Герой нашего времени*
Ali: Kako estradniki in ministranti govorijo v jeziku, ki ga ne razumejo
Že zamlada sem se spraševala, kaj se v taki klišejski banana republiki, kakršni tudi naša ni nepodobna, po državnih udarih zgodi s političnimi zaporniki prejšnjega režima. Ali jih že istega dne, ko se v predsedniško palačo vseli nov generalisim, v njihovih mračnih luknjah zbudita rožljanje ječarjevih ključev in oznanilo, da se smejo vrniti na svoje domove, k svojim ljubljenim poljem in konjem, k svoji ljubljeni Conchiti, ali pa revolucionarji kratko malo pozabijo nanje, da morajo odslužiti vso dosojeno kazen, čeprav se v teh dveh ali treh desetletjih zamenja vsaj pet diktatorjev? V tej dilemi me šala iz časov polpretekle madžarske zgodovine nikoli ni posebej potolažila. Trije možakarji se srečajo v zaporniški celici. »Bil sem za Horthyja,« pojasni svojo navzočnost prvi. »Jaz pa sem bil proti Horthyju,« se spove greha drugi. »In jaz sem Horthy,« de tretji.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Že zamlada sem se spraševala, kaj se v taki klišejski banana republiki, kakršni tudi naša ni nepodobna, po državnih udarih zgodi s političnimi zaporniki prejšnjega režima. Ali jih že istega dne, ko se v predsedniško palačo vseli nov generalisim, v njihovih mračnih luknjah zbudita rožljanje ječarjevih ključev in oznanilo, da se smejo vrniti na svoje domove, k svojim ljubljenim poljem in konjem, k svoji ljubljeni Conchiti, ali pa revolucionarji kratko malo pozabijo nanje, da morajo odslužiti vso dosojeno kazen, čeprav se v teh dveh ali treh desetletjih zamenja vsaj pet diktatorjev? V tej dilemi me šala iz časov polpretekle madžarske zgodovine nikoli ni posebej potolažila. Trije možakarji se srečajo v zaporniški celici. »Bil sem za Horthyja,« pojasni svojo navzočnost prvi. »Jaz pa sem bil proti Horthyju,« se spove greha drugi. »In jaz sem Horthy,« de tretji.
Če zastavim vprašanje drugače: ali bo vlada, ki bo strmoglavila Janševo (kdove kdaj, kdove kako, kdove kakšna ...), opita s sladkim zmagoslavjem preprosto plužila dalje ali bo vsaj poskušala popraviti najneumnejše napake našega generalisima? Pri tem nimam v mislih samo bedastoč, kakršna je slaba banka, temveč tudi malenkosti, ki še usodneje vplivajo na življenje navadnih ljudi: brezposelnih, samostojnih podjetnikov ali od boga in države prekletih kulturnikov. Bomo znova dobili kulturno ministrstvo ali bo obveljalo: tudi po Žigu požig? Ali bo jara gosposka poskrbela za tiste brezposelne, ki so do zdaj vsak mesec za starost dajali na stran slabih 50 evrov, po novem pa naj bi v ta namen plačevali trikrat višji prispevek, kar pri marsikom pomeni, da mu za zdajšnje preživetje ne ostane tako rekoč nič? Bodo sveže pečeni vladarji spremenili predpise, po katerih bomo paraziti, ki delamo na temelju avtorskih pogodb, prihodnje leto za davke in najrazličnejše močno sumljive prispevke zmetali skozi okno polovico zaslužka? Ena beseda v kolumni za očka, ena za mamico, ena zame, kar tri za državo ... Ne vem, zakaj, a bojim se, da bo odgovor na vsa ta vprašanja možat »ne«.
