Viharji v kozarcu kislega cvička

Maja Novak

12. 4. 2013  |  Mladina 15  |  Ihta

Ni kaj, moraš nas občudovati, Slovence: shizofrenija, tvoje ime je Slovenija. Glejte, prepričujejo me, da povprečen Slovenec prebere približno, kaj pa vem, 2,7 knjige na leto. (Morda manj; več zagotovo ne.) Pustimo zdaj ob strani vprašanje, ali je vsaka knjiga res knjiga. Ekonomisti me podučujejo, da je knjiga čevelj, in prav rada verjamem, da sta Petdeset odtenkov sive in Okopi res neokusen salonar in gojzar, da sta knjigi, pa dvomim. A pustimo zdaj to! Težava je v tem, da niti tisto o povprečnem Slovencu ni res. Povprečen Slovenec v celem letu ne prebere niti ene knjige. Kdor prebere vsaj eno, si namreč že zategadelj nima pravice laskati, da je povprečen.

A prav ti povprečni Slovenci, ki se 365 dni na leto uspešno izogibajo kakršnemu koli srečanju s pisatelji in njihovimi deli, se nato na življenje in smrt prepirajo, po medijih, po bifejih, na spletnih forumih, kjer govorica doseže še bolj vrtoglave višine prostaškosti, v zakonskih posteljah in toaletah (namreč dekleta, ki tja vedno odgagajo v jati), ali je PEN ravnal pravilno ali politično, ko je izključil tega ali onega, in ali je ta ali oni ravnal načelno ali karieristično, ko je odkorakal kar sam. (Zakaj »karieristično«? Ker zadnji, ki je izstopil pred ponedeljkom, dnevom Angsta in muk vaše ljube kolumnistke, ni poet ne essayist ne novelist, kot bi bilo mogoče sklepati iz angleškega akronima PEN, temveč kulturni uradnik, za katerega je bila kultura od nekdaj le nadaljevanje politike z drugimi sredstvi, in dejstvo, da se je odločil pristaviti – oziroma odstaviti – svoj lonček, mi daje misliti, da pričakuje zmagoslaven povratek izžvižgane politične opcije na oblast. Ker je tip brihten, me njegove kalkulacije skrbijo.) Hočem reči, od kod Slovencem kar na lepem tolikšna skrb in zanimanje za pisateljsko srenjo? Ko bi društvo srčnih kirurgov v svoje vrste iz, oh, docela nepolitičnih razlogov sprejelo strojnega ključavničarja, nato pa ga izključilo, ker bi ga, denimo, zalotilo pri čečkanju opolzkih grafitov na zidove UKC-ja, ali bi bilo to Slovencem kaj mar? No ja, prerekati se je pač krasno in morda bi se zravsali tudi zaradi tega, če bi zmanjkalo drugih povodov; pa jih, kot kaže, še zlepa ne bo.

Od kod Slovencem skrb in zanimanje za pisateljsko srenjo? Ko bi društvo srčnih kirurgov v svoje vrste iz docela nepolitičnih razlogov sprejelo strojnega ključavničarja, nato pa ga izključilo, bi bilo to Slovencem kaj mar?

Še preden se je namreč polegel vihar zaradi PEN-a, Janše in domnevnih udbovcev ter janičarjev, se je na obzorju prikazala krsta škofa Gregorija Rožmana, katerega posmrtne ostanke bodo te dni prenesli v Slovenijo in ki je med véliko vojno blagoslavljal domobransko orožje ter hkrati (domnevno) pomagal političnim zapornikom, in, hej, spet bomo lahko vreščali drug na drugega, si žugali, zavzemali strani, si očitali dejanja prednikov tja do neandertalca in na splošno bili tako nekonstruktivni, kot je le mogoče. Komaj čakam prvi vulgarni zapis na spletu. Pri tem nima smisla poudarjati, da tisti kupček koščic in prahu ni ljubljanski nadškof. Škofje so iz mesa in krvi in (praviloma) sala in (fakultativno) duše, koščice in prah pa nikomur ne morejo škoditi. Kjerkoli je škof Rožman danes, ga gotovo ni v krsti. Terry Pratchett v svojih romanih domneva, da gre sleherni človek po smrti na kraj, o katerem je zaživa menil, da si ga zasluži. Ne vem, ali je škof Rožman verjel v boga in nebesa (pri katoliških duhovnikih to ni tako samoumevno, kot se morda zdi), zagotovo pa je bil prepričan, tako kot je o sebi vsakdo od nas, da si sam, če raj res obstaja, zasluži priti prav tja. Torej je v raju, ne v krsti. Pika. A dopovej to Slovencem! Zakaj bi razmišljali ali vsaj fantazirali in brali zabavne romane, če je lepše udrihati čez soljudi ter pljuvati po resničnih in namišljenih sovražnikih!

In tako se sprašujem: ali smo Slovenci pri vseh svojih sporih in delitvah, ki jih tako marljivo zalivamo, okopavamo in obrezujemo, sploh še narod? Kajti, kaj pa sploh imamo skupnega? Jezik? Slovenščino? Dajte no, kdaj pa ste jo zadnjikrat slišali v živo? To, kar doni iz radijskih sprejemnikov in s televizijskega ekrana, govorica, ki jo uporabljamo v medijih in na spletu, je »kr neki«; mogoče je jezik, gotovo pa ni več slovenščina. Kot kaže, smo že pred letom 4000 dosegli točko, o kateri je Ivan Tavčar preroško razmišljal v svojem istoimenskem romanu, ko je napovedal, da bomo nekega dne govorili čudno, nikomur razumljivo žlobudravščino, »in sicer vsaki dve uri drugače«.

Če nas ne povezujejo ljubezen do umetnosti, ne politika, ne odnos do lastne zgodovine, ne jezik, kaj še ostane? Aja, obče navduševanje nad športom. Družijo nas gmote mišic na steroidih z večjim ali manjšim odmerkom možganov, lepo. A kaj, ko je tudi za šport, tako rekoč za sleherno panogo, sleherno zvezo, sleherno reprezentanco, sleherno društvo v državi značilno prav to, da se tudi tam neutrudno zmerjajo in si hodijo na živce, v zelje ter na radijske frekvence. Treba bo poiskati kako drugo stično točko ... Morda obsedenost s prepoznavnostjo Slovenije v svetu in v skladu s tem z najrazličnejšimi nikomur potrebnimi rekordi? Čakajte, kako je že s tisto rekordno četvorko na prostem, ki jo prirejata dve med sabo na nož sprti organizaciji ...?

Moja prijateljica je pravkar pripomnila (cinično, če jo količkaj poznam), da nas povezuje Borut Pahor (saj se je ja prav zato dal izvoliti na rožnato tapecirani stolček, pa kako ga je bilo treba prositi!), vendar si z njim trenutno ne moreva prav nič pomagati, ker sva se – sprli. In tako lahko svoj kolumnistični ponedeljek sklenem le z zlovoljno ugotovitvijo, da bomo Slovenci kot narod po zakonitostih evolucije (o tem, ali res držijo ali pa je svet ustvaril nekdo, ki je imel preveč prostega časa in premalo zdrave pameti, se seveda še prepiramo) očitno kaj kmalu izumrli. No ... saj ne bo posebne škode, z zornega kota estetike pa utegne biti to za vesolje še bolje.