nemci prizadejali svetu in človeški civilizaciji, naštela je vse, prav ničesar ni izpustila, niti plinskih celic, prisilnega dela, lakote, mraza, počasnega umiranja … Končala pa je s tem, da je bil Auschwitz samo njihov, nemški zločin. »Oświęcim je na Poljskem, toda že leta 1939 je bil Auschwitz del nemškega rajha, nemško uničevalno taborišče, ki so ga upravljali Nemci. To se mi zdi pomembno poudariti. Pomembno je nedvoumno identificirati storilce. Mi Nemci dolgujemo to žrtvam in sebi.«
-
6. 12. 2019 | Mladina 49 | Hrvaška
Je uspešna in marljiva ženska, pevka, ki z lahkoto polni dvorane po vsej nekdanji skupni državi; celo tisti, ki prezirajo to glasbeno zvrst, segajočo od osladnega popa do folka, priznavajo, da so njeni koncerti izpeljani z vrhunskim profesionalizmom. Dela že od otroštva in vztrajno gradi kariero ene od najbolj znanih pevk na tem območju. Drzna in samosvoja pred časom ni omahovala, ko so ji ponudili gledališko vlogo v predstavi Gospoda Glembajevi Miroslava Krleže, in s tem povzročila zgražanje tako imenovane intelektualne Hrvaške, ki – čeprav le s težavo prebira Krležo – ni mogla požreti, da je pevka popevčic stopila na odrske deske v hramu hrvaške kulture. In to celo s Krležo.
-
22. 11. 2019 | Mladina 47 | Hrvaška
Ki je kot zrcalo, izziv, ljubljeni četnik ali dragi ustaš. Celo v isto skupino evropskih ljudskih predstavnikov sodita, v skupino, ki ji je mar zgolj blaginja ljudstva, zato bi srbski predsednik moral priti na kongres Evropske ljudske stranke v Zagreb, a je dolgo omahoval in nazadnje udeležbo odpovedal. Pa ne, da bi bil bojazljivec, pravi, v resnici s prihodom v hrvaško prestolnico ni želel še dodatno poslabšati odnosov med državama, poleg tega je tu še položaj Srbov na Hrvaškem. Ni si mogel kaj in je dodal, kako Hrvate pekli, ker se Srbija spet dviga in ni več na kolenih.
-
8. 11. 2019 | Mladina 45 | Hrvaška
Od tistih časov je Hrvaška doživela pravo inflacijo pavlih, ki jih sicer nihče več ne imenuje tako, zasedli pa so vse pomembne položaje, prav do najvišjega vodstva države. Pa vendar, če bi se ti pavlihe pošteno pomerili med sabo, bi si po vseh merilih prvenstvo med njimi brez dvoma zaslužila sedanja predsednica, trdno odločena, da si bo na bližajočih se volitvah zagotovila še pet let na tem položaju. V nasprotju z vedenjem nekdanjih benignih splitskih pavlih so učinki burkaštva Kolinde Grabar Kitarović resno maligni, zaključni račun njenega mandata dobiva podobo dolgotrajne retorične grozljivke, ki je vrhunec dosegla prav zdaj, z začetkom predsedniške kampanje.
-
25. 10. 2019 | Mladina 43 | Hrvaška
Nemška vlada je sklenila, da bo odslej 13. februar državni praznik in da bo dela prost dan, da ga bodo ljudje lahko dostojno praznovali. Na ta dan so leta 1945 zavezniške sile bombardirale Dresden in ga zravnale z zemljo, pri tem pa ubile najmanj 25 tisoč ljudi. Zakaj zaboga so se Nemci odločili, da bodo prav ta smrtonosni dan iz celote svojega vojaškega poraza razglasili za praznik? Ob katerem si bodo ljudje privoščili pivo in klobase. Ja, tako bi bilo v kaki distopiji, v kaki drugi, ponoreli državi, toda ne, nemška vlada ni imela v mislih takšnega ciničnega odloka.
-
11. 10. 2019 | Mladina 41 | Hrvaška
V fini, katoliški Hrvaški ni bilo opaziti nikakršnega razburjenja, spletni portali niso pregoreli zaradi obilice ogorčenih sporočil, katerih pisci bi se zgražali nad pravosodjem, ker je že drugič oprostilo dvojico morilcev, na ulice niso pridrli zgroženi veterani, ki bi zahtevali odstavitev sodnikov in pravico za žrtve. Le drobna notica je poročala o sodbi, s katero so dva pripadnika elitne enote hrvaške vojske oprostili krivde za pokol šestih prebivalcev vasi Grubori po »zgledno« izpeljani vojaški akciji Nevihta leta 1995.
