Forrest Gump

Maja Novak

29. 3. 2013  |  Mladina 13  |  Ihta

Slovenci smo od padca desne vlade bogatejši za novo frazo, s katero bomo v žlahtni tradiciji Janeza Janše lahko tudi v prihodnje zmerjali sodržavljane in ki se bo lepo podala v zakladnico ljudske modrosti ter globokoumnih ruralnih izrekov, kakršni so, na primer, vremenski pregovori v slogu: »Če na svet’ga Jernača se uščije nebo, boš rabil dežnik in bo v čevljih mokro.«

Ohranjati izročilo vremenskih pregovorov v času naglih in nepredvidljivih podnebnih sprememb je kajpak smiselno in dobro, pa tudi sicer v vseh pogledih tipično za slovenski razum.

Novi izrek, s katerim so nas osrečili politiki v odhajanju, pa se glasi: »V teh okoliščinah vam niti samostojno kulturno ministrstvo ne bo pomagalo!« Tako so poleg nekdaj prvega finančnika v državi in najrazličnejših projanševskih komentatorjev baže Jerneja P. Damijana pribili vsi, ki so s tem želeli povedati, da Slovenija drvi v gospodarski bankrot, pred katerim jo je do zdaj varovala samo mogočna premierova postava, zdaj pa, ko Janše ni več (no, pravzaprav je še, le da se je bil prisiljen toliko ponižati, da bo začel celo, fej, pisati, fej, knjige), nam ni več rešitve. Drugi Ciper bomo, kaj Ciper, še huje – navsezadnje ciprski poslanci, ki odločajo o usodi prihrankov v tamkajšnjih bankah, do trenutka, ko tole pišem, še niso docela pokleknili, mi pa bi klonili prvo minuto in še moledovali pri tem: »Če nam je že zaukazano klečati, ali smemo iti klečat v kot? Imate morda kaj koruze, da si jo potresemo pod kolena?«

Ampak tole s kulturnim ministrstvom bi lahko usvojilo tudi nepolitično, tako rekoč laiško ljudstvo in frazo s pridom uporabljalo pri opisu vsakovrstnih brezupnih razmer. Na primer ... Žena možu zvečer v postelji: »Vidim, da tvoji moškosti niti samostojno kulturno ministrstvo več ne pomaga.« Zdravnik pacientu: »Če ne boste nehali kaditi, vam niti samostojno kulturno ministrstvo ne bo pomagalo.« In Slovenec o Slovencu: »Tako sem ga usekal po gobcu, da mu niti samostojno kulturno ministrstvo ni več pomagalo.«

Sama sicer le stežka doumem, zakaj bi moralo biti reševanje gospodarstva naloga kulturnega ministrstva. Po pravici in postavi bi se spodobilo, da bi današnje ekonomske zanke odkvačkali tisti, ki so jih zakvačkali. A kaj, ko so se gospodarstveniki iz tistih trebušastih karikatur kapitalistov v socialističnih časnikih prelevili v nabildane mlade lepotce, ki vsak dan pripeljejo svojo kravato na sprehod v najbližji televizijski studio, kjer z višine svojih skoraj tridesetih let med poročili razlagajo, kaj nam kaže storiti, da bo njim bolje; kroničnim bolnikom in upokojencem, denimo, kaže čim prej umreti, da ne bodo več zajedali »aktivnega prebivalstva«. Tem strokovnjakom z mehkih, negovanih obrazov prebereš, da njihove izkušnje v resničnem življenju ne sežejo niti do priprave trdo kuhanega jajca brez mamičine pomoči; pa se zanesi na takega, če se lahko.

Vseeno bi raje videla, ko bi reševanje gospodarstva v prihodnje naložili, denimo, resorju za šolstvo ali resorju za špooooort, ne kulturnemu ministrstvu. Kajti morda bi bilo vsemu navkljub pametneje, ko bi se to v prihodnje ubadalo z, denimo, joj, kako izvirna ideja!, s kulturo. In ker sem tako pametna, me zdajle gotovo v zasedi že čaka kateri od mojih dežurnih spletnih kritikov, da bi me pobaral: kaj pa si ti, deklič, predstavljaš pod besedo kultura?

No – za začetek pristna kultura vsaj po mojem drugače od večine ameriških filmov, mehiških žajfnic in na Poljskem posnetih slovenskih limonad ne krošnjari z eskapizmom, utvarami, ceneno tolažbo in lažmi. In tako pridemo do znamenitega Forresta Gumpa, ki je to, kar pač je, zagotovo pa po tem merilu ni kultura. Da v Ameriki i šire kljub telesnim in socialnim omejitvam lahko dosežeš vse, kar si vbiješ v glavo? Dajte no, dajte. Prav, mogoče, če je to, kar ste si vtepli v glavo, želja, da bi lastnonožno pretekli ves kontinent. Ampak kaj bi se zgodilo, če bi si namesto tega zaželeli storiti kaj obče koristnega?

Prvo, kar me je prešinilo, ko sem na tistem slavnem vatikanskem balkonu prvič uzrla novopečenega papeža, je bil jasen in glasen: poglej, Forrest Gump.

Tom Hanks, sicer genialen igralec, mi je bil v vlogi Forresta Gumpa tako nepopisno zoprn, da je trajalo dolgo, dolgo, vse do ogleda Zelene milje, preden sem ga lahko prebavljala vsaj v drugih filmih. In prvo, kar me je prešinilo, ko sem na tistem slavnem vatikanskem balkonu prvič uzrla novopečenega papeža, je bil jasen in glasen: poglej, Forrest Gump.

Pa Jorge Bergoglio zagotovo ni naiven bedaček, sicer se ne bi mogel skozi špalir dolgih nožev in duhovniških intrig prebiti vse do nadškofovskega prestola v Buenos Airesu; in bojim se, da prav ta imenitna kariera dopušča sum, da tudi v moralnem pogledu ni tak, kot se kaže. Je potemtakem morda zgolj odličen igralec? Nekdo, ki ga je rimska kurija izbrala izključno za to, da bo pešačil in se vozil s podzemno železnico, nekdo, ki bo nosil bronast križ namesto zlatega, da bi verniki ob tem laže pozabili na institucionalizirano prilaščanje sadov tujega dela – prilaščanje, ki se mu reče RKC? Ali bo papež s tem, ko bo zgolj deklarativno opozarjal na socialne krivice, s svojimi forrestgumpovskimi domislicami v resnici le nalašč odvračal pozornost od težkega križa nemoči in neuresničenih človeških sposobnosti, ki ga nosi večina svetovnega prebivalstva? S Ciprčani vred. Z nami vred.

Skratka, v Sloveniji vlada brezup, če se ozreš čez mejo, pa zagledaš nekaj, kar je mogoče farsa. Nekaj, kar niti slovenskih kroničnih bolnikov in upokojencev, tistih, ki bi morali iz vljudnosti čim prej umreti, ne more docela potolažiti. In ker bi se za nameček po mnenju ljudi, ki so nas pahnili v krizo, Uroš Grilc moral ukvarjati z vsem razen z lastnim resorjem, človek lahko resnično samo še globoko zavzdihne: »Mater, v taki depri sem, da mi niti samostojno kulturno ministrstvo ne more več pomagati.«