Škofja Loka v snegu

Maja Novak

16. 3. 2012  |  Mladina 11  |  Ihta

Sobica je revno opremljena, majavi okviri oken pod poševnim stropom so razpokani in ne tesnijo. Mraz je. Zunaj nesnažno sneži: nekakšna Groharjeva Škofja Loka v snegu. Starka umira, v rokah stiska knjigo z razbarvanimi platnicami, pismenke na hrbtu so cirilične, mogoče grške. Onstran vrat se na lesenih stopnicah v tesni, obokani cevi stopnišča zbirajo babnice z razpokanimi, razbarvanimi obrazi in stikajo glave; ženskin sin, pravijo, je osebni tajnik gubernatorja v Moskvi. (Od kod, vraga, zdaj Moskva, če smo v Škofji Loki?!) Osebni tajnik gubernatorja, mati pa umirajo v tolikšni bedi. Ko ženska končno izdihne, ji iz rok nežno vzamejo biblijo. Med stranmi Svetega pisma so bankovci visokih apoenov, gladki kot novi, velikanski, ogromni kot listi platan. Biblija je natrpana z njimi, vsaka stran je od druge ločena z bankovcem. Očitno je sin mami kljub vsemu pošiljal denar, ona pa – ali ga je hranila, ker so ji bili bankovci kot nekaj, kar je prišlo iz njegovih rok, ljubši od tega, kar bi kupila z njimi, ali ker ni marala biti odvisna od njegove pomoči, ali celo, ker je v očeh sosed hotela veljati za revno, da bi očrnila sina?

Ja, odvratno kot kak Cankar. Dopoldne istega dne sva z Zdravkom Dušo ob kavi ugibala, ali so bile moje jutranje sanje res moje ali pa se mi je sanjalo nekaj, kar sem kdo ve kdaj prebrala v kdo ve katerem romanu Dostojevskega. Uganka vse do danes ni rešena, Duša pa je menil, da zgodbo lahko vsekakor zapišem, ker šteje literarna obdelava, ne prvotno avtorstvo ideje.

Slovenski državi zamerim, ker ustvarja situacije, ki jih ni mogoče opisati drugače, kot da rečemo, da so patetične.

Že, ampak ... Na prvi pogled se res zdi, da je čas kot nalašč za tovrstne zgodbe. Samo na vse tiste ženice pomislite, ki so konec lanskega leta tako pridno vračale varstveni dodatek, da bi njihovi najbližji in najdražji lahko podedovali njihove podrtije. Pozornosti je vredno že vprašanje, zakaj ta slovenska obsedenost z lastno hišo, zakaj se ta celo največjim siromakom zdi samoumevna in zakaj so bile nesrečnice tako trdno prepričane, da njihovi otroci komaj čakajo na njihovo ubožno zapuščino. Zlasti pa bi bilo treba popisati hromeči strah, ki je navdajal duše teh pomanjkljivo obveščenih, najbrž pa tudi brez svoje krivde pomanjkljivo izobraženih gospa, da so se trumoma zgrinjale na centre za socialno delo in se drhteče po vsem telesu odpovedovale temu, kar naj bi jih ohranjalo žive; in udariti bi bilo treba čez državo, ki ji sploh pade na pamet perverzna ideja, da socialna pomoč ni pomoč, temveč posojilo. Skratka, na prvi pogled se res zdi, da današnja družba odprtih rok čaka na pisatelja kalibra Prežihovega Voranca in pesnika v maniri Mileta Klopčiča.

Njima in njunim sotrudnikom bi se ponujala neizčrpna zakladnica tem: denimo informacijski sistem centrov za socialno delo, ki je po prednovoletnih zagotovilih, junaških in glasnih, deloval tako brezhibno, da so nekateri upravičenci socialno pomoč prejeli šele marca. Podobne tegobe poznam iz prve roke. Ker, denimo, precejšen honorar, ki mi ga dolguje EPK, zamuja že več kot pol leta, sama vem, kako je, če se ne prav sit in ne prav na toplem vsak dan hrepeneče spustiš do poštnega nabiralnika, da bi videl, ali je prišlo kako pisemce iz banke, nabiralnik pa kovinsko votlo doni prvi teden … drugi … prvi mesec … drugi … tretji … Mraz in pusto je ponižanemu pri duši, verjemite mi. V neoliberalni državi bi se neovoranc in neoklopčič lahko pozabavala tudi z upokojenci, katerih slehernega, pazite, zdaj pride citat, »morata preživljati dva delovno aktivna prebivalca«. Kaj se to pravi, preživljati? – kje pa je denar, ki so ga upokojencu v imenu prispevkov za pokojninsko varnost nekdaj trgali od plače in s katerim bi se lahko udobno preživljal kar sam? In kje so tisti, ki so mu denar ukradli? Prav mogoče na Karibih. Medtem pa v Škofji Loki v snegu politiki s floskulami, kakršna je navedena, zavestno in hote sejejo razdor med generacijami.

Za Vegradove in SCT-jeve delavce ena sama črtica ne bi zadostovala, napisati bi bilo treba roman v petih ali šestih knjigah, in sploh bi se zdelo, da so »napočili slovenš’ni zlati časi«, če … če ne bi bilo vse našteto tako nagravžno, tako cankarjansko patetično; patetika pa v slovenski književnosti trenutno velja za največjega sedmih naglavnih grehov. Namesto patetike je treba te dni podpirati megalomanske projekte, ki naj po možnosti (podobno kot Proust, ljubljenec slehernega salonskega kvazirazumnika) slavijo meščanski razred, čeprav ga Slovenci nikoli nismo imeli, celo po mnenju neoliberalnega ekonomista Francisa Fukuyame pa pospešeno izumira tudi drugod. Patetika se ne spodobi. »Ne moreš obuvati visokih petk na žuljave podplate,« je pred leti ob natečaju Delove priloge Ona s fancy naslovom Visoke petke strupeno pripomnila ena od lepše oblečenih članic žirije, in njena maksima se je očitno odlično prijela tudi med slovenskimi mojstri peresa. Da si kaka lepa dušica ne bi storila kaj hudega, se, z eno besedo, v današnjih medijih in založništvu spodobi namesto krampa vihteti kvečjemu kuhalnico.

Slovenski državi zamerim, ker ustvarja situacije, ki jih ni mogoče opisati drugače, kot da rečemo, da so patetične, prevladujoči slovenceljski mentaliteti pa to, da se o tem ne sme poročati patetično. Socialna beda je tabu, tisto neizrekljivo. Navadnim smrtnikom želim, da bi jim bilo z neizrekljivim v čim večji meri prizaneseno, kar se mene tiče, pa sem zgolj vesela, da mi v izogib patetiki vsaj za mariborsko univerzijado ne bo treba ničesar prevesti.