-
27. 9. 2019 | Mladina 39 | Hrvaška
»Kdor na javnem mestu žali moralna čustva državljanov, bo kaznovan z denarno kaznijo od 50 do 200 nemških mark ali z zaporno kaznijo do 30 dni.« Tako se glasi eden od členov hrvaškega zakona o prekrških, ker pa je za opičjaka, ki bi žalil čustva državljanov, predvidena kazen v nemških markah, ki že davno niso več v rabi, bi bilo mogoče sklepati, da gre za prastaro ostalino. Vse kaže, da je suverena in samostojna Republika Hrvaška preprosto prepisala zakon o prekrških države Jugoslavije. Ki je že davno ni več. A kot da je še vedno tu. Kajti prepisane niso samo kazni za tiste, ki »žalijo moralna čustva državljanov«, tudi »prekrški« so enaki. Danes se je še vedno – tako, kot se je bilo včasih – mogoče pregrešiti zoper izmišljene nacionalne simbole. Nekoč je jugoslovanska čustva lahko globoko užalilo prepevanje banalne rimarije Vila Velebita, jugoslovanski domoljubi so radi prijavljali tovariše, ki so v krčmi opiti jecljali to pesem, jugoslovanski biriči so jih aretirali, sodnik pa obsodil »zaradi žaljenja moralnih čustev državljanov«. V obrazložitvi je pisalo, da gre za nacionalistično pesem, ki pomeni grožnjo bratstvu in enotnosti, zato so slehernega brezveznika, ki je bil kdaj aretiran, ker je prepeval o Hrvatih, zaljubljenih v svoj »smilj« in gorske »stene«, v novi Hrvaški razglasili za junaka, nacionalno junaštvo v obliki prepevanja o »vili vseh Hrvatov« pa je bilo v življenjepisu pomembnejše od vsake fakultetne diplome.
-
13. 9. 2019 | Mladina 37 | Hrvaška
Tiste sobote sta oba prišla v skupno pisarno avtokluba v Zagrebu, on šef, ona tajnica, da bi pripravljala njegovo knjigo Vpliv vere na šport. Kajti on je prizadeven in poleg tega še izobražen, zato kot po tekočem traku piše knjige s kleronacionalistično tematiko, saj želi bralcem čim bolj približati zaupanje v boga in vero v narod. Ko se je delovni čas iztekel, se je ona napotila proti izhodu, on pa je planil nanjo. In jo skušal posiliti.
-
30. 8. 2019 | Mladina 35 | Hrvaška
Soseda sta se sprla zaradi parkirnega prostora, zapele so pesti in eden od njiju je pretepen in v predinfarktnem stanju končal v bolnišnici. Nič novega za Hrvaško, pa vendarle ta zločin iz sovraštva –pretepeni je bil Srb – razkriva vso absurdnost hrvaškega vsakdanjika. Izkazalo se je namreč, da pretepeni ni nikakršen četnik, kot ga je ljubkovalno imenoval dragi sosed, ki ga je na to napeljal možev srbski priimek, ampak je celo član vladajoče stranke in o tem generatorju sovraštva ne razmišlja kot o krivcu za vsesplošno grozljiv odnos do manjšine, katere pripadnik je, ampak je prepričan, da gre zgolj za dejanja posameznikov … Hkrati se je tudi izvedelo, da je napadalec zaposlen pri policiji in torej zagotovo prav tako član partije. Potemtakem smo dobili bizaren spopad na desnici. Hočem reči, ljudje bi se morali temeljito pozanimati, preden se lotijo pretepanja soseda s srbskim priimkom ali koga, ki govori ekavsko, kajti v resnici je prav ta lahko njihov partijski tovariš.