No, pravzaprav vem, zakaj. Janševa vlada je pri pomanjkljivo informiranih Slovencih do popolnosti razvila in izpilila že sicer prirojeno mržnjo do kulture, zato nam vsak Francelj in vsaka Micka iz dna duše privoščita sleherno gorje in zato je pač moral napočiti dan, ko je Jan Plestenjak o kulturnikih izjavil: »Odklopite se z dude, fantje, in plavajte.« Pustimo ob strani dejstvo, da je beseda »odklopiti« v povezavi z »dudo« slogovno neznansko vprašljiva; od Plestenjaka resnično ne kaže zahtevati, naj bo mojster sloga, ko pa ni umetnik ne kulturnik, temveč zgolj estradnik, tako, kot so samo estradniki zmagovalci resničnostnih šovov, pornozvezde in Polona Jambrek, po novem pa tudi nekateri politiki, zlasti Borut Pahor. Pustimo ob strani, da bi si Plestenjak s svojimi »la-la-la-la« popevčicami najbrž res zlahka privoščil živeti od polovice tistega, kar mu vrže trgovina z umetnimi sladili, in se raje pobarajmo: kaj bo na njegovo duhovitost pripomnila mamica Dora?
Jan Plestenjak je junak našega časa. Tisti iz znamenite Janševe izjave: »Takrat, in to bo kmalu, nas ne bodo več zasramovali s snemanjem filmov o slovenskih pocestnicah, samomorilcih in pijancih. Takrat bodo njihovo mesto prevzeli junaki in junakinje našega časa.« Natančneje: besede so Janševe, vendar je za njimi mogoče slutiti roko ministra Turka in ministrantov Grimsa ter Zorna. Vsem štirim »v vednost« tole.
»Junak našega časa« ni posebej posrečeno izbrana sintagma. Ne le da spominja na estetiko železnega režima z ruskih step, temveč je v ruskih stepah dejansko nastala; kajti ob Junaku našega časa vsak funkcionalno pismen človek najprej pomisli na naslov romana Mihaila Lermontova, ki je povzročal hude preglavice že piščevim sodobnikom. Večina jih je menila, da je mišljen ironično. (V redu, tega minister Turk in ministrant Grims res ne moreta vedeti, lahko pa bi kot nekdanji urednik Mladinske knjige vedel vsaj ministrant Zorn.)
Kdo poleg Plestenjaka je po njihovem še »junak našega časa«. Tina Maze? Ali selektor nogometne reprezentance?
Osrednji lik romana Pečorin je zelo nesimpatično bitje. Na Kavkazu zapelje domačinko Belo in jo da na čevelj, brž ko se je naveliča (a morda je njegovo ravnanje v skladu z nauki Aleša Primca in Romana Vodeba, borcev za slovensko družino in nadvlado moških nad ženskami?), piše na smrt dolgočasen dnevnik (ker ne more tvitati?) in se dvobojuje ob zori (to je bilo v carski Rusiji sicer prepovedano, a morda je bil Pečorin enako nad zakonom kot polovica današnjih slovenskih politikov?). Hja ... pravzaprav drži: če seštejemo vse vsote v oklepajih, ugotovimo, da je bil Pečorin resnično – naš človek. Človek, kakršnega bi podprla celo Ljudmila Novak, predsednica najbolj etične med parlamentarnimi strankami, ki je ves minuli teden pred televizijskimi kamerami pribijala, da so v moralnem oziru domnevne nečednosti Janeza Janše trenutno pač zanemarljive v primerjavi z dobrimi deli za narod, ki jih opravlja naš dični premier.
Soimenjakinjo prosim, naj mi sporoči, kaj je Janša dobrega naredil za Slovence, pa kdaj. Kot kaže, sem tistih pet minut prespala. In če smo že pri književnosti ter zgodovini, naj jo opomnim, da smo Slovenci stranko tako imenovanih elastikarjev že imeli – v osemdesetih letih 19. stoletja so bili to privrženci Šukljetove frakcije v kranjskem deželnem zboru, ki so jih za elastikarje krstili zaradi »prožnosti« njihovih načel.
Hkrati naj mi ona, Janša, Turk, Grims, Zorn ... zaupajo, kdo poleg Plestenjaka je po njihovem še »junak našega časa«. Tina Maze? Ali selektor nogometne reprezentance? Ivo Boscarol? Ali Ivan Zidar, Hilda Tovšak, Dušan Črnigoj, Robert Časar ...? Ali mogoče kar ona, Janša, Turk, Grims in Zorn?
*Junak našega časa
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.