-
16. 8. 2019 | Mladina 33 | Hrvaška
Kopica ljudi se zdaj čudi opaznemu razraščanju nasilja, analizirajo ga in sociološko modrujejo o pojavu, posebno izrazitem v Splitu – kje drugje kot v mestu, ki je od nekdaj najiskrenejše ogledalo splošnih političnih razmer v državi. Pravijo, da je odgriznjeno uho ali razbiti nos dekleta, ki je poskušalo sesti v taksi, neki »gospod« pa je bil prepričan, da ima prednost on, in jo je treščil s pestjo, ali trebuh, razparan z nožem v zgodnjih jutranjih urah pred nočnim klubom, znanim po razuzdanih zabavah, v neki stanovanjski četrti … pravijo, da je vse to in še veliko drugega posledica razcveta turizma, spet še zlasti v Splitu, ponorelem turističnem središču. Kjer dan za dnem poteka vojna med taksisti, ki jih je malo morje, vsi, zakoniti in nezakoniti, pri isti skledi, zato pojejo pesti in izvijači, luknjajo se gume, vse to pa je samo del neznosne histerije, ki vlada v mestu. Tisti redki, ki v kleti nimajo apartmaja s pogledom na obutev mimoidočih na mestnih pločnikih, so vredni prezira, njihova opozorila veljajo za protidržavno nerganje, nebrzdani pohlep po kakem evru več je povzročil omračitev uma meščanov in urbanistični propad mesta. Tako je v Splitu postalo sprejemljivo celo prebijanje zunanjih zidov stanovanjskih stavb, da bi delija lahko napravil teraso za svoje goste, in to točno pod oknom stanovalcev, ki se, pravi bedaki, ne ukvarjajo s turizmom. Brezobzirno uničevanje javnih prostorov, skaženi videz celotnih mestnih četrti, napad na urbanizem so oblike nasilja, katerega posledic ni mogoče odpraviti.
-
2. 8. 2019 | Mladina 31 | Hrvaška
»Te izmečke je treba zapreti, do smrti bi morali biti na prisilnem delu,« si je zaželel italijanski podpredsednik Matteo Salvini, ki je takoj vedel, da so za smrt rimskega policista odgovorni priseljenci iz Afrike. Izbruhi sovraštva njegovih privržencev so preplavili medijski prostor, fašisti pa niso pozabili na križ pribiti niti mlade kapitanke reševalne ladje Carole Rackete, ker je »te morilce pripeljala v državo«. Pred nekaj tedni kapitanka ni upoštevala zahteve, naj več deset izčrpanih migrantov z ladje preprosto pomeče v morje, ampak ji jih je uspelo spraviti na kopno, zato pa bi skoraj končala v zaporu. A medtem ko so italijanski desničarji histerično razvnemali nizke strasti, se je izkazalo, da karabinjerjevi morilci niso nesrečniki z vzhoda, ampak mladenič iz ugledne kalifornijske družine.
-
19. 7. 2019 | Mladina 29 | Hrvaška
Odstavitev ministrov, vpletenih v korupcijo, mešetarjenje z zemljišči in nepremičninami, bi bila stvar gole politične korektnosti in dobrega okusa, vendar se ni odločil zanjo, ampak je afere paranoično razglasil za medijsko zaroto. Šele po razkritju mučnih podatkov o kriminalnih dejanjih ministra za upravo je tega vendarle odstavil, drugi iz majave vlade, ki je z državno lastnino gospodaril, kot bi bila njegova, pa je odstopil sam. Odstavljeni Lovro K. iz vasice na otoku Braču, ki je nekaj kvadratnih kilometrov privlačnega kmetijskega zemljišča na pravljičnih obronkih Vidove gore za drobiž kupil zase in za sumljive prijatelje, nato pa poskrbel za spremembo namembnosti, zaradi česar je cena kvadratnega metra zdaj zazidljivega zemljišča poletela v nebo, ni kak izstopajoč kriminalec. Pooseblja ureditev, za vladajočo stranko značilno že vse od začetka, od časov, ko si je njen prvak in predsednik države Franjo Tuđman prisvojil ogromno vilo v elitni zagrebški četrti. Ureditev, utemeljena na korupciji in klientelizmu, je preprosto lastna vsaki vladi HDZ, torej tudi sedanji, ki jo številni ministri dan za dnem blatijo z različnimi aferami. Če bi premier premogel vsaj kanček spodobnosti, bi razpisal predčasne volitve, namesto da skuša vrzeli v vladi zapolniti s prebrisanimi polinteligenti, ki so najprej izropali družbena podjetja, nato pa kremplje stegnili še po naravnih bogastvih in kot terminatorji uničili in preprodali najlepša naravna območja na otokih Braču, Hvaru, Šolti … ter obogateli z njimi.
-
5. 7. 2019 | Mladina 27 | Hrvaška
Čudovita prispodoba so ti »spotikavci«. So komaj vidno, a močno delujoče opozorilo na zanikanje obstoja in uničevanje celotne etnije. Obnje se v resnici ni mogoče spotakniti, vendar mora vsak, ki hodi na primer po berlinskih ulicah, prej ali slej opaziti v cestni asfalt vstavljene medeninaste ploščice z imeni ljudi, ki so nekoč živeli na teh naslovih. Potem pa jih nenadoma ni bilo več in nikoli se niso vrnili na svoje berlinske domove. Zamisel nemškega umetnika Gunterja Demniga o spotikavcih, ki naj bi opominjali na posamično in skupno tragedijo evropskih Judov, so do danes udejanjili v 700 evropskih mestih. Spotikavcev je 70 tisoč, napis na vsakem pa se začne s »Tukaj je delal …«, »Tukaj je živela …«, »Tukaj je predaval …«. Vsakega izdelajo ročno, popolnoma drugače, kot so ravnali v nacističnih tovarnah za množično proizvodnjo smrti, kjer so Judom odvzeli ime, poklic, osebnost in nato še življenje.
-
21. 6. 2019 | Mladina 25 | Hrvaška
Veste, kako je biti Srb na Hrvaškem? Večina Hrvatov bi na to v resnici ironično vprašanje s plakata, s katerim je vodilna srbska stranka nastopila pred evropskimi volitvami, odgovorila, eh, ti Srbi, morali bi biti srečni že zato, ker jim je sploh dovoljeno živeti na Hrvaškem, manjšina pa bi malodušno ugotovila, da se Srbom godi enako slabo kot Hrvatom. Iz odgovorov torej razberemo bodisi nezatrto nacionalistično sovraštvo bodisi popolno nezanimanje za nedopustno bridko usodo naroda, katerega pripadniki so se, občutno zdesetkani, odločili, da bodo vendarle še naprej živeli na Hrvaškem, ker so se tu rodili, ker so njihovi predniki tu živeli več stoletij, ker so tu preživeli pogrome nekdanje ustaške države, čeprav jih danes pesti novi hrvaški fašizem.
-
7. 6. 2019 | Mladina 23 | Hrvaška
Igralka je, ne nastopa ravno v kakih pomembnih vlogah, jo je pa pogosto videti na Playboyevih straneh. Zato mnenje o njej izhaja iz tipično moške podcenjujoče predstave o silikonski plavolaski, s čimer je sama po sebi izključena vsaj približno dostojna raven inteligence. Vendar ni tako, na grozo številnih mačo možakov, ki so, tudi tisti najbolj butasti, prepričani o moči svojega razuma. Predvsem političnega. Je politična aktivistka, članica panevropskega levega gibanja DiEM25, že nekaj let se javno zavzema za reševanje številnih družbenih vprašanj – za pravice živali in boj proti podnebnim spremembam, za pravice beguncev. Sodelovala bo v razpravah na evropskih univerzah, v Franciji, kjer zdaj živi, pa je znana zagovornica »rumenih jopičev« in zna odlično ubesediti razloge za bes brezpravnega delavskega razreda v tej državi. Že leta podpira ustanovitelja WikiLeaksa Juliana Assangea in je naklonjena protestom proti varčevalni politiki, ki izčrpava evropski delavski in srednji razred. Je torej Pamela Anderson samo »butasta blondinka«, starleta ali je izobražena ženska, katere politični aktivizem si zasluži pozornost in spoštovanje?
-
24. 5. 2019 | Mladina 21 | Hrvaška
Nemška kanclerka se je tik pred evropskimi volitvami odločila obiskati slabega, nevzgojenega učenca, ki ga mirno lahko prištejemo k še slabšim vzhodnoevropskim šolarjem iz nekdanjega komunističnega bloka, pretirano podžganim s sebičnim nacionalizmom. Ob zatonu politične kariere očitno ni več pozorna, kam jo zanese pot, in tako je prišla na obisk k hrvaškim desničarjem, da bi izrazila zadovoljstvo z vsesplošnim napredkom države. To se je zgodilo točno na dan, ko je hrvaška vlada poslala v stečaj ladjedelnico Uljanik, tako da bo gospa Merkel prav kmalu lahko k sebi vzela 1200 ponižanih delavcev. Kot poslušno in poceni delovno silo. Eh, če te pred bližajočimi se volitvami podpre Merklova, ti greben še bolj zrase, poleg tega postane jasno tudi, kako malo možnosti (ali sploh nobenih) ima levica v teh krajih, v takšnem okolju. Pa vendar je tale Merklova prava zajebantka, ker kako bi ji sicer prišlo na misel, da bi prav s hrvaškim premierom razglabljala o pošasti nacionalizma, ki zdaj uničuje Evropo in njene vrednote in proti kateri naj bi se skupaj borila. Kakor da ne ve, da se je izkrcala v mračni močvari, ki ji vladata ksenofobični nacionalizem in prezir do vseh vrednot, na katerih naj bi bila utemeljena Evropa.
-
10. 5. 2019 | Mladina 19 | Hrvaška
Hrvaška predsednica je rekla: »Roganje žrtvam na mestu zločina je civilizacijski poraz za neko družbo, nesprejemljiv revizionizem in rehabilitacija politike, za katero ni prostora v sodobni Evropi.« To se je nanašalo na norenje vojnega zločinca Vojislava Šešlja v kraju Hrtkovci v Vojvodini, od koder so leta 1992 množično izgnali Hrvate. In dodala, da je »porazno, da srbska država leta 2019 dovoli zborovanje istih ljudi v Hrtkovcih, simbolu trpljenja Hrvatov Vojvodine«.
-
26. 4. 2019 | Mladina 17 | Hrvaška
Pametni ljudje so zaskrbljeni za prihodnost Bosne in Hercegovine, toda hudiča, kako da njihova svarila, da bi v tej državi spet lahko izbruhnili spopadi, veljajo – prav kakor na začetku devetdesetih let – za pretirano zloslutna, celo preganjavična. Čeprav Hrvaška tam nemoteno izvaja vohunsko vojno in je ob razkritju, da so hrvaške tajne službe poskušale novačiti državljane Bosne za svoje mračnjaške protibošnjaške naklepe, premier le cinično odmahnil z roko. Sicer pa je že nekaj let, odkar sta na oblasti desničarska HDZ in posebej predsednica države, vmešavanje v notranje zadeve Bosne edina pomembna zunanjepolitična dejavnost Hrvaške. Zato je uradni Zagreb dejansko v celoti prevzel politiko HDZ BiH, lahko pa rečemo tudi nasprotno, politiko popolne usklajenosti in sodelovanja te stranke s fašistično Republiko srbsko v skupni akciji rušenja BiH. Pri pokroviteljskem odnosu do sosednje države Hrvaška zahrbtno izkorišča svoje članstvo v EU in dogaja se, da je edina članica unije, ki glasuje proti izvozu nekaterih bosanskih izdelkov, kot se je zgodilo recimo nedavno, ko je dala veto na izvoz piščančjega mesa nekaj malih proizvajalcev iz BiH na trg EU.
-
12. 4. 2019 | Mladina 15 | Hrvaška
Boleče, res nevzdržno je, da cerkev na Hrvaškem komaj životari s tisto miloščino – milijardo kun na leto –, ki ji jo država redno izplačuje iz denarja, zbranega od vseh državljanov. Dušnim pastirjem ni lahko, škofje obupujejo, pa tudi sam šef hrvaške katoliške cerkve je pripravljen, preden ga bodo zamenjali, to pa bo vsak čas, vrniti del zajetne vsote, ki se je kot po čudežu znašla na njegovem zasebnem računu v vatikanski banki. Medtem se morajo božji namestniki znajti, kakor vejo in znajo. Tako se je župnik v nekem podeželskem mestu domislil, da bi uredil Križev pot in zabetoniral blatno pobočje, in ker denarja ni, je župljane pozval, naj darujejo najmanj po sto kun, tistim, ki bodo dali več ali še več, pa bodo ob Križevem potu postavili plošče z imenom. Veliko hrvaško srce zagotovo ne bo omahovalo, ljudje bodo dali svojemu župniku, prav tako kot čredno sofinancirajo shod pri Pliberku, kjer zbrani slavijo »pobite nedolžne« ustaše.
-
29. 3. 2019 | Mladina 13 | Hrvaška
Pred kratkim je na Hrvaškem potekal množični protest novinarjev zaradi številnih tožb, ki dušijo svobodno in kritično novinarstvo, toda zdi se, kot da je protest bil, a ga v resnici ni bilo. Premier je vzvišeno preslišal vse pripombe novinarjev, potem pa zavestno razširil laž o predsedniku Hrvaškega novinarskega društva, češ da naj bi bil odpoved na HTV dobil, ker je žalil urednico, ne zaradi opozarjanja na cenzuro. Hrvaški premier je torej po potrebi lažnivec, pa tudi nasilnik, kajti kaj drugega kot prikaz moči in preteča obramba nasilneža sta bili tista železna ograja okoli vladnega poslopja in kopica do zob oboroženih policistov, ki so varovali premierov brlog pred mirno in spodobno novinarsko skupnostjo.
